Jedro

Vsi tisti, ki jih je moč ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera opredeliti kot „rejce“, to je imetnike psa, so pasivno legitimirani v pravdi za povrnitev škode, ki jo povzroči pes.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (2. točka izreka izpodbijane sodbe ) spremeni tako, da se po spremembi glasi: „2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 608,61 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v roku 15 dni, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti od dosojenih stroškov.“ V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in tožencu naložilo v plačilo 1.720,86 EUR s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (točka 1. izreka); o stroških postopka pa je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje (tč. 2 izreka).

Pritožujeta se obe pravdni stranki, in sicer tožeča zoper zavrnilni del 1. točke izreka prvostopenjske sodbe za znesek 1.043,23 EUR in zoper 2. točko izreka, uveljavlja pa vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP); tožena stranka pa zoper obsodilni del 1. točke izreka in zoper 2. točko izreka, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica meni, da izpodbijana sodba materialnopravno ni pravilna, ker ji sodišče neupravičeno ni prisodilo odškodnine iz naslova strahu, ki ga je utrpela v posledici škodnega dogodka. Sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. Z., iz katerega izhaja, da je utrpela primarni strah. V trenutku škodnega dogodka – ugriza psa - se je nedvomno hudo ustrašila, saj je bil dogodek nenaden in nepričakovan. Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, bi moralo upoštevati izvedensko mnenje, da je utrpela tudi sekundarni strah. Če bi upoštevalo izvedensko mnenje, bi ji moralo dosoditi celotno vtoževano odškodnino iz naslova strahu, to je 1.043,23 EUR. Sklicuje se na teorijo in sodno prakso v zvezi z dosojenjem odškodnine za strah in opozarja, da za podoben obseg in trajanje strahu, kot ga je utrpela, sodišča v pravdah prisojajo odškodnino v vtoževanih okvirih. Zato je odločitev sodišča v nasprotju z Ustavo RS, ki določa enako obravnavanje pred zakonom. Izkustveno je logično, da povprečen človek v primeru napada psa utrpi hud strah, ki se stopnjuje s tem, v kateri predel telesa je napad psa usmerjen, zato je potrebno upoštevati, da je bila ugriznjena v roko, torej blizu predelu glave in vratu. Poudarja, da je šlo za nenaden in nepričakovan dogodek. Strah tudi ni enak pri obeh spolih; kot ženska je ob fizičnem napadu psa utrpela intenzivnejši strah, kot bi ga telesno močnejši moški. Na doživljanje strahu pa vplivajo tudi predhodna izkustva, in ker je utrpela prvi napad psa in ji je bila taka situacija neznana, je bila v šoku in strahu, zato ni mogla racionalno ukrepati in se umakniti, temveč je branila svojega psa. Tudi odločitev prvega sodišča o stroških postopka je nepravilna in nezakonita, ker sodišče ni specificiralo stroškov pravdnih strank, njegove odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Ni upoštevano, da je morala stroške izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke nositi samo tožeča stranka in so torej njeni stroški bistveno višji od stroškov tožene stranke. Višjemu sodišču predlaga, da po ugoditvi njeni pritožbi sodbo spremeni tako, da ji prisodi višjo odškodnino in ustrezno spremeni odločitev o stroških postopka.

Tožena stranka pa pritožbenemu sodišču predlaga, da po ugoditvi njeni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške s pripadki. Meni, da je prvostopenjsko sodišče ob sicer pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, povsem arbitrarno uporabilo materialno pravo, češ da ne razume ugovora pasivne legitimacije. Vprašanje sklepčnosti se lahko nanaša zgolj na tožbo, ugovor pasivne legitimacije pa je lahko substancirano pomanjkljiv in zaradi tega neutemeljen. Sodišče je izhajalo iz zmotnega stališča, da listine, ki jih je toženec predložil kot dokaz, ne dokazujejo dejstva, da je bila lastnica psice Bine njegova žena. Pride celo do nerazumnega zaključka, da so te trditve neresnične. Razumeti je, kot da predložene listine niso verodostojne, ker ne dokazujejo lastništva psice Bine, zakaj ne, pa sodišče razumno ne pojasni. Izven pravne teorije je stališče sodišča, da psico Bino enači s premično stvarjo. Pritrditi pa je stališču, da se lastništvo psa pridobi na enakih pravnih temeljih kot lastninsko pravico na nepremičninah in premičnih stvareh, torej tudi na podlagi kupoprodajne ali darilne pogodbe. V konkretnem primeru obstaja vrsta prepričljivih in nedvoumnih dokazov, da je bila v času škodnega dogodka lastnica psice toženčeva žena M. G.. Pravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, ko odškodninsko odgovornost toženca utemeljuje na „kolektivni odgovornosti“, ko psico tretira kot družinskega psa, zatem kot „skupno premoženje družine G.“ in iz naslova toženčevega „(so)imetništva psa“. Za taka stališča ni podlage v določilih Obligacijskega zakonika (OZ). Odškodninska odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes, je lahko zgolj individualna. Določila 158. člena OZ so lex specialis do določil 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). To pomeni, da kolektivna odgovornost in odgovornost za obveznosti iz naslova v zakonu pridobljenega skupnega premoženja, ne more biti pravna podlaga za škodo, ki jo povzroči domača žival. Ker je bila psica, ki je povzročila škodo tožnici, last toženčeve žene, zakonca G. tudi nista nujna sospornika. Za škodo, povzročeno tretjemu, nista solidarna dolžnika; to sta samo v primerih, določenih z zakonom. Torej je ugovor pasivne legitimacije podan, zato je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Na vročeni pritožbi nasprotne stranke, pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožbi glede glavne stvari nista utemeljeni, utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja, da je pri odločitvi o glavni stvari prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pa tudi nobene kršitve procesnih pravil ni zagrešilo. Zavzelo je stališča o vseh pravnorelevantnih dejstvih in to pravilna, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na njih. Glede na pritožbena izvajanja pa še pojasnjuje: O pritožbi tožene stranke: Materialnopravna podlaga za odločitev je 2. odstavek 158. člena OZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Slednjega – zagotovitve potrebnega varstva in nadzorstva psa – toženec niti dokazoval ni. Dokazoval pa je, da ni bil lastnik psice, ki je (glede na v pritožbi neizpodbijane ugotovitve prvega sodišča) poškodovala tožnico. Vendar pa za razsojo ni odločilno, kdo je lastnik psa, ki povzroči škodo. Odgovarja namreč imetnik psa, to pa je dosti širši pojem od lastnika. Imetnik psa je vsakdo, ki psa „redi“, ki torej zanj skrbi. Toženec pa dejstvu, da je skrbel za psico Bino tudi on, niti ni oporekal. Izpovedal je, da je bila družinski pes. In prav to dejstvo, ki ga je prvo sodišče tudi ugotovilo v izpodbijani sodbi, je ključno za odločitev o pasivni legitimaciji. Ker gre za družinskega psa je materialnopravno pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tudi toženec kot (so)imetnik psice Bine odgovarja za škodo, ki jo je povzročila. Vsi tisti, ki jih je moč ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera opredeliti kot „rejce“, to je imetnike psa, so pasivno legitimirani v pravdi za povrnitev škode, ki jo povzroči pes. Njihova odgovornost je solidarna (186. člen OZ), zato je pravilen tudi zaključek prvega sodišča, da niso nujni sosporniki, temveč je pasivno legitimiran tudi vsak posebej. Ker je torej za razsojo odločilno „imetništvo“ ne pa „lastništvo“ psa, prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka v zvezi s presojo listin, ki naj bi dokazovale, kdo je bil lastnik psice. Ker ne gre za odločilna dejstva ni potrebno, da so v sodbi obrazložena. Ob obrazloženem so tudi vse ostale pritožbene navedbe tožene stranke za odločitev nerelevantne, zato nanje sodišče druge stopnje ne bo podrobneje odgovarjalo (1. odstavek 360.člena ZPP). Pripominja pa, da s pravnega vidika pes predstavlja premično stvar, čeprav je živo bitje, in da je prvo sodišče povsem pravilno razumelo njen ugovor pasivne legitimacije, čeprav je nekoliko nerodno zapisalo, da ni sklepčen. Iz obrazložitve namreč jasno izhaja, da ni utemeljen.

O pritožbi tožeče stranke: Odločitev o zavrnitvi odškodnine iz naslova strahu je pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Za strah je mogoče prisoditi denarno odškodnino, če je bil intenziven in je dalj časa trajal, če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo ravnovesje. V zvezi z ugotavljanjem intenzivnosti in trajanja strahu se je v sodni praksi uveljavilo razlikovanje med primarnim in sekundarnim strahom. S primarnim strahom se označuje tisti strah, ki nastane neposredno ob škodnem dogodku, sekundarni pa je strah, do katerega pride kasneje, a je njegov nastanek v vzročni zvezi s samim škodnim dogodkom, predvsem je to strah za izid zdravljenja. Strahu za izid zdravljenja tožnica v izpovedbi ni omenjala (gl. zapisnik o njeni izpovedbi z dne 2.6.2008, list. št. 73 spisa), izvedenec pa je v mnenju povsem jasno zapisal, da glede samega izida zdravljenja ni bila v skrbeh (str. 4 izvedenskega mnenja, list. št. 85 spisa). Zato ne more biti nobenega dvoma, da ji odškodnina iz naslova sekundarnega strahu ne gre. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa ji, glede na neizpodbijane dejanske ugotovitve, da je najprej psica Bina napadla tožničino psico Tesso, tožnica pa se je, da bi zavarovala svojo psico, postavila med njiju in svojo psico še naprej držala na povodcu, psico Bino pa držala za kožo in se trudila, da ne bi ugriznila Tesse, pri tem pa je Bina ugriznila tožnico, tudi odškodnina za primarni strah ne gre, in to iz razlogov, ki jih je jasno zapisalo prvo sodišče v 2. odstavku na 6. strani izpodbijane sodbe in jim pritožbeno v celoti pritrjuje. Po enotnem stališču sodne prakse posredni oškodovanci nimajo pravice do odškodnine za utrpljeni strah (stališče sprejeto na Zveznem civilnem posvetovanju v bivši SFRJ septembra 1983, Poročilo VSS 1/84, str. 12). Iz ravnanj tožnice pa izhaja, da se je ustrašila predvsem za svojo psico, iz njene izpovedbe pa, da jo je bilo po dogodku strah predvsem, da psica Bina ne bi napadla njene hčerke, za sebe pa manj. Zato je ocena prvostopenjskega sodišča, da ne gre za strah take intenzitete in trajanja, ki bi opravičeval dosojo odškodnine iz tega naslova, povsem pravilna in seveda tudi skladna s sodno prakso. Iz mnenja izvedenca sicer res izhaja, da se je tožnica ob samem napadu psa močno ustrašila in se je kasneje bala, da bi se incident ponovil. Vendar pa je naloga izvedenca medicinske stroke, da kot strokovnjak ugotovi zdravstveno stanje oškodovanca in druga dejstva, do katerih je prišel na temelju svojega strokovnega znanja, ter da s stališča svoje stroke oceni, kako ta dejstva vplivajo na druga dejstva. Pravilna uporaba prva pa je naloga sodišča, ki uporabi pravno pravilo glede na ugotovljeno dejansko stanje. S strani izvedenca ugotovljena intenziteta in trajanje strahu tudi po mnenju višjega sodišča nista zadostna podlaga za dosojo odškodnine tožnici iz tega naslova.

V pritožbah uveljavljani razlogi glede odločitve o glavni stvari torej niso podani, ne sodba ne postopek na prvi stopnji pa tudi nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih kršitev, navedenih v 2. odstavku 350. člena ZPP. Zato je višje sodišče obe pritožbi glede odločitve o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeni in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Utemeljeno pa tožeča stranka izpodbija stroškovno odločitev. Tudi pri tej je sicer prvostopenjsko sodišče izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča – 2. odstavka 154. člena ZPP, vendar pa je določbo, ki predpisuje kriterije za odločitev o stroških postopka v primeru delnega uspeha strank v postopku, zmotno uporabilo. Potrebno je upoštevati uspeh strank v postopku in vse druge okoliščine primera. Po ugotovitvi, da je znatni del stroškov postopka na prvi stopnji nastal v zvezi z ugotavljanjem temelja, zaradi česar je ugotavljajo uspeh strank v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine (prim. sodbo in sklep VS RS II Ips 530/2005) in pravilni ugotovitvi o približno 60% uspehu tožeče stranke v pravdi ter ob upoštevanju dejstva, da je stroške za izvedenca založila tožnica, bi moralo prvo sodišče preračunati potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP) obeh pravdnih strank v skladu z njunim uspehom v postopku. To je storilo sodišče druge stopnje, pri čemer je potrebne pravdne stroške obeh pravdnih strank izračunalo na podlagi specificiranih stroškovnikov v spisu in skladno z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Potrebni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 2.106,19 EUR, ob upoštevanju njenega 60% uspeha 1.263,72 EUR. Potrebni pravdni stroški tožene stranke pa znesejo 1.637,77 EUR oziroma glede na 40% uspeh v pravdi 655,11 EUR. Natančnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov v spisu na list. št. 106 in 107. Po pobotanju se izkaže, da mora tožena stranka tožeči povrniti 608,61 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Skladno s 313. členom ZPP je pritožbeno sodišče za plačilo pravdnih stroškov določilo 15 dnevni paricijski rok. Če tožena stranka v postavljenem roku stroškov tožnici ne bo povrnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od tedaj dalje dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od dosojenih pravdnih stroškov (378. člen OZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi z 1. in 3. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela; tožeča stranka pa, ker je njen pritožbeni uspeh sorazmerno majhen (le glede odločitve o stroških postopka), zaradi katerih tudi niso nastali posebni pritožbeni stroški.