Jedro

Toženka je s tem, ko je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na njegovo 1. točko izreka, v bistvenem oprla na Splošne pogoje uporabe, hkrati pa tožniku pred izdajo izpodbijanega akta glede vsebine in relevantnosti Splošnih pogojev uporabe za odločitev v zadevi ni omogočila izjasnitve, kršila tožnikovo pravico do izjave, s tem pa bistveno kršila pravila postopka.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se odločba in sklep Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 38260-543/2021/17 z dne 6. 4. 2022, v 1. in 3. točki izreka odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne toženki v ponoven postopek.

II. V delu, ki se nanaša na 2. točko izreka odločbe in sklepa Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 38260-543/2021/17 z dne 6. 4. 2022, se tožba zavrne kot neutemeljena.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 516,67 EUR, in sicer mora od tega zneska znesek 469,70 EUR povrniti v dobro proračuna Republike Slovenije, s plačilom na transakcijski račun Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. SI56 01100-6370461162, znesek 46,97 EUR pa mora povrniti tožeči stranki, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo in sklepom (v nadaljevanju izpodbijani akt) zavrnila tožnikov predlog, naj se spor reši tako, da mu stranka z interesom aktivira telefonsko številko ... in mu še nadalje zagotavlja storitve mobilne telefonije za to številko (1. točka izreka), zavrgla tožnikov predlog naj mu stranka z interesom povrne stroške postopka pred operaterjem v višini 46,20 EUR z DDV (2. točka izreka) ter zavrnila tožnikov zahtevek naj mu stranka z interesom povrne stroške postopka pred toženko v višini 110,00 EUR z DDV (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožnik na toženko naslovil predlog za rešitev spora med njim (kot uporabnikom) in stranko z interesom (kot operaterjem). Zahteval je, da mu stranka z interesom ponovno aktivira telefonsko številko ... Stranka z interesom mu je namreč odpovedala naročniško razmerje za storitve mobilne telefonije in mu dne 23. 10. 2021 te prenehala zagotavljati. Toženka kot nesporno ugotavlja, da je med tožnikom in stranko z interesom obstajalo naročniško razmerje, in sicer na podlagi naročniške pogodbe z dne 10. 12. 2011, to razmerje pa je bilo prenovljeno s pogodbo z dne 25. 10. 2021, ki se nanaša na omenjeno telefonsko številko in mobilni paket "...". S podpisom te pogodbe je tožnik potrdil tudi, da so del te pogodbe tudi vsakokratni splošni in posebni pogoji izbranih storitev, cenik storitev ter morebitni drugi pogoji. Nesporno je, da je stranka z interesom tožniku z dopisom z dne 27. 10. 2021, ki ga je tožnik prejel 29. 10. 2021, odpovedala naročniško razmerje z odpovednim rokom 30 dni od vročitve dopisa. Odpoved je bila skladna s Splošnimi pogoji uporabe storitev družb skupine B. (veljavni od 1. 10. 2020), te operaterju tudi ne prepovedujejo Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) in na njegovi podlagi sprejeti predpisi ali Direktiva (EU) 2018/1972. Pri stranki z interesom tudi ne obstaja kontrahirna dolžnost glede storitev mobilne telefonije (operater z uporabnikom ni dolžan skleniti pogodbe za te storitve), pogodbo sme (skladno s pogodbenimi pogoji) odpovedati brez razloga. Pogodba med tožnikom in stranko z interesom je prenehala veljati 29. 11. 2021, od tega datuma dalje stranka z interesom tožniku ni bila več dolžna zagotavljati storitev. Kdaj točno je stranka z interesom realizirala odpoved, ni relavanatno, saj tožnik s tem v zvezi ni uveljavljal zahtevkov. Nerelavantno je tudi, ali podlago za odpoved pogodbe predstavlja tudi 333. člen Obligacijskega zakonika (OZ), kot je to navajala stranka z interesom. Z zahtevkom za povrnitev stroškov ugovornega (reklamacijskega) postopka pred stranko z interesom tožnik ne uveljavlja svojih pravic po ZEKom-1, na njegovi podlagi sprejetih predpisih ali na podlagi pogodb, temveč zahteva povrnitev osebnih stroškov. To pa ni upravna zadeva, o kateri bi bila pristojna odločati toženka, zato je bilo tožnikovo vlogo v tem delu treba zavreči. Stroške postopka pred toženko je dolžan nositi tožnik sam.

3. Tožnik se z izpodbijanim aktom ne strinja in vlaga tožbo. Uveljavlja, da toženka ne upošteva 333. člena OZ, na katerega se sklicuje stranka z interesom - ta določba namreč ne obravnava naročniških, pač pa dolžniška razmerja. Toženka se sklicuje na splošne pogoje, pri čemer pa Splošnih pogojev uporabe, ki bi veljali od 1. 10. 2020, stranka z interesom niti njej niti tožniku ni posredovala. Tožniku in toženki so bili posredovani Splošni pogoji poslovanja z veljavo od 1. 4. 2020, kar kaže na to, da obstojita dve brošuri z različnim naslovom in datumom začetka veljave. Toženka in stranka z interesom se na Splošne pogoje uporabe ne moreta sklicevati. Tudi ko je tožnik dne 12. 4. 2022 v poslovalnici stranke z interesom zahteval izročitev splošnih pogojev, je prejel Splošne pogoje poslovanja, za Splošne pogoje uporabe z dne 1. 10. 2020 mu je bilo pojasnjeno, da ne obstajajo. Stranka z interesom se ni udeležila ustne obravnave, zato jo tožnik ni mogel vprašati, zakaj ni odgovorila na njegove obsežne vloge, zakaj ni upoštevala reklamacij računov za avgust in september, ko je bil več dni brez signala, zakaj ne more kupiti novega telefona za terjatev, ki jo ima do nje, zakaj je v poslovalnici v Krškem podana prepoved posredovanja tožnikovih reklamacij, kot tudi, v čem je sodelovanje med njim in stranko z interesom neuspešno. Edini razlog za slednje so tožnikovi klici na brezplačno številko stranke z interesom zaradi slabega signala v tožnikovi hiši, čeprav je stranka z interesom tega dolžna zagotoviti. Tožnik telefon potrebuje, drugi operaterji imajo slabši signal, družba C. pa je dražji. Direktor naročniške službe ne zastopa pravnega oddelka, ki bi moral biti pristojen za morebitno odpoved naročniškega razmerja. Stranka z interesom ni navedla nobenega razloga, ki bi kazal na "neuspešno sodelovanje". Pred časom naj bi mu stranka z interesom poslala tudi paket, ki pa ga ni prejel, ker naj bi imel do stranke z interesom dolgove. Tožnik sodišču predlaga, da se izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri stališčih iz izpodbijanega akta. Za odločitev v zadevi so relevantni Splošni pogoji uporabe, ki so bili veljavni v času odpovedi naročniške pogodbe. V 11.3 poglavju teh je določeno, da lahko katerakoli stranka enostransko odpove naročniško pogodbo z enomesečnim odpovednim rokom, pri čemer se od nje ne zahteva, da navede kakršenkoli razlog za to. Tega ne določa niti noben drug predpis, prav tako noben predpis stranki z interesom ne nalaga ponovnega aktiviranja telefonske številke. Ostala sklicevanja tožnika so nerelavantna.

5. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da gre med njo in tožnikom za trajno dolžniško razmerje v smislu 333. člena OZ, odpoved naročniške pogodbe pa je bila podana v skladu z navedeno zakonsko določbo. Razlogov za odpoved stranka z interesom ni bila dolžna navajati, saj je prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, dispozicija strank takšnega razmerja, vsaka stranka pa ima pravico odpovedati razmerje ves čas trajanja. V konkretnem primeru je šlo za takšno odpoved, ne pa za odpoved zaradi kršitve pogodbe (kjer bi stranka z interesom morala navajati razloge). Stranka z interesom izpostavlja še, da ne obstojijo pravni predpisi, ki bi ji nalagali obveznost sklenitve naročniškega razmerja z uporabniki (tožnikom). Tožnikova zahteva po ponovni aktivaciji tel. št. ... je zato brez pravne podlage.

6. V nadaljnjih vlogah tožnik dodatno pojasnjuje svoja stališča v zadevi.

7. Sodišče je v zadevi dne 30. 1. 2024 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik (osebno in po pooblaščencu) in toženka. Stranka z interesom je sodišču pisno sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje.

8. Tožnik je na glavni obravnavi ponovno navajal, da Splošnih pogojev uporabe ob sklenitvi naročniškega razmerja ni prejel, ravno tako jih ni prejel v postopku pred toženko, pred izdajo izpodbijanega akta. Uveljavljal je tudi, da se Splošni pogoji uporabe nanašajo na fiksne storitve, kar je razvidno že iz naslova objave teh pogojev na spletni strani stranke z interesom, kot jo v izpodbijanem aktu navaja toženka. Toženka je na glavni obravnavi navedla, da iz podatkov upravnega spisa neposredno ne izhaja, da bi bili tožniku Splošni pogoji uporabe izročeni, se je pa zavezala to preveriti in sporočiti sodišču. Sicer je toženka vztrajala na stališču, da so predmetni splošni pogoji javno dostopni na spletnih straneh operaterja, ki so citirane tudi v izpodbijanem aktu. Po prepričanju toženke se Splošni pogoji uporabe storitev skupine družb B. od 1. 10. 2020 nanašajo na vse vrste naročniških razmerij, torej tako na fiksna naročniška razmerja, kot tudi na mobilna naročniška razmerja.

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1-A9 ter A11, v listino, ki je priloga odgovora na tožbo stranke z interesom na list št. C1, ter v vse listine v upravnem spisu zadeve.

10. Dokazni predlog tožnika po vpogledu v listino na list. št. A12 (dopis stranke z interesom z dne 9. 1. 2023) je sodišče zavrnilo kot nedopusten, saj navedena listina v času izdaje izpodbijanega akta ni obstajala (52. člen Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Sodišče je kot nedopusten zavrnilo tudi dokazni predlog z zaslišanjem tožnika, saj tožnik tega dokaznega predloga v postopku izdaje izpodbijanega akta ni predlagal, tega pa po presoji sodišča ni uspel upravičiti (52. člen ZUS-1). Slednji dokazni predlog je tudi nerelavanten. V zadevi je namreč treba primarno presoditi, ali je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka zaradi kršitve tožnikove pravice do izjave. S tem povezana relevantna dejstva (kot bodo predstavljena v nadaljevanju) med strankami niso sporna, ostala dejstva, ki jih je s svojim zaslišanjem želel dokazovati tožnik, pa za odločitev v zadevi niso relevantna.

11. Kolikor je tožnik na glavni obravnavi pojasnil, da je bil kot laik prepričan, da navedbe, ki jih je podajal tekom upravnega postopka, sodijo v okvir njegovih izjav v smislu njegove izpovedbe, sodišče pojasnjuje, da izjavljanje stranke v upravnem postopku ne pomeni dokaza z zaslišanjem stranke oziroma dokaznega predloga za njeno zaslišanje. Pri pravici stranke do izjave v postopku ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz, ampak, da se ji da možnost izjavljanja v postopku. To pomeni, da v strankini pravici do izjave v upravnem postopku (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) ni inkludirano zaslišanje stranke (tožnika) kot dokaz iz 188. člena istega zakona (izjava stranke), ne da bi stranka tak dokazni predlog izrecno podala in ga utemeljila. Pravica do sodelovanja v postopku sama po sebi ne pomeni, da je tožnik s tem v upravnem postopku v dokazne namene predlagal tudi svoje zaslišanje.1

12. Na izrecno vprašanje sodnika na glavni obravnavi tožnik zavrnitvi navedenih dokaznih predlogov ni ugovarjal. 13. Sodišče je po zaključku glavne obravnave izdajo sodne odločbe pridržalo do pribave pojasnila toženke glede vročitve Splošnih pogojev uporabe tožniku, ki se ga je toženka zavezala predložiti v roku 3 dni, ter izteku roka za opredelitev ostalih strank do tega pojasnila. Na glavni obravnavi prisotni stranki sta se odpovedali obravnavi teh listin na glavni obravnavi.

14. Toženka je zahtevano pojasnilo sodišču posredovala v postavljenem roku (2. 2. 2024). V njem je vztrajala, da je tožnik s podpisom naročniške pogodbe z dne 25. 11. 2021 izrecno potrdil, da so del te tudi vsakokratni splošni in posebni pogoji, cenik storitev ter morebitni drugi pogoji. Toženka ne beleži, da bi tožniku tekom upravnega postopka pred izdajo izpodbijanega akta vročila Splošne pogoje uporabe (veljavne od 1. 10. 2020), vendar to ni relavantno. Šteje se namreč, da tožnik s podpisom naročniške pogodbe (ki vsebuje tudi določbe o seznanjenosti s splošnimi pogoji) razpolaga s splošnimi pogoji naročniškega razmerja in je seznanjen z njimi. Toženka s tem v zvezi graja tudi nedovoljeno tožbeno novoto, saj med strankama tekom upravnega postopka (do upravnega spora) ni bilo sporno, da tožnik ne bi bil seznanjen z relevantnimi splošnimi pogoji oz. s tem, katere pogoje uporabiti. Splošni pogoji uporabe ne veljajo zgolj za fizične storitve, temveč tudi za mobilne storitve; zgolj zaradi drugačnega poimenovanja datoteke ni mogoče sklepati drugače (toženka se sklicuje na točke 9., 2.b) in 2.c), Splošnih pogojev uporabe, kjer so omenjene tudi mobilne storitve). Tožnik se je v predlogu za rešitev spora tudi sam skliceval na Splošne pogoje uporabe, kar kaže na to, da je imel pred očmi prav te pogoje, ne pa Splošnih pogojev poslovanja. Toženka je v okviru materialnopravne presoje utemeljeno uporabila relavantne splošne pogoje, ki jih je stranka z interesom objavila na običajen način (na spletu), zato so bili tudi tožniku znani oz. bi mu morali biti znani (toženka se sklicuje na sodbo tega sodišča, I U 357/2017).

15. Tožnik v odgovoru na pojasnilo toženke glede nedvoljene tožbene novote poudarja, da je pri pisanju tožbe nastopal sam, kot laik, prav tako bi toženka to grajo morala podati v odgovoru na tožbo oz. najkasneje na naroku za glavno obravnavo. Graja je tako nedovoljena in neutemeljena, tudi sicer pa gre za uporabo materialnega prava, zato so toženkini ugovori brez osnove. Toženka tožnika (kot laika) v predsodnem postopku tudi ni z ničemer opozorila na njegove pravice glede podaje ustreznih navedb in dokazov, čeprav je vedela, da se zastopa sam, kot laik.

16. Stranka z interesom na posredovani ji vlogi tožnika in toženke ni odgovorila, sodišče do izdaje te sodbe tudi ni prejelo morebitnih drugih vlog strank.

17. Predmetno sodbo je sodišče izdalo po poteku tridnevnega roka za opredelitev ostalih strank do pojasnila toženke z dne 2. 2. 2024; ta rok se je (glede na vročitev tega pisanja tožniku in stranki z interesom) iztekel z dnem 9. 2. 2024. **K I. točki izreka:**

18. Tožba je delno utemeljena.

19. V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijanega akta, s katerim je toženka v uporabniškem sporu po prvi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 zavrnila tožnikovo zahtevo, naj mu stranka z interesom aktivira telefonsko številko ... in mu še nadalje zagotavlja storitve mobilne telefonije, zavrgla njegovo zahtevo, naj mu stranka z interesom povrne stroške postopka pred njo, ter zavrnila tožnikovo zahtevo po povrnitvi stroškov postopka pred toženko.

20. V izpodbijanem aktu je toženka kot podlago za presojo upravičenosti odpovedi naročniškega razmerja stranke z interesom tožniku izrecno navedla točko 11.3 Splošnih pogojev uporabe storitev družb B. (veljavnih od 1. 10. 2020 - v nadaljevanju tudi Splošni pogoji uporabe).

21. V zadevi je nesporno, da je tožnik dne 10. 12. 2011 s stranko z interesom sklenil naročniško razmerje, to pa je bilo prenovljeno s Pogodbo za vzpostavitev naročniškega razmerja z dne 25. 10. 2021 (št. ...), ki se nanaša na tel. št. ... in mobilni paket "A." (v nadaljevanju naročniška pogodba). Nesporno je tudi, da je stranka z interesom tožniku dne 27. 10. 2021 poslala odpoved naročniškega razmerja po navedeni pogodbi, pri čemer je navedla, da ta "stopi v veljavo po poteku trideset (30) dnevnega obdobja, ki začne teči z dnem vročitve tega dopisa". Dopis stranke z interesom je bil tožniku nesporno vročen 29. 10. 2021. 22. S podpisom naročniške pogodbe je tožnik izrazil strinjanje, da so del te tudi vsakokratni splošni in posebni pogoji izbranih storitev, cenik storitev/blaga ter morebitni drugi pogoji, povezani z načinom sklenitve pogodbe, plačila, dobave ali dostave (prvi odstavek naročniške pogodbe), ki so dosegljivi na spletni strani stranke z interesom "www.../moji-pogoji", v njenih poslovnih prostorih in preko njenega klicnega centra. Ob tem pa iz naročniške pogodbe izrecno izhaja tudi naslednji zapis: "Navedba in izrecen sklic na določene elemente in Splošne vsebine naročniškega razmerja je naveden v Prilogah pod naslovom "Veljavni elementi splošne vsebine naročniškega razmerja".".

23. Priloga naročniške pogodbe je tudi dokument, ki vsebuje preglednico "Veljavni elementi splošne vsebine naročniškega razmerja". V navedeni preglednici so navedeni naslednji dokumenti: Pojasnila k Prilogi Pogodbe o vzpostavitvi naročniškega razmerja in aneksom k tej Pogodbi, Splošni pogoji poslovanja za mobilne elektronske komunikacijske storitve, Posebni pogoji naročniških paketov A., Posebni pogoji dodatnih paketov A. in paketa Č. Cenik mobilnih storitev, Splošni pogoji poslovanja za nakupe na daljavo in nakupe izven poslovnih prostorov ter Splošni pogoji družba B. za prodajo mobilnih terminalov in sorodne opreme na obroke. Splošni pogoji uporabe storitev (veljavni od 1. 10. 2020) v navedeni preglednici niso navedeni.

24. Sodišče sodi, da preglednica dokumenta "Veljavni elementi splošne vsebine naročniškega razmerja" tako glede na poimenovanje dokumenta kot glede na njegovo vsebino predstavlja konkretno opredelitev splošnih pogojev, ki so bili v trenutku tožnikove sklenitve naročniškega razmerja s stranko z interesom relevantni za pogodbeni odnos med njima. Dejstvo, da Splošni pogoji uporabe v navedeni preglednici niso navedeni (čeprav so bili na dan sklenitve naročniškega razmerja v veljavi), kaže na to, da se na naročniško razmerje tožnika s stranko z interesom že v splošnem ne nanašajo. Tudi v kolikor bi bilo treba šteti drugače, sodišče dodaja, da v položaju, ko je stranka z interesom ob sklepanju naročniške pogodbe tožniku predložila podroben seznam vseh tedaj veljavnih, za konkretno naročniško razmerje očitno relavantnih splošnih (in posebnih) pogojev (ter drugih dokumentov), od tožnika ni mogoče pričakovati, da bi moral dodatno in samoiniciativno preverjati, ali morebiti obstajajo še kaki drugi splošni ali posebni pogoji, ki urejajo njegovo naročniško razmerje s stranko z interesom. Na tak način (v predstavljenih okoliščinah konkretne zadeve) ni mogoče razlagati niti tožnikove izjave o seznanjenosti s splošnimi pogoji. Ob zapisanem sodišče pripominja še, da iz vsebine navedene izjave izhaja, da naj bi se tožnik s splošnimi pogoji lahko seznanil prek spletne strani toženke www.../moji-pogoji. Da bi bili Splošni pogoji uporabe objavljeni na navedeni spletni povezavi (in v smislu drugega odstavka 120. člena Obligacijskega zakonika - OZ tako na običajen način), iz izpodbijanega akta ne izhaja - toženka namreč ugotavlja, da so ti dostopni prek spletnega naslova "https://.../wp-content/uploads/2020/10/SPP-Fiksna-A5-10-2020-NET.pdf", pri tem pa ne pojasni, kakšna je povezava med navedenim spletnim mestom in v pogodbi opredeljenim spletnim naslovom www.../moji-pogoji (oz. na kakšen način naj bi prek slednje spletne strani oz. splošnega spletnega naslova toženke tožnik lahko dostopal do Splošnih pogojev uporabe).

25. Iz navedenega po presoji sodišča izhaja, da je tožnik uspel izkazati, da mu Splošni pogoji uporabe ob sklenitvi pogodbe (ali kasneje) niso bili znani in mu niso morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Na navedeno ne more v ničemer vplivati dejstvo, da je tožnik v predlogu za rešitev spora, na podlagi katerega se je začel postopek pred toženko, uporabil besedno zvezo "Splošni pogoji uporabe". Iz vsebine njegove (sicer laične) vloge je namreč očitno, da kot sporno izpostavlja predvsem odsotnost navedbe podlag za enostransko redno odpoved naročniškega razmerja s strani stranke z interesom, ki v Splošnih pogojih poslovanja (ki jih je imel tožnik ob podaji navedene vloge očitno v mislih) ni predvidena, je pa predvidena v 11.3 točki Splošnih pogojev uporabe, ki tožniku očitno niso bili poznani. V navedeno sodišče prepričujejo tudi navedbe tožnika v njegovi (ponovno laični) tožbi ter na glavni obravnavi, kjer je konsistentno in podrobno utemeljil okoliščine, ki kažejo na to, da z obstojem Splošnih pogojev uporabe pred izdajo izpodbijanega akta ni bil seznanjen (preverjanje obstoja Posebnih pogojev uporabe pri stranki z interesom, sklicevanje na v postopku pred toženko predložene mu Splošne pogoje poslovanja, itd.).

26. Sodišče dalje ugotavlja, da Splošnih pogoje uporabe kot relevantnih za pogodbeno razmerje med tožnikom in stranko z interesom očitno ne šteje niti slednja. Stranka z interesom se v zvezi z odpovedjo naročniškega razmerja s tožnikom na te pogoje namreč ni sklicevala niti v postopku pred toženko niti v odgovoru na tožbo v upravnem sporu, pač pa je ves čas uveljavljala, da je naročniško razmerje s tožnikom odpovedala v skladu s 333. členom OZ. Na poziv toženke z dne 7. 12. 2021, naj ji (med drugim) predloži "splošne pogoje in cenik, ki veljajo za predlagatelja", je stranka z interesom tej namreč (med drugim) poslala Splošne pogoje poslovanja, ne pa tudi Splošnih pogojev uporabe. V okviru dodatnih pojasnil pa je dne 22. 2. 2022 stranka z interesom izrecno navedla, da je podlago odpovedi naročniškega razmerja predstavljal 333. člen OZ. Tako prejete dokumente (med katerimi, kot že povedano, ni bilo Splošnih pogojev uporabe) ter pojasnila je toženka z dopisom z dne 20. 1. 2022 (oz. na ustni obravnavi) tudi posredovala v izjavo tožniku.

27. Iz upravnega spisa zadeve dalje izhaja, da je toženka v zadevi dne 1. 3. 2022 izvedla ustno obravnavo. Iz zapisnika te izhaja, da je bilo tožniku na ustni obravnavi predstavljeno stališče stranke z interesom, da je podlago odpovedi naročniškega razmerja predstavljal 333. člen OZ, Splošni pogoji uporabe na ustni obravnavi niso bili konkretno omenjeni s strani nobene od strank. Iz upravnega spisa zadeve izhaja tudi, da je toženka stranko z interesom s pozivom z dne 2. 3. 2022 (tj. po ustni obravnavi) izrecno pozvala, naj (med drugim) pojasni, "ali ste imeli podlago za odpoved naročniške pogodbe... v tč. 11.3 Splošnih pogojev uporabe storitev družb B. od 1. 10. 2020?". V odgovor na navedeni poziv je stranka z interesom toženki poslala Splošne pogoje uporabe, ob tem pa v izjasnitvi ponovno navedla, da je podlago odpovedi naročniškega razmerja predstavljal 333. člen OZ. Da bi bili posredovani Splošni pogoji uporabe kakorkoli relavantni za naročniško razmerje med tožnikom in stranko z interesom oz. bi predstavljali podlago za odpoved tega, stranka z interesom v izjasnitvi ni navedla.

28. Iz upravnega spisa zadeve ne izhaja, da bi bili navedena izjasnitev stranke z interesom in Splošni pogoji uporabe pred izdajo izpodbijanega akta posredovani tožniku. Da vročitve Splošnih pogojev uporabe tožniku ne beleži, je izrecno potrdila tudi toženka, zato sodišče dejstvo nevročitve teh tožniku v okviru upravnega postopka pred toženko šteje za nesporno.

29. Kot že pojasnjeno, toženka izpodbijani akt (v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka tega) izrecno utemeljuje s sklicevanjem na točko 11.3 Splošnih pogojev uporabe, pri tem pa izrecno navaja tudi, da se v vprašanje, ali podlago za odpoved naročniškega razmerje stranke z interesom s tožnikom predstavlja tudi 333. člen OZ, ni spuščala.

30. Sodišče glede na navedeno povzema, da v doslej predstavljenih okoliščinah konkretnega primera (ki se tudi bistveno razlikujejo od okoliščin, kot izhajajo iz sodbe v zadevi I U 357/2017, na katero se sklicuje toženka2) ni mogoče šteti, da so bili tožniku Splošni pogoji uporabe ob sklenitvi pogodbe (ali kasneje) znani oz. bi mu morali biti znani. Sodišče obenem ugotavlja, da toženka tudi v postopku pred njo tožniku ni predočila, da po njenem naziranju relevantno podlago za odpoved naročniškega razmerja med njim in stranko z interesom predstavljajo Splošni pogoji uporabe, ravno tako pa mu pred izdajo izpodbijanega akta ni omogočila, da bi se glede tega (oz. glede same vsebine Splošnih pogojev uporabe) kakorkoli izjavil. 31. Tožniku glede na navedeno ni mogoče očitati, da je s tožbenimi očitki, ki se nanašajo na kršitev pravice do izjave ter nerelavantnost Splošnih pogojev uporabe, prekludiran - kot že pojasnjeno, se je s Splošnimi pogoji uporabe in toženkinim stališčem, da je treba te uporabiti kot podlago za odpoved naročniškega razmerja, seznanil šele s prejemom izpodbijanega akta, kršitve s tem v zvezi pa je tako (glede na enostopenjski upravni postopek) lahko uveljavljal zgolj (šele) s tožbo v upravnem sporu, kar je tudi storil. 32. Iz 9. člena ZUP izhaja temeljno načelo upravnih postopkov (načelo zaslišanja stranke), skladno s katerim je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek); organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek). Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča3 izhaja, da se stranka lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev, ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena, in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 33. Po povedanem sodišče sodi, da je toženka s tem, ko je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na njegovo 1. točko izreka, v bistvenem oprla na Splošne pogoje uporabe, hkrati pa tožniku pred izdajo izpodbijanega akta glede vsebine in relevantnosti Splošnih pogojev uporabe za odločitev v zadevi ni omogočila izjasnitve, kršila tožnikovo pravico do izjave, s tem pa bistveno kršila pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani akt v 1. točki izreka ter 3. točki izreka (ki se nanaša na odločitev o stroških postopka pred toženko, ki je akcesorna odločitvi po 1. točki izreka) odpravilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o njej, pri čemer je vezana na izrek sodbe ter na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti in peti odstavek 64. člena ZUS-1).

34. Ker je že ugotovitev o navedeni kršitvi narekovala odpravo 1. in 3. točke izpodbijanega akta, se sodišče do preostalih tožbenih očitkov, ki se nanašajo na ta del izpodbijanega akta, ni opredeljevalo.

**K II. točki izreka:**

35. Tožnik je s tožbo zahteval odpravo celotnega izpodbijanega akta, torej tudi 2. točke izreka tega, s katerim je toženka zavrgla tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka pred stranko z interesom.

36. Sodišče ugotavlja, da 2. točka izreka izpodbijanega akta ni akcesorna odločitvi iz 1. (in 3.) točke izreka tega, pač pa predstavlja toženkino samostojno odločitev v zadevi. Izpodbijani akt v tem delu namreč temelji na povsem drugačni pravni podlagi ter na toženkini ugotovitvi, da v zadevi (v tem delu) ne gre za upravno zadevo, o kateri bi bila toženka v skladu z določbami ZEKom-1 upravičena odločati v upravnem postopku. Odprava 1. (in 3.) točke izreka izpodbijanega akta tako nima sama po sebi za posledico tudi potrebe po odpravi 2. točke izreka tega.

37. Sodišče obenem ugotavlja, da tožnik v tožbi (in kasnejših vlogah oz. na glavni obravnavi) 2. točke izreka izpodbijanega akta tudi ni z ničemer konkretno izpodbijal in ni uveljavljal, da bi tudi pri s tem povezanim zahtevkom iz njegovega predloga za rešitev spora šlo za upravno stvar, o kateri bi bila toženka upravičena (dolžna) odločati (ter da je tako tudi toženkina odločitev iz 2. točke izreka izpodbijanega akta nepravilna oz. nezakonita).

38. Sodišče po povedanem sodi, da tožnik nepravilnosti ali nezakonitosti 2. točke izreka izpodbijanega akta ni uspel izkazati, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

**K III. točki izreka:**

39. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov upravnega spora.

40. Sodišče je tožbi delno ugodilo, pri čemer po presoji sodišča tožnik ni uspel le z nesorazmerno majhnim delom svojega zahtevka (sodišče je odpravilo dve od treh točk izreka izpodbijanega akta), posebni stroški pa zaradi tega niso nastali (tretji odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

41. Tožnik je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tako upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Zadeva je bila rešena po glavni obravnavi, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% (tožnikov pooblaščenec je zavezanec za DDV), skupaj tako v znesku 469,70 EUR. Ker je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženo vlogo (tožnikova vloga z dne 7. 2. 2024), se mu priznajo še stroški v višini 10% od zneska 385,00 EUR (4. člen Pravilnika), kar znaša 38,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa tako 46,97 EUR. Skupaj se tožniku priznajo stroški v višini 516,67 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje ni najti podlage v veljavnih predpisih.

42. Tožnik je bil s sklepom tega sodišča, I U 566/2022-4 z dne 27. 5. 2022, oproščen plačila sodne takse v predmetnem upravnem sporu. Z odločbo tega sodišča, Bpp 270/2023-4 z dne 24. 1. 2024, pa je bila tožniku odobrena izredna brezplačna pravna pomoč (BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na naroku za glavno obravnavo v predmetni zadevi.

43. Ker bodo stroški zastopanja tožnika na naroku za glavno obravnavo njegovemu pooblaščencu obračunani in izplačani na podlagi izdane napotnice za nudenje BPP, je sodišče odločilo, da mora toženka priznane stroške v znesku 469,70 EUR povrniti v dobro proračuna Republike Slovenije, s plačilom na transakcijski račun tega sodišča, priznane stroške v znesku 46,97 EUR pa mora povrniti tožniku, vse v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ).

1 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 232/2017 z dne 30. 1. 2019. 2 Iz opisa dejanskega stanja omenjene zadeve (za razliko od dejanskega stanja v predmetni zadevi) ne izhaja, da bi tudi takratni tožnik ob sklenitvi pogodbe prejel podroben seznam veljavnih elementov splošne vsebine naročniškega razmerja in da operater sam uporabljenih splošnih pogojev ne bi štel za podlago naročniškega razmerja, obenem pa iz tega izhaja, da so bili splošni pogoji tedaj objavljeni na spletni strani operaterja, na običajen način. 3 Npr. iz sklepa Vrhovnega sodišča, X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015