Jedro

Upoštevaje ureditev v 40.c členu ZIZ je v konkretnem primeru mogoče govoriti o nevednosti dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ki predloga za nasprotno izvršbo ni vložil po kvalificiranem pravnem pooblaščencu. Kljub zapisu v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2024, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena v delo Okrajnemu sodišču v Krškem, in kljub temu, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) po pooblaščencu sklep o ustavitvi postopka prejel s strani Okrajnega sodišča v Krškem, se dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) na nevednost upravičeno sklicuje. Vendarle namreč ostaja dejstvo, da je postopek, vključno z odločanjem o ugovoru, sprva tekel na Okrajnem sodišču v Ljubljani, poleg tega pa ureditev, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za opravo izvršbe pristojno sodišče glede na dovoljena sredstva o izvršbi, še ne pomeni kar samoumevno, da je isto sodišče pristojno tudi za odločanje o vseh predlogih v zvezi s takim postopkom oziroma konkretno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo. Če bi bilo to že samo po sebi logično, bi bila druga poved v citiranem tretjem odstavku 40.c člena ZIZ povsem odveč.

V trenutku prisilnega poplačila upnik je bil pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi v veljavi ravno za tolikšno terjatev, kot je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) prejel na svoj račun. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na določilo 5. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ. Ne glede na to pa je izpodbijana odločitev pravilna, le da na drugi materialnopravni podlagi, in sicer na podlagi 2. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki kot razlog za nasprotno izvršbo določa položaj, ko je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega.

V obravnavani zadevi je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 74275/2021 z dne 2. 11. 2021 izgubil moč izvršilnega naslova v obsegu, kot to izhaja iz pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000/2021 z dne 6. 7. 2023, kar pa v postopku izvršbe nepravilno ni bilo upoštevano. Pri tem tudi ni odločilno, da je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih I., II., IV. ter VI. točki izreka potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje je sodišče prve stopnje predlogu dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) za nasprotno izvršbo delno ugodilo (I. točka izreka), upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) je naložilo, da mora upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) v roku 15 dni vrniti znesek v višini 13.360,51 EUR (II. točka izreka), v preostalem delu je predlog dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) za nasprotno izvršbo zavrnilo (III. točka izreka), upniku (dolžniku pa nasprotni izvršbi) je naložilo, da je dolžan dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) povrniti stroške v znesku 364,15 EUR v roku 8 dni od vročitve tega sklepa, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka parcijskega roka dalje do dne plačila (IV. točka izreka), v presežku je priglašene stroške dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) zavrnilo (V. točka izreka) in zavrnilo tudi priglašene stroške upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi); VI. točka izreka).

2.Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) je vložil pravočasno pritožbo. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za nasprotno izvršbo v celoti zavrže kot prepozen ter se dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) naloži plačilo njegovih stroškov prvostopenjskega in tudi pritožbenega postopka. Navaja, da je izpodbijani sklep v celoti nezakonit - prepozen in tudi neutemeljen. Primarno je sklep nezakonit iz procesnih razlogov, saj bi bilo potrebno predlog za nasprotno izvršbo zavreči kot prepoznega. Dolžnik je sicer predlog za nasprotno izvršbo vložil znotraj trimesečnega roka, vendar na nepristojno sodišče, na pristojno pa je prispelo šele po poteku navedenega roka. Sodišče je pravilno odločilo, da predlog za izvršbo ni tožba in da zato ni mogoče presojati (ne)pravočasnosti predloga na podlagi devetega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ampak kvečjemu na podlagi desetega odstavka 112. člena ZPP, če dolžnik ob vložitvi predloga za nasprotno izvršbo ni imel pooblaščenega odvetnika. Upnik trdi, da je imel dolžnik pooblaščenega odvetnika ob vložitvi predloga za nasprotno izvršbo. Sodišče sicer napačno navaja, da je imel dolžnik do umika predloga za izvršbo pooblaščeno odvetnico A. A., kar ne drži, saj je bila navedena upnikova pooblaščenka, ne dolžnikova, medtem ko je imel dolžnik pooblaščenega odvetnika dr. B. B., torej istega odvetnika, ki je dolžnika zastopal tudi v postopku po predlogu za nasprotno izvršbo. Pooblastilno razmerje ne preneha s pravnomočno končanim postopkom izvršbe, ampak velja tudi v nadaljevanju tega postopka, kar je v tem primeru s predlogom za nasprotno izvršbo. Temu pritrjuje dejstvo, da se postopek vodi pod enako opravilno številko tudi po predlogu za nasprotno izvršbo, kar pomeni, da gre dejansko za isti postopek in za opravilo v zvezi s prvim delom postopka. Zato pooblastilno razmerje ne preneha in velja tudi še v postopku za nasprotno izvršbo. Tako stališče je očitno imelo tudi naslovno sodišče, ko je predlog za nasprotno izvršbo vročalo upniku preko njegove odvetnice A. A. s pozivom za odgovor, ne pa direktno upniku. Tako ne drži, da dolžnik ob vložitvi predloga za nasprotno izvršbo ni imel pooblaščenega odvetnika, zaradi česar določba desetega odstavka 112. člena ZPP v tej zadevi ni uporabljiva. Četudi dolžnik ob vložitvi predloga za nasprotno izvršbo ne bi imel pooblaščenca odvetnika, vložitve predloga na nepristojno sodišče ni mogoče pripisati nevednosti vložnika. Dolžnik se je v postopku skliceval zgolj na nevednost vložnika, ne pa na očitno pomoto. Tudi sodišče se je v sklepu opredelilo le do zakonskega znaka "nevednost vložnika", ne pa do očitne pomote vložnika. Zato se upnik v tej pritožbi opredeljuje samo do okoliščine o (ne)vednosti dolžnika za vložitev predloga na (ne)pristojno sodišče v zvezi z določbo desetega odstavka 112. člena ZPP. Ne drži, da je dolžnik iz nevednosti, ker ni imel pooblaščenega odvetnika (kar sicer ne drži), vložil predlog za nasprotno izvršbo na nepristojno sodišče. Dolžnik ni bil neveden, saj je vedel, da je potrebno predlog za nasprotno izvršbo vložiti na Okrajno sodišče v Krškem, ne pa na Okrajno sodišče v Ljubljani (COVL). S strani sodišča je bil namreč obveščen, da se postopek vodi pred Okrajnim sodiščem v Krškem. In sicer je bil dolžnik s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 9. 4. 2024 obveščen, da se bo postopek po pravnomočnosti sklepa o izvršbi vodil pred Okrajnim sodiščem v Krškem. Tudi sklep o ustavitvi z dne 16. 5. 2024 je bil izdan s strani Okrajnega sodišča v Krškem. Zato ni utemeljeno sklicevanje izpodbijanega sklepa, da je bil dolžnik prava neuka stranka, (domnevno) brez pooblaščenega odvetnika ob vložitvi predloga za nasprotno izvršbo, in da se lahko opraviči vložitev njegovega predloga na nepristojno sodišče. Posledično se upnik ne strinja s stališčem sodišča, da naj bi bilo logično, da je dolžnik sklepal, da je potrebno predlog za nasprotno izvršbo vložiti pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Ta argument je povsem neutemeljen, saj bi lahko enako logično dolžnik sklepal, da je treba predlog za nasprotno izvršbo vložiti pri Okrajnem sodišču v Krškem. Na nevednost bi se lahko vložnik skliceval samo v primeru, če ne bi bil nič obveščen o krajevni pristojnosti sodišča, v tem primeru pa je bil, in to celo ne samo enkrat. Poleg tega je na podlagi drugega odstavka 67. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) predpisan celo obrazec za vlaganje predloga, kar še dodatno onemogoča utemeljevanje nevednosti. Pri vložitvi predloga za nasprotno izvršbo na nepristojno sodišče bi tako lahko šlo kvečjemu za očitno pomoto vložnika iz desetega odstavka 112. člena ZPP, vendar dolžnik tega v postopku ni niti zatrjeval, zato te podlage sodišče v izpodbijanem sklepu ni izpostavilo. Iz vseh navedenih razlogov tako ni mogoče sanirati vložitve predloga z dne 3. 7. 2024 na nepristojno sodišče na podlagi desetega odstavka 112. člena ZPP in je bil predlog za nasprotno izvršbo vložen prepozno ter ga je treba zavreči.

3.Dalje upnik meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in neutemeljen tudi iz vsebinskih razlogov. Ni namreč podan pogoj za nasprotno izvršbo iz prvega odstavka 67. člena ZIZ, saj ni podan noben od petih pogojev, niti iz 5. točke navedene določbe. Upnik se namreč ne strinja z navedbo sodišča, da je prejel več, kot znaša njegova terjatev. Poudarja, da je zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, Okrajno sodišče v Ljubljani je izdalo sklep o izvršbi z dne 2. 11. 2021, s katerim je ugodilo predlogu za izvršbo in upniku naložilo, da plača terjatev. S sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 11. 2021 je bil sicer postopek prekinjen z dnem 3. 11. 2021, s sklepom istega sodišča z dne 13. 11. 2023 pa se je izvršilni postopek nadaljeval, saj je postal sklep o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Krškem St 000/2021 z dne 6. 7. 2023 pravnomočen z dnem 29. 8. 2023. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen in izvršljiv dne 30. 3. 2024 (tj. po pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave), saj dolžnik zoper njega ni vložil ugovora (oziroma ga je, a ni plačal sodne takse, zaradi česar se je ugovor štel za umaknjenega), zato je Okrajno sodišče v Krškem, ki je bilo pristojno za vodenje izvršilnega postopka po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, tega poslalo v realizacijo banki, ki je dne 15. 4. 2024 izvedla rubež denarnih sredstev v korist upnika. Tako ni mogoče pritrditi dolžnikovim navedbam in stališču izpodbijanega sklepa, da je upnik nezakonito izterjal denarna sredstva z rubežem denarnih sredstev, saj jih ni izterjal nezakonito, ampak zakonito, na podlagi izdanega sklepa o izvršbi, ki je bil ob rubežu denarnih sredstev v celoti pravnomočen, izvršljiv in veljaven. Zato upnik ni prejel več, kot znaša njegova terjatev, ampak točno toliko, kot je na dan 15. 4. 2024 znašala njegova terjatev na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi. Zapis izpodbijanega sklepa, da ostaja vprašanje, ali je na upnikovo terjatev učinkovala prisilna poravnava in bi moralo (izvršilno) sodišče v sklepu o ugovoru odločiti še o utesnitvi izvršbe pod pogoji prisilne poravnave, je dejansko bistveno. Dejstvo je, da izvršilno sodišče v sklepu o ugovoru ali v kakšnem drugem sklepu ni odločilo o utesnitvi izvršbe pod pogoji prisilne poravnave, zato je bil sklep o izvršbi v veljavi celoti, tako dne 15. 4. 2024, ob rubežu denarnih sredstev, kot še na dan sestave te pritožbe. Sklepa, ki bi kakorkoli spreminjal ali razveljavljal sklep o izvršbi, sodišče nikoli ni izdalo. Sklep o potrditvi prisilne poravnave z dne 6. 7. 2023 je postal pravnomočen dne 29. 8. 2023, sklep o izvršbi pa je postal v celoti pravnomočen in izvršljiv dne 30. 3. 2024, torej kasneje. Zato predloga za nasprotno izvršbo ni mogoče utemeljevati na 5. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ, saj upnik ni prejel več kot je znašala njegova terjatev, ampak točno toliko, kot je znašala na podlagi sklepa o izvršbi. Za uspeh s predlogom za nasprotno izvršbo bi moral dolžnik tak predlog utemeljevati na podlagi 2 in/ali 3. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, pred predlogom za nasprotno izvršbo ali vsaj sočasno pa zahtevati izdajo sklepa, s katerim se (vsaj delno) razveljavi sklep o izvršbi. Dolžnik lahko dejstvo pravnomočnosti, izvršljivosti in veljavnosti sklepa o izvršbi ter njegovi posledični realizaciji pripiše tudi svoji odločitvi, da ne plača sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Predlog za nasprotno izvršbo tako ni utemeljen, saj ni podan noben od petih taksativno navedenih razlogov iz prvega odstavka 67. člena ZIZ. Posledično je za predmetni spor povsem nerelevanten Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPIPP). Predloga za nasprotno izvršbo tako ne more utemeljiti niti potrjena prisilna poravnava nad dolžnikom, niti določba 216. člena ZFPPIPP ali katera druga določba tega zakona. Poleg tega je pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi v realizacijo OPP v celoti poslalo sodišče, ne upnik, zato naj dolžnik odškodninsko odgovornost išče pri sodišču.

4.3. Dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

6.5. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da se je po podatkih registra AJPES pred Okrožnim sodiščem v Krškem pod opravilno št. St 001/2026 dne 25. 2. 2026 nad dolžnikom (upnikom po nasprotni izvršbi) začel stečajni postopek, vendar to ni ovira za takojšnje odločanje višjega sodišča o predloženi pritožbi zoper izpodbijani sklep. V trenutku začetka stečajnega postopka so namreč vse procesne predpostavke za odločanje o pritožbi že bile izpolnjene.

7.6. Višje sodišče je zato pritožbo dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) obravnavalo in sklep v izpodbijanem delu (točke I, II, IV in VI izreka) preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov ter razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

7.Zakonska predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo je, da je ta vložen pravočasno. Po določilu drugega odstavka 67. člena ZIZ lahko dolžnik¹ predlog za nasprotno izvršbo vloži v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek. Zakon torej predpisuje subjektivni rok treh mesecev in objektivni rok enega leta od končanja izvršilnega postopka.

8.Prvo vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v obravnavani zadevi, je, ali je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) svoj predlog za nasprotno izvršbo vložil pravočasno, to je tudi znotraj trimesečnega roka, ko je zvedel za razlog za nasprotno izvršbo. Med strankama ni sporno, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) za odtegnitev njegovih denarnih sredstev zvedel dne 15. 4. 2024 oziroma najkasneje dne 17. 4. 2024 in se je tako trimesečni subjektivni rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo iztekel dne 15. 7. 2024 oziroma dne 17. 7. 2024. Prav tako ni sporno, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) predlog za nasprotno izvršbo vložil dne 3. 7. 2024 na Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino, in da je krajevno pristojno Okrajno sodišče v Krškem (prim. tretji odstavek 40.c člena ZIZ) predlog prejelo po poteku trimesečnega roka, to je dne 19. 9. 2024. Sporno pa je, ali je predlog za nasprotno izvršbo kljub navedenemu treba skladno z desetim odstavkom 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ šteti kot pravočasen, ker je vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je odgovor pritrdilen. Strinja se namreč z njegovo pravno presojo, da je šlo za dolžnikovo nevednost.

9.Sodišče prve stopnje je kot bistveno ugotovilo, da je dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) do vložitve predloga za nasprotno izvršbo zastopala njegova pooblaščena odvetnica A. A.

Pri čemer se je izvršilni postopek končal s pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi z dne 16. 5. 2024, izdanega na podlagi upnikovega umika izvršilnega predloga. S tem je po presoji sodišča prve stopnje tudi prenehalo pooblastilo takratni odvetnici (pravilno: odvetniku) dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) in tako dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) ob vložitvi predloga za nasprotno izvršbo na Okrajno sodišče v Ljubljani dne 3. 7. 2024 ni imel pooblaščenca. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da je vložitev predloga za nasprotno izvršbo pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati nevednosti dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ki tedaj ni imel pooblaščenca. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo ureditev postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, ko je za dovolitveno fazo izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL, sam izvršilni postopek pa po pravnomočnosti sklepa o izvršbi vodi krajevno pristojno sodišče. Obenem je sicer prvostopenjsko sodišče pritrdilo upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi), da je bil dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti obveščen, da bo spis po pravnomočnosti odstopljen Okrajnemu sodišču v Krškem. Prav tako tudi, da je Okrajno sodišče v Krškem izdalo že sam sklep o ustavitvi izvršbe. Vendar sodišče prve stopnje kljub temu ni moglo prezreti dejstva, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) prava neuka stranka, ki ob vložitvi predloga za nasprotno izvršbo ni imel pooblaščenca, niti tega, da je na Okrajnem sodišču v Ljubljani, pri katerem je bil vložen predlog za izvršbo, tekel tudi celoten ugovorni postopek. Zato je po mnenju sodišča prve stopnje povsem logično sklepanje dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), da je treba tudi predlog za nasprotno izvršbo vložiti pri Okrajnem sodišču v Ljubljani.

10.Skladno določilom desetega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sta za vlogo, ki je vezana na rok in ni tožba, mogoči dve izjemi od pravila, da je pravočasna tista vloga, ki je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prim. prvi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi takšna vloga, ki je izročena ali poslana pristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se namreč šteje kot pravočasno, če je vložitev pri nepristojnem sodišču mogoče pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika.

11.Iz citiranega besedila desetega odstavka 112. člena ZPP izhaja, da se stranka, ki jo zastopa kvalificirani pravni pooblaščenec (to je odvetnik ali diplomirani pravnik s pravniškim državnim izpitom) na nevednost že v temelju ne more sklicevati. A v obravnavani zadevi ni šlo za tak primer. Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) v pritožbi sicer pravilno opozarja, da zgolj zaradi pravnomočne ustavitve izvršilnega postopka pooblastilno razmerje med dolžnikom (upnikom po nasprotni izvršbi) in njegovim tedanjim pooblaščenim odvetnikom dr. B. B.

Ki je po spisovnih podatkih ob vložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi sodišču predložil splošno pravdno pooblastilo dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ni samodejno prenehalo, kot to napačno izhaja iz izpodbijanega sklepa. Skladno s 95. členom ZPP v zvezi s 94. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ splošno pravdno pooblastilo, dano odvetniku, velja za ves postopek, tudi za postopek z rednimi pravnimi sredstvi in celo za vložitev predloga za izvršbo. Zadnje velja tudi za toženca, ki nato v izvršilnem postopku nastopa kot upnik. V tem primeru ni ovire, da upnika (v pravdi toženca) v izvršilnem postopku zastopa odvetnik na podlagi prvotnega pravdnega pooblastila.

Ob smiselni uporabi navedenih stališč tudi splošno pooblastilo dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) odvetniku dr. B. B. za izvršilni postopek ni prenehalo že s samim pravnomočnim končanjem izvršilnega postopka, ampak bi navedeni odvetnik za dolžnika kot upnika lahko vložil tudi predlog za nasprotno izvršbo. Nenazadnje se oba postopka tudi vodita v okviru iste izvršilne zadeve, to je pod isto opravilno številko.

12.Vendar se vprašanje, ali je v trenutku vložitve predloga za nasprotno izvršbo še obstajalo pooblastilno razmerje med dolžnikom (upnikom po nasprotni izvršbi) in njegovim prvotnim pooblaščenim odvetnikom, dr. B. B., izkaže kot irelevantno. Nesporno dejstvo je namreč, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) predlog za nasprotno izvršbo vložil sam in ne po odvetniku (ali diplomiranem pravnikom s pravniškim državnim izpitom). To pa pomeni, da sklicevanje na nevednost lahko pride v poštev, ne glede na to, ali je ob vložitvi predloga za nasprotno izvršbo pooblastilno razmerje med dolžnikom (upnikom po nasprotni izvršbi) in njegovim prvotnim pooblaščenim odvetnikom še obstajalo, ali ne.

13.Glede na vse okoliščine primera pa pritožba tudi ne ovrže ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sklicevanje dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) na nevednost utemeljeno.

14.Res je bil sicer dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) z obvestilom o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2024 obveščen, da bo po pravnomočnosti spis odstopljen v nadaljnje delo Okrajnemu sodišču v Krškem, od katerega je dolžnik po takratnem pooblaščenem odvetniku dr. B. B. tudi prejel sklep o ustavitvi izvršbe z dne 16. 5. 2024. Vendar pa je tudi po oceni višjega sodišča pri presoji dolžnikove nevednosti treba upoštevati specifično zakonsko ureditev krajevne pristojnosti sodišča za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po kateri je do ugotovitve pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi izključno krajevno pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL (prvi in drugi odstavek 40.c člena ZIZ), po pravnomočnosti sklepa o izvršbi pa je skladno s tretjim odstavkom 40.c člena ZIZ pristojno sodišče glede na dovoljena izvršilna sredstva. V nadaljevanju 40.c člena ZIZ je izrecno določeno še, da je to sodišče pristojno tudi za odločanje v postopku nasprotne izvršbe, v postopku obnove postopka, v postopku za vrnitev v prejšnje stanje, ne glede na prvi odstavek 42.a člena tega zakona v postopku izdaje potrdila o izvršljivosti odločbe, poravnave oziroma javne listine in ne glede na drugi odstavek 42.c člena tega zakona tudi v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti oziroma izvršljivosti sklepa o izvršbi.

15.Upoštevaje povzeto ureditev se višje sodišče strinja, da je v konkretnem primeru mogoče govoriti o nevednosti dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi), ki predloga za nasprotno izvršbo ni vložil po kvalificiranem pravnem pooblaščencu. Kljub zapisu v potrdilu o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 9. 4. 2024, da bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena v delo Okrajnemu sodišču v Krškem, in kljub temu, da je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) po pooblaščencu sklep o ustavitvi postopka prejel s strani Okrajnega sodišča v Krškem, se dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) na nevednost upravičeno sklicuje. Vendarle namreč ostaja dejstvo, da je postopek, vključno z odločanjem o ugovoru, sprva tekel na Okrajnem sodišču v Ljubljani, poleg tega pa ureditev, da je po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine za opravo izvršbe pristojno sodišče glede na dovoljena sredstva o izvršbi, še ne pomeni kar samoumevno, da je isto sodišče pristojno tudi za odločanje o vseh predlogih v zvezi s takim postopkom oziroma konkretno za odločanje o predlogu za nasprotno izvršbo. Če bi bilo to že samo po sebi logično, bi bila druga poved v citiranem tretjem odstavku 40.c člena ZIZ povsem odveč.

16.Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je treba v obravnavani zadevi uporabiti izjemo iz desetega odstavka 112. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ob nasprotnem stališču, za kakrškega se zavzema pritožba, bi bilo nesorazmerno poseženo v pravni položaj dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi). Posledično je bil predlog za nasprotno izvršbo vložen pravočasno.

17.Višje sodišče pa se strinja tudi s samo vsebinsko odločitvijo o ugoditvi predlogu za nasprotno izvršbo za znesek 13.360,51 EUR, vendar deloma iz drugih razlogov, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa.

18.Sodišče prve stopnje je predlogu za nasprotno izvršbo ugodilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki kot razlog za nasprotno izvršbo določa položaj, ko je upnik prejel več, kot je znašala njegova terjatev, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila nad dolžnikom potrjena prisilna poravnava, in sicer na podlagi pravnomočnega sklepa o potrjeni prisilni poravnavi Okrožnega sodišča v Krškem St 000/2021 z dne 6. 7. 2023 za navadne terjatve z vsebino, da je delež plačila terjatev upnikov 15%, da je rok plačila 31. 12. 2025, in da se terjatve upnikov v obdobju od 3. 11. 2021 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo. O navadnih terjatvah, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, se je odločilo tako, kot je navedeno v seznamu terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave z dne 11. 11. 2022. Drugačen režim je bil določen za zavarovane terjatve.

19.Za konkretni primer je sodišče prve stopnje kot ključno pojasnilo, da po prekinitvi postopka zaradi začetka prisilne poravnave nad dolžnikom (upnikom po nasprotni izvršbi) kljub temu, da je terjatev upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) navadna terjatev, ni bila upoštevana določba prvega odstavka 216. člena ZFPPIPP. Skladno s to določbo namreč izvršilno sodišče nadaljuje postopek izvršbe, ki je bil prekinjen po prvem odstavku 132. člena tega zakona, na podlagi pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave in: 1. če je bila izvršba dovoljena na podlagi izvršilnega naslova iz prvega odstavka 215. člena tega zakona in upnik v tem postopku do začetka postopka prisilne poravnave še ni pridobil ločitvene pravice, utesni izvršbo in opravi samo prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi

2. v drugih primerih opravi izvršbo za izterjavo celotne terjatve v skladu z izvršilnim naslovom.

20.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila s pravnomočnim sklepom o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom (upnikom po nasprotni izvršbi) za navadne terjatve odložena zapadlost do 31. 12. 2025, s čimer je bila odložena tudi izvršljivost, ki je nujna predpostavka izvršbe. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje ob odločanju o ugovoru po uradni dolžnosti utesniti izvršbo in izvršilni postopek ustaviti. Tega pa ni storilo, zato je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil dolžniku dne 15. 4. 2024 znesek 13.360,51 EUR neupravičeno odtegnjen.

21.S povzeto obrazložitvijo v izpodbijanem sklepu, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pravnomočno potrjene prisilne poravnave nad dolžnikom (upnikom po nasprotni izvršbi) ravnati po 1. točki prvega odstavka 216. člena ZFPPIPP, to je ne le nadaljevati postopka izvršbe, ampak le-to po uradni dolžnosti utesniti oziroma jo zaradi odložene zapadlosti za navadne terjatve do dne 31. 12. 2025 ustaviti, višje sodišče soglaša in se ji v izogib ponavljanju v celoti pridružuje. Da so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za postopanje po prvem odstavku 216. člena ZFPPIPP, sicer upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) v pritožbi niti več ne prereka. Kot bistveno pa poudarja, da razlog za nasprotno izvršbo po 5. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ ni podan, saj so bila dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) dne 15. 4. 2024 odtegnjena sredstva na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi, in sicer točno toliko, kot je na dan 15. 4. 2024 znašala upnikova terjatev na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi.

22.Višje sodišče upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) ne more pritrditi. Drži sicer, da je bil v trenutku njegovega prisilnega poplačila pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi v veljavi ravno za tolikšno terjatev, kot je upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) prejel na svoj račun. Zato pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno oprlo na določilo 5. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ. Ne glede na to pa je izpodbijana odločitev pravilna, le da na drugi materialnopravni podlagi, in sicer na podlagi 2. točke prvega odstavka 67. člena ZIZ, ki kot razlog za nasprotno izvršbo določa položaj, ko je bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega.

23.V obravnavani zadevi je izvršilni naslov pravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 74275/2021, ki je bil izdan 2. 11. 2021, torej pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000/2021 z dne 6. 7. 2023, zato potrjena prisilna poravnava učinkuje nanj na podlagi 215. člena ZFPPIPP. Skladno s prvim odstavkom tega člena sodna odločba ali odločba drugega državnega organa, ki je bila izdana pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave in s katero je bilo odločeno o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava, proti insolventnemu dolžniku izgubi moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem po prvem odstavku 214. člena tega zakona preneha upnikova pravica sodno uveljavljati plačilo. Na podlagi izvršilnega naslova iz prvega odstavka tega člena izvršilno sodišče dovoli in opravi izvršbo za prisilno izterjavo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP). Pravnomočni sklep o potrditvi prisilne poravnave je izvršilni naslov za prisilno izterjavo terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave, v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi, proti dolžniku in morebitnim porokom iz drugega odstavka 210. člena tega zakona (tretji odstavek 215. člena ZFPPIPP).

24.Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je sicer po tretjem odstavku 215. člena ZFPPIPP tudi sam izvršilni naslov, torej "jemlje" moč izvršilnega naslova prvemu, prej izdanemu, v obsegu iz 214. člena ZFPPIPP. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je tisti, ki (namesto prej izdane odločbe) določa pogoje, pod katerimi lahko upnik doseže prisilno izterjavo svoje terjatve v izvršilnem postopku (drugi odstavek 215. člena ZFPPIPP), saj zaradi materialnopravnih učinkov potrjene prisilne poravnave, ki jih določa 214. člen ZFPPIPP, v enakem obsegu s pravnomočnostjo sklepa preneha tudi upnikov pravovarstveni zahtevek.

25.Obrazloženo torej pomeni, da je v obravnavani zadevi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 74275/2021 z dne 2. 11. 2021 izgubil moč izvršilnega naslova v obsegu, kot to izhaja iz pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave St 000/2021 z dne 6. 7. 2023, kar pa v postopku izvršbe nepravilno ni bilo upoštevano. Pri tem tudi ni odločilno, da je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen že pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, kar izpostavlja pritožba.

26.Dejstvo je, da dolžnik dejstva pravnomočno potrjene prisilne poravnave v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni mogel uveljavljati, saj je bila prisilna poravnava potrjena po poteku osemdnevnega ugovornega roka. Sodišče prve stopnje sicer nato o ugovoru niti ni odločalo po vsebini, temveč ga je štelo za umaknjenega, ker zanj ni bila plačana sodna taksa (peti odstavek 29.b člena ZIZ). Vendar pa to ne spremeni dejstva, da dolžnik v ugovoru dejstva pravnomočno potrjene prisilne poravnave še ni imel možnosti uveljavljati. Predvsem pa je treba upoštevati, da mora izvršilno sodišče skladno z zgoraj citiranim prvim odstavkom 216. člena ZFPPIPP pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo upoštevati že po uradni dolžnosti. Vendar kljub temu v konkretnem primeru sodišče prve stopnje niti ob odločanju o ugovoru niti kasneje izvršbe ni utesnilo oziroma ustavilo glede na s pravnomočnim sklepom o potrditvi prisilne poravnave za navadne terjatve odloženo zapadlost do 31. 12. 2025. Posledično je dolžnikov dolžnik dne 15. 4. 2024 upnika (dolžnika po nasprotni izvršbi) poplačal v celoti, to je skladno s pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi oziroma neupoštevaje pogoje potrjene prisilne poravnave.

27.Glede na opisano dejansko stanje in ker sicer upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) v pritožbi ne prereka, da bi bilo njegovo terjatev dopustno izvršiti le pod pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave, se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je bila terjatev realizirana skladno s pravnomočnim in izvršljivim sklepom o izvršbi, kot tudi na dejstvo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen šele po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi. Če bi višje sodišče sprejelo takšno argumentacijo, bi dejansko dopustilo, da bi bil upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) neupravičeno obogaten tudi oziroma zlasti zaradi neustreznega postopanja sodišča prve stopnje v postopku izvršbe (to je zaradi opustitve dolžnosti izdaje sklepa o utesnitvi skladno z 216. členom ZFPPIPP že po uradni dolžnosti), ob tem, da sicer, kot že rečeno, upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) samega vpliva pravnomočno potrjene prisilne poravnave na njegovo terjatev v pritožbi sploh ne problematizira. Povedano drugače, bilo bi preozko in v nasprotju z načelom pravičnosti, ki mora biti - poleg neposrednih pravnih norm - temelj vsakega sodnega odločanja, če bi bil v konkretnem primeru upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) poplačan v celoti oziroma ne glede na pogoje pravnomočno potrjene prisilne poravnave, ki je sodišče prve stopnje v postopku izvršbe nepravilno ni upoštevalo na način, kot bi jo po ZFPPIPP moralo, to je v smislu utesnitve izvršbe po 1. točki prvega odstavka 216. člena tega zakona.

28.Ker je bil torej s sklepom o potrditvi prisilne poravnave sklep izvršilni naslov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 74275/2021 z dne 2. 11. 2021 delno spremenjen, je podan zakonski razlog za nasprotno izvršbo po 2. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ. Pri tem ni odločilno, da se dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) na navedeno določbo v predlogu za nasprotno izvršbo ni skliceval, saj mora mora sodišče pravo poznati že po uradni dolžnosti (iura novit curia). Upoštevaje pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo ni bilo podlage za (niti delno) prisilno poplačilo upnika dne 15. 4. 2024, saj je bila zapadlost terjatve odložena do dne 31. 12. 2025.

29.Izpodbijana odločitev o glavni stvari je tako pravilna (prim. četrti odstavek 68. člena ZIZ), posledično je pravilna tudi izpodbijana odločitev o stroških postopka obeh strank s predlogom za nasprotno izvršbo (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ ter 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanih I., II., IV. in VI. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

30.Upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi), saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------