Jedro

ZLPP kot kasnejši zakon v poglavju o zavarovanju pravic prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja in njihovih pravnih naslednikov posebej ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more biti več podlaga za zavarovanje zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ne glede na vrsto in obliko denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi plinarne, (v nadaljevanju: prizadeta stranka) proti začasnemu sklepu Upravne enote z dne 27.7.1995 in na podlagi 1. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) navedeni začasni sklep upravnega organa prve stopnje odpravila. Hkrati je na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP zavrgla tožnikovo zahtevo z dne 15.2.1995 in z dne 13.3.1995 za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se prizadeti stranki prepovedalo vsakršno razpolaganje in obremenitev nepremičnin na parceli št. 1979/2 vložek št. 943 in parceli št. 330/1 vložek št. 297, zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo po 68. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS št. 27/91 in 31/93). Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS in podjetju P. prepovedal vsakršno spreminjanje obstoječega dejanskega in pravnega stanja (obremenitve, odtujitve, preoblikovanje po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP, Uradni list RS št. 55/92, 7/93 in 31/93) na prej navedenih parcelah ter odredil zaznambo navedenih prepovedi v zemljiški knjigi, ki velja do pravnomočnosti odločitve o denacionalizaciji navedenih parcel. Prizadeta stranka pa se je pritožila le glede parcele št. 330/1, ne pa tudi glede parcele št. 1979/2, ki je postala last Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Po podatkih spisov je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe dne 4.3.1993 v zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka v smislu 10. člena ZLPP tako, da so v predlogu navedena podjetja dolžna izločiti iz lastninskega preoblikovanja posamezne nepremičnine, tako tudi prizadeta stranka. Navedeni predlog je bil v celotni zavržen z delno odločbo z dne 20.6.1994, ki je postala pravnomočna dne 19.8.1994. Ker pa dovoljuje izdajo začasnih odredb tudi 68. člen ZDen, je vlagatelj dne 15.2.1995 vložil predlog za izdajo začasne odredbe po tej določbi. Na obravnavi je predlagatelj razširil zahtevo še na parcelo št. 330/1. ZDen v 68. členu določa, da organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana. Podobno določbo ima tudi ZLPP, ki v drugem poglavju ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih pravnih naslednikov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. ZLPP v 11. členu določa, da predlog za izdajo začasne odredbe vlože upravičenci najpozneje do 7. junija 1993, v 15. členu pa, da se podjetje ne more lastninsko preoblikovati na stvareh ali lastninskem deležu, na katerega se nanaša predlog za izdajo začasne odredbe, do pravnomočnosti odločitve o predlogu. Če upravičenec v roku ni vložil navedenega predloga, se podjetje preoblikuje v skladu z zakonom, kar pomeni, da podjetje lahko razpolaga s svojim premoženjem. V tem primeru pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic. Predhodno priglasitev upravičenj do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetij je predvidel že 41. člen ZDen, v primeru, če bo to zahteval predpis, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij. Ker je bila v konkretnem primeru predlagana izdaja začasne odredbe, s katero naj se pritožniku prepove razpolaganje s premoženjem, šele 15.2.1995, po preteku materialnega roka iz 11. člena ZLPP,bi moral pristojni organ takšen predlog kot prepozen zavreči. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Zahtevo za vrnitev premoženja je vložil 12.2.1993, z dopolnitvami 3.12.1993, 28.4.1993 in 12.12.1993, predlog za izdajo začasne odredbe pa dne 4.3.1993 in 5.3.1993 in 9.2.1995. Navaja, da je po določbah 10. in 11. člena ZLPP moral vložiti predlog za izdajo začasne odredbe do 7.6.1993, ker bi bil sicer prekludiran. Na tako stališče se je postavilo tudi Ustavno sodišče na seji z dne 19.1.1995, odločba objavljena v Uradnem listu št. 18/95, ki ga je povzela tudi tožena stranka. Vendar pa tožnik meni, da je tožnik vložil pravočasno, to je pred 7.6.1995. V delni odločbi z dne 20.6.1994 je organ prve stopnje tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 4.3.1993 dopolnjen 5.3.1993 zavrnil zato, ker se določila ZLPP ne bi uporabljala v postopkih vračanja kmetijskih zemljišč in gozdov. Upravni organ ni štel, da bi bili predlogi za izdajo začasne odredbe nepravočasni v nasprotju z ZLPP, pač pa le, da ni potrebno izdati začasne odredbe v postopkih denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov. Nepremičnine, na katere se nanaša začasna odredba, pa se ne štejejo za kmetijska zemljišča, saj gre za industrijsko cono v občini, kar je bilo upravnemu organu med postopkom znano. Ker upravni organ predlogov za začasno odredbo ni zavrgel zato, ker bi bili nepopolni ali nepravočasni, marveč zgolj zato, ker se ta določila ne uporabljajo v postopkih denacionalizacije kmetijskih zemljišč in gozdov, je tožnik mnenja, da je treba šteti predloga z dne 4.3.1993 in 5.3.1993 za pravočasna in zato tožnik ni prekludiran in v tem primeru ni mogoče upoštevati stališča Ustavnega sodišča RS. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter predlaga povrnitev stroškov postopka. V dopolnitvi tožbe tožnik še dodaja, da je organ prve stopnje ves čas vedel, da ne gre za kmetijska zemljišča, ki ne služijo kmetijskemu namenu oziroma so pozidana in na njih stojijo podjetja, v katerih teče lastninsko preoblikovanje, pa je kljub temu zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe (po enem letu in štirih mesecih). V tem postopku pa je očitno spremenil stališče in je dne 27.7.1995 izdal začasni sklep, ki ga je tožena stranka odpravila. Iz navedenega sledi, da organ prve stopnje prvič ni ravnal v skladu z določbami ZLPP in je svojo odločbo o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe spremenil ter odredbo izdal. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbjani odločbi iz v njej navedenih razlogov.

Odgovor na tožbo je podala tudi prizadeta stranka, ki navaja, da je delna odločba z dne 20.6.1994, s katero je bil zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe, postala pravnomočna, ker se tožnik zoper navedeno odločbo ni pritožil. Tožnik pa je dne 21.2.1996 in 24.4.1996 pri upravnem organu prve stopnje podal predlog za obnovo postopka, kar pomeni, da se v isti stvari vodita dva postopka, prizadeta stranka pa meni, da naj bi se o isti stvari vodil le en postopek, ker bi bilo sicer mogoče, da bi se lahko v dveh postopkih stvari različno rešilo. Prizadeta stranka pa še navaja, kar je sicer navajala v svoji pritožbi z dne 5.9.1995, da je parcela št. 1979/2 v skladu s 76. členom zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Uradni list 32/93) postala last občine. Denacionalizacijski zahtevek za parcelo št. 330/1 pa je tožnik vložil na ustni obravnavi dne 13.3.1995, torej prepozno in je zato prekludiran.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik svoj predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahteve za denacionalizacijo vložil pravočasno.

Če je organ prve stopnje tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 4.3.1993 dopolnjen 5.3.1993 zavrgel zato, ker se določila ZLPP ne bi uporabljala v postopkih vračanja kmetijskih zemljišč in gozdov, morebitno novo dejstvo, da bi se npr. kasneje v postopku izkazalo, da se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na stavbno, ne pa na kmetijsko zemljišče, ne pomeni, da je s tem prvotna vloga za izdajo začasne odredbe oživela. Navedeno velja za pravočasno vložen predlog za izdajo začasne odredbe (do 7. junija 1993) v skladu z določbo 11. člena ZLPP in to v obsegu do takrat vložene zahteve za denacionalizacijo. Ker je organ prve stopnje tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrgel z delno odločbo z dne 20.6.1994, ki je postala pravnomočna dne 19.8.1994, dejansko do uvedbe postopka sploh ni prišlo in je bila zadeva po predlogu za izdajo začasne odredbe končana s pravnomočnim sklepom.

ZLPP kot kasnejši zakon (velja od 5.12.1992 dalje) v poglavju o zavarovanju pravic prejšnjih lastnikov podržavljenega premoženja in njihovih pravnih naslednikov posebej ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij. Zato po uveljavitvi ZLPP določba 68. člena ZDen ne more biti več podlaga za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ne glede na vrsto oziroma obliko denacionalizacijskega zahtevka. Ker je bila "dopolnitev" predloga za izdajo začasne odredbe vložena dne 15.2.1995 potem, ko je bil prvotni predlog z dne 4.3.1993 (dopolnjen dne 5.3.1993) zavržen s pravnomočno odločbo z dne 20.6.1994, je tožena stranka vlogo z dne 15.2.1995 pravilno štela za nov predlog, ki pa je bil glede na določbo 11. člena ZLPP vložen prepozno, zaradi česar ni bilo pogojev za uvedbo postopka za izdajo začasne odredbe, kot je to na podlagi 2. odstavka 125. člena ZUP pravilno sklenila tožena stranka. Iz podatkov spisov pa ne izhaja, da bi organ prve stopnje svojo odločbo (o zavrženju) z dne 20.6.1994 razveljavil in tako "oživil" tožnikovo prejšnjo vlogo za izdajo začasne odredbe.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS štev. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.