Jedro

Tožena stranka ni preverjala možnosti notranje zaščite v smislu 29. člena ZMZ-1, saj na zaslišanju pri toženi stranki tožniku ni bilo postavljeno vprašanje, ali sploh ima možnost se naseliti v tisti del Moldavije, ki se ne šteje za Pridnestrje. Na zaslišanju na sodišču je zanikal, da bi imel možnost se tja preseliti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-206/2024/35 (1222-18) z dne 22. 1. 2025 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer povzema, kaj je navedel v svojem zahtevku.

3.Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo prve alineje prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati.

4.Tožnik se je ob podaji zahtevka skliceval na ekonomski razlog, ki ga je navedel že v prvi prošnji za mednarodno zaščito. V zvezi s tem ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. V zvezi z drugim razlogom, to je zatrjevani vpoklic v vojsko, pa je povedal, da so mesec dni nazaj prišli k njemu domov ljudje iz vojaškega komisariata in mu želeli vročiti poziv v vojsko Ruske federacije. O tem ga je obvestila mati. Kasneje je obrazložil, da poziva dejansko ni prejel, saj bi ga prejel samo, če bi ga sam podpisal. Povedal je, da če bi vstopil na ozemlje Pridnestrske republike, ki je ozemlje Moldavije pod vplivom Ruske federacije, bi bil doma samo dve ali tri ure, nato bi ga prišli iskat, ker je vojaški poklic ostrostrelca, ki ga ima on, zelo cenjen. Prišli bi ponj in ga odpeljali na bojišče in bi se moral bojevati na strani Ruske federacije proti Ukrajini.

5.Tožena stranka ugotavlja, da omenjenega razloga ni mogoče upoštevati kot nov razlog, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik svoj zatrjevani strah pred prejemom poziva veže izključno na Pridnestrsko republiko in ne na celotno ozemlje Moldavije. Tovrstne rekrutacije v vojaške sile Ruske federacije se boji zgolj na omenjenem manjšem delu svoje države, saj iz njegovih izjav ne izhaja, da bi mu tovrstna dejanja grozila kjerkoli drugje na območju Moldavije izven Pridnestrske republike. Ni navajal, da bi moldavske oblasti kjerkoli drugje izven teritorija Pridnestrske republike tolerirale take akcije tujih vojaških enot. Glede slike, ki jo je priložil, pa tožena stranka ugotavlja, da fotografija ni datirana in je ni mogoče umestiti v čas, nastala pa je po tožnikovih navedbah pred več kot 20 leti. Fotografija je sicer nejasna in ni mogoče nesporno potrditi tožnika na njej. Tudi če je na njej tožnik, pa je nastala pred več kot 20 leti in ne more predstavljati novega dokaza v postopku zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Grožnje pred vpoklicem v vojsko Ruske federacije ni mogoče obravnavati kot nov razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, ker navedena dejstva ne bi bistveno povečala možnosti za pridobitev mednarodne zaščite.

6.Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napravila zmotno presojo z navajanjem, da tožnik ni izkazal, da bi mu rekrutacija grozila kjerkoli drugje v Moldaviji kot samo v Pridnestrju. Tožena stranka ni niti zanikala, da v Pridnestrju prihaja s strani Ruske federacije do rekrutacij v rusko vojsko, zato bi morala šteti, da je grožnja resna in utemeljena in da povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako ni pridobila ustreznih informacij o trditvah tožnika, ker se je postavila na zmotno stališče, da bi moral zatrjevati, da mu deportacija grozi kjerkoli v Moldaviji, ne samo v Pridnestrju. Pri ohranjanju nadzora nad kosi teritorijev nekdanje skupne države gre za rusko strateško prakso oziroma vzorec, ki ga uporablja Rusija po razpadu nekdanje skupne države. Pridnestrsko ozemlje podpirajo ruske sile, kjer je nameščen tudi ruski kontingent. Od začetka vojne z Ukrajino so razmere v Pridnestrju napete in obstaja resna škoda, da bo tožnik zaradi svojega vojaškega znanja prisilno rekrutiran na bojišče za Ukrajino. Grožnja, da bo tožnik takoj prisilno rekrutiran, je resna in utemeljena. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik že leta 2017 zapustil svojo izvorno državo zaradi ekonomskih razlogov in ne zaradi vpoklica v vojsko. Takrat ni navajal razmer notranjega oboroženega spopada v svoji izvorni državi. Če bi pretila nevarnost njegovi družini ali njemu, bi to izpovedal že v prvem postopku mednarodne zaščite. Po mnenju tožene stranke tožnik nima upravičenega razloga, da ne bi strahu pred zatrjevanim vpoklicem v vojsko navedel že v prvem postopku. Šele zdaj je pokazal sliko, ko je opravljal svoj vojaški poklic, kar je bilo že leta 1998. Tožnik nima nobenega dokazila o vpoklicu v vojsko, zato tožena stranka trdi, da je malo verjetno, da naj bi ga ravno leta 2024 začeli iskati. Vse te okoliščine izkazujejo, da tožniku v izvorni državi ne grozi ne preganjanje in ne resna škoda. Poleg tega Moldavija ni razglašena kot celotno vojno območje, torej bi lahko živel znotraj Moldavije tako kot živi njegova družina. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8.Sodišče je v navedeni zadevi dne 19. 2. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da se je mobilizacija prebivalcev Pridnestrske republike v rusko vojsko začela l. 2022 oz. 2023. Vsi njegovi prijatelji so bili že vpoklicani v vojsko. Prisilno mobilizirani so bili poslani tudi v vojno z Ukrajino. Tožnik že od rojstva naprej živi na območju Pridnestrja in nima možnosti preselitve v drugi del Moldavije. Tam nima nikjer možnosti prebivanja, ker nima sorodnikov. Lahko ga poiščejo kjerkoli v Moldaviji in ga odpeljejo. Sodelavci naborniškega centra so dva do trikrat na teden prihajali k njegovi mami in jo spraševali, kje se nahaja, ker mislijo, da se skriva, ker ne verjamejo, da je v Sloveniji. Tem, ki prihajajo k mami, se reče armada št. 14, to so delavci naborniškega centra. Njegov sin ni predviden za vpoklic v vojsko. Ima civilni poklic in je voznik motornih vozil. Zase pa je tožnik povedal, da je služil v vojski kot ostrostrelec. Vojaški obveznik je do 55 leta, kar velja za Pridnestrje in rusko vojsko. Sam se ima za državljana Moldavije. Država Moldavija ga ne more zaščititi pred vpoklicem v vojsko Pridnestrja, kajti v kolikor se nahajaš v Pridnestrju, te bodo našli in te odpeljali.

9.Tožba je utemeljena.

10.ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

11.Po presoji sodišča je tožnik pri podaji prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite navedel novo dejstvo, to je, da so mu želeli vročiti poziv v vojsko Ruske federacije. Po njegovih navedbah poziva ne more dobiti, saj bi ga prejel samo, če bi sam podpisal vročitev. Med strankama pa je sporno vprašanje, ali to dejstvo pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po mnenju sodišča bi lahko obstajala možnost, da bi v primeru vrnitve v Pridnestrje tožnik bil vpoklican v vojsko in poslan na bojišče v vojno med Rusijo in Ukrajino, kar pa bi lahko bil razlog za priznanje mednarodne zaščite.

12.Tožena stranka meni, da je tožnikov strah vezan izključno na Pridnestrje, ne pa na celotno ozemlje Moldavije. V obrazložitvi sklepa je tožena stranka navedla, da tožnik ni navajal, da bi moldavske oblasti kjerkoli drugje izven teritorija Pridnestrja tolerirale take akcije tujih vojaških enot. S tem v zvezi pa tožena stranka ni preverjala, ali se lahko tožnik v tisti del Moldavije tudi dejansko vrne in ali je lahko razumno pričakovati, da se bo v njem nastanil. Ni torej preverjala možnosti notranje zaščite v smislu 29. člena ZMZ-1, saj na zaslišanju pri toženi stranki tožniku ni bilo postavljeno vprašanje, ali sploh ima možnost se naseliti v tisti del Moldavije, ki se ne šteje za Pridnestrje. Na zaslišanju na sodišču je zanikal, da bi imel možnost se tja preseliti. Ker tožena stranka tega na zaslišanju tožnika ni preverjala, je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pomanjkljivo ugotovljeno.

13.S tem v zvezi sodišče opozarja na sodbo Sodišča EU C-406/22 z dne 4. 10. 2024, ki se nanaša prav na Moldavijo in v kateri je Sodišče EU zavzelo stališče, da je treba člen 37 Direktive 2013/32 razlagati tako, da nasprotuje temu, da se tretja država lahko označi za varno izvorno državo, če določeni deli njenega ozemlja ne izpolnjujejo materialnih pogojev za tako označitev, ki so navedeni v prilogi I k tej direktivi. Iz tega smiselno izhaja, da je Sodišče EU zavzelo stališče, da Moldavija ne more veljati za varno izvorno državo, če del njenega ozemlja (v konkretnem primeru Pridnestrje) ne izpolnjuje materialnih pogojev za tako označitev.

14.Glede na vse navedeno ni mogoče trditi, da novo dejstvo, ki ga je tožnik navedel (vpoklic v vojsko) ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

15.V zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožnik nima upravičenega razloga, da ne bi strahu pred zatrjevanim vpoklicem v vojsko navedel že v prvem postopku, sodišče meni, da če je vpoklic v vojsko dobil šele po zaključku prvega postopka, se je lahko dejansko šele sedaj pojavil strah pred vpoklicem. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi navaja, da tožnik nima nobenega dokazila o vpoklicu v vojsko in da je zato malo verjetno, da bi ga ravno leta 2024 začeli iskati. S tem v zvezi sodišče meni, da je tožnik prepričljivo povedal, zakaj takega vpoklica nima, saj je rekel, da se mu lahko vpoklic vroči le, če sam osebno podpiše vročitev, kar se sodišču zdi verjetno. Iz navedenih razlogov se sodišče ne strinja z navedbami tožene stranke, da tožnik ni navedel takega novega dejstva, ki bi bistveno povečeval možnost za priznanje mednarodne zaščite.

16.Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi zaradi tega, ker tožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni predočila svojega stališča, da se lahko preseli tudi v drugi del Moldavije, da bi se lahko do tega še pred izdajo sklepa opredelil, zaradi česar je bilo tudi kršeno načelo zaslišanja stranke.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/1, 64/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.