Jedro

Večinsko stališče sodne prakse je, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo. Tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil edina vloga tožene stranke v tem postopku, zahteve po razpisu naroka ni podala, niti tega ne trdi v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 53421/2017-2 z dne 14. 6. 2017, ohranilo v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico 2.572,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2016 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. dne od izdaje sklepa o izvršbi, to je od 19. 7. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je v roku 15 dni naložilo v plačilo še 322,35 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z obrestno posledico v primeru zamude (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se je iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pravočasno pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

6. V tej zadevi je po razveljavitvi sklepa o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in odstopu zadeve v pravdni postopek, tožeča stranka tožbo dopolnila, sodišče prve stopnje pa je toženo stranko pozvalo, naj na vlogo odgovori in pri tem navede vsa dejstva in ponudi vse dokaze, hkrati pa ji vročilo tudi dopolnitev tožbe tožeče stranke. Tožena stranka na poziv sodišča ni odgovorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako neprerekanih trditev kot tudi izvedenih dokazov zahtevku tožeče stranke ugodilo, glavne obravnave pa v zadevi ni razpisalo.

7. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja kršitev drugega odstavka 454. člena ZPP in trdi, da pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka niso bili izpolnjeni, ker je bilo dejansko stanje v zadevi sporno, že v ugovoru zoper sklep o izvršbi pa je tožena stranka kot dokaz predlagala zaslišanje strank in prič, s čimer je predlagala izvedbo naroka. Trdi, da sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, njihove zavrnitve pa ni obrazložilo.

8. Vendar so bili v postopku pogoji iz drugega odstavka 454. člena ZPP, po katerem sodišče lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, izpolnjeni. Tožena stranka se namreč neutemeljeno sklicuje na predlog po zaslišanju svojega zakonitega zastopnika. Večinsko stališče sodne prakse je namreč, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo1. Tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil edina vloga tožene stranke v tem postopku, zahteve po razpisu naroka ni podala, niti tega ne trdi v pritožbi.

9. Tožena stranka se nadalje neutemeljeno sklicuje tudi na to, da je bilo dejansko stanje v zvezi s prejemom računa sporno, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok, ne pa odločiti na podlagi listinskih dokazov tožeče stranke. Višje sodišče ugotavlja, da razen izvedbe dokazov z zaslišanjem pravdnih strank in „prič, katerih podatki bodo dostavljeni naknadno“ tožena stranka drugih dokazov sploh ni predlagala, zato je sodišče prve stopnje lahko vpogledalo le v listinsko dokumentacijo tožeče stranke.

10. Tudi sicer tožena stranka v postopku sploh ni trdila, da tožeča stranka zanjo ne bi opravila nobene storitve. Trditve, da (sedaj) tožena stranka ne razpolaga s podatkom, za kaj ga (sedaj) tožeča stranka terja, da ji ni znana oznaka verodostojne listine in da se do nje, ker ni priložena, ne more izjasniti, niso pravno odločilna dejstva, s katerim bi tožena stranka s pomočjo dokaznega postopka lahko uspela proti zahtevku tožeče stranke. Tak ugovor je obrazložen ugovor, zaradi česar je bil izdan sklep na podlagi drugega odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Ker se v tem primeru predlog za izvršbo šteje kot tožba, je bila tožeča stranka pozvana k dopolnitvi tožbe, v kateri je celovito pojasnila in konkretizirala vsa pravno relevantna dejstva v zvezi s temeljem in višino terjatve in za svoje trditve predlagala tudi dokaze. V tej situaciji, ko tožena stranka ni odgovorila na vlogo tožeče stranke, njene poprejšnje ugovorne navedbe pa so bile povsem pavšalne in so zadoščale le za obrazloženost ugovora v izvršilnem postopku, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se štejejo navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi za resnične in dejansko stanje ni (več) sporno.

11. Ker torej pogoji za razpis naroka niso bili izpolnjeni, se tožena stranka ne more uspešno sklicevati niti na neobrazloženo zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Pa tudi sicer ni konkretizirala, izvedba katerega dokaza je bila nezakonito zavrnjena. Sodišče prve stopnje zato v zvezi s tem niti ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka in očitana bistvena kršitev določb postopka torej ni podana.

12. Držijo pa pritožbene trditve, da tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala višini izvršilnih stroškov, ki jih je, tedaj še upniku, priznalo izvršilno sodišče. Odločitev o stroških izvršilnega postopka v izpodbijani sodbi ni pojasnjena, vendar višje sodišče ugotavlja, da ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka, saj je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Višje sodišče pojasnjuje, da je v zvezi z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa treba opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sklepa, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa. V tej zadevi je višje sodišče vpogledalo v elektronski spis zadeve VL 53421/2017, in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upniku pravilno priznalo 44,00 EUR za plačano sodno takso za predlog za izvršbo (tar. št. 4041 Zakona o sodnih taksah), od priglašenih 50,00 EUR stroškov izvršilnega postopka pa le 30, 00 EUR, ki mu jih je pravilno priznalo za materialne stroške (peti odstavek 38. člena ZIZ). Izpodbijana sodba je tako pomanjkljiva le glede obrazloženosti posameznih stroškov. To je dodalo višje sodišče, ki je s tem očitano pomanjkljivost obrazložitve lahko samo odpravilo (prim. prvi odstavek 354. člena ZPP), saj je sicer odločitev sodišča prve stopnje o stroških materialnopravno pravilna.

13. Drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ni navedla, in ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.

1 Tako sodna praksa v VSL sodba II Cpg 756/2014 z dne 25.9.2014, VSL Sklep I Cpg 159/2010 z dne 15.4.2010, VSL sodba I Cpg 1256/2012 z dne 13.9.2013 in VSL sodba I Cpg 135/2013 z dne 7.10.2013.Prim. tudi Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722.