25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 428/2003 z dne 9. 9. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Pg 208/2002 z dne 12. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Ig 2001/01692 z dne 18. 1. 2002 tudi v 1. in 3. točki izreka, zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice (v pravdi tožeče stranke) ter ji naložilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi obširno opisuje potek pravdnega postopka. Navaja, da je zahtevani znesek nastal kot posledica uvedbe davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). V času sklenitve pogodbe s toženo stranko naj bi bil v veljavi 6,5 % prometni davek, po 1. 7. 1999 pa 19 % DDV, ki ga je tudi obračunala za opravljeno delo, izvršeno po tem datumu. S tem, ko naj bi sodišči odločili, da ni zakonskega temelja za uveljavljanje razlike zaradi spremembe zakonodaje, naj bi vzpostavili retroaktivno učinkovanje Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 in nasl. – v nadaljevanju ZDDV). Po mnenju pritožnice ne vzdrži argumentacija sodišč, da pritožnica ni ponudila pravno relevantnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti višino zahtevanega zneska, saj ta znesek ni bil sporen, stopnjo davka pa bi sodišče moralo poznati po uradni dolžnosti oziroma naj bi pritožnici splošno znanih dejstev ne bilo treba dokazovati. Ker naj bi bil davčni učinek po ZDDV za pritožnico drugačen kot za toženo stranko, zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava ter pri ugotavljanju dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih odraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, je ustavnoprocesno jamstvo, zato pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti z navedbami, da je sodba po vsebini napačna. Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišč, da ni pravnega temelja za priznanje pritožničine terjatve zaradi spremenjene zakonodaje, v kar pa Ustavno sodišče ne more posegati. Zgolj dejstvo, da pritožnica ni uspela z naročnikom kot toženo stranko skleniti aneksa k pogodbi, pa še ne zadostuje za utemeljitev sklepa o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Ker torej ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in 1. alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić