Jedro

Ker tožnica ni bila najemnica, je sodišče prve stopnje njen zahtevek na povrnitev vlaganj pravilno presojalo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica od tožencev zahteva solidarno plačilo 34.635,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim tožnica od prve toženke in drugega toženca zahteva solidarno plačilo 51.368,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi, s katerim prva toženka in drugi toženec od tožnice zahtevata plačilo 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v delu, s katerim prva toženka in drugi toženec od tožnice zahtevata vrnitev 12 krmilnih korit. Tožnici je na račun tožene stranke naložilo plačilo 10.250,08 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe (v I., II. in IV. točki izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se pri presoji obstoja najemne pogodbe ni opredelilo do izpovedbe priče G. K. Le ta naj bi potrdila, da so bili toženci s spremembo najemnika seznanjeni in so se z njo strinjali. Obstoj najemne pogodbe naj bi po njenem mnenju izkazovala tudi sodna poravnava, ki jo je sodišče prve stopnje napačno razumelo. Meni, da obrazložitev sodišča prihaja sama s sabo v nasprotje, ko po eni strani navaja, da tožnica plačil najemnine ni uspela izkazati, po drugi strani pa šteje, da so tožnica, L. in G. K. plačilo najemnine šteli kot družinski izdatek. Vztraja na stališču, da je v nepremičnino tožencev vlagala in da je upravičena do vseh zahtevkov iz tega naslova. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da naj bi bila tožencem pri odstranitvi stvari iz nepremičnine povzročena škoda. Dodaja, da je ugotovljena višina uporabnine previsoka.

3. Na pritožbo so odgovorili toženci in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru tožnica s tožbo zahteva povrnitev vlaganj v nepremičnine, za katere trdi, da jih je imela v najemu ter povrnitev škode, ki naj bi ji nastala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je najemno pogodbo s prvo toženko in drugim tožencem sklenil L. K., in sicer 3. 10. 1996 za dobo petih let. Ob tem tožnici pravilno ni verjelo, da je vstopila v najemno razmerje kot nova najemnica, saj slednjega ni potrdil nihče od tožencev, takšnim trditvam pa ni nudila opore niti izpovedba priče L. K. Čeprav je priča G. K. navedla, da je do določenih pogovorov o zamenjavi najemnika med pravdnimi strankami prišlo, to še ne pomeni, da so se toženci z navedenim strinjali. Toženka s pritožbenimi navedbami tako dokazne ocene ne more spremeniti, saj je sodišče pojasnilo, zakaj tožencem verjame in zakaj izpovedbo tožnice ocenjuje za manj prepričljivo. Pritožnica tudi zmotno meni, da njen status najemnice potrjuje sodna poravnava, sklenjena 24. 10. 2003 (priloga A8). Iz vsebine sodne poravnave tudi po stališču pritožbenega sodišča izhaja zgolj zaveza tožnice, da se bo najkasneje do 1. 1. 2004 iz nepremičnine tožencev izselila ter zaveza tožencev, da je pri tem ne bodo ovirali, kar ne potrjuje obstoja najemnega razmerja med pravdnimi strankami. Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je imel dogovor med tožnico in najemnikom L. K. elemente podnajemnega razmerja, ki pa v razmerju do tožencev ni predstavljalo spremembe v osebi najemnika.

6. Ker tožnica ni bila najemnica, je sodišče prve stopnje njen zahtevek na povrnitev vlaganj pravilno presojalo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (določbe 190. do 198. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ob tem pritožnica sicer ne nasprotuje ugotovljenemu dejstvu, da je bila večina vlaganj v nepremičnino izvedena v obdobju trajanja najemne pogodbe, meni pa, da je L. K. aktivno legitimacijo za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov prenesel nanjo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnici navedenih trditev ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi zaslišanja L. K. ugotovilo, da se sam ni štel za upnika tožencev in proti njim ni imel nobenih terjatev. Tudi sicer so tako priča K. kot tudi toženci potrdili, da je za določena vlaganja obstajalo soglasje tožencev, vložek najemnika pa se je kompenziral z določitvijo nižje najemnine od prvotno dogovorjene. Očitki pritožbe, ki skušajo izjavo priče L. K. prikazati v drugačni luči, so zato neutemeljeni. Ker so ostali pritožbeni ugovori glede izvedenih vlaganj po prenehanju pogodbenega razmerja povsem pavšalni, je pritožbeno sodišče morebitne kršitve preverilo zgolj glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer kršitev ni našlo. Ker tožnica v pritožbi odločitve sodišča o zavrnitvi njenega odškodninskega zahtevka na povrnitev izgubljenega dobička in nastale škode, eksplicitno ne napada, se pritožbenemu sodišču do odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ni bilo potrebno opredeljevati.

7. Prepričljiva je nadalje argumentacija prvostopenjskega sodišča glede ugoditve zahtevku za plačilo uporabnine, ki ga toženci zahtevajo z nasprotno tožbo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica nepremičnine, ki so bile predmet najemne pogodbe z L. K. v obdobju od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2003 zasedala brez pravnega naslova in da v navedenem obdobju ni plačala nadomestila za uporabo. Tožnica v pritožbi tovrstnih dejanskih ugotovitev ne graja, nasprotuje pa ugotovljeni višini uporabnine, ki naj bi bila previsoka. Njena pritožba je neutemeljena tudi v tem delu, saj je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo obrazložilo, zakaj sledi izvedencu gradbene stroke R. G. (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe pod točko 41 do 45). Ob tem je prvostopenjsko sodišče tožnici že pojasnilo, da je bila tržna najemnina izračunana z upoštevanjem stopnje revalorizacije, saj primerjava uporabnin v absolutni vrednosti ni uporabljiva. Hkrati gre za t. i. nečisto denarno terjatev, zato jo je bilo potrebno ovrednotiti po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja, saj le tak način omogoča zagotavljanje njene realne vrednosti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je zato izračunana uporabnina primerna.

8. Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje in zato ni potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).