Jedro

Sodišče nima pomislekov, da je tožeča stranka (kot samoupravna lokalna skupnost) utemeljila svojo pravno korist za vstop v postopek nadzora nad izvajanjem okoljevarstvenega dovoljenja. Uveljavljala je položaj stranke v upravnem postopku z zatrjevanjem, da so prizadete njene pravice in koristi. Njena poglavitna naloga v vlogi lastnice javnega in vodovodnega omrežja je oskrba prebivalstva s pitno vodo. Ima dolžnost zagotoviti javno komunalno infrastrukturo in njeno ustrezno delovanje. Izvajati mora javno službo odvajanja in čiščenja komunalne ter padavinske odpadne vode. Zavezana pa je tudi skrbeti za varstvo tal, zraka in vodnih virov. Kot taka predstavlja tako imenovano vključeno ali zadevno javnost po petem odstavku 2. člena Aarhuške konvencije in točki (e) drugega odstavka 1. člena Direktive 2011/32/EU. V tem pogledu (pravilno) izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja, mednje sodi seveda ustrezna protipožarna varnost, zagotovo neposredno vpliva na njene opisane zakonske dolžnosti.

Obrazložitev obravnavanega sklepa je v bistvenem delu protislovna in nejasna. Zaključek, da ga ni mogoče preizkusiti, je zato na dlani. To je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Pomanjkljiva obrazložitev ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Nova Gorica številka 06182-1045/2018-70 z dne 10. 8. 2020 se odpravi ter se mu zadeva vrne v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 347,70 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

**Upravni postopek**

1. Inšpektorica za okolje (v nadaljevanju: Inšpektorica) je ustavila nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja na delu naprave ...1 stranke z interesom (v nadaljevanju: Naprava). Ta postopek je uvedla po uradni dolžnosti. Obsegal je nadzor nad ravnanjem z odpadki, emisijami snovi v zrak, ravnanjem z odpadnimi vodami, hrupom, skladiščenjem nevarnih tekočin, preprečevanjem in nadzorom nad izrednimi razmerami pri obratovanju in zmanjševanjem posledic. Po opravljenih inšpekcijskih pregledih je sklenila, da stranka z interesom zagotavlja predpisane ukrepe okoljevarstvenega dovoljenja. Pojasnila je še, da presoja zakonitosti gradbenih del in okoljevarstvenega dovoljenja ni predmet tega postopka.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: Ministrstvo) je Inšpektorici pritrdilo.

**Povzetek navedb strank v upravnem sporu**

3. Z opisano odločitvijo se tožeča stranka ni strinjala. V tožbi je vztrajala, da pretok in količina vode iz javnega vodovoda ne zadostujeta za zagotovitev požarne varnosti. Posledično je rezervoar požarne vode (objekt C) nujen. To izhaja iz Elaborata: Študija požarne varnosti - po reviziji iz decembra 2017. Do teh trditev se Inšpektorica in Ministrstvo nista opredelila. Tožeča stranka je lastnica javne vodovodne infrastrukture in zagotavlja pitno vodo. Kot taka ima dolžnost urejati in vzdrževati vodovodne objekte. Ker mora skrbeti tudi za požarno varnost in organizirati reševalno pomoč, ima pravni interes za udeležbo v upravnem in sodnem postopku.

4. Tožena stranka se na tožbo ni odzvala, stranka z interesom pa je poudarila, da je Inšpektorica preverila ali je rezervoar požarne vode potreben. Zaključila je, da ta predstavlja dodatno zaščito. Naprava obratuje po veljavnem okoljevarstvenem dovoljenju.

5. V nadaljnjih vlogah sta tožeča stranka in stranka z interesom podrobneje predstavili svoja tolmačenja te zadeve.

**Sojenje brez glavne obravnave** S soglasjem strank je sodišče razsodilo na podlagi njihovih vlog in pisnih dokazov, brez glavne obravnave (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP2 in prvi odstavek 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-13). Slednji so se odpovedale (listovne številke spisa 25, 26 in 27; drugi odstavek 279.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

**Dokazni postopek**

6. Z vlogo z dne 11. 5. 2021 je tožeča stranka sodišču izročila Sklep Ministrstva številka 35400-169/2019-29 z dne 17. 9. 2020 (priloga A5), z naslednjima vlogama pa še Odločbo številka 35406-46/2018-64 z dne 25. 11. 2021 (priloga A7) ter Dopolnitev vloge in opredelitev do mnenj mnenjedajalcev v integralnem postopku številka zadeve 35105-79/2020/19 stranke z interesom z dne 5. 2. 2021 (priloga A9).

7. Sodišče omenjenih listin ni vzelo v obzir. Nastale so po izdaji izpodbijane odločbe (druga poved 52. člena ZUS-1).4 Enako velja za dopis Ministrstva številka 06182-405/2022-5 z dne 6. 10. 2022 (priloga C5), ki ga je predložila stranka z interesom. Oblikovan je bil po izdaji izpodbijanega sklepa.

8. Prebralo in ocenilo je ostale listine (priloge A1 do A4, A6, A8, B1, B2, C1 do C4, C6 do C8) in upravni spis številka 06182-1045/2018 (prvi odstavek 279.a člena ZPP in prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

**Materialno pravo**

9. Upravljavec mora za obratovanje naprave, v kateri se bo opravljala dejavnost, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega, pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (prvi odstavek 68. člena Zakona o varstvu okolja; v nadaljevanju: ZVO-15). Okoljevarstveno dovoljenje se lahko izda za eno ali več naprav ali njenih delov, ki so na istem kraju in imajo istega upravljavca, pri čemer mora okoljevarstveno dovoljenje vsebovati pogoje, ki jih mora izpolnjevati vsaka naprava ali njen del (drugi odstavek 68. člena ZVO-1).

10. Nadzor nad izvajanjem določb ZVO-1 in na njegovi podlagi izdanih predpisov opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja (prvi odstavek 156. člena ZVO-1). Ta obsega tudi izpolnjevanje okoljevarstvenih pogojev (1. in 5. točka tretjega odstavka 156. člena ZVO-1).

11. Občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine ali so določene z zakonom (prvi odstavek 21. člena Zakona o lokalni samoupravi; v nadaljevanju: ZLS6). Za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev med drugim skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov, za varstvo pred hrupom, za zbiranje in odlaganje odpadkov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja (sedma alineja drugega odstavka 21. člena ZLS), ureja in vzdržuje vodovodne komunalne objekte (osma alineja drugega odstavka 21. člena ZLS) ter organizira pomoč in reševanje za primere elementarnih in drugih nesreč (sedemnajsta alineja drugega odstavka 21. člena ZLS). Občina ima v postopku, v katerem se odloča o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni (prvi odstavek 93. člena ZLS).

**K I. točki izreka**

12. Tožba je utemeljena.

13. Navedbe v tožbi je mogoče strniti v očitka: da hidrantno omrežje ne zagotavlja dovolj vode (pretok 1600 l/min) za protipožarni sistem Bonpet in da v tem delu izpodbijani sklep ni obrazložen.

14. Na drugi strani je stranka z interesom prepričana, da je rezervoar požarne vode le dodatna zaščita. Naprava deluje po veljavnem okoljevarstvenem dovoljenju. Oporekala je še aktivni legitimaciji in stranski udeležbi tožeče stranke v upravnem postopku.

O stranski udeležbi in pravni koristi tožeče stranke v upravnem sporu

15. Uvodoma je sodišče nekaj besed namenilo stranski udeležbi v nadzoru nad izvajanjem okoljevarstvenega dovoljenja.

16. Oseba, ki ima zaradi varstva svojega pravnega položaja pravico udeležiti se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec. Za priznanje pravnega interesa mora obstajati določen odnos do upravne stvari, ki je predmet upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima pravno korist v upravni stvari.7 Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ga zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko vanj poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja posameznika.8 Pri oceni, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj.9 Še drugače, sodišče ne sme uporabiti pravil tako, da bi v nasprotju z njihovim namenom, prikrajšalo stranko za pravno varstvo njene pravne koristi oziroma učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo.10

17. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP11). Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ki obstaja v trenutku odločanja. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug zakoniti predpis.12 Utemeljiti jo je mogoče tudi v splošni pravni normi, ki določa neko ravnanje oblastvenega organa (na primer skrb za okolje, zdravje, ...), kadar je ta spoznavno namenjena še varstvu zasebnega interesa in če je v njenem okviru mogoče ugotoviti upravičenje posameznika, da se njegovi zasebni interesi pri odločanju nosilcev oblasti ustrezno upoštevajo.13

18. Medtem ko ZUP vsebuje splošno ureditev udeležbe stranskih udeležencev, pa je ZVO-1 za okoljevarstvena dovoljenja predpisal le, kdo so stranke v postopku njegove izdaje (73. člen ZVO-1).14 Glede teh je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi X Ips 335/2011 z dne 29. 11. 2012 izrazilo sledeče stališče: "_ZVO-1 z navedenimi določbami omejuje udeležbo v postopku okoljevarstvenega dovoljenja oziroma okoljevarstvenega soglasja. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni mogoče izključiti možnosti drugih pravnih in fizičnih oseb, da sodelujejo v obeh navedenih postopkih, če seveda dokažejo svoj pravni interes za vstop v postopek. Taksativna opredelitev (oziroma omejitev) stranskih udeležencev v postopku, ki ne izhaja iz obstoja njihovega pravno varovanega interesa, temveč iz formalnih in na videz objektivnih opravil, pomeni nedopustno izključitev nekaterih oseb iz sodelovanja v upravnem postopku, ki jim materialno pravo priznava pravno varovan položaj._"15 S poznejšo sodbo (X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019, 12. in 13. točka) je dano naziranje le še utrdilo.

19. Eden od osnovnih namenov sprejema ZVO-1 je bila dosledna prilagoditev zahtevam prava Evropske unije s področja varstva okolja. Zakonodajalec se je oprl na Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju: Aarhuška konvencija16).17 Med temeljna načela zakona je uvrstil načelo javnosti (13. člen ZVO-1). V predlogu zakona je izpostavil, da ima javnost pravico udeležbe v postopkih odločanja, povezanih s posegi v okolje.18

20. Aarhuška konvencija med drugim ureja dostop zadevne javnosti do upravnih ali sodnih postopkov v okoljskih zadevah (dostop do pravnega varstva; drugi odstavek 9. člena). Enaka pravila je mogoče zaslediti v Direktivi 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju: Direktiva;19 prvi, tretji in četrti odstavek 11. člena Direktive).

21. O dostopu do pravnih sredstev v okoljskih zadevah se je večkrat izreklo Sodišče Evropske unije. Opozorilo je, da pravice do pravnega sredstva članov javnosti, na katere se nanašajo odločitve, ni mogoče razlagati ozko. Polje proste presoje kaj je "zadosten interes" oziroma "kršitev pravice" v pomenu drugega odstavka 9. člena Aarhuške konvencije in tretjega odstavka 11. člena Direktive je omejeno; omejuje ga zahteva, da ima vključena javnost široke možnosti pravnega varstva.20 Zapisano je vzelo v obzir tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije in naglasilo, da iz presoje Sodišča Evropske unije "_izhaja, da je cilj, ki ga zahteva zakonodaja Evropske unije glede izkazanosti pravnega interesa za sodno varstvo, dosežen, če se zatrjuje kršitev pravice."_21

22. Tožeča stranka je temeljna samoupravna lokalna skupnost (prvi odstavek 139. člena Ustave Republike Slovenije22 in 1. člen ZLS). Kot že rečeno, skrbi za varstvo zraka, tal, vodnih virov in opravlja druge dejavnosti varstva okolja (sedma alineja drugega odstavka 21. člena ZLS), ureja in vzdržuje vodovodne komunalne objekte (osma alineja drugega odstavka 21. člena ZLS) ter organizira pomoč in reševanje v primerih nesreč (sedemnajsta alineja drugega odstavka 21. člena ZLS). To so lokalne zadeve javnega pomena in jih občina opravlja za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev.

23. V postopkih o pravicah in obveznostih posameznikov in organizacij pred državnimi organi pa ima položaj stranke, če so s temi akti neposredno prizadete njene pravice in koristi, določene z ustavo in zakoni (prvi odstavek 93. člena ZLS). Nenazadnje Evropska listina lokalne samouprave23 v 11. členu določa pravico lokalne samouprave do sodnega varstva za zagotovitev prostega izvajanja pooblastil in spoštovanja načel lokalne samouprave.

24. Sodišče nima pomislekov, da je tožeča stranka (kot samoupravna lokalna skupnost) utemeljila svojo pravno korist za vstop v postopek nadzora nad izvajanjem okoljevarstvenega dovoljenja. Uveljavljala je položaj stranke v upravnem postopku z zatrjevanjem, da so prizadete njene pravice in koristi. Njena poglavitna naloga v vlogi lastnice javnega in vodovodnega omrežja je oskrba prebivalstva s pitno vodo. Ima dolžnost zagotoviti javno komunalno infrastrukturo in njeno ustrezno delovanje. Izvajati mora javno službo odvajanja in čiščenja komunalne ter padavinske odpadne vode. Zavezana pa je tudi skrbeti za varstvo tal, zraka in vodnih virov.24 Kot taka predstavlja tako imenovano vključeno ali zadevno javnost po petem odstavku 2. člena Aarhuške konvencije in točki (e) drugega odstavka 1. člena Direktive. V tem pogledu (pravilno) izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja, mednje sodi seveda ustrezna protipožarna varnost, zagotovo neposredno vpliva na njene opisane zakonske dolžnosti. Z drugimi besedami, njena pravna korist se odraža v spoštovanju okoljevarstvenega dovoljenja in posledično ustrezni protipožarni zaščiti, ki bo preprečila okrnitev delovanja ali poškodovanje javne komunalne infrastrukture, motenj v oskrbi s pitno vodo in onesnaženje tal, zraka in vodnih virov. S tega vidika odločitev Inšpektorice o tem, ali stranka z interesom zagotavlja predpisane ukrepe, brez dvoma prizadene tožečo stranko.

25. Iz dosedanje obrazložitve (16. do 24. točka te obrazložitve) je nadalje jasno, da tožeča stranka (kot samoupravna lokalna skupnost) s pričujočo tožbo ščiti svoje pravne koristi v tem sodnem postopku. Te so odvisne od tega, ali stranka z interesom izvaja ukrepe okoljevarstvenega dovoljenja. Ne gre spregledati še, da je je bila tožeča stranka udeležena v postopku nadzora okoljevarstvenega dovoljenja (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).

26. Sklicevanje na sodno prakso, ki se dotika ostalih, torej ne-okoljskih inšpekcijskih postopkov,25 v katerih je inšpekcijska zavezanka tožeča stranka ali pa stranki udeležba ni bila dopuščena, je po povedanem brezpredmetno. Sodišče na tem mestu kratko odgovarja le na izrecne omembe posameznih upravnih sporov. Tako se je sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X DoR 59/2019 z dne 11. 11. 2020 nanašal na nadzor nad tožečo stranko glede spoštovanja določb Evropskega sporazuma o delu posadk na vozilih, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze; v sklepu I Up 107/2020 z dne 11. 11. 2020 pa se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ukvarjalo z nadzorom nad tožečo stranko v zvezi z izvajanjem Splošne uredbe o varstvu podatkov in Zakona o varstvu osebnih podatkov. Poleg tega, da ti že po sami naravi stvari nista okoljski zadevi, je bila v obeh inšpekcijska zavezanka tožeča stranka. Podobno velja za odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-976/21-17 z dne 11. 10. 2023. Šlo je za gradbeni inšpekcijski postopek (nelegalna gradnja), v katerem tožeča stranka ni sodelovala. Ključno pa je, da načela Aarhuške konvencije, Direktive in nenazadnje ZVO-1 v naštetih primerih niso prišla v poštev.

_O (ne)obrazloženosti_

27. Tožeča stranka je tekom upravnega in sodnega postopka ponovila, da je delovanje rezervoarja požarne vode (objekt C) potrebno za ustrezno požarno varnost po zahtevah Elaborata: Študija požarne varnosti - po reviziji iz decembra 2017. Mestni vodovod ne predstavlja zadostni vir vode.26

28. Inšpektorica se je s temi trditvami ukvarjala na strani 16 izpodbijanega sklepa. Zapisala je, da "objekt C ni v uporabi, saj je namenjen za uporabo samo v primeru požara in sicer je njegov namen, da avtomatski gasilni sistem (šprinkler sistem) oskrbuje z vodo" in pojasnila, da je bil avtomatski gasilni sistem nameščen po požaru v letu 2017. Takrat je bilo tudi ugotovljeno, da hidrantno omrežje ne omogoča zadostne količine vode, zato je stranka z interesom povečala zalogovnik gasilne vode. Ta je vir vode za dodatno aktivno požarno zaščito z vodo in peno. Napajanje nudijo akumulatorji, črpalko poganja dizelski motor, polni zalogovnik vode pa nadomesti primanjkljaj vode.

29. Citirane ugotovitve Inšpektorice so protislovne in jih sodišče ne razume. Po eni strani Objekt C, ki bržkone (v delu) predstavlja večkrat omenjeni zalogovnik gasilne vode, po besedah Inšpektorice ni v uporabi, po drugi strani pa "je namenjen za uporabo samo v primeru požara". Tudi v nadaljevanju je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Zalogovnik naj bi služil kot "dodatni vir vode za dodatno aktivno požarno zaščito z vodo in peno", obenem pa zagotavlja manjko vode in je kot tak torej del osnovne požarne zaščite, to je ustrezne požarne zaščite po zahtevah Elaborata: Študija požarne varnosti - po reviziji iz decembra 2017. 30. V izpodbijanem sklepu so na več mestih uporabljeni različni izrazi, katerih vsebino oziroma opredelitev Inšpektorica ni razložila. Tako je naveden Objekt C, zalogovnik gasilne vode, avtomatski gasilni sistem, šprinkler sistem, stabilni sistem - šprinkler, šprinkler sistem z gasilnim sredstvom Bonpet in tako dalje. Sodišče ni uspelo izluščiti, ali gre zgolj za različna poimenovanja istih sistemov oziroma pojmov in kaj točno ti predstavljajo. Tako na primer ni mogoče razbrati niti, ali sta zagotavljanju požarne varnosti na Napravi namenjena dva šprinkler sistema, Bonpet (še iz leta 2009) in stabilni sistem (na težko peno iz leta 2017), ali zgolj eden od njiju ter kaj je njun vodni vir.

31. Podrobnejših pravil o obrazložitvi odločbe ZVO-1 ne vsebuje. Sodišče se je zato naslonilo na prvi odstavek 214. člena ZUP (peti odstavek 156. člena ZVO-1 in drugi odstavek 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru27). Poleg ostalega, obrazložitev obsega razloge, ki v oziru na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Obrazložitev obravnavanega sklepa je v bistvenem delu protislovna in nejasna. Zaključek, da ga ni mogoče preizkusiti, je zato na dlani. To je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Pomanjkljiva obrazložitev ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.28

32. Na tem mestu sodišče še dodaja, da je iz zgornje razlage očitno, da trditve stranke z interesom o prepoznem navajanju dejstev in dokazov niso osnovane. Poleg tega jih je tožeča stranka podala v samem upravnem postopku. Sicer pa v upravnih sporih s področja varstva okolja ni dopuščena omejitev tožbenih razlogov. To je Sodišče Evropske unije poudarilo v sodbah C-137/2014 z dne 15. 10. 2015 (76. točka) in pred tem C-115/08 z dne 12. 5. 2011 (37. točka).

_Sklepno_

33. Izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče je tožbi ugodilo, sklep odpravilo in zadevo vrnilo Inšpektorici v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Ta bo morala nanizati nedvoumne razloge za svojo odločitev; pred tem pa jasno opredeliti posamezne pojme, ki jih v svoji odločitvi uporablja. Osnovno izhodišče pri tem je okoljevarstveno dovoljenje (in njegov namen); predmet postopka je izvajanje njegovih obveznosti za Napravo kot celoto29 (četrti odstavek 64. člena ZUS-1 in prvi odstavek 214. člena ZUP).

**K II. točki izreka**

34. Tožeči stranki je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju: Pravilnik30). Le-ta znaša 285,00 EUR, povečan za 22% davek na dodano vrednost, skupaj torej 347,70 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

35. V skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo na občni seji 13. 12. 2006 je sodišče še sklenilo, da zakonske zamudne obresti od stroškov začnejo teči po poteku roka za njihovo prostovoljno izpolnitev (to je po preteku petnajstih dni od prejema te sodbe). Tožena stranka bo prišla v zamudo s plačilom šele, če jih v danem roku ne bo povrnila.

1 Najprej je bil opravljen nadzor nad delom Naprave, ki je začel obratovati po požaru, potem pa še na skladiščih ter tehnoloških enotah z izjemo N14 in N17. 2 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 26/1999 z dne 15. 4. 1999, 96/2002 z dne 14. 11. 2002, 110/2002 z dne 18. 12. 2002, 2/2004 z dne 15. 1. 2004, 52/2007 z dne 12. 6. 2007, 45/2008 z dne 8. 5. 2008, 74/2012 z dne 8. 10. 2012, 10/2017 z dne 27. 2. 2017, 32/2018 z dne 11. 5. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije številke U-I-255/99-28 z dne 5. 6. 2003, U-I-145/03-9 z dne 23. 6. 2005, Up-258/03-14 z dne 22. 9. 2005, U-I-55/04-10 ter Up-90/04-15 z dne 6. 4. 2006, U-I-146/07-34 z dne 13. 11. 2008, U-I-279/08-8 z dne 17. 12. 2008, U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009, U-I-164/09-13 z dne 4. 2. 2010, U-I-200/09-14 z dne 20. 5. 2010, U-I-161/10-12 z dne 9. 12. 2010, U-I-74/12-6 z dne 13. 9. 2012, U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013, U-I-134/10-28 z dne 24. 10.2013 ter U-I-48/11-10, Up-274/11-9 z dne 16. 1. 2014, U-I-74/14-9 z dne 17. 6. 2016 in U-I-5/16-9 z dne 19. 1. 2017. 3 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 105/2006 z dne 12. 10. 2006, 62/2010 z dne 14. 8. 2010, 109/2012 z dne 31. 12. 2012, 49/2023 z dne 28. 4. 2023 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številka U-I-147/08-16 z dne 11. 11. 2009. 4 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 147/2016 z dne 24. 1. 2018, 10. točka, X Ips 341/2015 z dne 7. 12. 2016, 10. in 11. točka. 5 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 41/2004 z dne 22. 4. 2004, 17/2006 z dne 17. 2. 2006, 20/2006 z dne 24. 2. 2006, 49/2006 z dne 12. 5. 2006, 33/2007 z dne 13. 4. 2007, 57/2008 z dne 10. 6. 2008, 70/2008 z dne 11. 7. 2008, 108/2009 z dne 28. 12. 2009, 48/2012 z dne 26. 6. 2012, 57/2012 z dne 27. 7. 2012, 92/2013 z dne 8. 11. 2013, 56/2015 z dne 29. 7. 2015, 102/2015 7 dne 25. 12. 2015, 30/2016 z dne 25. 4. 2016, 158/2020 z dne 2. 11. 2020 in odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije številki U-I-51/06-5 z dne 2. 3. 2006, U-I-51/06-10 z dne 15. 6. 2006. 6 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 72/1993 z dne 31. 12. 1993, 57/1994 z dne 29. 9. 1994, 14/1995 z dne 10. 3. 1995, 26/1997 z dne 16. 5. 1997, 70/1997 z dne 14. 11. 1997, 10/1998 z dne 12. 2. 1998, 74/1998 z dne 3. 11. 1998, 16/1999 z dne , 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 51/2002 z dne 11. 6. 2002, 72/2005 z dne 29. 7. 2005, 60/2007 z dne 6. 7. 2007, 76/2008 z dne 25. 7. 2008, 79/2009 z dne 9. 10. 2009, 51/2010 z dne 28. 6. 2010, 30/2018 z dne 26. 4. 2018 in odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, številke: U-I-13/94-65 z dne 21. 1. 1994, U-I-285/94-105 z dne 30. 3. 1995, U-I-304/94-9 z dne 9. 11. 1995, U-I-264/95-7 z dne 25. 1. 1996, U-I-274/95 z dne 12. 7. 1996, U-I-98/95 z dne 11. 7. 1996, UI 39/95 z dne 23. 9. 1998, UI4/99 z dne 4. 2. 1999, U-I-4/99 z dne 10. 6. 1999, U-I-186/00-10 z dne 21. 9 2000, U-I-416/98-38 z dne 22. 3. 2001, U-I-33/02-7 z dne 14. 2. 2002, U-I-186/00-21 z dne 24. 10. 2003, U-I-2/06-22 z dne 16. 2.2006, Up-2925/07-15 U-I-21/07-18 z dne 6. 3. 2008 in U-I-176/08-10 z dne 7. 10. 2010, U-I-150/15-25 z dne 10. 11. 2016. 7 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, 17. točka. 8 Erik Kerševan, Vilko Androjna: Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, IUS Software, GV Založba 2017, stran 135. 9 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka. 10 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, 7. točka (ter tam naštete odločbe) in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019, 14. točka. 11 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številke: 80/1999 z dne 1. 10. 1999, 70/2000 z dne 8. 8. 2000, 52/2002 z dne 14. 6. 2002, 73/2004 z dne 5. 7. 2004, 119/2005 z dne 28. 12. 2005, 126/2007 z dne 31. 12. 2007, 65/2008 z dne 30. 6. 2008, 8/2010 z dne 5. 2. 2010, 82/2013 z dne 8. 10. 2013. 12 Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, 18. točka in Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, 8. točka. 13 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-741/12-21 z dne 2. 7. 2015, 8. točka. 14 Za nadzor nad izvajanjem okoljevarstvenega dovoljenja v tem oziru ni posebnih pravil. 15 10. točka citirane sodbe. 16 Objavljena v Uradnem listu Evropske unije L 124/4 z dne 17. 5. 2005. 17 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, številka 109/2003 z dne 10. 12. 2003, stran 4. 18 Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije številka 109/2003 z dne 10. 12. 2003, stran 53. 19 Objavljena v Uradnem listu Evropske unije L 26/1 z dne 28. 1. 2012. 20 Sodba Sodišča Evropske unije C-570/13 z dne 16. 4. 2015, 36., 39. in 40. točka. 21 Sodba X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019, 17. točka. 22 Objavljena v Uradnih listi Republike Slovenije, številke: 33/1991 z dne 28. 12. 1991, 42/1997 z dne 17. 7. 1997, 66/2000 z dne 26. 7. 2000, 24/2003 z dne 7. 3. 2003, 69/2004 z dne 24. 6. 2004, 68/2006 z dne 30. 6. 2006, 47/2013 z dne 31. 5. 2013, in 75/2016 z dne 30. 11. 2016. 23 Objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije številka 57/1996 z dne 19. 10. 1996. 24 Vse to je tožeča stranka pojasnila že tekom upravnega postopka, najprej v dopisu z dne 8. 1. 2018 in njegovi dopolnitvi z dne 2. 2. 2018, nato pa še v pritožbi z dne 22. 8. 2018, stran 7. 25 Stranka z interesom je naštela več odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016, X DoR 59/2019 z dne 11. 11. 2020, I Up 107/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 16/2019 z dne 14. 4. 2019 ter odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011. 26 Ta zatrjevanja je tožeča stranka podala v Dopolnitvi pritožbe z dne 7. 11. 2019, stran 2, Pripravljalni vlogi stranskega udeleženca z dne 4. 12. 2019, stran 3, na ustni obravnavi dne 6. 2. 2020, stran 4, v elektronskem sporočilu z dne 6. 2. 2020, Pozivu z dne 8. 6. 2020, Izjavi z dne 26. 6. 2020, Pritožbi z dne 26. 8. 2020, strani 4 in 5. Sicer je to razvidno iz izpodbijanega sklepa, strani 12 in 13. 27 Objavljen v Uradnih listi Republike Slovenije, številke: 56/2002 z dne 28. 6. 2002, 26/2007 z dne 23. 3. 2007 in 40/2014 z dne 3. 6. 2014. 28 Primerjaj sodbe in sklepe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 205/2013 z dne 12. 6. 2013, 9. točka, I Up 1018/2004 z dne 18. 5. 2006, sedmi odstavek ter G 12/2011 z dne 21. 6. 2011, 26. točka, G 23/2011 z dne 3. 10. 2013, 28. točka. 29 Zakonodajalec je ob sprejemu ZVO-1 zapisal, da s sprejeto ureditvijo odpravlja delen nadzor nad onesnaževanjem (iz posameznih naprav) in omogoča obravnavo določene naprave kot celote. Glej Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, številka 109/2003 z dne 10. 12. 2003, stran 59. 30 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013.