Jedro

Zatrjevane in izkazane težave, ki jih škodni dogodek sicer ni neposredno povzročil, je pa delno prispeval k njihovemu pogostejšemu in intenzivnejšemu pojavljanju, je treba upoštevati v okviru zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti.

Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je ta zahtevek tožnik postavil šele v drugi pripravljalni vlogi, vendar pa s postavitvijo zahtevka stranke ni mogoče prekludirati. Zaradi razširitve zahtevka na dodatno obliko nepremoženjske škode gre namreč za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, ki jo je glede na prvi odstavek tega člena mogoče vložiti do konca glavne obravnave.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba in dopolnilna sodba spremenita tako:

-da se znesek prisojene odškodnine zviša za 2.500 EUR (na 14.643,71 EUR),

-da se zavrnilni del zniža na 15.500 EUR,

-da je vsaka stranka upravičena do povrnitve 50% svojih stroškov.

II.V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba in dopolnilna sodba v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdita.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 210,04 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1.S sodbo z dne 11. 6. 2024 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati odškodnino 12.143,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2019 dalje (I. točka izreka), ter sklenilo, da je tožnik v pravdi uspel 40 %, toženka 60 %, in da bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom (II. točka izreka). Zaradi v izreku sodbe izostalega zavrnilnega dela je sodišče na tožnikov predlog izdalo še dopolnilno sodbo, s katero je tožbeni zahtevek za znesek 18.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 12. 2019 dalje do plačila v 15 dneh zavrnilo.

2.Zoper sodbo in dopolnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1.

2.Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je z uveljavljanjem zahtevka iz naslova skaženosti prekludiran. Skaženosti res ni uveljavljal že v tožbi in je zahtevek postavil šele po mnenju izvedenca, ko je izvedel, da njegove brazgotine dejansko pomenijo skaženost. O prekluziji vseeno ni mogoče govoriti, saj je sodišče po njegovi postavitvi izvedlo še en narok, konkretizacija tega zahtevka pa ni zavlekla postopka ali zahtevala dodatnega dokazovanja. Sicer niti ne gre za povsem nove trditve, saj so podane v okviru istega škodnega dogodka in znotraj istega dejstvenega substrata; gre le za konkretizacijo prvotnih trditev. Kot bistveno še poudarja, da toženka zahtevku iz naslova skaženosti ni ugovarjala.

2.Tožnik meni, da je zavrnilni del zahtevka iz naslova bolečin in nevšečnosti premalo obrazložen in ni ugotovljen cel obseg škode. Poleg multifragmentalne dislocirane frakture, ki je zahtevala operacijo z repozicijo fragmentov in fiksacijo, je utrpel tudi udarec v prsni koš. Sodišče je navedlo, da ta udarec ni terjal posebnega zdravljenja, ampak le lajšanje bolečine, ni pa upoštevalo, da je zaradi tega tožnik imel težave z vstajanjem, sedenjem in umivanjem. Zdravljenje je trajalo 8 mesecev, v tem času je trpel za številnimi bolečinami in nevšečnostmi, ki so izkazane z medicinsko dokumentacijo, izvedenskim mnenjem in izpovedjo tožnika (prevoz v bolnico, pregled v bolnici s prijemanjem poškodovanih delov, kontrole v bolnici in pri zdravniku, za želodec škodljiva zdravila, infuzije, škodljiva rtg slikanja, mitela, nihajne vaje, razgibavanja, preveze, odstranitev sponk, težave pri osebni higieni, prehranjevanju, gospodinjskih in domačih delih, spanju). 8 mesecev je bil nezmožen prostočasnih aktivnosti, dela na kmetiji in dela v okviru s.p. Odškodnina 10.000 EUR (6,6 plač) je ob opisanem prenizka, iz sodbe pa tudi ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče preostanek zahtevka zavrnilo in ni upoštevalo vseh nevšečnosti in bolečin.

2.Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožniku priznalo le 2.000 EUR (1,3 plače), kar ne ustreza trajnim posledicam, ki jih je utrpel. Ne gre le za zategovanje večjih vijakov, kot izpostavlja sodišče, temveč za vsa dela, kjer je treba uporabiti večjo moč, za dlje trajajoča dela, ki jih je moral zmanjšati oziroma opustiti, ter za opravljanje fizičnega dela z gradbeno mehanizacijo, kar opravlja približno polovico svojega delovnega časa. Ne drži, da ima težave le pri ekstremnih fizičnih obremenitvah, saj je ključnica v uporabi pri vseh težjih delih in potegih, tudi pri delu v vinogradu, za kar sodišče napačno oceni, da naj tožnik pri tem ne bi imel težav. Napačno je tudi stališče, da nima posledic na področju športnih aktivnosti, saj je prej aktivno igral odbojko in tega ne izvaja več v enakem obsegu zaradi težav z roko in strahu pred padcem nanjo. Zaključke glede psihičnih posledic je sodišče sprejelo brez postavitve izvedenca klinične psihologije, čeprav samo teh znanj nima, in zavrnitve tega dokaza ni ustrezno obrazložilo. Je pa že izvedenec medicinske stroke izpostavil, da psihične težave sicer nimajo izvora samo v nesreči, da pa je ta pripomogla k njihovemu pogostejšemu pojavljanju in večji intenziteti, česar sodišče ni upoštevalo. Tožnikove jasne in določne navedbe v tem delu niso premalo konkretizirane, če pa je sodišče menilo nasprotno, bi ga k dopolnitvi moralo pozvati v okviru materialnega procesnega vodstva.

2.Skupna odškodnina 7,9 povprečnih neto plač je objektivno bistveno prenizka, saj se primerljive odškodnine gibljejo med 12 plač (VSC Cp 524/19, II Ips 74/94) in 18 plač (II Ips 607/2000) in 18 plač (II Ips 607/2000). Upoštevati je treba dolgotrajnost zdravljenja in dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star malo čez 40 let in ima pred seboj še veliko delovne aktivnosti in življenja. Sodišče se pri višini odškodnine sklicuje na II DoR 301/2017, ki se nanaša na najemno pogodbo, in na II DoR 125/2021, ki ni čisto primerljiva, saj je šlo za več in drugačne poškodbe in ni jasno, kolikšen delež se nanaša na ključnico.

2.Predlaga spremembo sodbe in dopolnilne sodbe tako, da se zahtevku ugodi še za znesek 18.000 EUR, podredno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožbi sta delno utemeljeni.

5.Tožnik v tem pravdnem postopku uveljavlja zahtevek iz naslova povrnitve škode, ki jo je utrpel v nesreči s štirikolesnikom, zavarovanim pri toženki. Temelj zahtevka je nesporen, zato je sodišče presojalo le še višino odškodnine.

6.Iz naslova premoženjske škode je tožnik zahteval 143,71 EUR, ki mu jih je sodišče tudi priznalo, in odločitev v tem delu ni predmet pritožbenega preizkusa. Pritožbeno presojano odškodnino za nepremoženjsko škodo po 179. členu OZ2 pa je tožnik vtoževal v skupnem znesku 30.000 EUR, in sicer 20.000 EUR za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter 10.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2023 je škodo dodatno specificiral tako, da je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteval odškodnino v višini 9.200 EUR ter dodal zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 800 EUR.

7.Z izpodbijanima sodbo in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje tožniku za nepremoženjsko škodo priznalo odškodnino v skupnem znesku 12.000 EUR (10.000 EUR za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 2.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Pritožba delno utemeljeno opozarja, da je priznana odškodnina prenizka.

8.Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z odškodnino za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je skladno z navedbami tožnika, ugotovitvami izvedenca in medicinsko dokumentacijo v spisu ustrezno ugotovilo celoten obseg škode iz tega naslova in nasprotnim pritožbenim navedbam, da tega ni storilo, ni mogoče slediti. Poleg ugotovljene hujše poškodbe desne roke je upoštevalo tudi izkazan udarec v prsni koš in z njim povezane nevšečnosti. Pritožbeno neizpodbijana je ostala ugotovitev, da posebnega zdravljenja ta udarec ni zahteval, temveč je tožnik potreboval le analgetike za blaženje bolečin, ki jih je prejemal za blaženje vseh bolečin. Sodišče prve stopnje pa je primerno ovrednotilo tudi iz te poškodbe izvirajoče težave pri gibanju in higieni, saj izkustveno logično sovpadajo z istovrstnimi težavami, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodbe ključnice. Da bi zgolj zaradi udarca v prsni koš trpel kakšne dodatne, od poškodbe ključnice ločene nevšečnosti pri higieni in gibanju, tožnik konkretizirano niti ni uveljavljal.

9.Pri odmeri odškodnine za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje upoštevalo vse dokazane neprijetnosti, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodb med zdravljenjam. Katerih nevšečnosti, težav in bolečin (poleg že zgoraj obravnavanih) naj sodišče ne bi upoštevalo, niti ni mogoče ugotoviti, saj tožnik v pritožbi omenja le tiste, ki jih je sodišče v izpodbijanih sodbah v celoti zajelo in presodilo. Iz ugotovitev sodišča tako izhaja, da je tožnik utrpel udarec v prsni koš in multifragmentalno dislocirano frakturo ključnice, ki je zahtevala operativni poseg z repozicijo fragmentov in fiksacijo z osteosintetskim materialom. Kost se je celila neznačilno dolgo, osem mesecev, kar predstavlja biološko variacijo, na katero tožnik ni imel vpliva. Tri dni je prejemal kombinacijo zelo močnih, srednje močnih in zmernih protibolečinskih zdravil, nato štiri tedne redno srednje močna zdravila, potem še šest tednov redno in šest mesecev občasno zmerno močna protibolečinska sredstva, ki jih približno enkrat mesečno ob spremembah vremena rabi še sedaj. V času zdravljenja je bil v bolniškem staležu, hodil je na preveze in preglede, nosil je mitelo, roko je moral razgibavati. Imel je težave z osebno higieno in prehranjevanjem, za oboje je potreboval pomoč. Težje je spal in se zaradi bolečin prebujal, ni mogel najti položaja za spanje. Med zdravljenjem je moral opustiti oziroma zmanjšati športne in prostočasne aktivnosti ter delo okoli hiše.

10.Glede na opisano trajanje in način zdravljenja ter trajanje in intenziteto bolečin, upoštevaje vse nevšečnosti, omejitve pri gibanju, aktivnostih in delu ter potrebo po pomoči je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo odškodnino v višini 10.000 EUR, kar predstavlja 6,6 povprečne mesečne neto plače v trenutku izdaje sodb3. Skupaj z obrazložitvijo, zakaj mu je priznalo odškodnino v tej višini, je sodišče tudi pojasnilo, zakaj tožniku ne gre višja odškodnina in je neutemeljen pritožbeni očitek, da sta sodba in dopolnilna sodba glede tega neobrazloženi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Po višini pa je odškodnina za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna ter ustrezno upošteva merila iz 179. člena OZ.

11.Pritrditi je sicer pritožbi, da se je sodišče prve stopnje pri upoštevanju načela objektivizacije (umestitev odškodnine med podobne primere v sodni praksi) napačno sklicevalo na odločbi II DoR 301/2017, ki se ne nanaša na odškodnino, temveč na najemno pogodbo, in II DoR 125/2021, ki obravnava bistveno hujši primer in zato za konkretno zadevo ni uporabljiva. Ker pa gre za kršitev, ki jo je mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji, pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema odločitve v zadevah Vrhovnega sodišča RS, ki so podobne obravnavani. V sodbi in sklepu II Ips 444/2005 (VS001551) je bila tako enako stari oškodovanki s primerljivo poškodbo, ob dveh operacijah, daljši hospitalizaciji in primerljivem poteku zdravljenju, ki je bilo nekoliko krajše, za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznana odškodnina v višini 5,6 plač. Ob nekoliko hujši poškodbi in dodatni potrebi po zamavčenju prsnega koša za 13 dni je bila oškodovanki v sodbi II Ips 232/93 (VS000117) iz tega naslova prisojena odškodnina 6,9 plač. Odškodnino v višini 7,7 plač je za bolečine in nevšečnosti s sodbo II Ips 546/98 (VS000456) dobila oškodovanka ob hujših poškodbah (dodatno zlom lopatice in rebra) in daljši hospitalizaciji. Odškodnina v višini 10 plač je bila s sodbo II Ips 74/94 (VS000184) priznana oškodovancu s primerljivo poškodbo, bolečinami in potekom zdravljenja. 10 plač je dobil oškodovanec v sodbi in sklepu II Ips 72/2007 (VS002062) ob precej hujši poškodbi (dodatno zlom lopatice in več reber, nabiranje zraka in krvi v prsnem košu) in bistveno daljši hospitalizaciji. V zadevi VSM I Cp 116/2025 je oškodovanec dobil odškodnino v višini 6,45 plač za hujšo poškodbo (dodatno zlom lopatice in več reber), a ob krajšem zdravljenju. Ugotoviti je torej, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezno umeščena v okvire, kot so začrtani v sodni praksi, in je pritožbena zahteva po zvišanju neutemeljena.

12.Utemeljeno pa pritožba opozarja na neustrezno višino odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v višini 2.000 EUR oziroma 1,3 plače. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je tožnik zaradi posledic škodnega dogodka omejen le v izvajanju ekstremnih fizičnih manevrov, tožnik pa v pritožbi pravilno opozarja, da so posledice glede na izvedensko mnenje nekoliko hujše.

13.Tožnikovemu vztrajanju pri navedbah glede vpliva posledic škodnega dogodka na njegovo delovno sposobnost sicer ni mogoče pritrditi, saj je izvedenec zaključil, da tožnik po vrnitvi na delo večino opravil (razen že omenjenih ekstremnih manevrov) lahko opravlja brez težav. Vendar pa je napačen zaključek sodišča, da škodni dogodek ni pustil nobenih posledic pri tožnikovih ostalih aktivnostih. Izvedenec je namreč potrdil, da je tožnik opustil vožnjo motokrosa, zmanjšal oziroma opustil je športne aktivnosti (odbojka in smučanje), opuščati pa je začel tudi dolgoletno družinsko dejavnost kmetijstva. Teh opustitev po izvedenskem mnenju res ni mogoče pripisati le poškodbi, temveč delno tudi preobremenjenosti in starosti, nedvomno pa je škodni dogodek k njim soprispeval in je to treba upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

14.Glede zatrjevanih psihičnih posledic pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot nerelevantno zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca klinične psihologije. Njegovo postavitev je namreč tožnik predlagal le za primer, če teh posledic ne bi mogel presoditi izvedenec medicinske stroke, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je že postavljeni izvedenec celovito odgovoril na vsa ključna vprašanja. Pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen. Pravilno pa pritožba graja s strani sodišča opravljeno vsebinsko presojo izvedenčevih ugotovitev. Iz izvedenskega mnenja res izhaja, da so tožnikove psihične težave posledica osebnih in delovnih napetosti in obremenitev ter da nimajo neposrednega izvora v nesreči, vendar pa to ne pomeni, da s škodnim dogodkom niso v vzročni zvezi, kot je zmotno zaključilo sodišče, saj je izvedenec potrdil, da je nesreča lahko pripomogla k pogostejšemu pojavljanju in jačanju intenzitete psihičnih težav. Tožnik je v svojih vlogah navajal težave s spominom in koncentracijo, nemirnost, vzkipljivost in nespečnost. Te navedbe so dovolj konkretizirane, da jih je mogoče preizkusiti, in je napačen nasprotni zaključek sodišča prve stopnje o njihovi nedoločnosti (posebej ob dejstvu, da jih je očitno vseeno lahko presodilo tudi vsebinsko). Posledično ni bilo potrebe po pozivanju k njihovi dopolnitvi. Ker je izvedenec potrdil obstoj tožnikovih psihičnih težav, je napačno tudi sklepanje o njihovi nepodprtosti z drugimi dokazi. Zatrjevane in izkazane težave, ki jih škodni dogodek sicer ni neposredno povzročil, je pa delno prispeval k njihovemu pogostejšemu in intenzivnejšemu pojavljanju, je treba upoštevati v okviru zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti.

15.Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini le 2.000 EUR je ob tožnikovih opisanih omejitvah pri fizičnih in prostočasnih aktivnostih ter zaradi poslabšanja psihičnih težav prenizka. Pritožbeno sodišče ob pregledu sodne prakse ugotavlja, da primerna odškodnina znaša 4.000 EUR oziroma 2,7 plače (v prej navedenih judikatih je bila tožnikom iz tega naslova priznana odškodnina v višini med 1,3 plače za blažje in le na fizičnem področju vidne posledice ter 10 do 12 plač za bistveno hujše omejitve gibljivosti roke in ramenskega obroča z velikimi omejitvami na vseh področjih življenja).

16.Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je ta zahtevek tožnik postavil šele v drugi pripravljalni vlogi, vendar pa s postavitvijo zahtevka stranke ni mogoče prekludirati. Zaradi razširitve zahtevka na dodatno obliko nepremoženjske škode gre namreč za spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, ki jo je glede na prvi odstavek tega člena mogoče vložiti do konca glavne obravnave. Ob tem se lahko pojavi le vprašanje zastaranja tega dela zahtevka (na katerega sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ugovor v to smer pa tudi ni bil podan) ali strinjanja nasprotne stranke s spremembo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da spremembi tožbe toženka ni nasprotovala, kot bistveno pa je izpostaviti, da ni prerekala niti samega zahtevka oziroma mu ni nasprotovala. Ker je izvedenec ugotovil, da je tožniku po operaciji ostala vidna brazgotina, ki izpolnjuje tako subjektivne kot objektivne kriterije za skaženost, je tožnikov zahtevek utemeljen, vendar ne v celotni zahtevani višini. Tožnik je namreč navedel, da ga brazgotina moti le poleti in na plaži, ko je vidna in mora odgovarjati na vprašanja, kaj se mu je zgodilo, to pa ne kaže na tako hudo intenziteto duševnih bolečin, da bi bila materialnopravno utemeljena odškodnina v višini 800 EUR. Kot primerno zato pritožbeno sodišče smatra odškodnino v višini 500 EUR oziroma 0,33 plače (v večini prej omenjenih judikatov odškodnina za skaženost ni bila priznana, kjer pa je bila prisojena, je bila ob intenzivnejših duševnih bolečinah priznana v višini okoli 1 plače).

17.V pritožbenem postopku je po pojasnjenem tožnik dosegel zvišanje prisojene odškodnine za 2.500 EUR, na skupaj 14.643,71 EUR (143,71 EUR za premoženjsko škodo, 10.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 4.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 500 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti). Njegov uspeh v postopku glede na skupno zahtevanih 30.143,71 EUR znaša približno 50 %, zato sta pravdni stranki upravičeni do povrnitve 50 % svojih pravdnih stroškov. O višini stroškov bo v nadaljevanju postopka odločilo sodišče prve stopnje.

18.Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovima pritožbama delno ugodilo in izpodbijani sodbo in dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je znesek prisojene odškodnine zvišalo za 2.500 EUR (na 14.643,71 EUR), zavrnilni del znižalo na 15.500 EUR in odločilo, da je vsaka stranka upravičena do povrnitve 50 % svojih stroškov (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbi zavrnilo ter sodbo in dopolnilno sodbo v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdilo (353. člen ZPP).

19.Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pri odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo, da s pritožbama izpodbija zavrnilni del v višini 18.000 EUR, za kar mu pripada nagrada dvakrat po 625 točk za sestavo obeh pritožb po 1. točki tar. št. 22 v zvezi s tar. št. 19 OT (in ne priglašenih dvakrat po 875 točk), povečano za 2 % materialne stroške in 22 % DDV, ter sodna taksa 567 EUR, skupaj 1.500,30 EUR. Glede na pritožbeni uspeh (od dodatno zahtevanih 18.000 EUR je uspel z 2.500 EUR oziroma s 14 %) mu mora toženka v roku 15 dni povrniti 210,04 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

------------------------------- 1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami in dopolnitvami. 3 Povprečna neto plača za junij 2024 je znašala 1.501,97 EUR.