Jedro

Za poštenega prejemnika se šteje oseba, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in se tudi ne more zavedati, da je nekaj prejela brez pravne podlage, pri čemer informacija o vloženem pravnem sredstvu izključi dobro vero in prejemniku naloži breme, da prejete odškodnine oziroma plačila ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.

Sodišče prve stopnje je toženki pravilno naložilo, da tožnici vrne celoten znesek, s katerim je še razpolagala dne 7. 2. 2022, ko je prejela obvestilo o dopuščeni reviziji, tj. 63.438,27 EUR. Dne 7. 2. 2020 je bila toženka v slabi veri in od takrat dalje velja vrnitveno načelo, zato je razlog za porabo zneska nepomemben.

Tožnica v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo, ali je toženka od zneskov, ki jih je porabila pred 7. 2. 2020, imela koristi, ki bi jih morala povrniti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da 190. člena OZ uzakonja obogatitveno načelo, vendar je spregledalo, da čeprav ni potrebno vrniti v dobri veri porabljenih sredstev, pa je potrebno vrniti nadomestno korist, ki jo je od take porabe imel prejemnik sredstev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v: - I. točki izreka glede zavrnitve plačila zneska v višini 38.381,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2020 dalje ter - v II. točki izreka glede stroškov postopka tožeče stranke in se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 63.438,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2020 dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), in zavrnilo zahtevek, kjer je tožnica zahtevala plačilo zneska v razliki do vtoževanega zneska 101.820,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 7. 2. 2020 do 29. 11. 2020 (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno zoper drugi odstavek I. točke in II. točko izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede tega, kaj je korist, ki se mora vrniti. Sodba nima razlogov glede pravno odločilnih dejstev, da je toženka, čeprav je sredstva do prejema obvestila dne 7. 2. 2020 porabila, dosegla korist, ki jo mora vrniti, čeprav nima več denarja. Korist je imela od poplačila kreditov, obroka kredita, z nakupom razvlaževalca zraka, DJ opreme, s plačilom življenjskih stroškov, katerih ji ni bilo potrebno plačati iz drugih sredstev, in s poplačilom dolga odvetniku. Zaključek, da je toženka prejela le 90.351,17 EUR, je napačen, saj je bilo za račun toženke njenemu pooblaščencu nakazanih 101.820,07 EUR. Toženka ni dokazala, da je odvetniku res izplačala nagrado 11.468,90 EUR, saj ni predložila računa, ki bi to izkazoval, zgolj dogovor o plačilu nagrade ne zadostuje, saj bi ji odvetnik ta znesek lahko vrnil v gotovini. Za sklenitev dogovora o plačilu nagrade tudi ni bilo podlage, saj ni šlo za denarne zahtevke. Odvetnik bi bil upravičen le do zneska 2.660,55 EUR, glede na priznane stroške v sodnem postopku in okoliščino, da je imela toženka dva odvetnika. Ker toženka v pravdi ni uspela, je odpadla podlaga za nagrado, zato je dobila terjatev do odvetnika, da ji nagrado vrne, s tem pa ima premoženje oziroma korist, ki jo mora povrniti. Glede na to, da je toženka pravnica, tožnica je v medijih povedala, da bo vložila revizijo zoper odločitev, je bila že od prejema sredstev nedobroverna in ne šele od obvestila. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku v celoti, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje.

3. Toženka se pritožuje zoper sodbo (pravilno zoper prvi odstavek I. točke in II. točko izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do ključnih dejstev, ki so pomembna za presojo trenutka, ko ni bila v dobri veri. P0dpis na vročilnici ni njen, sodišče pa se ni opredelilo do predloženih listinskih dokazov s tem v zvezi. Sodnica in tožnica ob pregledu kopij elektronskih podpisov nista imeli pripomb oziroma pomisleka, da podpis ni njen, zato je sodnica sklenila, da mnenje grafologa ni potrebno. Sodišče se tudi ne opredeli do kopije sinovega podpisa, saj bi vročilnico lahko podpisal on, vročitev mladoletni osebi pa ni veljavna. Na izpisu z dne 24. 11. 2022, za razliko od izpisa z dne 8. 11. 2022, ni navedeno ime in priimek podpisnika, kar ni običajen in sprejemljiv način vročitve. Navedena ni niti številka dokumenta za identifikacijo podpisnika. Ob primerjavi izpisov Pošte Slovenije z dne 8. 11. 2022 in 24. 11. 2022 je očitna razlika v rubrikah, ki se nanašajo na podatke o času dviga. V prvi je čas dviga naveden dvakrat in ima pečat ter podpis pristojne osebe, na drugi pa čas dviga ni naveden, prav tako ni podpisa in žiga. Čas dviga je le na potrdilu izpisa, ki je tudi brez pečata in podpisa pristojne osebe, kar je ključno za verodostojnost listine, zato se sodišče ne bi smelo opreti na to listino. Iz izpisa z dne 8. 11. 2022 izhaja, da je bila poizvednica izdana 17. 10. 2022 in se je čakalo na potrdilo 3 tedne, poizvednica za izpis z dne 24. 11. 2022 pa je datirana na isti dan kot izpis, kar je nemogoče in vzbuja resen dvom o prirejenosti izpisa. Glede na drugi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah izpis z dne 24. 11. 2022 ne more služiti kot dokazilo o prejemu, saj nima izpolnjenih osnovnih obveznih sestavin. Tožnica ni dokazala, da je bil dopis z dne 5. 2. 2020 poslan s priporočeno pošiljko, prav tako ne, da je bil to dopis z opozorilom o previdnem ravnanju s sredstvi. Tožnica je dokazila o vročitvi predložila šele po prvem naroku, čeprav je imela dve leti časa, da dobi dokaze, kar kaže na sumljiv način pridobivanja dokazov. Tožnica je pred tem komunicirala s toženko po elektronski pošti, pa kljub temu ni preverila, ali je dobila poziv. Lahko bi jo tudi poklicala. Sodišče je povsem spregledalo vso neskrbno ravnanje tožnice. Dokazno breme je na tožnici, ki temu ni zadostila. Toženka je bila v dobri veri vse do 26. 2. 2020. Neutemeljena so tudi zatrjevanja, da je mož po prejemu obvestila dvignil 45.000,00 EUR. Denar je bil naročen 3 dni prej, procedura dviga takega zneska traja več kot pol ure. Sodišče ni upoštevalo dokazov (izpoved A. A. in B. B.), da dvig ni bil izvedljiv v 20 minutah, in ni zaslišalo C. C., ki bi potrdila, da je bil denar naročen tri dni prej. Sodišče je tudi samovoljno zaključilo, da je bil dne 7. 2. 2020 dvignjen znesek v višini 5.000,00 EUR, še isti dan porabljen za plačilo del na hiši. Znesek se je porabil za plačilo del, ki so bila naročena že januarja 2020. Posojila zakoncev B. so bila brezobrestna in brez rokov vračila, zato jih ni bilo treba vrniti takoj in vsa naenkrat. Porabila so se za potrebe preživljanja tožnice in za sodne stroške, zato ni obogatena. Zaradi visokih stroškov je v slabem finančnem stanju in jo bo vsakršno vračilo pahnilo v osebni stečaj, kar ni namen določbe, da se vrne le tisto, za kar je prejemnik obogaten. Tožbo je vložila z namenom, da si opere svoje ime, in ne zaradi denarja. Odločitev Vrhovega sodišča je sporna in samovoljna. Ustavno sodišče je le nekaj dni pred izidom sodbe odločilo, da primera ne bo obravnavalo, kar ne more biti naključje. 6 let je bila brezposelna, sojenje je trajalo 8 let, čeprav gre za absolutno prednostno zadevo, sprejetih je bilo 5 diametralno nasprotnih odločitev. Tožnica si ni pridržala terjanja zneska nazaj, sedaj pa zahteva vrnitev z obrestmi. Poleg tega je FURS zahteval poračun dohodnine v višini 10.973,00 EUR. Vsi stroški, ki jih je morala plačevati, vključno s poračunom, presegajo znesek, ki ga je prejela leta 2019 na podlagi pravnomočne sodbe. Sodišče je zaščitilo delodajalca in ni opravilo svoje vloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka v celoti.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnica je zahtevala, da ji toženka vrne sredstva v višini 101.820,07 EUR, ki ji jih je plačala dne 2. 12. 2019 na podlagi pravnomočne sodbe Pdp 235/2019 z dne 9. 10. 2019. S sodbo VIII Ips 19/2020 je bila razveljavljena sodba Pdp 235/2019 in potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek tožnice na ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter posledično reparacijski zahtevek, zato je odpadla podlaga za plačilo zneska 101.820,07 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ob plačilu zneska dne 2. 12. 2019 ni bila skrbna in toženke ni opozorila, da namerava vložiti revizijo. Toženka je bila šele 7. 2. 2020 obveščena o dopustitvi revizije, zato je prvostopenjsko sodišče toženki naložilo, da tožnici povrne sredstva, katerih še ni porabila do tega dneva, to je 63.438,27 EUR. Toženki je še naložilo, da od tega zneska plača zakonske zamudne obresti od 30. 11. 2020, ko je izvedela za odločitev o reviziji, v preostalem pa je zahtevek zavrnilo.

8. Kadar kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, je dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomesti vrednost dosežene koristi (prvi in tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Skladno s 195. členom OZ in avtentično razlago tega člena (Ur. l. RS, št. 32/2004) se od poštenega prejemnika ne more zahtevati vračila neutemeljeno plačanih zneskov na podlagi sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena. Za poštenega prejemnika se šteje oseba, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in se tudi ne more zavedati, da je nekaj prejela brez pravne podlage, pri čemer informacija o vloženem pravnem sredstvu izključi dobro vero in prejemniku naloži breme, da prejete odškodnine oziroma plačila ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.1

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, in sicer potrdil Pošte Slovenije z dne 17. 10. in z dne 24. 11. 2022 ugotovilo, da je bila toženka dne 7. 2. 2020 ob 14:13:59 uri obveščena, da je bila dopuščena revizija zoper sodbo Pdp 235/2019 in da bo tožnica v primeru uspeha terjala vrnitev že plačanih sredstev. Toženka s tem v zvezi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je celovita in prepričljiva ter skladna z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o trenutku seznanitve toženke z dopuščeno revizijo pravilno oprlo na potrdila Pošte Slovenije. Toženka ni predlagala izvedbe dokaza z grafologom, ki bi potrdil, ali je podpis na izpisu z dne 24. 11. 2020 njen. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo opravljenega dne 13. 12. 2022, na katerem je toženka v spis vložila svoje podpise na drugih listinah, ne izhaja, da bi se sodnica in tožnica strinjali, da očitno ne gre za podpis toženke, zato so tovrstne pritožbene navedbe neresnične in neutemeljene. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do kopije podpisa toženkinega sina iz potnega lista in ostalih podpisov toženke, vendar to niti ni bilo potrebno, saj se je utemeljeno zaneslo na verodostojnost izpisa podpisa toženke z dne 24. 11. 2022, poleg tega bi podpise lahko primerjal le sodni izvedenec.

10. Toženka neutemeljeno oporeka sklicevanju na poizvednici z dne 17. 10. 2022 in z dne 24. 11. 2022, ki ju je tožnica vložila v spis po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnica te listine prej ni mogla vložiti v spis, saj je ni imela. Poizvedbo o vročitvi je opravila pred prvim narokom za glavno obravnavo,2 in sicer dne 28. 9. 2022 (A29), ker je toženka v vlogi z dne 20. 9. 2022 zatrjevala,3 da pred 26. 2. 2020 ni bila obveščena o dopuščeni reviziji. Po prejemu odgovora o datumu vročitve priporočenega pisma toženki in njenemu takratnemu pooblaščencu je tožnica dne 30. 10. 2022 prosila še podatek o uri vročitve (A43, A44). Na to poizvedbo je Pošta Slovenije poslala nov odgovor dne 8. 11. 2022, kjer je bila na poizvednico z dne 17. 10. 2022 dopisana ura vročitve tedanjemu pooblaščencu toženke, zraven dopisanega podatka pa je bila še parafa in žig z datumom pripisanega besedila. Dopisu je bil priložen izpis podpisa s strani osebe, ki je dvignila pisanje za toženkinega takratnega pooblaščenca. Dne 24. 11. 2022 je Pošta Slovenije pooblaščencu tožnice poslala še odgovor na poizvednico z dne 30. 10. 2022, ob kateri uri je bila pošiljka vročena toženki. Očitek, da je bil odgovor poslan isti dan, kot je bila poslana prošnja, kar naj bi kazalo na prirejenost, je tako neutemeljen. Pri odgovoru Pošte Slovenije glede ure vročitve toženki je bila ura vročitve zapisana le pri izpisu podpisa, saj Pošta Slovenije ni ponovno pošiljala že poslanega odgovora z dne 17. 10. 2022 o datumu vročitve, kamor bi vnesla uro vročitve, ampak je poslala le izpis podpisa, kar pa ne pomeni, da je bil odgovor prirejen. Prav tako na izpisu podpisa z dne 8. 11. 2022 in izpisu podpisa z dne 24. 11. 2022 ni bistvenih razlik. Ker je šlo pri vročitvi odvetniški pisarni za prevzem s strani zaposlene osebe, je bil dopisan ime in priimek podpisnice, pri vročitvi toženki pa je bilo napisano, da je podpisnik naslovnik,4 torej toženka, saj je šlo za vročitev fizični osebi in ni bilo potrebno še enkrat napisati imena in priimka toženke. Na obeh izpisih podpisa je tudi napisana ura vročitve. Na izpisu podpisa za toženkinega pooblaščenca je spodaj sicer žig Pošte Slovenije, vendar je bil žig dan dne 8. 11. 2022, to je ob izpisu izpisa in ne ob podpisu s strani prejemnika. Tega žiga na izpisu podpisa toženke ni, je pa razviden datum, ko je bila napravljena kopija izpisa. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi bila vročitev zakonita le, če bi bil na izpisu podpisa pečat in podpis pristojne osebe ter številka osebnega dokumenta, saj tega 41. člen Zakona o poštnih storitvah (ZPSto2; Ur. l. RS, št. 51/2009 in nasl.) ne predvideva. Sodišče prve stopnje je glede na pojasnjeno utemeljeno sledilo izpisu podpisa z dne 24. 11. 2022 in štelo, da je toženka dne 7. 2. 2020 prevzela dopis tožnice, da je dopuščena revizija, zato naj pazljivo ravna s prejetimi sredstvi, ker bo v primeru uspeha terjala vračilo.

11. Tožnica je toženko obvestila o dopustitvi revizije dne 7. 2. 2022 preko svojega pooblaščenca in ni bila dolžna preverjati, ali je toženka obvestilo prejela. Glede na to, da toženka ne prereka, da je bilo obvestilo o dopuščeni reviziji s pozivom na pazljivo ravnanje s sredstvi vročeno tudi njenemu takratnemu pooblaščencu,5 so tudi iz tega razloga neutemeljene pritožbene navedbe, da pred 26. 2. 2020 o tem ni bila seznanjena. Neutemeljen je tudi očitek, da tožnica ni izkazala, da je vročala prav obvestilo o dopuščeni reviziji z dne 5. 2. 2020 (A21). Tožnica je predložila dopis z dne 5. 2. 2020, potrdilo o oddani pošiljki dne 6. 2. 2020 toženki in njemu tedanjemu pooblaščencu, pri čemer toženka niti ne zatrjuje, da je takrat prejela še kakšno drugo pisanje tožnice.

12. Sodišče prve stopnje je glede na že pojasnjeno sodno prakso pravilno kot nepomembne štelo navedbe tožnice, da bi se toženka kot pravnica morala zavedati možnosti vložitve izrednih pravnih sredstev in da je bilo tudi v nekaterih medijih objavljeno, da bo tožnica izkoristila izredna pravna sredstva. Dejstvo je, da dne 2. 12. 2019 ob nakazilu sredstev toženke ni obvestila, da ima namen vložiti predlog za dopustitev revizije in je ni opozorila na pazljivo ravnanje s sredstvi, ker jih bo v primeru uspeha z revizijo morala vrniti. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se tudi od tožnice pričakuje določena stopnja skrbnosti. Čeprav je toženka pozvala k plačilu neposredno tožnico, ne pa njenega pooblaščenca, to ne spremeni navedenih dejstev, saj opozorilo na možnost izvršbe še ne pomeni nedopustne grožnje, prav tako ne predstavlja ovire, da bi tožnica toženko opozorila, da bo vložila predlog za dopustitev revizije.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je toženka od tožnice prejela 90.351,17 EUR in ne 101.820,07 EUR. Iz 6. točke obrazložitve sodbe izhaja, da je toženka na račun svojega takratnega pooblaščenca dne 2. 12. 2019 prejela 101.820,07 EUR, nadalje pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je pooblaščenec od tega 11.468,90 EUR zadržal kot nagrado in je toženki nakazal le preostanek sredstev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je toženka prejela 101.820,07 EUR, vendar pa je od tega 11.468,90 EUR porabila za plačilo nagrade takratnemu pooblaščencu.

14. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno naložilo, da tožnici vrne celoten znesek, s katerim je še razpolagala dne 7. 2. 2022, ko je prejela obvestilo o dopuščeni reviziji, tj. 63.438,27 EUR. Pravilno je štelo, da znesek 45.000,00 EUR, ki naj bi ga istega dne vrnila prijateljema, in znesek v višini 5.000,00 EUR, za katerega tudi toženka v pritožbi zatrjuje, da je bil dvignjen 7. 2. 2020, mora vrniti. Na to ne vpliva navedba, da je bil dvig dogovorjen že tri dni prej, da posojil zakoncema B. ni bilo potrebno vrniti takoj in vse naenkrat, slednje kvečjemu dodatno potrjuje, da tega denarja ne bi smela izročiti zakoncema B. po prejemu obvestila o dopuščeni reviziji. Prav tako je nepomembno, da se naj bi znesek 5.000,00 EUR porabil za plačilo del, naročenih januarja 2020. Dne 7. 2. 2020 je bila toženka v slabi veri in od takrat dalje velja vrnitveno načelo, zato je razlog za porabo zneska nepomemben. Sodišče prve stopnje posledično utemeljeno ni zaslišalo priče C. C. glede vprašanja, kdaj je bil denar naročen, prav tako se mu ni bilo potrebno opredeljevati do izpovedi A. A. in B. B. v zvezi s tem in glede dejstva, koliko časa je trajal dvig denarja.

15. Pritožbene navedbe toženke, da je zaradi trajanja sodnega postopka imela visoke odvetniške stroške in bila dlje časa brezposelna, niso relevantne za presojo njene obveznosti vrnitve sredstev na podlagi 190. člena OZ. S sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 19/2020 je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila izredna odpoved, ki jo je toženki podala tožnica, zakonita, zato je odpadla podlaga za prejem zneska v višini 101.820,07 EUR. Za presojo obveznosti vrnitve prejetih sredstev so nepomembne tudi pritožbene navedbe tožnice, da je zaradi plačila toženke po razveljavljeni sodbi morala doplačati dohodnino v višini 10.973,06 EUR, saj je obveznost doplačila dohodnine stvar davčnega postopka.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor tožnice, da je napačna odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo stališču sodne prakse, da trenutek dobre vere glede porabe denarja ni nujno enak trenutku, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti. Za presojo slabe vere v smislu 195. člena OZ se gleda trenutek, ko prejemnik sredstev izve ali bi moral izvedeti za vloženo izredno pravno sredstvo, to pa ni dovolj glede plačila zamudnih obresti po 193. členu OZ. Zakonske zamudne obresti od sredstev, plačanih na podlagi odpadle podlage, tečejo od trenutka, ko je prejemnik obveščen, da je podlaga odpadla.6 Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da mora toženka plačati zakonske zamudne obresti od 30. 11. 2020, ko je bila obveščena o odločitvi glede revizije.

17. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno naložilo, da tožnici povrne znesek v višini 63.438,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2020, prav tako je utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska in zneska 101.820,07 EUR od 7. 2. 2020 do 29. 11. 2020, zato sta pritožbi v tem delu neutemeljeni. Ker v tem delu niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v tem delu in v celoti pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeni in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo, ali je toženka od zneskov, ki jih je porabila pred 7. 2. 2020, imela koristi, ki bi jih morala povrniti. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da 190. člena OZ uzakonja obogatitveno načelo, vendar je spregledalo, da čeprav ni potrebno vrniti v dobri veri porabljenih sredstev, pa je potrebno vrniti nadomestno korist, ki jo je od take porabe imel prejemnik sredstev.7 Kot to utemeljeno izpostavlja tožnica v pritožbi, se sodišče prve stopnje do tega vprašanja ni opredelilo, čeprav je tožnica v okviru svojega zahtevka po vrnitvi plačanih sredstev uveljavljala tudi, da če bi bila toženka ob porabi sredstev v dobri veri, mora vrniti korist, ki jo je imela od porabe sredstev. Tako je tožnica zatrjevala, da je toženka s porabo sredstev za poplačilo kreditov imela korist, ker je s tem ugasnila njena obveznost, prav tako od poplačila dolga do odvetnika, pri čemer je uveljavljala tudi, da je obveznost plačila nagrade prenehala, da je bila vrednost kupljenih predmetov ob prejemu obvestila o dopuščeni reviziji enaka kot ob nakupu. Sodišče prve stopnje se do navedb, da je toženka od porabe sredstev v višini 38.381,80 EUR imela koristi, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo in teh dejstev ni ugotavljalo, čeprav bi moralo.

19. Upoštevajoč navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo, in sicer v delu, kjer je bil zavrnjen zahtevek za plačilo zneska v višini 38.381,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2020, in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka sodbe glede stroškov postopka tožnice. Končni uspeh strank še ni znan, zato ni jasno, ali pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 154. člena ZPP, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku, v okviru že podanih navedb in ugovorov strank glede koristi, ki naj bi jo toženka imela od sredstev, ki jih je porabila do dne 7. 2. 2020, dopolni svoje ugotovitve ter se opredeli do navedb strank s tem v zvezi in po potrebi dopolni dokazni postopek. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka s porabo sredstev, čeprav v dobi veri, imela koristi, naj to ustrezno upošteva pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na pravilo iz prvega v povezavi s tretjim odstavkom 190. člena OZ, da se vrača tudi vrednost dosežene koristi. Gre za večji sklop dejstev, katerih sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava še ni ugotavljalo, in se do navedb ter ugovorov strank s tem v zvezi ni opredelilo, zato pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. II Ips 306/2017. 2 Prvi narok za glavno obravnavo je bil opravljen dne 6. 10. 2022. 3 Iz vročilnice (l. št. 145) izhaja, da je tožnica to vlogo prejela 26. 9. 2022. 4 Ta rubrika ni ostala prazna, kot to neutemeljeno uveljavlja toženka. 5 Če je obvestilo o izrednem pravnem sredstvu vročeno pooblaščencu, šteje, da je seznanjen tudi oškodovanec – prim. II Ips 306/2017. 6 Prim. III Ips 32/2020. 7 Prim. pravno mnenje občne seje VSRS z dne 30. 6. 2004, odločbe II Ips 154/2004, II Ips 371/2006, II Ips 74/2020.