Jedro

V kolikor je res želela, da pride do reodkupa delnic, bi kot skrben gospodarstvenik nedvomno morala četrto toženo stranko ponovno pozvati k predložitvi dokumentacije oziroma opraviti druga dejanja v smeri uveljavitve svoje zahteve (npr. jo uveljaviti v postopku pred sodiščem). Z opustitvijo takšnih ravnanj je tožeča stranka sama opustila skrbnost, ki se v pravnem prometu zahteva od pravnih oseb. Krivde za takšno opustitev ne more prenesti na tožene stranke, ki od sredine avgusta 2007 do izteka roka za reodkup niso bile v poziciji, ko bi lahko v imenu tožeče stranke opravljale kakršnakoli pravna dejanja.

Škoda bi tožeči stranki (tudi sicer) nastala le v primeru, če bi po izteku enoletnega roka, v katerem bi delnice lahko odkupila, tržna cena slednjih padla in bi jih zato lahko (po reodkupu) prodala le za ceno, nižjo od tiste, za katero bi jih lahko prodala v trenutku, ko je bila repopogodba sklenjena. Vendar pa tožeča stranka trditev v tej smeri ni podala.

Izrek

I. Pritožba prvo in četrto tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v: - 4. alineji II.a točke izreka za plačilo zneska 49.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2008 dalje, - 5. alineji II.a točke izreka, - 3. alineji II.c točke izreka ter - v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu, potrdi.

IV. Prvo in četrto tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

V. Odločanje o pritožbenih stroških tožeče in tretje tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo in četrto toženi stranki naložilo, da tožeči stranki nerazdelno plačata 105.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2007 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper vse tožene stranke za solidarno plačilo 465.486,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za plačilo 105.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper drugo in tretje toženo stranko ter zahtevek za plačilo 49.519,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper prvo in četrto toženo stranko (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 4.504,10 EUR pravdnih stroškov prvo tožene stranke, 7.239,12 EUR pravdnih stroškov drugo tožene stranke ter 6.848,40 EUR pravdnih stroškov tretje tožene stranke (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujejo tožeča stranka ter prvo in četrto tožena stranka.

3. Tožeča stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tretje tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila.

5. Prvo in četrto tožena stranka v skupni pritožbi sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata v I. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

7. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba prvo in četrto tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke Glede sklenitve repopogodbe z dne 17. 11. 2006

8. Ključen argument sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine zaradi neskrbnega ravnanja toženih strank v zvezi s sklenitvijo repopogodbe (to je pogodbe o prodaji lastnih delnic četrto toženi stranki, z možnostjo njihovega ponovnega odkupa (reodkupa) v enem letu od sklenitve pogodbe) je, da škoda tožeči stranki ni mogla nastati pred iztekom roka za reodkup, ob izteku tega roka pa nobena od toženih strank ni bila (več) v poziciji, da bi odkup lahko zahtevala. Ob tem je trditve tožeče stranke, da je reodkup zahtevala, pa se četrto tožena stranka na takšno zahtevo ni odzvala, zavrnilo z obrazložitvijo, da iz predložene izjave v prilogi A55 ne izhaja zahteva za reodkup delnic in da tožeča stranka ni dokazala, da je bila navedena izjava četrto toženi stranki sploh vročena.

9. Višje sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je zatrjevana škoda lahko reflektirala šele po izteku roka za uveljavljanje pravice do reodkupa. Prav tako soglaša z oceno, da tožeča stranka ni izkazala, da je izjavo za uveljavljanje takšnega upravičenja podala.

10. Pritožbene navedbe, da iz predložene izjave jasno izhaja, da je tožeča stranka reodkup zahtevala, niso utemeljene. Višje sodišče se namreč pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v navedenem dopisu četrto toženo stranko zgolj pozvala, naj ji predloži podpisano repopogodbo in dokazilo o plačilu kupnine, zaradi kontrole obračuna obresti. Tožeča stranka je v njej sicer navedla, da bo odkupila sporne delnice, vendar iz navedenega izhaja, da bo takšen nakup izvedla šele po predložitvi zahtevane dokumentacije (torej, da ga, kljub navedbi besede „takoj“, namerava izvesti šele enkrat v prihodnosti). Izjava naj bi bila četrto toženi stranki poslana 14. 8. 2007, torej več kot 3 mesece pred izrekom roka za reodkup. Kljub zatrjevani neodzivnosti četrto tožene stranke tožeča stranka v zvezi s tem ni izvedla nobenega dejanja več. V kolikor je res želela, da pride do reodkupa delnic, bi kot skrben gospodarstvenik nedvomno morala četrto toženo stranko ponovno pozvati k predložitvi dokumentacije oziroma opraviti druga dejanja v smeri uveljavitve svoje zahteve (npr. jo uveljaviti v postopku pred sodiščem). Z opustitvijo takšnih ravnanj je tožeča stranka sama opustila skrbnost, ki se v pravnem prometu zahteva od pravnih oseb. Krivde za takšno opustitev ne more prenesti na tožene stranke, ki od sredine avgusta 2007 do izteka roka za reodkup (17. 11. 2007) niso bile v poziciji, ko bi lahko v imenu tožeče stranke opravljale kakršnakoli pravna dejanja.

11. Glede na navedeno niti ni odločilno, ali je tožeča stranka dokazala, da je četrto tožena stranka sporno izjavo prejela. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je izključena vzročna zveza med ravnanjem toženih strank ob sklenitvi pogodbe z dne 17. 11. 2006 in zatrjevano škodo. Le-ta bi tožeči stranki tudi sicer nastala le v primeru, če bi po izteku enoletnega roka, v katerem bi delnice lahko odkupila, tržna cena slednjih padla in bi jih zato lahko (po reodkupu) prodala le za ceno, nižjo od tiste, za katero bi jih lahko prodala v trenutku, ko je bila repopogodba sklenjena. Vendar pa tožeča stranka trditev v tej smeri ni podala.

12. Ob povedanem se izkaže kot nerelevantno, da je bilo E. za zavarovanje kredita zastavljenih manj delnic, kot pa jih je bilo predmet pogodbe o prodaji delnic četrto toženi stranki.

13. Pritožbene navedbe, da iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS III Ips 85/2009 z dne 23. 10. 2012 izhaja, da je velika verjetnost, da je sporna pogodba o prodaji delnic nezakonita, so nekonkretizirane in za to pravdo nerelevantne. Tožeča stranka namreč do odškodnine, kakršno zahteva v tej pravdi (torej do plačila zatrjevane razlike med tržno in prodajno ceno lastnih delnic), glede na trditve, kakršne je podala in ob dejstvu, da se reodkupa ni poslužila, ne bi bila upravičena, četudi bi bila sporna pogodba v pravdi, na katero se nanaša prej navedeni sklep Vrhovnega sodišča RS ( v kateri delničarji tožeče stranke tožijo tožečo stranko in četrto toženo stranko v tej pravdi na ugotovitev ničnosti repopogodbe, podrejeno na razveljavitev pogodbe, ker naj bi jim bila s to pogodbo kršena predkupna pravica in načelo enakega obravnavanja delničarjev), ugotovljena za nično oziroma bi bila razveljavljena.

Glede obračuna premije četrto tožene stranke po računu št. 82a/2007

14. Višje sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni ponudila nobenih konkretnih trditev o tem kdaj, kako in kje naj bi bil sklenjen dogovor med bivšim direktorjem tožeče stranke (F. P.) in predstavniki družbe M. d. d. o prenehanju medsebojnih obveznosti. Kljub ugovorom toženih strank, da je P. tik pred odstopom z mesta direktorja na seji nadzornega sveta tožeče stranke poročal, da poslovodstvu tožeče stranke še vedno ni uspelo doseči dogovora z družbo M. d. d. ter da je bil dogovor med obema družbama mogoč šele po zamenjavi obeh uprav, saj sta šele ti prinesli drugačen pristop do vodenja omenjenih družb, tožeča stranka ni v zvezi s tem navedla nič drugega kot to, da je do zmanjšanja obveznosti prišlo že na podlagi prizadevanj P. (pripomniti velja, da ni prerekala niti trditev, da s spornim izplačilom sploh ni prišlo do zmanjšanja premoženja tožeče stranke, saj večji del spornega zneska četrto toženi stranki sploh ni bil izplačan, ampak se je pobotal z njeno neobstoječo obveznostjo).

15. Tako pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke izpovedbi predlaganih prič ne bi mogli nadomestiti. Izvajanje dokazov (tudi zaslišanje prič) je namenjeno potrjevanju trditev pravdnih strank, ne pa njihovemu nadomeščanju. V luči navedenega je tako neutemeljeno pritožbeno navajanje, da tožeča stranka ni podala navedb o podrobnostih dogodka, v katerem je prišlo do znižanja izvenbilančnih obveznosti tožeče stranke, ker meni, da bi bilo v primeru, v kolikor bi to storila, zaslišanje prič povsem nepotrebno. Višje sodišče pripominja, da bi tožeča stranka morala v zvezi z dejstvi, o katerih naj bi priči izpovedovali, najprej podati relevantne trditve, ki bi jih priči lahko potrdili ali ovrgli. Ker tega ni storila, bi zasliševanje prič pomenilo izvajanje informativnih dokazov, ki v pravdnem postopku niso dovoljeni.

16. Ker tožeča stranka ni uspela s trditvami, da je bilo znižanje izvenbilančnih obveznosti posledica prizadevanj F. P. (in ne prvo in četrto tožene stranke), se kot irelevantne izkažejo pritožbene navedbe, da je relevantno ravnanje, ki je pripeljalo do znižanja obveznosti, ne pa dejstvo, kdaj je bilo znižanje zavedeno v evidencah in navedbe, da bi podatke o tem, zakaj je do umika obveznosti prišlo šele 3. 10. 2006, morala podati prvo tožena stranka.

Glede prodaje nepremičnine – restavracija H. 17. Vprašanje, zakaj se je banka B. d. d. v posledici sklenitve Pogodbe o prodaji nepremičnine Restavracija H. (v prilogi A33) strinjala s prenehanjem svojih terjatev v višini 441.558,58 EUR, poleg tega pa tožeči stranki nakazala še znesek 251.300,00 EUR, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno (tožene stranke so navedle, da je šlo za diskontni popust, česar tožeča stranka ni prerekala). Zato se sodišče prve stopnje s tem povsem utemeljeno ni ukvarjalo. Sodišče namreč v pravdnem postopku odloča le v okviru navedb in ugovorov, ki jih podajo pravdne stranke. Tožeča stranka pomislekov v smeri, da naj bi takšen dogovor pomenil, da gre za fiktivno vrednost kupnine ali vrednosti dolga, v postopku na prvi stopnji ni podala. Trdila je zgolj, da je bila nepremičnina prodana po ceni, nižji od ocenjene vrednosti, ne da bi bila ponujena širšemu krogu ponudnikov, in da kupnina ni bila porabljena v skladu s sklepom nadzornega sveta. Na takšne ugovore je sodišče prve stopnje odgovorilo. Ker tožeča stranka v pritožbi ni pojasnila (še manj pa izkazala), da trditev o fiktivnosti posla brez svoje krivde ni mogla podati do konca prvega naroka, gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.točke drugega odstavka 339.člena ZPP tako ni podana.

18. Glede prodaje poslovnega prostora K. 19. Višje sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da ji je s samo prodajo sporne nepremičnine (četudi po ceni, nižji od ocenjene vrednosti) nastala vtoževana škoda. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bila tožeča stranka ekonomski (ne pa tudi pravni) lastnik sporne nepremičnine. Višje sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da na podlagi navedb pravdnih strank in izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je navedena nepremičnina prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke. Zato je sodišču prve stopnje treba pritrditi, da bi se škodljivi učinki sklenjene prodajne pogodbe na položaj tožeče stranke kot leasingojemalca in s tem ekonomskega lastnika nepremičnine, lahko kazali zgolj v primerjavi med vplivom na premoženjski položaj tožeče stranke glede na sklenjeno in delno realizirano leasing pogodbo v primerjavi z njenim položajem, ko je (s prehodom nepremičnine v last družbi C. d. o. o.) izgubila pravico do uporabe in s tem ekonomskega izkoriščanja nepremičnine. Pri ugotavljanju višine škode, ki naj bi nastala tožeči stranki, bi tako bilo potrebno upoštevati vse obveznosti tožeče stranke, iz in v zvezi z leasing pogodbo, kot tudi s samo nepremičnino, ki je bila predmet leasinga (najemno pogodbo).

20. Glede na kompleksnost razmerij, povezanih s sporno pogodbo, tako škoda, ki bi (ali je) zaradi prodaje poslovnega prostora K. morebiti lahko nastala tožeči stranki, ne more predstavljati preprosto razlike med prodajno ceno in ocenjeno vrednostjo nepremičnine. Zato tožeča stranka do povračila škode, tako, kot jo uveljavlja, ni upravičena.

21. Višje sodišče pa je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na vračilo 49.000,00 EUR kupnine, ki naj bi bila namesto tožeči stranki nakazana četrto toženi stranki. Izpodbijane sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu (delno 4. alineja II.a točke izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). To se bo moralo v ponovljenem postopku opredeliti tudi do navedb, ki so jih pravdne stranke podale v zvezi s to okoliščino.

Glede nakupa opreme za rejo in klanje piščancev

22. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje brez utemeljitve verjelo toženi stranki, da sporne pogodbe za nakup opreme za rejo in klanje piščancev ni podpisala, in ne tožeči stranki (ki je trdila obratno, ne da bi predložila originalne pogodbe, ali povedala, kje bi se te lahko nahajale). Sodišče prve stopnje je o nastanku škode iz tega naslova odločalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Pravilno je obrazložilo, da mora škodno ravnanje dokazati oškodovanec. V posledici ugovora prvo tožene stranke, da podpis na pogodbi ni njen, bi torej dokaze o nasprotnem (npr. postavitev izvedenca grafologa, zaslišanje prič, ki so bile ob podpisu prisotne, dostavitev originalnih pogodb ipd.) morala predložiti oziroma predlagati tožeča stranka. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da njen zahtevek tudi v tem delu ni utemeljen.

Glede plačila are za nakup prostorov od družbe S. d. o. o. 23. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni izkazala, da je bil znesek are (20.000,00 EUR) družbi S. d. o. o. plačan iz njenih sredstev. Višje sodišče ugotavlja, da med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je bil ta znesek nakazan družbi S. d. o. o. iz sredstev tožeče stranke. Prvo in četrto tožena stranka sta namreč sami navedli, da je četrto tožena stranka za plačilo tega zneska dala kredit tožeči stranki, ki je nato plačilo izvedla. Zaključek sodišča prve stopnje, da takšno nakazilo ni izkazano, je tako zmoten. V posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja v tem delu sodišče prve stopnje ni presojalo ostalih trditev pravdnih strank, ki se nanašajo na ta del tožbenega zahtevka. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

24. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo tudi v tem delu (5. alineja II.a točke izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). To bo moralo najprej kot odločilno ugotoviti, kaj naj bi bilo škodno ravnanje toženih strank, ali je tožeči stranki zaradi očitanega ravnanja res nastala škoda, in ali tožene stranke zanjo odgovarjajo.

Glede sklenitve aneksa k najemni pogodbi z dne 1. 8. 2007

25. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka najemne pogodbe in aneksa k tej pogodbi sodišču ni predložila (čeprav se je nanju sklicevala), zato njenih trditev v zvezi z zatrjevano škodo ni mogoče preizkusiti. Dodalo je, da iz trditev tožeče stranke izhaja, da je bil aneks navidezna pogodba, kot takšen pa ni mogel imeti pravnih učinkov. V posledici tega je zaključilo, da je najemna pogodba kljub sklenitvi aneksa ostala v veljavi in bi tožeča stranka plačilo zapadlih obrokov najemnine lahko zahtevala od najemnika.

26. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožene stranke sami sklenitvi aneksa ali njegovi vsebini (kot jo zatrjuje tožeča stranka) niso ugovarjale. Zato predložitev aneksa po oceni pritožbenega sodišča ni bila potrebna. Dejstvo, da slednji ni bil predložen, pa posledično ne pomeni, da trditev tožeče stranke ni mogoče preizkusiti. Njihovo preizkušanje v tej smeri, zaradi konkludentnega priznanja (neprerekanja) s strani toženih strank, sploh ni bilo potrebno (1. in 2. odstavek 214. člena ZPP).

27. Nadalje je materialnopravno zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je v posledici dejstva, da aneks predstavlja navidezno pogodbo, ki nima pravnih učinkov, v veljavi ostala najemna pogodba. Kadar namreč navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (2. odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Iz navedb tožeče stranke izhaja, da je bila s sklenitvijo aneksa dejansko prikrita sklenitev pogodbe o neodplačni uporabi prostorov, ki jih je do trenutka sklenitve aneksa družba I. imela v najemu (prikrita pogodba). Glede na prej citirano določbo 2. odstavka 50. člena OZ bi se lahko izkazalo, da je veljavna ta pogodba.

28. Zaradi navedenih zmotnih materialnopravnih in dejanskih zaključkov se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do ostalih pravnorelevantnih trditev pravdnih strank (zlasti tožene stranke), ki so jih podale v zvezi z omenjenim aneksom, v posledici česar je dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zato je višje sodišče izpodbijano sodbo tudi v tem delu (3. alineja II.c točke izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Sklepno

29. Pritožba tožeče stranke je torej utemeljena v obsegu, kot izhaja iz gornje obrazložitve. V posledici delne razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka prvostopenjske sodbe). Uspeh pravdnih strank v postopku namreč še ni znan. S tem je odločeno tudi o pritožbi prvo in četrto tožene stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe.

30. Odločanje o pritožbenih stroških tožeče in tretje tožene stranke (ki je podala odgovor na pritožbo) je višje sodišče skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

31. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360.člena ZPP).

O pritožbi prvo in četrto tožene stranke

32. Prvo in četrto tožena stranka izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožeči stranki povzročena škoda s prodajo pravice do nakupa delnic zavarovalnice X. 33. Prvo in četrto tožena stranka navedbe, da tožeča stranka ni bila sposobna zagotoviti sredstev za odkup opcijskih delnic zavarovalnice X. d. d. in da je bila pridobitev likvidnih sredstev zanjo v tistem času nujno potrebna, prvič podajata šele v pritožbi. V postopku na prvi stopnji so namreč vse tožene stranke utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu ugovarjale zgolj iz razlogov, da tožeča stranka dejansko ni nikoli imela spornih delnic, ampak je imela zgolj tožbo na njihovo izstavitev, da se je z naraščanjem vrednosti delnic zavarovalnice X. d. d. ponudila možnost prodaje odkupne opcije, da je bilo za tožečo stranko to ugodneje kot vodenje postopka proti zavarovalnici X., na podlagi katerega bi morda nekoč pridobila sporne delnice, da je družba D. d. o. o. opcijo kupila skupaj s tveganjem, da na njeni podlagi ne bo nikoli pridobila delnic ter da je njihova ponudba v tistem času predstavljala najugodnejšo ponudbo za odkup. Kot ključen razlog za prodajo opcije so torej tožene stranke navedle spornost same pravice do nakupa delnic (in ne nezmožnost njihovega plačila). Zgolj pavšalne navedbe tretje tožene stranke (podane v njenem odgovoru na tožbo), da se je ob prodaji upoštevalo slabo likvidnostno stanje tožeče stranke in dejstvo, da ima blokirane račune, ne pomenijo konkretiziranega ugovora v smislu nesposobnosti tožeče stranke, da sama opravi nakup opcijskih delnic. Vse navedbe v zvezi s tem – da tožeča stranka ni imela sredstev, da ni mogla dobiti kredita, da se je pogajala z borzno posredniškimi hišami, ki jih odkup ni zanimal in da je nujno potrebovala likvidna sredstva, sta prvo in četrto tožena stranka prvič podali šele v pritožbi. Ob tem nista niti utemeljili, kaj šele dokazali, da takšnih navedb nista mogli podati pravočasno, torej do konca prvega naroka za glavno obravnavo v postopku na prvi stopnji. Navedbe tako pomenijo nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče pri odločanju ni smelo upoštevati, posledično pa se do njih tudi ni vsebinsko opredeljevalo (1. odstavek 337. v zvezi s 1. odstavkom 360. člena ZPP).

34. Ker pritožba prvo in četrto tožene stranke drugih kršitev ne izpostavlja, višje sodišče pa ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je materialnopravno pravilna, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka potrdilo.

35. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, morata sami kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo k odločitvi višjega sodišča ni v ničemer doprinesel, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi slednja mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.