Jedro

Tožnica bi morala tožbo naperiti tudi zoper sedanjega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine in ne zgolj zoper toženca, ki je bil zemljiškoknjižni lastnik pred njim. Tožbenemu zahtevku že zato zaradi pomanjkljive oziroma napačne tožene stranke ni mogoče ugoditi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je sklep o domiku nepremičnine z ID znakom 000 (k. o. ..., parc. št. 4/104) toženi stranki A. A., izdan s strani Okrajnega sodišča v Domžalah, ničen ter na ugotovitev, da je vpis lastninske pravice na ime A. A. na tej nepremičnini materialnopravno neveljavno vknjižen in tako ničen in naj se posledično vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje.

2. Tožnica v pritožbi navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP ter predlaga spremembo sodbe ali podredno ponovno sojenje. Navaja, da njena izbrisna tožba prvenstveno zahteva izrek ničnosti pravnomočne odločbe, saj je ta izdana na podlagi ponarejenih in goljufivih listin. Sodišče se ni spuščalo v razloge za izrek izbrisne tožbe, ki so glavni motiv tožbe, s čimer je kršilo materialno pravo. Pritožnica ponavlja, da na razloge za ničnost, navedene v tožbi, ni imela vpliva tekom sodnega postopka niti ni mogla zanje vedeti, saj ji Okrajno sodišče v Domžalah teh podatkov ni pošiljalo v vednost. Za razloge ničnosti je v prvi vrsti krivo Okrajno sodišče v Domžalah, kakor tudi nedobroverni toženec, ki je postal lastnik na podlagi nedobrovernosti in ponarejenih listin. Napačna je razlaga sodišča, da je pritožnica vedela za kršitve in da je vlagala pravna sredstva. Sicer jih je res vlagala, ampak samo zoper znane kršitve, ne pa proti neznanim kršitvam, ki jih je delalo sodišče izven postopka. Za te kršitve je tožnica izvedela šele po končanih vseh postopkih, zato ni imela na voljo nikakršnih drugih pravnih sredstev, kakor tožbo za ničnost. 3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je izrecno in tudi po vsebini zoper toženca vložila izbrisno tožbo, s katero želi uveljaviti svoja stvarnopravna upravičenja glede nepremičnine parc. št. 4/104, k. o. ... (nepremičnina z ID znakom 000). Trdi, da je bila navedena nepremičnina, katere solastnica je bila, v izvršilnem postopku na tretjem dražbenem naroku 20. 9. 2001 nezakonito domaknjena tožencu. Zato zahteva ugotovitev, da je sklep o domiku ničen, da je vpis lastninske pravice na toženca materialnopravno neveljavno vknjižen in ničen ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

6. Izbrisna tožba je posebna tožba, ki je namenjena odpravi materialnopravno neveljavne vknjižbe in je urejena v določbah 243. do 245. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tako lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi materialnopravno neveljavne vknjižbe kršena, s tožbo uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, med ostalim tudi v primeru, če je bila izpodbijana vknjižba dovoljena na podlagi pravnomočne ali dokončne odločbe iz 3. do 8. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1, ob izpolnitvi posebnih pogojev (prvi odstavek 243. člena ZZK-1). Za izbrisno tožbo je pasivno legitimiran tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice (244. člen ZZK-1).

7. Kot odločilno pri presoji ugovora pasivne legitimacije je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo dejstvo, da toženec ni več zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine, ker jo je s prodajno pogodbo 14. 10. 2005 prodal novemu lastniku B. B. in je na tej podlagi prišlo do naknadne spremembe zemljiškoknjižnega stanja. Toženec, ki naj bi bil potrditvah tožnice, poleg sodišča, odgovoren za ničnost sklepa o domiku nepremičnine v izvršilnem postopku, torej ni več zemljiškoknjižni lastnik navedene nepremičnine. To pomeni, da tožnica s tožbenim zahtevkom zoper njega ne more doseči posledice, ki jo uveljavlja, namreč vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica bi morala tožbo naperiti tudi zoper sedanjega zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine in ne zgolj zoper toženca, ki je bil zemljiškoknjižni lastnik pred njim. Tožbenemu zahtevku že zato zaradi pomanjkljive oziroma napačne tožene stranke ni mogoče ugoditi (primerjaj sodbo in sklep VS RS II Ips 309/2015).

8. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodbe tudi v tistem delu, ko ugotavlja, da tožnica ni dokazala izpolnjenost pogojev, ki jih ZZK-1 predpisuje v določbi 4. točke tretjega odstavka 243. člena (8. točka obrazložitve sodbe). Pritožba nima prav, da zadostuje že zgolj sklicevanje na ničnost pravnomočne sodne odločbe, pa čeprav bi držalo, da tožnica za zatrjevane nepravilnosti v izvršilnem postopku prej ni vedela oziroma ni mogla vedeti.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).