Jedro

Pritožbena navedba, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, “čeprav je tožena stranka o dodatnih stroških (torej škodi), ki jih je imela z dokončanjem tožnikovega dela in o popravilu napak tožnikovega dela, navajala že v ugovoru“, je premalo konkretizirana, da bi pritožbeno sodišče nanjo moglo konkretno odgovoriti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. in 3. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. 01 Ig 2005/0166, z dne 18.5.2005 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 405,03 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 97.060,26 SIT od 22.5.2002 do 31.12.2006, od zneska 405,03 EUR pa od 1.1.2007 do plačila (1. točka izreka) in toženo stranko obvezalo k plačilu nadaljnjih stroškov pravdnega postopka tožeče stranke v znesku 370,63 EUR s pripadki (3. točka izreka). Za znesek 189,03 EUR s pripadki pa je citiran sklep o izvršbi v 1. točki razveljavilo (2. točka izreka) in v razlogih sodbe pojasnilo, da je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se tožeča stranka ni pritožila, zato je ta del sodbe postal pravnomočen. Dajatveni del sodbe pa je sodišče prve stopnje oprlo med drugim na sledeče ugotovitve: da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko opraviti določena dela; da je tožena stranka v dokaz škode, ki ji je nastala zato, (1) ker je tožeča stranka montirala neustrezne okenske police in (2) ker na drsna vrata ni montirala koles, predložila zbir obračunanih del (B2) in da zatrjevanih napak na odpiralnih mehanizmih „V.“ tožena stranka ni grajala.

Na podlagi teh dejstev je presodilo, da zbir obračunanih del B2 ne dokazuje škode in da tožena stranka ni upravičena do znižanja cene iz naslova napak na „V.“ mehanizmih, ker napak ni grajala.

Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično nepravilno uporabljenega materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Drži pritožbeno zatrjevanje, da o ugovoru zastaranja sodišče prve stopnje ni odločilo. Ker pa je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, je očitno menilo, da ta ni zastaran. Temu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Vtoževani račun št. 4/02 (A9) je izstavljen februarja 2002, predlog za izvršbo pa vložen maja 2005. Vendar pa je bil, kot izhaja iz ponudbe št. 77/01 (B1), ki jo je v spis predložila tožena stranka sama, med strankama očitno dogovorjen 90-dnevni rok plačila, saj je to s svinčnikom napisano na sami ponudbi. To pa pomeni, da je vtoževani račun zapadel v plačilo konca maja 2002, predlog za izvršbo pa je bil vložen v začetku istega meseca leta 2005. Tožbeni zahtevek torej ob vložitvi tožbe torej ni bil zastaran.

Z zatrjevanjem, da je „z zaslišanjem obeh zakonitih zastopnikov tožena stranka pojasnila“, da računa ni plačala zaradi neopravljenega ali pa slabo opravljenega dela pritožnica graja dokazno oceno prvostopnega sodišča. To pomeni, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v sporih majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog (primerjaj 1. odstavek 456. člena ZPP). Isto velja za zatrjevanje, da sklepanje sodišča glede nakupa koleščkov za drsna vrata ni pravilno. Zato se s temi pritožbenimi navedbami sodišče ni ukvarjalo.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopni presoji, da zbir obračunanih del, ki ga je izdala družba K. d.o.o. dne 23.5.2005 (B2), ni dokaz za nastanek škode. To bi morda utegnil biti plačan račun te družbe za opravljena dela, ki ga tožena stranka ni predložila.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil, ali so bile police aluminijaste ali bakrene. Zaslišanja izvedenca tožena stranka ni predlagala za ugotovitev tega dejstva, pač pa v zvezi z navedbo, da je treba okna, ki imajo odpiralni mehanizem imenovan „V.“, popraviti. Pritožbena navedba, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka, “čeprav je tožena stranka o dodatnih stroških (torej škodi), ki jih je imela z dokončanjem tožnikovega dela in o popravilu napak tožnikovega dela, navajala že v ugovoru“, pa je premalo konkretizirana, da bi pritožbeno sodišče nanjo moglo konkretno odgovoriti. Isto velja za navedbo, da „tožena stranka še vedno meni, da bi tožnik glede na to, da je nesporno zaračunal nekaj, česar ni naredil in zaračunal tisto, kar je slabo naredil“. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je tožba še vedno nesklepčna in se je ne da preizkusiti.

Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni zasledilo nobenih tistih kršitev, ki so navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).