Jedro

Račun je enostranska knjigovodska listina, ki sam po sebi še ne izkazuje pogodbene podlage niti glede same sklenitve niti izpolnitve pogodbenih obveznosti. Ob podanih ugovorih tožene stranke bi tožeča stranka morala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo podati trditveno podlago glede načina izpolnitve svoje pogodbene obveznosti vsaj za račune, za katere je tožena stranka eksplicitno navajala, da blaga ni prevzela.

Ker ZPP s procesnimi pravili, ki urejajo prekluzije glede navajanja novih dejstev in dokazov, omejuje razpravno načelo strank v postopku, to pomeni, da sme sodišče svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka opreti zgolj na tista zatrjevana dejstva in dokaze, ki so jih stranke ponudile znotraj okvira pravil, ki urejajo časovne meje prekluzij glede navajanja novih dejstev in dokazov.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2002/08050 z dne 21. 10. 2002 razveljavi v 1. točki izreka tudi glede glavnice v višini 3.587,69 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 859.755,04 SIT od 20. 11. 2002 do 31. 12. 2006 in od zneska 3.587,69 EUR od 01. 01. 2007 dalje in v 3. točki izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 53.612,80 SIT in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - v 3. točki izreka tako, da se tožeči stranki naloži, da v 15 dneh povrne toženi stranki 733,77 EUR stroškov pravdnega postopka.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana 2. točka izreka prvostopenjske sodbe potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 342,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2002/08050 v veljavi v 1. točki izreka glede glavnice v višini 3.587,69 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 20. 11. 2002 dalje (1. točka izreka prvostopenjske sodbe). V preostalem delu je razveljavilo 1. točko izreka navedenega sklepa o izvršbi in tako zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki presega prisojeni znesek iz 1. točke izreka sodbe (2. točka izreka prvostopenjske sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (3. točka izreka izpodbijane sobe).

Zoper sodbo sta v pritožbenem roku pritožbi vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe (2. točka izreka) in odločitev o pravdnih stroških (3. točka izreka). Uveljavljala je pritožbeni razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala sodbo v delu, s katerim je bilo delno ugodeno tožbenemu zahtevku (1. točka izreka sodbe). Uveljavljala je bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da citirani sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2002/08050 v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi s strani tožene stranke izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Utemeljena je pritožba tožene stranke, neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

Glede pritožbe tožene stranke: Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov strank postopka (1. odstavek 2. člena ZPP). S tem pravilom je uzakonjeno načelo dispozitivnosti v pravdnem postopku, ki stranki omogoča, da sama odloča ali bo in kakšen pravovarstveni zahtevek bo uveljavljala pred sodiščem. Da bi stranka v pravdnem postopku lahko uspela s svojim zahtevkom, pa mora ponuditi ustrezno trditveno podlago glede pravnorelevantnih dejstev, na katere opira svoje zahtevke in predlagati dokaze za dokazovanje teh dejstev (1. odstavek 7. člena ZPP). S tem uzakonjeno razpravno načelo pomeni po eni strani dolžnost pravdnih strank za utemeljitev svojih zahtevkov, po drugi strani pa omejitev sodišču, da ugotavlja samo tista pravnorelevantna dejstva, na katera so se sklicevale stranke postopka in izvaja le tiste dokaze, ki so jih predlagale stranke. Izjema od tega načela velja samo v primeru, da gre za nedovoljena razpolaganja strank (2. odstavek 7. člena v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP). Ker pa zakon s procesnimi pravili, ki urejajo prekluzije glede navajanja novih dejstev in dokazov, omejuje razpravno načelo strank v postopku, to pomeni, da sme sodišče svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka opreti zgolj na tista zatrjevana dejstva in dokaze, ki so jih stranke ponudile znotraj okvira pravil, ki urejajo časovne meje prekluzij glede navajanja novih dejstev in dokazov.

Tožena stranka kot glavno procesno kršitev prvostopenjskemu sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na nezatrjevana dejstva s strani tožeče stranke in na dokaze, ki jih je sodišču predložila po prvem naroku za glavno obravnavo, s čimer naj bi prekršilo 1. odstavek 286. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožnici, pri čemer pa v tem smislu ne gre za absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP temveč gre za kršitev postopkovnih pravil, za katere je potrebno presoditi ali je le-ta vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe prvostopenjskega sodišča (relativna bistvena kršitev postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP).

Pravdni postopek je bil v tem primeru začet na podlagi vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in sicer 24 računov, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki (takrat še kot samostojnemu podjetniku) zaračunala dobavo mesnih izdelkov (priloge A2 do A25) in dveh obračunov zamudnih obresti (A26 in A27). Tožena stranka je v svojem ugovoru, v posledici katerega je bil sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2002/08050 z dne 21. 10. 2002 v dovolilnem delu razveljavljen, zatrjevala, da pri tožeči stranki nikoli ni naročila in še manj prejela takšne količine blaga, kot izhaja iz predloženih verodostojnih listin. Hkrati je pozivala tožečo stranko, da predloži ustrezne dobavnice, podpisane s strani tožene stranke, s katerimi bo lahko dokazala prejem blaga s strani tožene stranke. Sodišču pa je predložila dokazila o plačilu blaga, ki naj bi ga od tožeče stranke tudi prejela. V pripravljalni vlogi z dne 12. 05. 2009, ki je bila tožeči stranki vročena 25. 05. 2009, je tožena stranka svoj ugovor glede neizkazanega prejema blaga konkretizirala tako, da je izrecno zanikala prejem blaga po računih, ki jih je tožeča stranka predložila kot verodostojno listino priloge pod A8, A10, A12 do 14, A16, A17 in A20 do 27. Tako podana trditvena podlaga tožene stranke jasno izkazuje, da je zanikala pogodbeno podlago najmanj glede navedenih računov in obračunov obresti, ki v skupnem znesku znašajo 1.205.721,46 SIT. Glede na ugovore tožene stranke je bilo zato na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede obstoja pogodbene podlage in izpolnitve tožeče stranke v smislu dobavljenega blaga po vtoževanih računih. Tožeča stranka je v edini pripravljalni vlogi, vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo, podajala trditve zgolj v smeri nasprotovanja trditvam tožene stranke o delnih plačilih. Glede same podlage vtoževanih računov pa se je sklicevala zgolj na s strani tožene stranke neizkazano dejstvo, da je predložene račune zavračala. Na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem bi tožeča stranka morala ponuditi zadostno trditveno in dokazno podlago glede vtoževanih računov, je tožeča stranka na poziv sodišča podala zgolj trditev, da so bili računi toženi stranki poslani po pošti in da je dobavnice, ki se nanašajo na te račune, podpisal tisti, ki je blago prevzel. Račun je enostranska knjigovodska listina, ki sam po sebi še ne izkazuje pogodbene podlage niti glede same sklenitve niti izpolnitve pogodbenih obveznosti. Ob podanih ugovorih tožene stranke bi tožeča stranka morala do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo podati trditveno podlago glede načina izpolnitve svoje pogodbene obveznosti vsaj za račune, za katere je tožena stranka eksplicitno navajala, da blaga ni prevzela. Takšnih konkretiziranih trditev tožeče stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podala. Tožena stranka v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 6. odstavka 286. člena ZPP, ko je svojo odločitev dokazno oprlo na listinske dokaze, ki jih je tožeča stranka sodišču predložila šele po zaključku glavne obravnave. V skladu s 4. odstavkom 286. člena ZPP lahko stranke po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka pogojem iz 1. odstavkom 286. člena ZPP zadostila že s tem, ko je na prvem naroku za glavno obravnavo dokaz z vpogledom v dobavnice zgolj predlagala in se zavezala, da bo te listine predložila v roku treh dni. Ob jasnem ugovoru tožene stranke glede neizkazane pogodbene podlage, bi tožeča stranka listinske dokaze, s katerimi je očitno razpolagala, za utemeljitev svoje izpolnitve pogodbenih obveznosti morala predložiti sodišču najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo določila 1. odstavka 286. člena ZPP, ko je kot pravočasne upoštevala tudi dokazne listine, ki jih je tožeča stranka predložila šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Ker je tožena stranka na to kršitev prvostopenjsko sodišče izrecno opozarjala v toku prvega naroka za glavno obravnavo, je v tej smeri upoštevno tudi pritožbeno uveljavljanje tovrstne kršitve določb pravdnega postopka (1. odstavek 286.b člena ZPP).

Upoštevaje navedeno kršitev je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v izpodbijani sodbi, saj ugotovitve o izkazani pogodbeni podlagi temeljijo predvsem na dokazih (dobavnicah), ki jih prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati. V delu, ko se sodišče prve stopnje v smislu dokazne podlage sklicuje tudi na izpovedi priče I. B., da je meso poleg toženca prevzemal tudi gospod M., pa je potrebno upoštevati, da predstavlja zaslišanje priče (ali stranke) le dokazno sredstvo, s katerimi stranke dokazujejo prej zatrjevana relevantna dejstva. Izpoved priče (ali stranke) pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage same stranke. Kot rečeno tožeča stranka v okviru pravočasnih navedb do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni ponudila nikakršnih trditev o podlagi vtoževanih računov, razen nekonkretizirane trditve, da naj bi dobavnice podpisal tisti, ki je blago prevzel. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 03. 09. 2009 ni mogoče slediti ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožeča stranka na naroku namesto direktorja tožeče stranke predlagala zaslišanje bivšega direktorja I. B. kot pričo. Ker tožeča stranka v toku postopka ni ponudila nobenih konkretiziranih trditev, s katerimi bi utemeljila podlago vtoževanega zahtevka, sodišče prve stopnje ne bi smelo na obstoj te podlage sklepati niti zgolj na podlagi izpovedi priče I. B., saj je na ta način v dejansko podlago sodbe vključilo tudi nezatrjevana dejstva s strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da ob jasnih ugovornih navedbah tožene stranke glede neizkazane pogodbe podlage, sodišče ni bilo dolžno tožečo stranko v okviru materialnoprocesnega vodstva posebej pozivati na dopolnitev pomanjkljivih navedb, saj je trditveno in dokazno breme na strani tožeče stranke podano že ob upoštevanju 1. odstavka 7. člena ZPP. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke je zato zmotno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izkazala pogodbeno podlago svoje terjatve do višine, ki jo je tožena stranka izrecno prerekala (1.205.721,46 SIT oziroma sedaj 5.031,39 EUR). Ker je prvostopenjsko sodišče na obstoj terjatve tožeče stranke sklepalo iz dokazov, ki jih ne bi smelo upoštevati, je s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Tovrstno kršitev prvostopenjskega sodišča pa lahko pritožbeno sodišče samo odpravi tako, da pri ugotavljanju dejanskega stanja ne upošteva tistih dokazov, ki jih ne bi smelo že prvostopenjsko sodišče (1. odstavek 354. člena ZPP). V konkretnem primeru to pomeni, da tožeča stranka ni uspela izkazati pogodbene podlage glede terjatve do tiste višine, ki jo je tožena stranka izrecno prerekala (5.031,39 EUR). Iz siceršnjih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožeča stranka od tožene stranke prejela plačila v višini 2.841.080,00 SIT (upoštevaje razloge glede zavrnitve pritožbe tožeče stranke). To pa pomeni, da ta znesek presega razliko med celotno vtoževano terjatvijo (13.666,00 EUR) in zneskom, za katerega tožeča stranka ni uspela izkazati podlage terjatve (5.031,39 EUR). Ob tako ugotovljeni dejansko podlagi je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo (1. alineja 258. člena ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke: Neutemeljene so pritožbene navedbe v tistem delu, s katerimi skuša pritožnik na toženo stranko prevaliti trditveno in dokazno breme glede (ne)obstoja pogodbene podlage vtoževane terjatve. Tožeča stranka v pritožbi dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča izpodbija predvsem v tistem delu, ko je sodišče prve stopnje kot plačila za dobavljeno blago toženi stranki upoštevalo tudi plačila, ki naj bi jih prejela tožeča stranka 27. 12. 2001 (560.000,00 SIT), 08. 01. 2002 (1.208.000,00 SIT) in 19. 11. 2002 (114.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je na okoliščino, da je tožeča stranka od tožene stranke dejansko v gotovini prejela navedene zneske, sklepalo iz dokaznih listin, ki jih je priložila tožena stranka (B2 do B5 in B16) in izpovedi priče I. B.. V pritožbi tožeča stranka konkretizirano ne izpodbija ugotovljenega dejstva prejema navedenih gotovinskih zneskov, temveč izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča zgolj v smeri, da naj bi navedena plačila predstavljala vračila posojila tožeče stranke tožencu. V zvezi s temi pritožbenimi ugovori je potrebno upoštevati, da tožeča stranka v okviru postopka pred prvostopenjskim sodiščem takšnih trditev sploh ni podajala. V pripravljalni vlogi z dne 18. 04. 2009 je namreč izrecno zanikala, da bi te zneske prejela. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede drugačnega namena prejetih denarnih zneskov s strani tožene stranke. Kot take pa ni mogoče upoštevati izpovedi zaslišane priče I. B., podanih mimo navedb tožeče stranke. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče o tovrstnih trditvah tožeče stranke ni opredelilo, s čimer nakazuje na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, češ da bi tožena stranka morala predložiti dokazne listine, ki bi dokazovale katera plačila so bila opravljena s spornimi plačili. Poračunavanje prejetih plačil z dolgovanimi obveznostmi do tožeče stranke (glede katerih tožena stranka na konkretiziran način ni ugovarjala) bi tožeča stranka lahko izpodbila le z zatrjevanim in dokazanim drugim namenom plačila s strani tožene stranke. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki glede nepravilne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja v tej smeri. Upoštevaje zgoraj ugotovljeno dejstvo, da prejeta plačila tožeči stranki presegajo znesek računov, katerim tožena stranka v okviru pravočasnih navedb pred prvostopenjskim sodiščem ni na konkretizirani ravni ugovarjala, se že zaradi tega izkaže kot neutemeljena pritožba tožeče stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in ta del prvostopenjske sodbe potrdilo (353.člen ZPP).

Glede stroškov postopka: Ugoditev pritožbi tožene stranke je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot potrebne pravdne stroške od priglašenih stroškov na stroškovniku, vloženim ob zaključku glavne obravnave (list. št. 158), v skladu z Odvetniško tarifo priznalo stroške za sestavo tretje vloge (250 točk), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (500 točk), za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo (250 točk), za urnino na drugem naroku za glavno obravnavo (250 točk) in materialne stroške v višini 2 % (25 točk), skupaj 1.275 točk, kar povečano za 20 % DDV znaša 702,27 EUR, čemur je potrebno prišteti še priglašene potne stroške pooblaščenca za pristop na narok (31,05 EUR).

Odločitve o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo kot potrebne pritožbene stroške po odvetniški tarifi za sestavo pritožbe (375 točk) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk) skupaj 382,5 točk, kar povečano za 20 % DDV znaša 210,68 EUR. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve takse za pritožbo glede na višino tožbenega zahtevka, glede katerega je tožena stranka vložila pritožbo (131,36 EUR).