Jedro

Dejansko stanje ne daje podlage za presojo, da je bil tožnik v dobri veri o upravičenosti svoje odsotnosti z dela po 11. 10. 2001. Tožnik je prejel oziroma je bil seznanjen z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje z dne 9. 10. 2001, po katerem mu je bolniški stalež zaključen z 11. 10. 2001. Tega dne je bil tudi pri svoji lečeči zdravnici, ki pa mu takrat drugega bolniškega staleža ni odobrila, podaljšanje prejšnjega pa glede na njegovo trajanje ni bilo v njeni pristojnosti. Tožnik bi se moral ravnati po mnenju zdravniške komisije ne glede na to, ali ga je lečeča zdravnica na to še posebej opozorila ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki in se po daljši bolniški odsotnosti ni vrnil na delo. Zato mu je na podlagi dokončne odločbe tožene stranke zaradi neupravičenih izostankov z dela prenehalo delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti. V prvem postopku so bili s pravnomočno sodbo sklepi o prenehanju delovnega razmerja razveljavljeni z utemeljitvijo, da odsotnosti ni mogoče šteti za neupravičeno. Tožnik naj bi bil v zmoti, da ima odobren bolniški stalež, lečeča zdravnica pa ga je na pregledu zavedla, ko mu ni izrecno povedala, da mora naslednji dan na delo. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 131/2006 z dne 9. 1. 2007 tako odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem postopku je tožnik zahtevek za reintegracijo umaknil, poleg razveljavitve sklepov o prenehanju delovnega razmerja pa je zahteval priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 13. 10. 2001 do 18. 7. 2002 ter od 1.1. 2003 do 16. 1. 2003. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik neupravičeno odsoten z dela od 11. 10. 2001, saj se ni ravnal po mnenju zdravniške komisije, ki mu je s tem dnem zaključila bolniški stalež. Ker pa je bil od 19. 10. 2001 dalje v bolniškem staležu, se po tem datumu iz opravičenih razlogov ni mogel vrniti na delo, zato mu je delovno razmerje lahko prenehalo šele z vročitvijo dokončnega sklepa z dne 16. 11. 2001, to je dne 20. 11. 2001. Do tega dne mu je sodišče priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami, zahtevke za čas po tem datumu pa je zavrnilo. Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni kratila tožniku pravice do navzočnosti na obravnavi njegove pritožbe, saj bi se jo lahko udeležil sam, kolikor je bil njegov pooblaščenec zadržan.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča in se pri tem sklicevalo tudi na stališča Vrhovnega sodišča v zgoraj navedenem razveljavitvenem sklepu. Glede zatrjevane kršitve pravice tožnika do navzočnosti na pritožbeni seji pri delodajalcu je ugotovilo, da je pooblaščenec tožnika sicer opravičil svojo odsotnost z utemeljitvijo, da ima obravnavo na sodišču, vendar je bil pravočasno obveščen, da zaradi tega obravnava (pri toženi stranki) ne bo preložena.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil sicer vabljen na pritožbeno sejo pri delodajalcu, enako njegov zagovornik. Ker je imel zagovornik isti dan razpisano obravnavo v Kopru in se seje ni mogel udeležiti, je na prošnjo delavca prosil za preložitev. Le dan pred sejo mu je bilo po faksu sporočeno, da bo obravnava preložena le za eno uro in v kratkem času tistega dne ni mogel dobiti substituta. Tožniku je bila tako s šikanoznim obvestilom delodajalca tik pred zdajci, onemogočena obramba v pritožbenem postopku. S tem je bil kršen 81. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) in povsem enaka določba 104. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Tožena stranka je ravnala nepošteno, ko se je po 11. 10. 2001 oglasil v službi in mu nihče od osebja ni rekel, da mora priti na delo. To bi lahko potrdile priče, saj gre za odločilno dejstvo, glede katerega sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov. Tožnik je bil v bistveni zmoti glede tega, ali mora po 9. 10. 2001 v službo ali ne. Kot preprost, neizkušen delavec je verjel svoji zdravnici, ki mu ni rekla, da mora v službo.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 333. (pravilno 339.) člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge tudi o navedbah tožnika o tem, da bi ga morala tožena stranka pozivati na delo po zaključku bolniškega staleža in ga opozoriti na posledice kot tudi o tem, zakaj zaslišanje predlaganih prič o teh dejstvih - ki za odločitev niso bila bistvena - ni bilo potrebno. Nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi drugega odstavka 81. člena ZTPDR je imel delavec pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor (zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja) in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje. Iz ugotovitev sodišča, temelječih na predloženih listinah (zlasti listinah v prilogi A16 do A18 oziroma B10 do B14), ne izhaja, da bi bila tožniku ta pravica kršena. Vabilo na obravnavo dne 16. 11. 2001 je bilo tožniku in njegovemu pooblaščencu vročeno 7. 11. 2001. Tožnik sam svoje odsotnosti ni opravičil, njegov pooblaščenec pa je šele 14. 11. 2001 prosil za preložitev z zgolj pavšalno navedbo, da ima istega dne razpisano obravnavo pri Okrožnem sodišču v Kopru. Neutemeljen in tudi nekorekten je zato očitek tožnika, da je tožena stranka „le“ dan pred sejo sporočila, da obravnave ne bo preložila. Prej na strani tožnika oziroma njegovega pooblaščenca očitno ni bilo ovir, da se obravnava opravi. Obravnava je bila razpisana za 7.00 uro zjutraj (prestavljena na 8.00 uro), iz prošnje tožnikovega pooblaščenca pa ni razvidno, ali mu je obravnava na sodišču v Kopru res preprečevala udeležbo. Prošnji tudi ni priložen noben dokaz o tem kdaj in za kdaj je bila obravnava v Kopru razpisana. Skopo opravičilo pooblaščenca, da se obravnave ne more udeležiti zaradi drugih obveznosti, sam po sebi še ni opravičljiv razlog za to, da bi se preložila obravnava.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma pet delovnih dni na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). V postopku ni bilo sporno, da tožnika v času od 12. do 19. 10. 2001 ni bilo na delo in da mu ne lečeča zdravnica ne pristojna zdravniška komisija za to obdobje nista odobrila bolniške odsotnosti. Tožnik je zatrjeval le, da je bila njegova odsotnost kljub temu opravičena, ker mu lečeča zdravnica ni rekla, da mora na delo in ker ga k temu tudi ni pozivala tožena stranka.

Tudi v ponovljenem postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za presojo, da je bil tožnik v dobri veri o upravičenosti svoje odsotnosti po 11. 10. 2001. Tožnik je prejel oziroma je bil seznanjen z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje z dne 9. 10. 2001, po katerem mu je bolniški stalež zaključen z 11. 10. 2001. Tega dne je bil tudi pri svoji lečeči zdravnici, ki pa mu takrat drugega bolniškega staleža ni odobrila, podaljšanje prejšnjega pa glede na njegovo trajanje ni bilo v njeni pristojnosti. Tožnik bi se moral ravnati po mnenju zdravniške komisije ne glede na to, ali ga je lečeča zdravnica na to še posebej opozorila ali ne (242. člen Pravil). Pravila so jasna in zavezujoča tako za zavarovanca kot zdravnika: zaključek bolniškega staleža pomeni za zaposlenega zavarovanca, da se mora vrniti na delo ne glede na to, ali se je na odločitev o zaključku staleža pritožil ali ne. Tožniku je 11. 10. 2001 moralo biti jasno, da po tem datumu bolniške odsotnosti nima odobrene. Kot izhaja iz izpovedi lečeče zdravnice se tudi ni mogel zanašati na to, da mu bo odobrena oziroma da bo njegovi zahtevi za presojo mnenja z dne 9. 10. 2001 ugodeno in mu bo stalež podaljšan. Jasno mu je bilo predočeno, da bo moral v primeru nepodaljšanja staleža svojo odsotnost nekako pokriti, na primer z dopustom. Tako iz kasnejših mnenj zdravniških komisij I. In II. stopnje (z dne 16. 10., 26. 10. in 12. 11. 2001) kot iz odločbe ZZZS z dne 4. 1. 2002, izhaja, da ni bilo medicinskih razlogov za podaljšanje bolniškega staleža po 11. 10. 2001 iz razlogov, zaradi katerih je bil odobren (poškodba pri delu). Ker lečeča zdravnica bolniškega staleža tudi zaradi kakšnega novega razloga v tem času ni odobrila, očitno takega razloga ni bilo.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na to, da bi ga morali delavci tožene stranke po 11. 10. 2001 pozivati, da mora priti na delo. Njegova dolžnost je bila, da prihaja na delo, kolikor za odsotnost nima utemeljenega opravičila oziroma razloga. Ta jasna obveznost delavca v delovnem razmerju ne potrebuje in tudi ne zahteva nobenih dodatnih obveznosti delodajalca, da bi delavca še posebej pozival na delo ali ga opozarjal na to, da se mora po poteku upravičene odsotnosti (ponovno) zglasiti na delo. Če delodajalec tega ne stori, ne krši nobene „pojasnjevalne“ dolžnosti in tudi ni mogoče govoriti o tem, da gre za šikanozno ravnanje z namenom delavcu škodovati. Obveznost prihajati na delo, če za odsotnost ni opravičljivega razloga, je (in mora biti) jasna tudi še tako preprostemu in neizkušenemu delavcu. Posledice zanašanja na to, da bo odsotnost naknadno „pokrita“ z ustreznim opravičilom, pa se to potem ne zgodi, gre v celoti v breme delavca.

Od 12. do 19. 10. 2001 je bil tožnik več kot pet dni odsoten z dela, ne da bi za to imel opravičilo. Zato je bila pravilna odločitev tožene stranke, da gre za neupravičeno odsotnost z dela, zaradi česar je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje. Tožniku je bil z 19. 10. 2001 (torej z dnem izdaje prvostopnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja) odobren nov bolniški stalež zaradi prometne nesreče, ki je trajal ves čas do dokončne odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. Tožnik se do dokončnosti odločitve o prenehanju delovnega razmerja zato ni mogel dejansko vrniti na delo iz upravičenih razlogov, tako odsotnost pa je treba šteti kot da je delavec še vedno v delovnem razmerju – torej kot da je „na delu“. Po 5. točki prvega odstavka 100. člena ZDR90 pa delovno razmerje delavcu, ki se vrne na delo, delovno razmerje zaradi neupravičenih izostankov preneha šele z dokončnostjo sklepa delodajalca in ne že s prvim dnem odsotnosti.

Nižji sodišči sta v ponovljenem postopku pravilno delno ugodili (spremenjenim) tožbenim zahtevkom (v tem delu revizija tožnika ni in tudi ne bi mogla biti vložena), na podlagi ugotovitve o neupravičeni odsotnosti z dela pa zavrnili zahtevke za čas po dokončnosti sklepa tožena stranke o prenehanju delovnega razmerja.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).