Jedro

Davčni organ in posledično tudi sodišče v postopku davčne izvršbe ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo DT 4934-101236/2018-13 z dne 14. 2. 2019 izdal sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva tožnika in odločil, da se pri tožniku opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v znesku 37.010,00 EUR, z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri Delavski hranilnici Ljubljana. Rubež sredstev se opravi do višine davčnega dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer se upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva za tekoči mesec (3. točka). Hranilnica opravi rubež sredstev do višine davčnega dolga, navedeno je tudi, kam naj se zarubljena denarna sredstva dolžnika prenesejo (4. točka), v peti in šesti točki je navedeno, kam se prenesejo zarubljena sredstva za stroške, obakrat v višini 10,00 EUR. Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg (7. točka izreka). Odločil je še, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (8. točka izreka) in da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (9. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je s sklepom o davčni izvršbi iz denarnih terjatev številka DT 4934-101236/2018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018 davčni urad odredil davčno izvršbo z rubežem terjatev dolžnikovemu dolžniku B., d.o.o., ki ga je dolžnikov dolžnik prejel dne 26. 7. 2018 in se po njem ni ravnal. Dolžnikov dolžnik je na sklep vložil ugovor, ki pa je bil na pritožbeni stopnji zavrnjen. Glede na navedeno je začel davčno izvršbo v skladu s 143. členom ZDavP-2, po katerem davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v rokih, predpisanih z ZDavP-2 za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju. Od davkov, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku, se v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZDavP-2 plačajo zamudne obresti. V skladu s tretjim odstavkom navedenega člena se od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal, in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunavajo. Od obresti, obračunanih na podlagi petega odstavka 48. člena, 95. člena in 104. člena, drugega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 157. člena, se od zapadlosti dolga naprej obračunajo zamudne obresti (četrti odstavek 96. člena ZDavP- 2). Pojasnil je še, da so v skladu z določbo drugega odstavka 166. člena ZDavP-2 iz davčne izvršbe izvzeta dolžnikova sredstva iz 159. člena tega zakona, če gre za prejemke, nakazane za tekoči mesec.

3. Drugostopenjski davčni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ dne 24. 7. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, št. DT 4934-101236/2018-1 04-710-21, s katerim je odločil, da se zoper dolžnico A., d.o.o. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupni višini 50.988,86 EUR. Prvostopenjski organ je hkrati določil način izvršbe z rubežem denarne terjatve v višini 37.000,00 EUR, ki jo ima navedena dolžnica do svoje dolžnice – tožnika na podlagi fakture št. 0023-18 z dne 2. 3. 2018. Tožniku je bilo s predmetnim sklepom o davčni izvršbi z dne 24. 7. 2018 naloženo, da zarubljeni znesek dolga v višini 37.000,00 EUR plača na predpisan račun prvostopenjskega organa, na kar je vložil ugovor, ki je bil zavrnjen z odločbo pritožbenega organa št. DT-499-29-628/2018-2 z dne 31. 1. 2019, medtem ko upravni spor ni bil sprožen. Ker se tožnik po sklepu o davčni izvršbi z dne 24. 7. 2018 ni ravnal, je prvostopenjski organ na podlagi 175. člena ZDavP-2 izdal odločbo št. DT 4934-101236/2018-4 04-710-21 z dne 9. 8. 2018, s katero je naložil tožniku, da v 15 dneh po prejemu odločbe plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi v višini 37.000,00 EUR. Odločba je bila tožniku po pooblaščencu vročena dne 14. 8. 2018, zoper njo pa je vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo pritožbenega organa št. DT-499-29-666/2018-2 z dne 31. 1. 2019. Zoper predmetno odločitev je nato vložil tudi tožbo na Upravno sodišče RS. Ker tožnik v roku, določenem v odločbi z dne 9. 8. 2018, obveznosti ni poravnal, je prvostopenjski organ z izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi zoper njega začel postopek davčne izvršbe. Poudarja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana. Ob tem pritožbeni organ ugotavlja, da je bil sklep o davčni izvršbi št. DT 4934- 101236/2018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018 tožniku vročen dne 26. 7. 2018, odločba št. DT 4934-101236/2018-4 04-710-21 z dne 9. 8. 2018, izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2, pa dne 14. 8. 2018. Ker je bil tožnik dolžan zarubljeni znesek dolga v skupni višini 37.000,00 EUR plačati na prehodni podračun prvostopenjskega organa v roku 15 dni po prejemu navedene odločbe, vendar tega, glede na podatke spisa predmetne zadeve, ni storil, je odločba postala izvršljiva dne 30. 8. 2018 in kot takšna predstavlja veljaven izvršilni naslov v smislu 145. člena ZDavP-2 in s tem temelj za začetek davčne izvršbe zoper tožnika.

4. V zvezi s ugovorom zapadlosti oziroma obstoju dolga do družbe A., d.o.o. pa poudarja, da to ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala v predmetnem pritožbenem postopku, temveč gre za ugovor, ki ga je v skladu s 174. členom ZDavP-2 mogoče uveljavljati v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi. Slednje je tožnik sicer storil, a je bil njegov ugovor z odločbo pritožbenega organa št. DT-499-29-628/2018-2 z dne 31. 1. 2019 zavrnjen kot neutemeljen. Glede na pojasnjeno so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj oziroma zapadlost terjatve po fakturi št. 0023-18 z dne 2. 3. 2018 (vključno s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije – v nadaljevanju Ustavno sodišče, U-l-6/13-12, Up-24/13-16), za ta postopek brezpredmetne. Za začetek predmetne izvršbe so izpolnjene vse procesne predpostavke, saj je obstajal izvršljiv izvršilni naslov, da bi tožnik ravnal v skladu z odločbo z dne 9. 8. 2018 in na prehodni podračun prvostopenjskega organa poravnala terjano obveznost v višini 37.000,00 EUR, pa ne zatrjuje.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper navedeno odločbo, s katero mu je bilo naloženo, da mora kot dolžnikov dolžnik plačati znesek 37.010,00 EUR na prehodni račun MF FURS. Priznava obstoj fakture številka 0023-18 z dne 2. 3. 2018 v višini 37.010,00 EUR, pri tem pa je toženo stranko izrecno opozoril, da sta s prvotnim dolžnikom po zapadlosti terjatve, to je po 2. 4. 2018, sklenila pisni dogovor, na podlagi katerega dolžnikovemu dolžniku zapade plačilo po prej navedeni fakturi šele 30. 4. 2019. Opozarja na razloge, dane že v pritožbi, in sicer, da sme FURS zarubiti zgolj nesporne terjatve in tiste, ki so zapadle v plačilo. To naj bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča U-l-6/13-12, Up-24/13-16, ki je razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 370/2011 in v svoji odločitvi zavzelo stališče, da je odločitev Vrhovnega sodišča RS, po katerem je dopustno davčno izvršbo opraviti na premoženju tretje osebe zaradi izterjave tej osebi tujega davčnega dolga kljub temu, da je ta oseba pravočasno ugovarjala, da denarna terjatev davčnega dolžnika zoper njo ne obstaja, posega v njeno pravico, da o njenih obveznostih odloča sodišče, na tako omejujoč način, da pomeni kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

6. Davčni dolžnik bi za realizacijo svoje denarne terjatve iz civilnopravnega razmerja zoper tretjo osebo moral izposlovati odločitev, na podlagi katere bi sodišče dovolilo izvršbo zoper njegovega dolžnika. To odločitev bi sodišče v primeru spora sprejelo v kognicijskem kontradiktornem postopku. Pred pravdnim sodiščem bi imela tretja oseba - domnevni dolžnik davčnega dolžnika možnost, da se kot tožena stranka brani in dokazuje neutemeljenost tožbenega zahtevka. V sodnem postopku bi se nato pretehtala zatrjevanja obeh strank, šele pravnomočna dajatvena sodba pa bi imela učinke izvršilnega naslova. Ugotovitev davčnega organa o obstoju za tretjo osebo sporne denarne terjatve v okviru odločanja o predhodnem vprašanju in razlaga, da ta odločitev dopušča prisilno izvršbo zoper tretjo osebo za izterjavo njej tujega davčnega dolga, pa učinkuje tako, da tretja oseba postane dolžnica, ne da bi bila k temu zavezana z izvršilnim naslovom, v katerem bi bil ta njen status pravnomočno ugotovljen, in ne da bi imela možnost predočiti sodišču svoje ugovore zoper zatrjevane dolžnosti. Takšno učinkovanje odločanja o obstoju sporne denarne terjatve v postopku davčne izvršbe pomeni za tretjo osebo očitno prehudo breme. Ker odločanje o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika.

7. Pri tem tožnik še navaja, da je že plačal terjatve pred sklepom o izvršbi, in sicer je že plačal svojemu dolžniku znesek 42.480,00 EUR.1 Povedano pomeni, da terjatev ne obstaja več in da tožena stranka ne bi smela rubiti neobstoječe terjatve. Opozarja, da je že na prvi pogled jasno razvidno, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi temelji na številnih listinah, ki nimajo značaja izvršilnega naslova, ter opozarja na določbo 145. členu ZDavP-2. Samo navedene odločbe, sodbe, obračuni, sklepi, itd. imajo naravo izvršilnega naslova in ne katerekoli odločbe. Upnik - tožena stranka tudi napačno enači obračun davka z davčnim obračunom, ki je v skladu s četrtim odstavkom 49. člena ZDavP-2 le ena izmed treh postavk obračuna davka. Upoštevajoč vse prej navedeno je moč že sedaj ugotoviti, da bo davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve mogoča le, če je bilo o obstoju te terjatve že pravnomočno odločeno oziroma če se bo dolžnik davčnega dolžnika strinjal, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja v rokih zapadlosti, kot to izhaja iz listin. Predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi. Priglaša tudi stroške.

8. Tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe ter pojasnjuje, da vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga tožnika do omenjene družbe v predmetnem postopku ni več možna, temveč gre za ugovore, ki bi jih bilo mogoče v skladu s 174. členom ZDavP-2 uveljavljati kvečjemu v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-101236/2018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018. Tožena stranka hkrati pripominja, da tožnik v predmetni tožbi ne zatrjuje, da bi pred izdajo izpodbijanega sklepa na prehodni podračun prvostopenjskega organa poravnala obveznost v višini 37.000,00 EUR, kot ji je bilo to naloženo z odločbo št. DT 4934-101236/2018-4 04-710-21 z dne 9. 8. 2018, temveč se sklicuje na plačila, ki jih je pred izdajo izpodbijanega sklepa izvršila v korist družbe A., d.o.o. (in ne v korist prvostopenjskega organa). Zatrjevana plačila po mnenju tožene stranke zato nikakor ne morejo vplivati na odločitev v predmetni zadevi. Enako velja tudi za plačila z dne 19. 2. 2019, 19. 3. 2019, 21. 3. 2019 in 22. 3. 2019, saj so bila ta izvršena po izdaji izpodbijanega sklepa (gre za poplačilo dolga na podlagi izpodbijanega sklepa). V zvezi s tožbenimi navedbami o izvršilnih naslovih (tožnik omenja seznam izvršilnih naslovov, obračune davka, odločbo o odmeri NUSZ) tožena stranka ob vsem navedenem še dodaja, da tožnik s temi očitno meri na vsebino sklepa o davčni izvršbi št. DT 4934-101236/2018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018, ki pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

**Glede neoprave glavne obravnave**

9. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo. Obe stranki sta sodišču posredovali podpisano pisno soglasje, da sodišče o sporu odloči na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je na podlagi navedenega v zadevi odločilo na podlagi listin v upravnem in sodnem spisu ter o zadevi odločilo prednostno (tretji odstavek 279.a člena ZPP). Glede na navedeno izrecno soglasje tako sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika. Izvedba navedenega dokaza pa je bila za razsojo sicer nerelevantna.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

12. S pritožbo zoper sklep o izvršbi in posledično s tožbo v upravnem sporu, katerega predmet je presoja njegove pravilnosti in zakonitosti, ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDav-2), v obravnavanem primeru odločbe, ki je bila tožniku izdana kot novo sredstvo izvršbe. Uveljavljajo se lahko le ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, teh pa tožnik v tožbi ne uveljavlja, pač pa ugovarja obstoju same terjatve po sklepu o davčni izvršbi na terjatev dolžnika in s tem (posredno) zakonitosti izvršilnega naslova. To pa niso ugovori, ki bi jih lahko uveljavljal v tem postopku, temveč gre za ugovore, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v konkretnem primeru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika DT 4934-101236/2018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018. Iz slednjega med drugim izhaja, da je davčni urad odredil davčno izvršbo z rubežem terjatev dolžnikovemu dolžniku B., d.o.o. Navedeni sklep je dolžnikov dolžnik prejel 26. 7. 2018 in se po njem ni ravnal, je pa po pooblaščencu vložil ugovor, ki je bil s strani drugostopenjskega organa z odločbo številka DT-499-29-628/2018-2 z dne 31. 1. 2019 zavrnjen, upravni spor pa ni bil sprožen. Nadalje je finančni organ v skladu z 175. členom ZDavp-2 odločbo številka DT 4934-101236/2018-4 04-710-21 z dne 9. 8. 2018, s katero je naložil dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh na davčni račun poravna dolžni znesek po sklepu o davčni izvršbi v višini 37.000,00 EUR. Zoper navedeno odločbo je prav tako bila vložena pritožba, ki je bila zavrnjena z odločbo pritožbenega organa z dne 31. 1. 2019 in kasneje sprožen upravni spor.

13. Davčni organ je v obravnavani zadevi tako postopal pravilno in v skladu z določbami ZDavP-2. Iz tožnikovih ugovorov pa izhaja, da tožnik meni, da bi moral davčni organ v obravnavani zadevi v postopku izvršbe presojati (tudi) tožnikove ugovore, ki se nanašajo na obstoj same terjatve (torej denarne terjatve dolžnika do tožnika). Tako tožnikovo stališče pa ni pravilno. V izvršilnem postopku namreč ni več mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Neutemeljeno je pri tem tožnikovo sklicevanje na sodno prakso, ki jo navaja (I U 1027/2014, II U 95/2011, I U 363/2015), saj se omenjena nanaša na primere v postopkih, ko je dolžnikov dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi po 174. členu ZDavP-2. Tega pa tožnik v obravnavi zadevi ni storil, sicer je zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 24. 8. 2018 vložil ugovor, vendar pa po zavrnitvi pritožbe ni sprožil upravnega spora. Na enak primer se nanaša tudi odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje tožnik (U-I-6/13-12 z dne 11. 2. 2016).

14. Davčni organ in posledično tudi sodišče, v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.

15. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Pri postopkih davčne izvršbe je bistveno, da je izvršilni naslov izvršljiv, kar je v obravnavani zadevi izkazano. Tožnik bi tovrstne ugovore lahko podal v postopku izdaje izvršilnih naslovov, zato je s tovrstnimi ugovori v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi prepozen. Kot rečeno, je prvostopenjski organ 24. 7. 2018 izdal sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika, št. DT 4934-101236/2018-1 04-710-21, s katerim je odločil, da se zoper dolžnika A., d.o.o. opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti v skupni višini 50.988,86 EUR ter hkrati določil tudi način izvršbe z rubežem denarne terjatve v višini 37.000,00 EUR, ki jo ima navedeni dolžnik do svojega dolžnika, B., d.o.o. Slednjemu je bilo z istim sklepom naloženo, da zarubljeni znesek terjatve v višini 37.000,00 EUR, plača na račun MF FURS, poučen pa je bil tudi o možnosti vložitve ugovora, ki je bil zavrnjen z odločbo tožene stranke z dne 31. 1. 2019. Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu z navedenim sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.

16. Tožnik v tožbi, enako kot že v pritožbi, uveljavlja ugovore, ki se nanašajo na sam izvršilni naslov, in sicer, da terjatev dolžnika še ni dospela, in da je že poplačana. Kot je sodišče že pojasnilo, bi tovrstne ugovore tožnik lahko uveljavljal le v postopku izdaje sklepa o izvršbi na podlagi 174. člena ZDavP-2, ne more pa jih uspešno uveljavljati v tem postopku, ki ima pravno podlago v 143. členu ZDavP-2. Ker tožnik ugovorov glede obstoja terjatve ni uveljavljal pravočasno in na predpisan način (v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 24. 7. 2018), pač pa to uveljavlja v postopku izvršbe, ko že obstoja pravnomočen izvršilni naslov (odločba z dne 9. 8. 2018), in to več ni mogoče, zaradi česar jih tudi davčni organ ni upošteval, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bila s tem tožniku odvzeta možnost do izjave v postopku in do pravnega sredstva. Tožniku tako ni bilo kršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, saj gre v primerih, na katere se sklicuje, za drugačno situacijo, kot v obravnavani zadevi. Prav tako tožniku ni bila kršena pravica do sodnega varstva, saj je tožnik zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, utemeljenost katere je presojalo sodišče, ki pa je ugotovilo, da tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

17. Ker v navedenem postopku tožnik ugovorov glede obstoja samega izvršilnega naslova ne more več uveljavljati, je nepomemben dokazni predlog tožnika za njegovo zaslišanje. V obravnavani zadevi je namreč relevantno le, da obstoja sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika z dne 24. 7. 2018, zoper katero tožnik ni vložil upravnega spora in tudi izvršilni naslov, to je odločba z dne 9. 8. 2018. 18. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilnost izvršilnih naslovov navedenih v 1. točki izreka sklepa o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. DT 4934-10123672018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018, ki zavezuje dolžnika A., d.o.o. Skladno z določbo 143. člen ZDavP-2 v primeru, ko davek ni plačan, začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, predmet katere je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), s tem pa tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se s sklepom o izvršbi zarubi terjatev v višini dolga, ki ga ima dolžnikov dolžnik do dolžnika. Zoper ta sklep ima dolžnikov dolžnik pravico ugovarjati, z ugovori primeroma naštetimi v četrtem odstavku 174. člena ZDavP-2. Predmet obravnavanega postopka je le presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva v času izdaje tega sklepa. V obravnavanem postopku tudi po presoji sodišča tožnik lahko izpodbija predmetni sklep le v delu, ki se nanaša na vsebino sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi sam izvršilni naslov, zato je tožba v tem delu neutemeljena.

19. Sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor, da je tožnik zarubljeno terjatev že plačal svojemu dolžniku, in sicer ko navaja, da je plačal svojemu dolžniku znesek 42.480,00 EUR tako, kot je navedeno v opombi št. 1. Ugotoviti je, da bi tožnik ugovor kot ga podaja, in sicer, da je dolg že plačal, kar pomeni, da dolžniku ni dolžan, lahko podal v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi (na podlagi 174. člena ZDavp-2) št. DT 4934-101236/2018-1 04-710-21 z dne 24. 7. 2018, zato je z ugovorom, da je dolg poravnal dolžniku, prepozen. Zaradi rubeža terjatve dolžnikovega dolžnika, ki je bil opravljen s sklepom z dne 24. 7. 2018, se je spremenil upravičenec, kateremu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve, tožnik pa ne zatrjuje, da je terjatev poravnal novemu upravičencu (torej toženi stranki). Tožnik namreč ne zatrjuje, da bi pred izdajo izpodbijanega sklepa na prehodni podračun prvostopenjskega organa poravnal obveznost v višini 37.000,00 EUR, kot mu je bilo to naloženo z odločbo št. DT 4934-101236/2018-4 04-710-21 z dne 9. 8. 2018, temveč se sklicuje na plačila, ki jih je pred izdajo izpodbijanega sklepa izvršil v korist družbe A., d.o.o. (in ne v korist prvostopenjskega organa). Zatrjevana plačila zato nikakor ne morejo vplivati na odločitev v predmetni zadevi.

20. Glede zatrjevanih plačil z dne 19. 2. 2019, 19. 3. 2019, 21. 3. 2019 in 22. 3. 2019, ki so bila izvršena po izdaji izpodbijanega sklepa, pa na veljavnost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati. Davčni organ pa bo glede prejetih plačil v nadaljevnaju ravnal v skladu s 155. členom ZDavP-2. 21. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa bistvenih kršitev pravil postopka ni našlo in tudi ne kršitve ustavnih pravic, na katere se tožnik sklicuje, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

22. O stroških postopka je odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Zatrjuje, da je pred izpodbijanim sklepom z dne 14. 2. 2019 svojemu dolžniku plačala, in sicer: - 23. 7. 2018 znesek 4.250,00 EUR, - 31. 8. 2018 znesek 2.000,00 EUR, - 20. 9. 2018 znesek 1.000,00 EUR, - 26. 9. 2018 znesek 1.000,00 EUR, - 26. 9. 2018 znesek 760,00 EUR, - 28. 9. 2018 znesek 300,00 EUR, - 2. 10. 2018 znesek 120,00 EUR, - 12. 10. 2018 znesek 2.050,00 EUR, - 18. 12. 2018 znesek 31.000,00 EUR.