Jedro

Notar, ki overja pogodbe (na podlagi pooblastila) ni dolžan preverjati pravilnosti overitve drugega notarja na pooblastilu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženec dolžan plačati 100.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2010 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 2.735,85 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Opozarja na določilo 46/2a. člena Zakona o notariatu (ZN), ki pravi, da mora notar odkloniti overitev podpisa na pooblastilu, če na njem ni opozorila o pravnih posledicah sklenitve pravnega posla. Takšnega opozorila na spornem pooblastilu ni bilo, zato bi ga notar ne smel overiti. Če toženec ne bi overil podpisa A. A. na pogodbi, bi mu tožnik ne izročil 100.000,00 EUR kupnine. Ker ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka je pogodbo overil, tožniku pa je v posledici nastala škoda. Pri overitvi je šlo za overitev podpisa pooblaščenca prodajalca na kupoprodajni pogodbi za nepremičnino, za kar morajo biti izpolnjeni dodatni pogoji. Pogodbe ni mogoče overiti brez potrdila o plačilu davka, notar bi moral preveriti tudi, ali je pooblastilo pravilno in ali je podpis „pooblastitelja“ pravilno overjen. Skrbnost, ki se zahteva od notarja, presega skrbnost dobrega strokovnjaka, ravnanje toženca je bilo neskrbno in protipravno. Nadalje se pritožba sklicuje na izpoved B. B. in C. C. v kazenski zadevi III Kpr 47198/2010 zoper A. A.. Zaključuje, da je toženec ravnal protipravno, ker bi moral paziti, da spornega pooblastila notarka D. ne bi smela overiti, kar nadalje pomeni, da on sam na podlagi takega pooblastila ne bi smel overiti pogodbe. Meni, da je pooblastilo imelo take pomanjkljivosti, ki bi dobremu strokovnjaku vzbudile dvom o pristnosti overitve. Toženec je po dogodku uvedel spremembo pri poslovanju (preverjanje pooblastil, ki jih overi drug notar). Ne drži stališče sodišča, da bi moral toženec preverjati samo obstoj potrdila o namembnosti in plačilo davka, preveriti bi moral, ali je podpisnik dejansko pravilno pooblaščen s strani prodajalca – lastnika nepremičnine. Tudi ne drži zaključek sodišča, da je tožnik A. A. izročil kupnino že pred overitvijo podpisa na pogodbi. S plačilom kupnine je čakal, da je toženec potrdil, da je s papirji vse v redu. Tožnik se je pri C. C. glede pogodb oglasil trikrat. Kupnino je A. A. plačal po overitvi pogodbe in to v notarski pisarni. Besedilo pogodbe, drugi odstavek 2. člena, ni resnično. Tudi potrdilo o plačilu kupnine je bilo pripravljeno in overjeno prej – torej pred dejanskim plačilom kupnine. Sklicuje se na svoje zaslišanje (3. stran zapisnika) in trdi, da se iz odgovorov vidi, da je bil zmeden, ko je pooblaščencu toženca govoril o datumu podpisa pogodbe. Kot pravni laik se ne spomni s kakšno pogodbo je šel na davkarijo. Nikjer ni dejal, da je denar A. izročil pred podpisom pogodbe, pač pa po overitvi pogodbe. Ob takšnem dejanskem stanju je podana tudi vzročna zveza med opustitvijo notarja in nastalo škodo. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevku tožnika ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje, vse pa s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih. Razlogi niso sami s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi ne obstoji nasprotje med vsebino listin oziroma zapisnikov in tistim, kar se o vsebini listin oziroma zapisnikov navaja v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način, kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče, kot je bilo že povedano, storilo.

5. Ni slediti pritožbenim navedbam, da je tožnik A. A. kupnino za nepremičnino v višini 100.000,00 EUR izročil v pisarni notariata po overitvi podpisa na prodajni pogodbi, to je dne 2. 4. 2010. Zakaj prvo sodišče ni sledilo enakim navedbam tožnika v postopku na prvi stopnji, je jasno in logično obrazložilo v točkah 17 in 18 obrazložitve sodbe. Razlogom ni kaj dodati. Vsi dokazi, tudi tisti, ki jih je predložil sam tožnik dokazujejo, da je bil denar izročen 29. 3. 2010, torej 3 dni pred overitvijo pogodbe pri notarju. Datum 29. 3. 2010 izhaja iz prodajne pogodbe (v 2. členu je navedeno, da je kupec, torej tožnik poravnal kupnino ob podpisu pogodbe na pogodbi pa je datum 29. 3. 2010), isti datum je naveden na overjenem potrdilu o prejemu kupnine (priloga A5). E. E in C. C. pa sta zaslišana kot priči izpovedala oziroma zanikala, da bi tožnik v njuni prisotnosti ob overitvi podpisa na prodajni pogodbi A. A. izročil denar. Toženec zaslišan kot stranka je povedal, da v praksi stranke plačajo kupnino v njihovi prisotnosti le v primeru, če o izročenem denarju sestavijo notarsko potrdilo. Takšnega potrdila notar ni sestavil. Edini, ki je zatrjeval nasprotno, torej da je denar izročil ob overitvi pogodbe, je bil tožnik. Ker vsi ostali dokazi potrjujejo kot dan izročitve denarja 29. 3. 2010, pritožbeno sodišče ne dvomi v zaključek prvega sodišča, da je bil denar – kupnina izročena že ob podpisu pogodbe in ne šele ob overitvi. Iz povedanega pa nedvomno sledi, da med overitvijo podpisa na pogodbi pri notarju 2. 4. 2010 in zatrjevano škodo, ki je tako nastala že ob izročitvi denarja 29. 3. 2010, torej neodvisno od trenutka overitve podpisa na pogodbi, ni vzročne zveze. Ker ni vzročne zveze, za odškodninsko odgovornost pa gre le v primeru, ko so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda, odgovornost, vzročna zveza), toženec tožniku ne more odškodninsko odgovarjati za nastalo škodo. Zahtevek tožnika tako že po povedanem ni utemeljen in ga je prvo sodišče pravilno zavrnilo.

6. Tožena stranka je overila prodajno pogodbo. Kot se je izkazalo kasneje, je bilo pooblastilo, na podlagi katerega je bil podpis prodajalca na prodajni pogodbi overjen, ponarejeno. Pritožbeno sodišče v celoti sledi obrazložitvi prvega sodišča v točkah 12 do 16 sodbe. Pritožniku je še pojasniti, da ni vprašanje, ali notar sme ali ne overiti pooblastila kot ga je predložil A. A. (pooblastilo je bilo tako ali tako ponarejeno), pač pa je vprašanje, ali je na podlagi pooblastila kot mu je bilo predloženo, lahko overil pogodbo. Pooblastilo je imelo pomanjkljivosti – ni vsebovalo vsega kar bi moralo oziroma ni bilo sestavljeno v skladu z drugim odstavkom 64.a člena ZN. Dejstvo pa je, da bi samo vsebino (skladno z zakonom) pooblastila moral preverjati notar, ki je tako pooblastilo overjal. Notar, ki overja pogodbe (na podlagi pooblastila) ni dolžan preverjati pravilnosti overitve drugega notarja na pooblastilu. Notar, ki overja pogodbo, je dolžan preveriti, ali je bil plačan davek na promet nepremičnin in izdano potrdilo o namembnosti rabe zemljišča ter samo vsebino prodajne pogodbe, ni pa dolžan, kot že povedano, še dodatno preverjati pravilnosti overitve pooblastila. Ker je že na podlagi povedanega zahtevek tožnika neutemeljen, pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je po vsem povedanem pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijane sodbe so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).