Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh 10.640,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek (za 14.605,23 EUR) je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo, v kateri iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava izpodbija odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da bi ji morali sodišči, upoštevaje poškodbe, ki jih je tožnica utrpela v obravnavanem škodnem dogodku, obdobja in intenzivnost telesnih bolečin (nekatere bo trpela tudi v bodoče) ter vrsto neugodnosti, ki jih je prestajala v času zdravljenja, prisoditi vso zahtevano odškodnino. Pri presoji odškodnine iz naslova strahu sta sodišči dali premajhno težo ugotovitvam izvedencev, da je ob škodnem dogodku tožnica utrpela hud kratkotrajni primarni strah, da je pri pregledih pri specialistih tožnica doživljala srednje hud sekundarni strah, da tožnica še vedno doživlja strah pred vožnjo z avtomobilom in, da je po nesreči doživljala akutno stresno motnjo. Sodišči nista pravilno ocenili dejstva, da je do nesreče prišlo na način, da se je v njeno vozilo zaletel voznik tovornega vozila in je njeno vozilo obračalo po cesti. Sodišči sta prenizko dokazno vrednotili tudi objektivne ugotovitve vseh v pravdi postavljenih izvedencev, ki so pri tožnici ugotovili pomembno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Izvedenec travmatolog je ugotovil, da je podano 3 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi poškodbe vratu, kot tudi zaradi poškodbe glave, zaradi občasnih glavobolov, vrtoglavic, hude pozabljivosti ter strahu pred vožnjo. Izvedenec klinični psiholog in izvedenki psihiatrične stroke so pri tožnici ugotovili znake psihoorganskega sindroma. Izvedenska mnenja so tudi skladna glede tega, da gre obseg škode, ki ga je v posledici obravnavanega škodnega dogodka utrpela tožnica, pripisati izključno obravnavanemu škodnemu dogodku in ne predhodni poškodbi, saj so vse težave še pred nastankom tega škodnega dogodka v celoti izžarele. Tudi celotna prisojena odškodnina ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine za utrpele telesne poškodbe in drastično odstopa od primerljivih judikatov iz slovenske sodne prakse, pri čemer tožnica izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 242/2003 z dne 23. 10. 2001 (pravilno z dne 22. 4. 2004). Glede na vse navedeno predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnici poleg že prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 14.605,23 EUR s pripadajočimi obrestmi.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07- ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede posameznih oblik nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena ZPP). V konkretnem primeru so te razvidne iz razlogov na peti in šesti strani prvostopenjske sodbe in drugi ter tretji strani drugostopenjske sodbe. Presežno revizijsko navajanje (na primer glede obsega duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je posledica obravnavane prometne nesreče) je zato neupoštevno.

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine pa mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga je glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika treba uporabiti v tem primeru).

8. Tožnica je v prometni nezgodi dne 12. 12. 2001 utrpela nategnitev vratnih mišic lažje stopnje, udarnino glave, pretres možganov, popoškodbeni glavobol, stanje po zvinu vratu in psihoorganski sindrom. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta sodišči tožnici odmerili odškodnino v znesku 3.755,63 EUR, za strah 1.699,17 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v višini 7.511,26 EUR. Skupno odmerjena odškodnina v znesku 12.936,07 EUR (ob upoštevanju že plačane odškodnine v znesku 2.295,10 EUR je bila tožnici prisojena v znesku 10.640,97 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 14,72 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Ta tudi po oceni revizijskega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti tožnice.

9. Odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 242/2004 z dne 22. 4. 2004, na katero se sklicuje tožnica v reviziji, je neustrezna za primerjavo, saj so bile v tistem primeru hujše tako teža poškodb kot tudi njihove posledice.

10. Zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana. Revizijsko sodišče je tako revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).