Jedro

Obsojenčev zagovornik, ki od sodišča ni prejel obvestila, da je bilo njegovemu zaprosilu ugodeno, se je bil dolžan glavne obravnave udeležiti in se ne more sklicevati na lastno (zgrešeno) predvidevanje, da bo lahko glede na vsebino njegovega opravičila glavna obravnava preložena.

Pisni zagovor, ki ga je v spis vložil obsojenčev zagovornik in ga tudi podpisal, ne da bi bila obsojencu v postopku kadarkoli dana možnost izjaviti se o zasebni tožbi, pri čemer bi se lahko skliceval tudi na pisni zagovor, ki ga je v spis vložil njegov zagovornik, ne zadošča, da bi bilo mogoče šteti, da je bil obsojenec že zaslišan.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika obsojenega V.F. se izpodbijana pravnomočna sodba na podlagi 427. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenega V.F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo denarno kazen v znesku 80.000,00 tolarjev. Obsojencu je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega V.F. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Zasebni tožilec F.H., ki mu je bila zahteva na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslana v odgovor, nanjo ni odgovoril. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je bilo treba izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti po 427. členu ZKP.

Z navedbami, da obsojenec in njegov pooblaščenec (in v tem postopku tudi obsojenčev zagovornik) v opominu pred tožbo z dne 22.9.1997 pred tožbo nista storila ničesar, kar lahko komurkoli, še najmanj pa zasebnemu tožilcu F.H. škoduje v njegovi časti ali dobremu imenu, saj nanj ni bil naslovljen očitek, da si je nekaj odtujil, pač pa da je bilo to odtujeno ter da je navedeno listino sestavil sam kot takratni obsojenčev pooblaščenec, zagovornik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ki je tudi pobliže ne opredeli, marveč izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, kadar je sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo, nato pa napačno uporabilo kazenski zakon. Vložnik zahteve pa ponuja lastno presojo dejanskega stanja in na tej podlagi zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Zato po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva navaja, da je bila glavna obravnava opravljena brez obsojenca in njegovega zagovornika, ki da je zahteval preložitev iz upravičenega razloga. Pri tem vložnik očitno meri na to, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik je sodišču sicer poslal zaprosilo za preložitev glavne obravnave z dne 26.3.2001, kar je utemeljil s tem, da je imel tega dne razpisane glavne obravnave v številnih drugih zadevah, na katerih je bila njegova navzočnost neizogibno potrebna in navajal, da iz razlogov ne more pristopiti na glavno obravnavo, substituta pa da si ne more zagotoviti. Sodišče tega opravičila ni sprejelo in je o tem odločilo s sklepom (l. št. 17). Obsojenčev zagovornik, ki od sodišča ni prejel obvestila, da je bilo njegovemu zaprosilu ugodeno, se je bil dolžan glavne obravnave udeležiti in se ne more sklicevati na lastno (zgrešeno) predvidevanje, da bo lahko glede na vsebino njegovega opravičila glavna obravnava preložena.

S trditvami, da je izrek sodbe nerazumljiv in da nasprotuje sam sebi, ker da iz njega ni mogoče razbrati, v katerem opominu pred tožbo z dne 22.9.1997 naj bi obsojenec trdil sporna dejstva in da bi moralo biti navedeno, da je obsojenec to trdil v svojem dopisu, ki bi ga tudi sam podpisal, zagovornik po vsebini uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj izpodbija navedbo, da je bil obsojenec pisec omenjenega besedila. Izrek sodbe je povsem razumljiv, brez nasprotij in nejasnosti, tako da je tudi ta vložnikova navedba neutemeljena.

Drži sicer navedba v zahtevi, da je iz zapisnika o glavni obravnavi (l. št. 17) razvidno, da je sodnik v soglasju s strankami prebral obsojenčev pisni zagovor na l. št. 9 in 10 spisa ter na prebrano ni pripomb. Tak zapis, vsaj kar zadeva soglasje obsojenca kot ene od strank, ki na glavni obravnavi ni bil navzoč, ni točen. Vendar pa zagovornik v zahtevi ne pove, kako naj bi ta kršitev pravic obrambe, očitno pa meni, da gre za kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP, vplivala na zakonitost sodbe.

Trditev zahteve, da je sodišče prekršilo določbo 439. člena ZKP, ker ni pravilno vabilo obdolženca, ni utemeljena. Iz povratnice (l. št. 20) je razvidno, da je obsojeni V.F. vabilo za glavno obravnavo, razpisano na dan 26.3.2001, in drugopis zasebne tožbe prejel 20.3.2001, torej šest dni pred začetkom glavne obravnave. Da bi obsojencu med vročitvijo vabila in glavno obravnavo ne ostalo zadosti časa za pripravo obrambe, zagovornik niti ne zatrjuje.

Kršitev 442. člena ZKP, pri čemer očitno meri na tisto iz 1. odstavka navedene določbe, zagovornik utemeljuje z navedbo, da je sodišče zmotno sklenilo, da navzočnost obsojenca na glavni obravnavi ni bila nujna, čeprav bode v oči dejstvo, da je zasebni tožilec špekulativno vložil zasebno tožbo, pri tem pa celo neresnično navedel vsebino spornega opomina (odtujeno - odtujil) ter da je sodišče nekritično sledilo zasebnemu tožilcu. Zagovornik ocenjuje, da je izpovedba zasebnega tožilca na glavni obravnavi povsem zmedena in irelevantna, da je govoril nekaj "brez veze". Iz razlogov, ki jih navaja vložnik, obsojenčeva navzočnost ni bila nujna. V zahtevi pa niti ne izpostavlja, da ni bil izpolnjen pogoj, da je bil obsojenec pred tem že zaslišan. Pisni zagovor, ki ga je v spis vložil obsojenčev zagovornik in ga tudi podpisal, ne da bi bila obsojencu v postopku kadarkoli dana možnost izjaviti se o zasebni tožbi, pri čemer bi se lahko skliceval tudi na pisni zagovor, ki ga je v spis vložil njegov zagovornik, ne zadošča, da bi bilo mogoče šteti, da je bil obsojenec že zaslišan.

Iz pisno izdelane sodbe, ki v skladu s 3. odstavkom 368. člena ZKP ne vsebuje obrazložitve, je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je obsojeni V.F. kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 1. odstavku 171. člena KZ, za katerega je bil obsojen, storil z navedbami v navedenem opominu pred tožbo, v katerem je o zasebnem tožilcu F.H. zatrjeval, da mu je ta odtujil stvari in denar, naštete v opisu dejanja, kar pa lahko škoduje časti in dobremu imenu zasebnega tožilca.

Iz opomina pred tožbo, razvidnega iz izreka pravnomočne sodbe, izhaja, da je tega F.H.-ju po pooblastilu obsojenca V.F. napisal vložnik zahteve M. M. P., ki je dopis tudi podpisal. Prav noben podatek v spisu ne potrjuje, da je to pisanje napisal in zasebnemu tožilcu poslal obsojenec. Četudi je pooblaščenec v pisanju zgolj povzel obsojenčeve navedbe, pa na tej podlagi ni mogoče sklepati, da je obsojencu dokazano, da je ravno on v opominu pred tožbo o zasebnem tožilcu trdil nekaj, kar lahko škoduje časti ali dobremu imenu slednjega. Glede na to, da je o tem odločilnem dejstvu, pomembnem za pravilno presojo zadeve, podan precejšen dvom, je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred sodiščem prve stopnje.