Jedro

Iz sklepa z dne 02. 07. 2009, s katerim je sodišče prve stopnje D.V. naložilo, da mora vložiti še en izvod pritožbe, ni bilo jasno, da je D.V. vložila pritožbo poleg tiste, ki so jo vložili njeni pooblaščenci. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno v sklepu, s katerim jo je pozvalo na predložitev še enega izvoda, jasno in nedvoumno zapisati, za kakšno situacijo gre. Pooblaščenci so glede na potek dogodkov utemeljeno sklepali glede na pomanjkljive razloge v sklepu, da je treba predložiti še en izvod tiste pritožbe, ki so jo sami sestavili, to pa so nato storili. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj potem, ko je prejelo še en izvod pritožbe pooblaščencev, razplet razčistiti, preden je izdalo izpodbijani sklep.

Izrek

1. Pritožba E.V. zoper sklep z dne 20. 07. 2009 se zavrže, pritožbi D.V. pa se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

2. Odločitev o pritožbenih stroških v zvezi z zgornjo pritožbo se pridrži za končno odločbo.

3. Pritožba obeh toženk zoper sklep z dne 22. 09. 2009 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Zoper sodbo z dne 22. 04. 2009 (redna št. 65), sta se toženki pritožili s pritožbo, ki so jo vložili pooblaščenci 19. 06. 2009 (redna št. 67). Istega dne je še posebej vložila pritožbo druga toženka D.V. (redna št. 68). Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 02. 07. 2009 (redna št. 73) pozval D.V., da v 8 dneh vloži še en izvod pritožbe. Sklep o tem je bil poslan tako pooblaščencem kot tudi D.V., vendar je slednji vročitev bila opravljena s fikcijo. Pooblaščenci so 14. 07. 2009 (red. št. 74) predložili še en izvod pritožbe z vsebino kot na redni št. 67, torej tiste, ki so jo sami sestavili.

S sklepom z dne 20. 07. 2009 je sodišče prve stopnje pritožbo druge toženke zavrglo (pri tem je v izreku očitno pomotoma zapisalo datum 22. 06. 2008, namesto 22. 06. 2009), ker druga toženka v roku, ki ga je določilo sodišče v sklepu z dne 02. 07. 2009, ni predložila dodatnega izvoda pritožbe.

Zoper ta sklep, torej sklep z dne 20. 07. 2009, se pritožujeta obe toženki, ki v pritožbi kot bistveno poudarjata, da v sklepu z dne 02. 07. 2009 ni bilo jasno in nedvoumno zapisano, da je tudi druga toženka vložila pritožbo, poleg tiste, ki so jo vložili pooblaščenci. Slednji niso vedeli, da je stranka vložila pritožbo tudi sama, zato so predložili še en izvod tiste pritožbe, ki so jo sami sestavili. Pritožba navaja še druge razloge, ki pa niso bistveni.

Pritožba E.V. je nedovoljena, zato jo je bilo treba zavreči. Pritožba D.V. je utemeljena.

Izpodbijani sklep z dne 20. 07. 2009 se nanaša samo na D.V. E.V. sklep ne zadeva, zato nima pravnega interesa za pritožbo. Sodišče druge stopnje je zato njeno pritožbo zavrglo po 4. odstavku 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP.

Kolikor gre za D.V., ima pritožba prav. Iz sklepa z dne 02. 07. 2009, s katerim je sodišče prve stopnje D.V. naložilo, da mora vložiti še en izvod pritožbe, ni bilo jasno, da je D.V. vložila pritožbo poleg tiste, ki so jo vložili njeni pooblaščenci. Sodišče prve stopnje je bilo dolžno v sklepu, s katerim jo je pozvalo na predložitev še enega izvoda, jasno in nedvoumno zapisati, za kakšno situacijo gre. Pooblaščenci so glede na potek dogodkov utemeljeno sklepali glede na pomanjkljive razloge v sklepu, da je treba predložiti še en izvod tiste pritožbe, ki so jo sami sestavili, to pa so nato storili. Sodišče prve stopnje bi moralo vsaj potem, ko je prejelo še en izvod pritožbe pooblaščencev, razplet razčistiti, preden je izdalo izpodbijani sklep.

Tako je torej sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 5. odstavek 108. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa po 1. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo, sodišče prve stopnje pa bo moralo po potrebi pomanjkljivost odpraviti v pravilnem postopku.

S sklepom z dne 22. 09. 2009 (redna št. 85) je sodišče prve stopnje sklenilo, da se pritožba toženih strank zoper sodbo z dne 22. 04. 2009 šteje za umaknjeno in se postopek ustavi. Ugotovilo je, da sta toženi stranki 22. 06. 2009 oziroma 19. 06. 2009 po pooblaščencu vložili pritožbo zoper sodbo z dne 22. 04. 2009, takse pa nista plačali niti potem, ko jima je bil vročen nalog za plačilo sodne takse.

Zoper sodbo se toženki pritožujeta in navajata, da sta sodno takso plačali v roku in da naj sodišče za ugotovitev tega dejstva opravi poizvedbe pri poslovni banki, pri kateri ima odprt račun druga tožena stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravi, da je taksa plačana. Kdaj, kje in v kakšnem znesku, pa v pritožbi ne navede, niti o tem ne predloži dokazil. Povsem neresen je predlog v pritožbi o tem, da naj sodišče opravi poizvedbe pri poslovni banki, pri kateri ima odprt račun druga tožena stranka, pri tem pa ne navede niti banke niti računa.

Neutemeljeno pritožbo je bilo potrebno zavrniti in sklep potrditi po 353. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, kajti odločitev sodišča prve stopnje je pravilna iz razlogov, ki jih je v obrazložitvi zapisalo sodišče prve stopnje.

V zvezi z obema pritožbama je treba povedati še tole: Glede na podatke v spisu in glede na vsebino sklepa z dne 22. 09. 2009 je s sklepom sodišča druge stopnje zaključen postopek po pritožbi, ki so jo za obe toženki vložili pooblaščenci. Vprašanje pritožbe, ki jo je vložila sama D.V., pa je še odprto.

O stroških v zvezi s pritožbo D.V. zoper sklep z dne 20.7.2009 bo moralo odločati sodišče prve stopnje skupaj z odločitvijo o njeni pritožbi. Kolikor gre za stroške, ki so toženkama nastali v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 22. 09. 2009 pa morata toženki te stroške nositi sami. Odločitev o tem je zaobsežena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.