Jedro

Če je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 35/48) je šteti, da je bilo podržavljeno na podlagi vseh določb tega zakona, torej tudi na podlagi določbe 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Ur.l. FLRJ, št. 98/46), ki je po ZDen izrecno izključeno iz denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 163/99 z dne 16.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 16.7.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu Sekretariata za družbeno ekonomski razvoj in finance Občine Ž. z dne 15.11.1993. S tem sklepom je organ prve stopnje zavrgel zahtevo za denacionalizacijo več pravnih naslednikov A.V., med njimi tudi tožeče stranke, ker je ugotovil, da po Zakonu o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, v nadaljevanju ZDen) A.V., kateremu je bilo premoženje podržavljeno, in vlagatelji zahteve niso upravičenci do denacionalizacije. Svojo odločitev je oprl na odločbo Občinskega sekretariata za občo upravo in notranje zadeve Občine Ž., z dne 6.12.1993, iz katere izhaja, da A.V. ni državljan Republike Slovenije in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92) ni štel za jugoslovanskega državljana. Iz obrazložitve navedene ugotovitvene odločbe izhaja, da je bil A.V. italijanske narodnosti in državljan Italije ter da iz evidenc ni razvidno, da bi pridobil jugoslovansko ali slovensko državljanstvo. Ker na dan 6.4.1941 ni bil domovinsko pristojen na območju takratne Jugoslavije, tudi na dan 28.8.1945 ni postal državljan nove Jugoslavije.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa je pravilna in da temelji na zakonu. V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v obravnavani zadevi pravno pomembno dejstvo, da A.V. ob podržavljenju ni bil jugoslovanski državljan. To dejstvo je bilo ugotovljeno s pravnomočno odločbo. Nepremičnine, ki so bile last tujih državljanov na območju znotraj meja bivše Jugoslavije, pa do 28.4.1948 niso bile podržavljene po drugih pravnih temeljih, so bile s tem datumom nacionalizirane (ex lege) na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju ZNZGP). Tako je bilo podržavljenje premoženja tožeče stranke izvršeno na podlagi navedenega zakona, kot to izhaja iz odločbe Izvršnega sveta ljudske skupščine LRS z dne 1.10.1953. Po 8. točki 3. člena ZDen predmet denacionalizacije ni premoženje, ki je bilo nacionalizirano na podlagi 7. a člena ZNZGP. Po tej določbi ZDen se premoženje tujih državljanov ne more vrniti niti nekdanjim lastnikom, niti njihovim pravnim naslednikom. Ker v obravnavanem primeru A.V. v času podržavljenja ni bil jugoslovanski državljan, ga ni mogoče šteti za upravičenca do denacionalizacije, prav tako pa tudi ne tožeče stranke, kot njegove pravne naslednice. Po presoji sodišča prve stopnje bi organ prve stopnje moral zavreči zahtevo tožeče stranke že iz tega razloga. Zato naj tudi ne bi bila potrebna pravna razlaga 12. člena Zden v zvezi z 2. odstavkom 9. člena ZDen, ki jo je podala tožena stranka. Glede na vsebino ugotovitvene odločbe o državljanstvu je neutemeljen tožbeni ugovor tožeče stranke, da je A.V. na podlagi zakona pridobil tedanje jugoslovansko državljanstvo.

V pritožbi uveljavlja tožeča stranka vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek, pri čemer naj bi bili pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Sklicuje se na svoje tožbene navedbe in jih ponavlja, ker meni, da jih sodišče prve stopnje ni presodilo. Navaja, da gre v obravnavanem primeru za položaj iz določbe 36. člena Zakona o državljanstvu DFJ (2. odstavek 9. člena ZDen), na podlagi katere naj bi A.V. ob uveljavitvi tega zakona izpolnjeval predpisane pogoje za pridobitev tedanjega državljanstva. Prilaga potrdilo z dne 15.7.1937, ki naj bi dokazovalo njegovo domovinsko pravico. Meni, da je že na podlagi zakona pridobil tedanje jugoslovansko državljanstvo, čeprav ni bil vpisan v državljansko knjigo kot jugoslovanski državljan. Izhajal je iz slovenske družine in je obiskoval slovenske šole. Leta 1937 je zaprosil za slovensko državljanstvo (pravilno: jugoslovansko), vendar pa zaradi številne družine in slabih gmotnih razmer takrat ni zmogel stroškov postopka. Opisani dejanski stan, ki ga tožena stranka ni ugotavljala v upravnem postopku, z njim pa se ni ukvarjalo niti sodišče prve stopnje, je dejanski stan iz 1. odstavka 10. člena ZDen in na tej podlagi je mogoče A.V. priznati status upravičenca v postopku denacionalizacije. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o bistvenih kršitvah določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), zaradi katerih tožeča stranka ni imela možnosti neposrednega obravnavanja. Ni ji vročilo odgovora na njeno tožbo in ni opravilo glavne obravnave, čeprav jo je zahtevala.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Določba 8. točke 3. člena ZDen določa, da so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, v nadaljevanju ZNZGP), razen po 7.a členu tega zakona. Premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi 7. a člena ZNZGP je torej po navedeni določbi ZDen izrecno izključeno iz denacionalizacije. Določba 7. a člena ZNZGP je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48). Iz podatkov v upravnih spisih, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer iz odločbe Izvršnega sveta ljudske skupščine LRS z dne 1.10.1953, izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru premoženje podržavljeno prav na podlagi navedenega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, in sicer na podlagi vseh njegovih določb. Podržavljenje je bilo tako izvedeno tudi na podlagi 7.a člena ZNZGP, po kateri so z navedenim Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij prešle v državno last vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru po ZDen ni mogoča denacionalizacija, in bi že iz tega razloga moral organ prve stopnje zavreči zahtevo za denacionalizacijo.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki jih navaja tožeča stranka. Ravnalo je v skladu z določbami 36. člena ZUS, po katerih je dolžno pred odločanjem poslati tožbo v odgovor toženi stranki.

Glede na naravo glavne obravnave iz 2. odstavka 51. člena ZUS, pa je tudi pravilno ocenilo, da glavna obravnava za izvedbo listinskih dokazov ni potrebna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč zaslišanje strank na glavni obravnavi, kot je predlagala tožeča stranka v tožbi, ne bi v ničemer bolj razjasnilo predmetne zadeve.

O zahtevku za povračilo pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče ni odločalo, saj v primeru upravnega spora, v katerem se presoja zakonitost upravnega akta, trpi v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.