Jedro

Če bi zemljiškoknjižno sodišče predlogu samega dolžnika ugodilo, je treba na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZIZ ugoditi tudi vsebinsko enaki zahtevi upnika. Mutatis mutandis velja tudi za tožbeni zahtevek po petem odstavku 168. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba prvotoženke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zanjo neugodnem delu potrdi.

II. Pritožbi tožnika se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti (torej tudi do druge polovice predmetnega deleža nepremičnine) ugodi.

III. Pritožba tožeče stranke proti odločitvi o stroških v točki IV. izreka izpodbijane odločbe se zavrne in se odločba v točki IV. izreka potrdi.

IV. Prvotoženka je dolžna tožeči stranki plačati 1.433,12 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te odločbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je upnik prvotoženke. V izvršbi se skuša poplačati iz nepremičnine, na kateri je v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana drugotoženka, zato skuša v tej pravdi doseči, da bi se na podlagi petega odstavka 168. člena ZIZ (1) vknjižila prvotoženka. Gre za nepremičnino, na kateri je formalno vzpostavljena solastnina, dejansko pa je večstanovanjska zgradba, razdeljena po stanovanjih. Sodišče je njegovemu zahtevku ugodilo le do ene polovice. S III. točko izreka je nato odločilo o dolžnosti prvotoženke, da tožeči stranki povrne pravdne stroške, s IV. točko izreka pa je tožečo stranko obsodilo, naj drugotoženki, ki za pravdo ni dala povoda in je zahtevek takoj pripoznala, povrne njene pravdne stroške.

2. Proti sodbi vlagata pritožbo tožnik in prvotoženka.

Pritožba prvotoženke:

3. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (2) in sodišču predlaga, naj sodbo in sklep spremeni ter tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa naj zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja pri tezi, da tožba ni bila vložena pravočasno, saj naj bi bil sodni rok izvršilnega sodišča prekluziven. Dalje meni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da nepremičnina sodi v skupno premoženje zakoncev. Vendar pa je sodišče prekoračilo zahtevek, ko je ta dejstva ugotavljalo, dodaja pa še, da bi v primeru določitve deleža moral v postopku sodelovati tudi mož prvotoženke. Dalje trdi, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje nasprotovala uporabi izvedeniškega mnenja glede izračuna deležev stanovanjih enot, saj je bilo to pripravljeno po naročilu ene od dejanskih solastnic (J. K.). V naslednjem odstavku pritožbe pa trdi, da je zaključek sodišča, češ da so vsi solastniki stavbe leta 2009 podali sporazum na izjave o višini deležev, napačeN, saj iz predloženih listin ne izhaja, da bi takšno izjavo podpisala J. K. Nazadnje napada še odločitev o stroških postopka in trdi, da je uspeh tožeče stranke le delen in da bi se moralo to odražati tudi pri odločitvi o stroških.

Pritožba tožeče stranke:

4. Tudi tožnik se v svoji pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, če tega ne bo storilo, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Glede glavne stvari pritožbeno sodišče pritožbenih navedb ne bo povzemalo, saj je v nadaljevanju odločilo iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožuje pa se tožnik tudi zoper stroške postopka. Nasprotuje odločitvi, da mora drugotoženki povrniti njene pravdne stroške. Trdi, da je bila tožeča stranka v tožbo prisiljena, da sta toženca nujna in enotna sospornika ter da je povod za tožbo ravno neurejeno zemljiškoknjižno stanje.

5. Sodišče je vsako pritožbo vročilo nasprotni stranki, a odgovora na pritožbo ni podala nobena.

6. Pritožba prvotoženke ni utemeljena. Pritožba tožnice proti odločitvi o glavni stvari je utemeljena. Pritožba tožnika proti odločitvi o stroških ni utemeljena.

O glavni stvari:

7. Obe pritožbi skupaj odpirata probleme in zastavljata dileme, na katere je mogoče odgovoriti ter jih s tem rešiti s predstavitvijo abstrahiranega in vseh ostalih morebitnih pravnih razmerij očiščenega instituta iz tretjega do šestega odstavka 168. člena ZIZ. Dejansko izhodišče uporabe tega instituta predstavlja položaj, ko dolžnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik določene nepremičnine, očitno pa je, da izpolnjuje vsaj materialnopravne pogoje za to, da bi bil vknjižen; upnik pa želi v že obstoječem izvršilnem postopku svojo terjatev poplačati prav z izvršbo na to nepremičnino.

8. Pravna izhodišča oziroma predpostavke uporabe tega instituta so tri. Prvič, normativno dejstvo je, da izvršba na nepremičnino ne more biti uspešna, če dolžnik ni vknjižen kot lastnik. Drugič, dolžnik ima v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika bolj ali manj učinkovito pot, po kateri lahko doseže vknjižbo lastninske pravice. Bodisi, da ima pričakovalno pravico (razpolaga z veljavno intabulacijsko klavzulo) bodisi, da ima celo protiknjižno lastninsko pravico (ker jo je npr. priposestvoval).

9. Tretje in osrednje pravno izhodišče tega instituta je, da upnik ne more biti prepuščen temu, ali bo dolžnik zemljiškoknjižno formaliziral svoj materialnopravni položaj ali ne. Tu namreč več ne gre za to, ali dolžnik svoje abstraktno upravičenje konkretizira ali ne (ta njegova možnost je osrednja prvina pravice), marveč gre za to, ali bo svojo konkretno stvarno pravico napravil zemljiškoknjižno vidno ali ne.

10. V primeru, ko je zoper njega sprožen izvršilni postopek ter ostane pasiven in za vknjižbo svoje obstoječe stvarne pravice ne poskrbi, torej zlorablja notranje zakonitosti zemljiške knjige, ki preprečujejo izvršbo na nepremičnino.

11. Pravni red zato upniku izvršilnega postopka daje možnost, da za ustrezen zemljiškoknjižni videz, ki bo omogočal učinkovito izvršilnosodno varstvo njegove judikatne terjatve, poskrbi sam. Bodisi tako, da predloži listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ) bodisi tako, da s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika (peti odstavek 168. člena ZIZ).

12. Ko torej izhajamo s takšnega pravnega izhodišča, je jasno, da mora biti njegov položaj karseda izenačen s položajem dolžnika: namesto njega stori tisto, kar bi sicer lahko storil dolžnik (če bi za to imel dejanski interes, ki pa ga kot dolžnik v nepremičninski izvršbi več kot očitno nima).

13. Gre za postopek, ki je za varstvo upnikove ustavne pravice do izvršilnosodnega varstva sicer nujen, a vendarle izrazito obremenjuje in podaljšuje sam izvršilni postopek. Prav to je argument zoper to, da bi upnika pri uresničevanju njegove zakonske procesne pravice iz tretjega ali petega odstavka 168. člena ZIZ pravni red obremenjeval karkoli bolj, kot bi bil v zemljiškoknjižnem postopku obremenjen sam dolžnik, če bi se lotil zemljiškoknjižne formalizacije svoje obstoječe materialnopravne pravice.

14. Kaj to pomeni z vidika obravnavane zadeve? Predvsem to, da če upnik tožbe po 168. členu ZIZ ni obremenil s tezo, da gre za skupno premoženje, se tudi sodišče s tem vprašanjem ne ukvarja (3).

15. Takšna zahteva, ki je določba 168. člena ZIZ ne vsebuje, bi upnikov položaj v razmerju do tistih upnikov, čigar dolžniki imajo nepremičnine vknjižene, nesorazmerno zapletla. To velja tembolj, če upoštevamo tožnikove pritožbene trditve, da je glede na izjavnovoljno ravnanje prvotoženke in njenega moža lahko utemeljeno zaupal, da je celotno stanovanje izključno last prvotoženke.

16. Veljati torej mora: če bi zemljiškoknjižno sodišče predlogu samega dolžnika ugodilo, je treba na podlagi tretjega odstavka 168. člena ZIZ ugoditi tudi vsebinsko enaki zahtevi upnika. Mutatis mutandis velja tudi za tožbeni zahtevek po petem odstavku 168. člena ZIZ.

17. Očitno je, da postopek po petem odstavku 168. člena ZIZ zaradi svoje pravne narave ni ustrezen, da bi se v njem proti upnikovi volji razpravljalo o nečem, kar je po naravi stvari odločanje o ugovoru tretjega v izvršilnem postopku ali o reševanju delitve skupnega premoženja, kar je notorno dolgotrajen postopek.

18. Ker je tako, je po presoji pritožbenega sodišča pritožba tožnika utemeljena, saj je sodišče prve stopnje, s tem ko je – ne da bi upnik to uveljavljal – razreševalo vprašanja skupnega premoženja, v nasprotju s telosom 168. člena ZIZ ožilo upnikov položaj po petem odstavku 168. člena ZIZ.

19. Pred dokončno razrešitvijo tožnikove pritožbe in s tem odločitvijo o izpodbijani sodbi, je moralo pritožbeno sodišče odgovoriti še na pravnorelevantne pritožbene navedbe prvotoženke. Te so, kot se bo izkazalo, vse neutemeljene.

20. Prvotoženka še vedno meni, da je tožba prepozna, ker naj bi bila vložena izven prekluzivnega roka. S tem, kakšen je pomen podaljšanja sodnega roka s strani izvršilnega sodišča se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. 168. člen ZIZ namreč ne določa nikakršnega prekluzivnega roka. Edini pogoj je, da je zahtevek vložen v zvezi z obstoječim izvršilnim postopkom na konkretno nepremičnino. Tega, da bi takšnega izvršilnega postopka (več) ne bilo, pa pritožnica niti ne trdi.

21. Odgovor na to, zakaj pritožničine navedbe, ki se ukvarjajo s problemom skupnega premoženja, ne morejo spodbiti zanjo neugodnega dela sodbe, bo pritožnica našla v razlogih te sodbe, ki se ukvarjajo s tožnikovo pritožbo.

22. Pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica napada razloge sodišča prve stopnje glede ugotovitev kolikšen solastniki delež v večstanovanjski stavbi predstavlja sporno stanovanje, pa so notranje protislovne in iz istega razloga sprenevedave. Tako iz razlogov sodišča prve stopnje, kot iz listinske dokumentacije je namreč jasno razvidno, da so z določenim solastninskim deležem izrecno soglašali: J. R., V. F. in T. R. (priloge B 10 – B 12). Četrta etažna lastnica (oziroma solastnica) J. K. pa je takšno določitev deležev naročila ter nato svojo lastninsko pravico v prav takšnem obsegu prenesla na S. Č., ki se je v takšnem obsegu tudi vknjižila.

23. Očitno torej je, da je sodišče prve stopnje v škodo tožnika napačno uporabilo materialno pravo (peti odstavek 168. člena ZIZ). Na podlagi pooblastila iz pete alinee 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je sedaj še obstoječemu zahtevku v celoti ugodeno. Pritožbo prvotoženke je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v zanjo neugodnem delu potrdilo, saj ob tem niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

O pritožbah proti stroškom:

24. Odločitev v točki IV. je pritožbeno sodišče potrdilo. Ugotovitev sodišča, da drugotoženka povoda za tožbo ni podala ter je zahtevek takoj pripoznala, je pravilna. Pritožbene trditve, da je bil povod za tožbo neurejeno stanje zemljiške knjige in da je bil tožnik v tožbo prisiljen, ne utemeljujejo sklepa, da je za zemljiškoknjižno neizvedbo (da se torej prvotoženka ni vknjižila) kakorkoli odgovorna drugotoženka. Uporaba določbe 157. člena ZPP je zato po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

25. O stroškovni odločitvi v III. točki izreka je moralo pritožbeno sodišče odločati znova. Ob tem je ugotovilo, da ob (sedaj še višjem) uspehu znaša pojem „ustrezen del stroškov“ iz drugega odstavka 154. člena ZPP v konkretni zadevi, glede na vse okoliščine primera, vse stroške. Sedaj, ko je z zahtevkom glede solastninskega deleža glede celotnega stanovanja (to pa je tudi celotno vsebinsko bistvo zadeve) tožeča stranka uspela, je torej odločitev v točki III. pritožbeno sodišče vzdržalo v veljavi tudi ob spremenjeni sodbi (druga točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških:

26. Tožeča stranka je s pritožbo uspela. Priglašene stroške po tarifni številki 3210 v višini 1.177,60 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR in DDV v višini 235,52 EUR, skupaj torej 1.433,12 EUR je zato po prvem odstavku 154. člena ZPP pritožbeno sodišče naložilo v breme prvotoženke.

(1) Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo – Ur. l. RS, št. 17/2013).

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe tega predpisa).

(3) Če bi se, potem se namreč upnikov položaj dodatno zaplete. Za učinkovito varstvo svoje pravice mora potem sprožiti še postopek po prvem odstavku 57. člena ZZZDR, nadalje se lahko zastavlja problem upnikove dobre vere – če je šlo za pravnoposlovno pridobljeno zastavno pravico itd.