Jedro

Toženka s pritožbenimi navedbami glede graje posameznih postavk, ki jih tožnica vtožuje, izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

Nedopustnih pritožbenih novot pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je v roku osmih dni dolžna plačati tožnici 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v roku 15 dni plačati 2.124,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2023 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženki je tudi naložilo, da mora v 15 dneh plačati 739,98 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila (II. točka izreka).

2.Toženka je zoper celotno sodbo vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži, naj toženki povrne stroške postopka na prvi in drugi stopnji z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podredno, da vrne zadevo v ponovno odločanje.

3.Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženki naloži, da tožnici povrne vse nadaljnje pravdne stroške. Priglasila je pritožbene stroške.

4.V tem sporu gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Ker v tem primeru ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je skladno z določilo petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločila sodnica posameznica.

Presoja utemeljenosti pritožbe

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izključen. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izjemo predstavljajo zgolj primeri, ko je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja posledica zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 458. člena ZPP).

7.Tožnica v tem sporu zahteva plačilo obveznosti po Pogodbi o limitu na transakcijskem računu št. ... z dne 12. 5. 2022 oziroma Kreditni pogodbi sklenjeni med pravdnima strankama, in sicer vtožuje znesek v višini 2.124,91 EUR, od tega glavnico v znesku 2.100,00 EUR, realne obresti v znesku 15,07 EUR, zakonske zamudne obresti v znesku 1,84 EUR in stroške opominov v znesku 8,00 EUR. Poleg tega zahteva še zakonske zamudne obresti od 16. 5. 2023 dalje do plačila. Med pravdnima strankama med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da sta pravdni stranki sklenili Kreditno pogodbo, sporna je bila sama višina dolga oziroma upoštevanje domnevnih (delnih) plačil toženke.

8.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da se je tožnica v skladu s Kreditno pogodbo zavezala toženki dati limit v znesku 2.100,00 EUR na njenem transakcijskem računu št. ..., toženka pa se je s sklenitvijo iste pogodbe zavezala poravnati oziroma plačati kredit delno ali v celoti kadarkoli v obdobju do končnega vračila, pri čemer sta pravdni stranki kot končni rok vračila kredita določili 12. 5. 2023 (prvi in drugi odstavek 6. člena Kreditne pogodbe). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je vtoževana terjatev po Kreditni pogodbi zapadla v plačilo 12. 5. 2023, pri čemer se je toženka zavezala tudi k plačilu pogodbenih obresti (obrestna mera za kredit znaša 6,30% nominalno letno in se v času trajanja Kreditne pogodbe ne spreminja - prvi odstavek 4. člena Kreditne pogodbe), k plačilu stroškov vodenja kredita (5. člen Kreditne pogodbe) in morebitnih zamudnih obresti (7. člen Kreditne pogodbe).

9.Toženka v pritožbi uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavrniti zaradi njene nesklepčnosti, saj iz tožničinih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka, nadalje navaja, da postavke, ki jih vtožuje tožnica niso pojasnjene niti izkazane ter nenazadnje očita sodišču prve stopnje, da je zaradi nezadostno raziskanega dejanskega stanja, izpodbijano sodbo nezadostno obrazložilo in zagrešilo bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Pritožnica trdi, da je že v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da je tožnica plačila toženke knjižila napačno, sodišče prve stopnje pa je kljub temu izpodbijano sodbo oprlo na listine, ki jih je enostransko pripravila tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje dokaze presojalo popolnoma nekritično in pri tem kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

10.Pritožbeno sodišče navedenim pritožbenim navedbam ne sledi. Preizkus sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava in zahteva sklepčnost tako glede temelja kot višine zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožba sklepčna, saj iz dejstev, ki jih je tožnica zatrjevala v dopolnitvi tožbe, izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Tožnica je v dopolnitvi tožbe natančno navedla kaj vtožuje, torej, da zahteva plačilo obveznosti po Kreditni pogodbi, od tega glavnico v znesku 2.100,00 EUR, realne obresti v znesku 15,07 EUR, zakonske zamudne obresti v znesku 1,84 EUR in stroške opominov, stroške vodenja kredita in stroške izterjave v skupnem znesku 8,00 EUR. S tem je svoje navedbe glede plačila obveznosti po Kreditni pogodbi dovolj substancirala, da bi lahko toženka vtoževanemu konkretizirano ugovarjala tako po temelju kot višini. V kolikšni meri morajo biti tožničine navedbe konkretizirane in podprte z dokazi, je seveda odvisno predvsem od toženke (in njenih ugovornih navedb), zato lahko tudi zgolj pavšalne, nekonkretizirane in nedokazane trditve v tožbi v ničemer ne okrnijo njene sklepčnosti. Glede temelja, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporen, sporna je le višina dolga oziroma upoštevanje domnevnih (delnih) plačil. Toženka je v svojem odgovoru na dopolnitev tožbe z dne 15. 9. 2023 ugovarjala, da je svoje obveznosti po Kreditni pogodbi izpolnila in izpostavila, da tožnica pri zapiranju limita ni upoštevala vseh delnih plačil toženke. V dokaz svojim navedbam toženka ni predložila nobenega konkretnega izračuna stanja dolga, niti se ni opredelila do nasprotnih trditev, da je ta plačila izvedla po drugih svojih kreditnih obveznostih. Iz točke 11. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja kako je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka prišlo do ugotovitve, da so ugovorne navedbe tožene stranke neutemeljene. Višje sodišče zgolj dodaja, da je toženka višino vtoževane terjatve zgolj pavšalno prerekala, kar pa za prevalitev trditvenega bremena v pravdnem postopku ne zadostuje. Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, se namreč štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

11.Pritožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ni jasno, iz česa je sestavljena posamezna postavka, ki jo vtožuje tožnica in da sodišče prve stopnje nekritično povzema, brez kakršnekoli obrazložitve. Navaja, da je glede na izkazana plačila sporna višina glavnice, za realne obresti v višini 15,07 EUR ni jasno, kako so izračunane, za zakonske zamudne obresti v višini 1,84 EUR ni jasno, od česa se obračunajo, kako so izračunane, koliko časa so tekle ter nepojasnjen ostaja strošek v višini 8,00 EUR. Toženka s pritožbenimi navedbami glede graje posameznih postavk, ki jih tožnica vtožuje, izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti, kot je bilo že pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog. Poleg tega, toženka s takimi pritožbenimi navedbami tudi ne more uspeti. Ne more uspeti z zatrjevanjem, da glede zakonskih zamudnih obresti v višini 1,84 EUR ni jasno od česa se obračunavajo, kako so izračunane in koliko časa so tekle ter da ostaja nepojasnjeno kaj predstavlja strošek v višini 8,00 EUR. Tožnica v svojem odgovoru na pritožbo obrazloženo pojasni, zakaj navedeni pritožbeni očitek (s katerim toženka ugovarjala zakonskim zamudnim obrestim in strošku v višini 8,00 EUR) ni utemeljen, saj so navedene pritožbene trditve nedopustna novota, ki jih v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, zato je s takšnim podajanjem ugovorov v pritožbenem postopku prepozna. Višje sodišče ugotavlja, da tožnica pravilno opozarja na nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. O pritožbeni graji glede postavke glavnice in realnih obresti, pa višje sodišče dodaja, da je tožnica svoje navedbe glede višine glavnice in realnih obresti (in tudi ostalih postavk zahtevka) dovolj substancirala, da bi lahko toženka vtoževanim postavkam konkretizirano ugovarjala tako po temelju kot po višini, pa tega v postopku na prvi stopnji, ni storila.

12.Sodišče prve stopnje je glede ugovora, da je tožnica plačila toženke napačno knjižila, že v izpodbijani sodbi jasno obrazložitvo zakaj ne sledi ugovornim navedbam toženke (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje s takšno ugotovitvijo glede presoje knjiženja plačil, dokaze presojalo popolnoma nekritično in da je s tem kršilo načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Višje sodišče pojasnjuje, da z navedenimi pritožbenimi navedbami glede napačnega knjiženja plačil s strani tožnice, toženka izpodbija dejansko stanje, kar v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, zato sodišče tega dela pritožbenih navedb ne bo presojalo.

13.Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena. Posledično tudi ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

14.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, glede na načelo uspeha v pravdi sama nosi pritožbene stroške, hkrati pa je dolžna tožnici, ki je na pritožbo argumentirano odgovorila, povrniti njene (potrebne) stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici stroške odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Kot potrebne je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22/1 OT, 375 točk) in materialne stroške v višini 2% (7,5 točke), ne pa tudi nagrade za pregled spisa in dokumentacije, saj je ta storitev že zajeta v sami sestavi odgovora. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR navedeno znaša 229,50 EUR, po prištetju davka na dodano vrednost pa 279,99 EUR. Če bo toženka zamujala s plačilom stroškov postopka bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti (378. člen OZ in 313. člen ZPP).