Jedro

Ni podlage za uveljavljanje vlaganj; če vlagatelj zahtevka ni zavezanec za vrnitev, niti najemodajalec, niti ne gre za vlaganja, izvršena izpred 7.12.1991.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Po združitvi dveh tožb tožeče stranke v enoten postopek in odločanje, je upravno sodišče z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.12.1999 in tožbo zoper sklep z dne 21.4.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila zahtevi za denacionalizacijo dela nepremičnine M. trg - P., L., z vzpostavitvijo lastninske pravice na ime M.V.. Vrnjena nepremičnina v naravi predstavlja stanovanje v prvem nadstropju, del kleti in podstrešja; poslovni prostor v izmeri 65,09 m2, katerega imetnik pravice uporabe je V. d.d., L.; poslovni prostor v izmeri 134 m2, katerega imetnik pravice uporabe je A. d.d., Z. ter sorazmerni del stavbišča in dvorišča pri parceli št. 2118 k.o. L. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje glede poslovnega prostora v izmeri 134 m2, katerega imetnik pravice uporabe je A. d.d., Z., navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 11.6.1992 postala lastnica navedenega poslovnega prostora Tovarna d. R., K. d.o.o. Po določbi 88. člena ZDen pa po uveljavitvi navedenega zakona niso dopustna nobena razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve po določbah tega zakona. Prav tako isti zakon določa, da so pravni posli, ki so v nasprotju z navedenim določilom, nični. ZDen je stopil v veljavo 7.12.1991, kupoprodajna pogodba pa je bila sklenjena 11.6.1992, torej po uveljavitvi ZDen, zato je tožena stranka navedeno kupoprodajno pogodbo štela za nično. S tem pa ni ovir za vračilo tudi navedenega poslovnega prostora, ki se v skladu z določbo 30. člena ZDen vrne z vzpostavitvijo lastninske pravice.

S sklepom z dne 21.4.2000 pa je tožena stranka zavrgla tožničin zahtevek za povrnitev vlaganj v poslovni prostor v nepremičnini M. trg - P., ker je kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je tožnica uporabljala poslovni prostor, nična, in ker tožnica ni niti zavezanec niti najemnik.

Sodišče prve stopnje je presodilo je, da se tožbena zahtevka tožeče stranke v bistvu nanašata le na priznanje odškodnine zaradi povečane vrednosti na osnovi izvršenih vlaganj v nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka. Tožeča stranka je sporni poslovni prostor pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene s podjetjem A. p.o. iz Z. dne 11.6.1992, torej po sprejemu ZDen, ki je začel veljati 7.12.1991. Pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določbo 88. člena ZDen, so po določbi 2. odstavka 88. člena ZDen nični. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka že 30.6.1994 sporni poslovni prostor vrnila vlagatelju zahtevka za denacionalizacijo Š.V., saj je z njim 20.12.1993 sklenila najemno pogodbo za čas od 1.1.1994 do 30.6.1994, po izteku najemne pogodbe pa je nepremičnino tudi dejansko izročila Š.V. Glede na ugotovljeno ničnost kupoprodajne pogodbe in dejanske okoliščine v obravnavanem primeru tožeča stranka ni zavezanec za vrnitev, saj poslovni prostor ni v njenem premoženju in tudi niso izpolnjeni pogoji za plačilo odškodnine na podlagi 5. odstavka 25. člena ZDen, ker ne gre za vlaganja, izvršena pred 7.12.1991. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka od prvostopnega sodišča ni prejela odgovora tožene stranke na tožbo in ne odgovora na tožbo Š.V., vlagatelja zahteve za vrnitev nepremičnine. Družbi A. iz Z., ki naj bi bila zavezanec za vrnitev nepremičnine, ni bila dana možnost udeležbe v upravnem postopku. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je navedena pogodba nična. To stališče sodišča je v nasprotju s predhodno obrazložitvijo, ki tožeči stranki v postopku ne priznava lastnosti denacionalizacijskega zavezanca za vrnitev nepremičnine in s tem pravice do uveljavitve odškodninskega zahtevka za razliko v vrednosti nepremičnine napram vlagatelju Š.V. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbama tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži, da povrne tožeči stranki vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

V odgovoru na pritožbo stranka z interesom Š.V. (pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke) navaja, da v sporni poslovni prostor tožeča stranka ni vložila ničesar ter ni izvršila nobenih investicijskih ali adaptacijskih del. Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožeča stranka upravičena do povrnitve vlaganj v poslovni prostor v izmeri 134 m2, ki je tudi predmet vračanja v naravi v tem denacionalizacijskem postopku.

Kdo je upravičen uveljavljati povrnitev vlaganj določa ZDen v 5. odstavku 25. člena. Po tej določbi lahko zavezanec ali najemodajalec zahteva od upravičenca iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega 1/2 prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo. Iz določbe 2. odstavka 60. člena pa izhaja, da so v denacionalizacijskem postopku upoštevna le vlaganja v podržavljeno nepremičnino do uveljavitve ZDen to je do 7.12.1991. V postopku je bilo ugotovljeno in to tudi niti ni sporno, da je tožeča stranka pridobila ta poslovni prostor s sklenitvijo najemne pogodbe 11.6.1992. Torej vanj ni mogla vlagati izpred datuma uveljavitve ZDen (7.12.1991). Gre torej za vlaganja, ki po ZDen glede na določeno časovno obdobje, niso relevantna.

Po določbi 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da navedene pogodbe ni mogoče upoštevati. Vendar pa je ne glede na to, ob ugotovitvah, ki niso sporne, da navedeni poslovni prostor ni več v premoženju tožeče stranke, ker je dejansko že vrnjen Š.V., pravnemu nasledniku pokojne upravičenke, pravilna ugotovitev tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zavezanec za vrnitev, saj poslovni prostor ni v njenem premoženju, niti ni najemodajalec niti ne gre za vlaganja, izvršena izpred 7.12.1991. Čeprav tožeča stranka ni prejela odgovora tožene stranke na tožbo, niti odgovora stranke z interesom (Š.V.) na tožbo, s tem sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, saj oba odgovora na tožbo ne vsebujeta nobenih novih dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je s svojo odločitvijo le pritrdilo pravilnim ugotovitvam tožene stranke, torej je le presojalo pravilnost in zakonitost dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu v zvezi z nesodelovanjem A. iz Z. v postopku. A. iz Z. je imela možnost sodelovanja v postopku, saj je bila na obravnavo pred izdajo odločbe tožene stranke pravilno vabljena, le udeležila se je ni, niti ni opravičila svojega izostanka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 23. člena Zakona o upravnem sporu, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče v upravnem sporu odloča, tako kot v tem primeru, le o zakonitosti upravnega akta in kar velja tudi za pritožbene stroške.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.