Jedro

Nepravilno so izračunane urne postavke, in sicer s tem, da je tožeča stranka v bruto plačo vštela tudi postavko številka MO11, prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Plača je plačilo za delo, pri kateri mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca. Tako bruto bruto plača predstavlja končni strošek delodajalca in vključuje osnovno bruto plačo, h kateri se prištejejo vsi dodatki ter socialni prispevki delodajalca (prispevki za socialno varnost, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, prispevek za zaposlovanje, prispevek za starševsko varstvo in akontacijo dohodnine). Vsi ti prispevki so procentualne narave. Neto plača pa je plača, ki jo delavec prejme na svoj transakcijski račun brez upoštevanja povračila stroškov v zvezi z delom (prehrana, prevoz, dodatki in drugo). Glede na navedeno, je torej prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje strošek, ki ga plačuje sam prejemnik plače in to ni obveznost delodajalca, zato je bila pravilna odločitev tožene stranke, da je ta znesek v višini 98,86 EUR izločila kot strošek po uveljavljenih računih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila zahtevku, številka 33151-20/2008/241, ki ga je vložila stranka A. (tožeča stranka v tem sporu) v višini 10.290,86 EUR, del zahtevka za izplačilo sredstev v višini 3.309,14 EUR pa je zavrnila. V obrazložitvi navaja, da je bil tožeči stranki z odločbo številka 33151-20/2008/129 z dne 5. 9. 2012 potrjen I. Načrt izvedbenih projektov (v nadaljevanju NIP) za leto 2012 in za sofinanciranje projekta ..., iz naslova ukrepa Izvajanje lokalnih razvojnih strategij odobrenih 13.600 EUR. Gre za sredstva po načelih pristopa Leader v obdobju 2007-2013 in sicer odobrena po postopku in pod pogoji, ki so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013. Sklicuje se na Uredbo komisije, številka 65/2011/EU, ki v 24. členu določa, da se opravijo administrativni pregledi vseh zahtevkov za izplačilo, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče pregledati.

2. Tožeča stranka je 29. 12. 2014 pravočasno vložila zahtevek, številka 33151-20/2008/241 za izplačilo nepovratnih sredstev za projekt … v višini 13.600 EUR. Pri administrativni kontroli zahtevka je ugotovljeno, da v prilogi 1.1 Specifikacija uveljavljenih stroškov po računih izvedbenega projekta uveljavlja neupravičene stroške pri plačah zaradi nepravilne izračunane urne postavke. Urna postavka je izračunana tako, da je v bruto plačo šteta postavka MO11, prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki se v izračun urne postavke ne všteva. V nadaljevanju navaja vse račune, pri katerih gre za nepravilni izračun urne postavke, tako da znašajo stroški 98,86 EUR.

3. Tožeča stranka je tudi napačno razvrstila stroške po namenu oziroma vrsti. V računih, ki jih v nadaljevanju našteva, je tožeča stranka aktivnosti razvrstila v stroške dela za izvedbo projekta, dejansko pa se aktivnosti uvrščajo med stroške dela za koordinacijo in vodenje projekta. Pri vsakem računu so navedene ure, ki se uvrstijo med stroške dela za namen koordinacije in vodenje projekta, kar pomeni, da predstavljajo 20,95 % skupnih upravičenih stroškov projekta. V skladu z 12. odstavkom 102. člena Uredbe se znižajo za 2.382,05 EUR, na 10% skupnih upravičenih stroškov projekta. Tako znašajo neupravičeni stroški administrativne kontrole 2.480,91 EUR. Tožeča stranka po uveljavljenih računih uveljavlja za 534,35 EUR presežnih upravičenih stroškov, zato se neupravičeni stroški administrativne kontrole znižajo za ta znesek in znašajo 1.946,56 EUR, od tega znesek 85% 1.654,57 EUR. V nadaljevanju še natančno razlaga ves izračun in izračun znižanja. Ugotavlja, da je bilo na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev določenih v Uredbi.

4. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da ni imela možnosti, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za razjasnitev v tej zadevi. Poslan ji je sicer bil poziv za dopolnitev zahtevka glede pomanjkljivosti in bi moral dati glede neupravičenih stroškov pri plačah in napačne razvrstitve aktivnosti tožniku možnost, da pojasni vse stroške, ki so bili po mnenju upravnega organa neupravičeni. Navodila glede teh vprašanj so skromna in nedoločena in nobena od alinei ne izloča prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. S tem, ko zaposleni pooblasti delodajalca, da nakazuje denar v pokojninsko varčevalni steber, zniža svojo neto plačo. Sklicuje se na dopis tožene stranke z dne 11. 6. 2014, ki določa najbolj pogoste ugotovljene pomanjkljivosti v zahtevkih za izplačilo sredstev. Ta v 6. točki ne določa nič o prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju. Iz te točke izhaja edino, da morajo biti iz plačilne listine razvidni vsi stroški delodajalca (bruto vrednost) in skupno število opravljenih ur v plačilnem obdobju.

5. Tudi očitek, da je tožeča stranka napačno razvrstila aktivnosti v stroške dela nima pravne podlage. Gre za uporabo prostega preudarka, za katerega ni naveden predpis, ki ga pooblašča za tako ravnanje, to da je prekategoriziral stroške dela za izvedbo projektih aktivnosti v stroške dela za koordinacijo in vodenje projekta. Upravni organ ni upošteval, da sta koordinacija in vodenje projektnih aktivnosti načrtovani v prijavi razpisa v delu „opis projekta“ pod naloge 3 „Glavne projektne dejavnosti (vsebina - pod a), motivacijska delavnica, 3 usposabljanja, 1 ekskurzija, pod b) izdelava enotne podobe produktov in c) preverjanje kakovosti 20 proizvodov na Dobrotah slovenskih kmetij, ki so podlaga za nastanek stroškov“ v točki 1 kot „Koordinacija in vodenje projektnih aktivnosti“. V nadaljevanju glede vsakega računa zelo določno navaja, koliko ur je tožena stranka izločila, ki jih je tožeča stranka vpisala pod aktivnosti, to so pri vseh primerih dogovori glede posameznega projekta. Gre za konkretno projektno aktivnost, ne pa za koordinacijo in vodenje projekta kot takega. Račune številka 16, 19, 20, 22, 26, 29, 31, 32, 36, 37, 38, 39, 40, 41 in 42, pri katerih so posamezne ure izračune, glede na to, da se po presoji tožene stranke nanašajo na koordinacijo in vodenje projekta, zelo natančno opisuje in navaja, da se je bilo potrebno v okviru teh ur vedno s sodelujočimi pri konkretni delavnici dogovoriti, kako bo potekala delavnica in kdo bo opravil katero delo, torej so te ure upravičene.

6. Ker ni bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je prišlo tudi do kršitve materialnega prava, zato tožeča stranka predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijana odločba odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka vključno s sodno takso.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ostaja pri svojih odločitvah.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno ali so bili izpolnjeni pogoji iz 56. člena ZKme-1 za delno zavrnitev zahteve tožeče stranke za izplačilo sredstev (spornih 3.309,14 EUR) določenih v odločbi, številka 33151-20/2008/129 z dne 5. 9. 2012, po načelih pristopa Leader v višini do 13.600 EUR. Po določbi četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 organ zavrne zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev. Tudi Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uredba) v 122. členu določa, da se neizpolnjevanje ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011/EU in ZKme-1. 10. V obravnavanem primeru iz pisnih podatkov izhaja in temu ne ugovarja niti tožeča stranka, da je bila v postopku odobritve sredstev opravljena administrativna kontrola, to je pregled dokazil o izvedeni naložbi. Tudi po presoji sodišča so nepravilno izračunane urne postavke in sicer s tem, da je tožeča stranka v bruto plačo vštela postavko številka MO11, prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki se po mnenju tožene stranke v izračun urne postavke ne všteva. Po posameznih računih, katerih številke v tem primeru niso sporne, znašajo tako skupni neupravičeni stroški 98,86 EUR. Sporno v tem primeru torej je, ali se to plačilo prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja lahko uveljavlja kot upravičen strošek urne postavke, glede na to, da potrditvah tožeče stranke navodila za izdelavo zahtevkov za izplačilo sredstev iz naslova ukrepov Leader Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013, vsebujejo skromna in nedoločna pojasnila glede dokazovanja stroškov dela, pod točko 5.2. Plače so obravnavane pod točko 5.2.1., prav tako tudi pojasnila v zvezi z najbolj pogostimi ugotovljenimi pomanjkljivostmi v zahtevku za izplačilo sredstev v točki 6, ne določajo ničesar v zvezi s prostovoljnim dodatnim pokojninskim zavarovanjem.

11. Plača je plačilo za delo, pri kateri mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki zavezuje delodajalca. Tako bruto bruto plača predstavlja končni strošek delodajalca in vključuje osnovno bruto plačo, h kateri se prištejejo vsi dodatki ter socialni prispevki delodajalca (prispevki za socialno varnost, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, prispevek za zaposlovanje, prispevek za starševsko varstvo in akontacijo dohodnine). Vsi ti prispevki so procentualne narave. Neto plača pa je plača, ki jo delavec prejme na svoj transakcijski račun brez upoštevanja povračila stroškov v zvezi z delom (prehrana, prevoz, dodatki in drugo). Glede na navedeno, je torej prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje strošek, ki ga plačuje sam prejemnik plače in to ni obveznost delodajalca, zato je bila pravilna odločitev tožene stranke, da je ta znesek v višini 98,86 EUR izločila kot strošek po uveljavljenih računih.

12. Tudi ugotovitev, da je tožeča stranka napačno razvrstila stroške po namenu oziroma vrsti po določenih računih, ki med strankami niso sporni, je pravilna in zakonsko utemeljena. Čeprav tožena stranka ni določno obrazložila, zakaj aktivnosti na določenih računih razvršča med stroške dela za koordinacijo in vodenje projekta, vsled česar so ti presegli 10% skupnih upravičenih stroškov projekta (12. odstavek 102. člena Uredbe), kar sicer predstavlja kršitev pravil postopka, ta ni vplivala na pravilnost odločitve. Iz vseh predloženih poročil o opravljenem delu, ki se nanašajo na uveljavljanje spornih stroškov namreč izhaja, da je tožena stranka po natančnem pregledu vseh listin (to dokazujejo zaznamki na listinah) v okviru lastne dopustne presoje ugotovila, katere opravljene aktivnosti, ki jih je tožeča stranka sicer razvrstila v stroške dela za izvedbo projekta, se dejansko uvrščajo med stroške dela za koordinacijo in vodenje projekta. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da je omejeno v presoji, ki presega odločanje o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, četudi se ta nanaša na tožnikovo zatrjevano nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pozvati tožečo stranko k razjasnitvi vseh omejitev in okoliščin, ki se nanašajo na nejasne (po mnenju tožeče stranke) priglašene stroške, glede na to, da je očitno sama tožena stranka v okviru svojih pristojnosti presodila, da dodatnih pojasnil ne potrebuje in je v okviru zakonsko dovoljene administrativne kontrole sprejela v tem sporu izpodbijano odločitev.

13. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.