Jedro

Za dodelitev brezplačne pravne pomoči mora prosilec izpolnjevati tako finančni kakor tudi pogoj verjetnosti izgleda za uspeh. Če eden izmed pogojev ni izpolnjen, se brezplačna pravna pomoč ne odobri.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v revizijah zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani opr. št. I U 172/2010-6 z dne 24. 2. 2010, opr. št. I U 286/2010-6 z dne 24. 3. 2010, opr. št. I U 325/2010-6 z dne 24. 3. 2010, opr. št. I U 320/2010-6 z dne 7. 4. 2010, opr. št. I U 343/2010-8 z dne 15. 4. 2010, opr. št. I U 475/2010-8 z dne 15. 4. 2010, opr. št. I U 319/2010-6 z dne 15. 4. 2010, opr. št. I U 318/2010-6 z dne 15. 4. 2010, opr. št. I U 321/2010-6 z dne 15. 4. 2010, opr. št. I U 322/2010-6 z dne 7. 4. 2010, opr. št. I U 323/2010-6 z dne 15. 4. 2010, opr. št. I U 324/2010-6 z dne 7. 4. 2010 in zoper sklep opr. št. I U 286/2010-2 z dne 12. 3. 2010. Svojo odločitev je oprla na določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP; Uradni list RS, št. 96/04 in nadaljnji). V nadaljevanju povzema tožnikove navedbe v prošnji in pojasnjuje, katere listine je k prošnji priložil. V skladu z načelom ekonomičnosti postopka je vpogledala v spise Upravnega sodišča Republike Slovenije ter iz njih pridobila izpodbijane sodbe in sklepe, iz spisov opr. št. Bpp 2010 in Bpp 61/2010 pa je pridobila izjavo o premoženjskem stanju. Ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo zoper številne sodbe in sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani, katerih roki za vložitev revizije so različni. Med njimi so tudi sodbe v zvezi s katerimi mu grozi nevarnost zamude roka. Ocenjuje, da določba 1. odstavka 36. člena ZBPP, ki ureja nujno brezplačno pravno pomoč, toženi stranki v ničemer ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne brezplačne pomoči ne opredeli do podatkov, ki so ji na voljo v času odločanja, še posebej, če je to potrebno za izpeljavo postopka v smislu 1. odstavka 1. člena ZBPP. Za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine se po 14. členu ZBPP smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Uradni list RS, št. 3/07 in nadaljnji). Na podlagi podatkov ZPIZ je ugotovila, da tožnik prejema iz naslova pokojnine mesečni dohodek v višini 818,92 EUR. Lastni dohodek tožnika tako presega znesek določen v ZBPP v zvezi z ZSV, kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (453,60 EUR). Pojasnjuje tudi, da se administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki, ki tečejo zoper tožnika, pri ugotavljanju lastnega dohodka, glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV, ne upoštevajo. Iz opisanih razlogov je tožena stranka tožbo tožnika na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP zavrnila.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Meni, da je odločitev tožene stranke pristranska in ne temelji na pravilni uporabi materialnih predpisov in Ustave Republike Slovenije. S takšno odločitvijo so mu tudi kratene človekove pravice do pravne in socialne varnosti ter dostopnosti do Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Meni, da se mu že leta dogajajo krivice tako s strani organov za dodelitev brezplačne pravne pomoči kakor tudi sodišč. Zato tudi podaja predlog za izločitev naslovnega sodišča, o katerem naj odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in argumentih za svojo odločitev ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi 2. odstavka 13. člena ZBPP. Po tej določbi se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek) na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27. 27. a, 27. b, 27. c, 27. č, 28, 28. a, 30 in 1. odstavka 30. a člena ZSV. Tožena stranka je v postopku pravilno ugotovila, da ima tožnik prejemke iz naslova pokojnine v višini 818,92 EUR mesečno. Pravilno je tudi ugotovila, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV, 226,80 EUR, dvakratnik torej 453,60 EUR. Zato je pravilno uporabila določbo 13. člena ZBPP, ko je odločila, da se tožniku brezplačna pravna pomoč na podlagi te določbe ne dodeli. Tožniku je tudi pravilno pojasnila, da se administrativne in sodne prepovedi ter številni izvršilni postopki glede na določbe ZBPP v zvezi z določbami ZSV ne morejo upoštevati.

Tožnik je v tožbi le pavšalno zatrjeval, da se mu že leta dogajajo krivice in da odločitve upravnih organov ter sodišč niso pravilne. Tožnik bi moral vse svoje ugovore konkretno navesti, sicer sodišče utemeljenosti le teh ne more preizkusiti. Sodišče zato ugovore tožnika kot pavšalne zavrača. Tožnik je v tožbi tudi predlagal izločitev upravnega sodišča Republike Slovenije kot državnega organa oziroma določitev drugega pristojnega sodišča. Tako Vrhovno sodišče RS kakor tudi Upravno sodišče RS je tožniku večkrat pojasnilo, da Zakon o pravdnem postopku, ki se na podlagi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporablja, izločitve sodišča ne pozna. Predlog tožnika bi bilo po vsebini mogoče šteti za nepopolni predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v smislu 62. člena ZPP, vendar drugega stvarno pristojnega sodišča za reševanje upravnih sporov so področja brezplačne pravne pomoči po veljavni zakonodaji Republike Slovenije ni. Glede na navedeno je sodišče o tožbi tožnika odločalo kot stvarno pristojno sodišče. Iz opisanih razlogov je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.