Jedro

Začasna odredba s prepovedjo razpolaganja z vsemi zalogami ne prestavlja neznatne škode, saj tožena stranka ne bi mogla izpolnjevati obveznosti upnikom, med katerimi sta tudi tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v I., III. in IV. točki izreka.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom delno ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 25. 10. 2019 tako, da ga je razveljavilo v delu, kjer je bilo toženi stranki prepovedano razpolaganje z zalogami trgovskega blaga tekstilnih izdelkov na k.o. ..., parcela 403/0, ID objekta ...na naslovu ..., v tem obsegu razveljavilo dejanja zavarovanja in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Razveljavilo je sklep o začasni odredbi z dne 25. 10. 2019 v delu, kjer je bilo toženi stranki prepovedano razpolaganje z avtomobilom znamke Audi A6 3.0 TDI Q AUT in za ta del razveljavilo dejanja zavarovanja ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka). Spremenilo je sklep o začasni odredbi z dne 25. 10. 2019 v delu, kjer je bil določen čas trajanja zavarovanja v II. točki izreka tako, da velja še 30 dni od pravnomočne odločitve v gospodarskem sporu (III. točka izreka). Pridržalo je odločitev o stroških postopka zavarovanja za končno odločbo (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da prepoved razpolaganja z zalogami pomeni, da se toženi stranki onemogoča prodaja končnim kupcem in je posledično onemogočena v poslovanju. Glede zalog, s katerimi razpolaga, ni mogoče trditi, da s predlagano začasno odredbo ne bi utrpela nikakršne škode oziroma da bi bila neznatna. Tožeči stranki sta pavšalno navedli, da je v njuno korist ustanovljena zastavna pravica le na manjšem delu zalog, kar naj ne bi omejevalo tožene stranke pri poslovanju in pridobivanju dodatnih obratnih sredstev. Tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala verjetnosti, da bo z zavarovanjem na ostalih premičninah (predmetih zavarovanja) pretrpela neznatno škodo, zato se začasna odredba obdrži v veljavi glede ostalih predmetov zavarovanja, razen za vozilo Audi A6 3.0 TDI Q AUT. Ob upoštevanju roka izvršljivosti sodbe in roka za morebitno podaljšanje začasne odredbe je primeren rok trajanja začasne odredbe 30 dni od pravnomočnosti sodbe in ne 60 dni, kot sta predlagali tožeči stranki.

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje vlagata pritožbo tožeči stranki po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajata, da ima tožena stranka več kot 500.000 kosov tekstilnih izdelkov za nadaljnjo prodajo in z ustanovitvijo neposestne zastavne pravice na njih ne bo utrpela škode. Ta škoda je neznatna v primerjavi s škodo, ki jo bosta utrpeli tožeči stranki in povezane družbe, saj imata zoper toženo stranko za več kot 250.000,00 EUR terjatev. Tožena stranka nima v lasti drugega vrednega premoženja, vsi stroji so že zastavljeni in pridobljene zastavne pravice več kot petih upnikov. Tožena stranka ima v zadnjih mesecih blokirane vse račune. S prodajo vozila Audi A6 3.0 TDI Q AUT je bil prednostno poplačan prijateljski upnik tožene stranke S. d.o.o., ki ima na vozilu zastavno pravico. Tožena stranka se je strinjala, da se vozilo proda in temu ni nasprotovala. Gre očitno za neenakopravno obravnavo upnikov, kar tožena stranka počne namenoma, da bi oškodovala nekatere upnike, med njimi tožeči stranki, druge upnike pa bi neutemeljeno prednostno poplačala. Podan je subjektivni element namena oškodovanja upnikov. Glede na številne neutemeljene ugovore, ki jih vlaga tožena stranka, da bi zavlačevala postopek, je potrebno, da velja začasna odredba 60 dni po pravnomočnosti postopka, saj je za pričakovati, da bodo težave z izvršbo zoper toženo stranko. Napačno je stališče sodišča, da bi morala biti kumulativno izpolnjena pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ. Ker ima tožena stranka več kot 2,000.000,00 EUR letnega prometa in gre ves denarni tok preko edinega še odprtega TRR, je jasno, da z blokado 81.360,54 EUR ne bi utrpela škode oziroma bi bila ta neznatna, saj bi lahko normalno dalje poslovala. Da tožena stranka določenim upnikom prednostno plačuje terjatve, da odsvaja svoje premoženje pod ceno, da oškoduje upnike, bi lahko potrdila priča A. Ö., katerega sodišče ni zaslišalo, tako je ostalo dejansko stanje nepopolno razčiščeno, prav tako je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Tožena stranka zadnjih pet let sistematično deluje v smeri zmanjševanja premoženja, zato je samo še vprašanje časa kdaj ji bo uspelo prodati premičnine, s tem pa onemogočiti oziroma bistveno otežiti poplačilo tožečih strank, saj drugega premoženja nima, kar bi lahko povedal A. Ö., ki s toženo stranko poslovno sodeluje od leta 2015 dalje. Tožena stranka kot lastnik premičnin, strojev in vozil zaradi prepovedi ne bi bila omejena pri izvajanju lastninske pravice, premičnine bi lahko še vedno uporabljala neomejeno, kljub prepovedi razpolaganja bodo premičnine ostale v lasti in jih bo lahko normalno uporabljala za gospodarsko dejavnost. Na vseh premičninah so že vknjižene neposestne zastavne pravice, zaradi česar dodatna obremenitev ne bo vplivala na že sedaj ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj in bo tožena stranka z začasno odredbo utrpela le neznatno škodo (sklep VSL II Cp 197/2013).

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeči stranki neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, da sklepu manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, ker ni zaslišalo priče Atille Özdemirja. Očitek predstavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bo presojan v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo pogoje za ohranitev izdane začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve s prepovedjo razpolaganja z zalogami trgovskega blaga tekstilnih izdelkov. Na ostalih premičninah stroju za tiskanje, sušilni komori in vijačnem kompresorju je obdržalo začasno odredbo, ker tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala verjetnosti, da bo na teh premičninah pretrpela neznatno škodo (7. točka obrazložitve sklepa). Glede na to stališče tožeči stranki neutemeljeno ponavljata, da tožena stranka kot lastnik premičnin, strojev zaradi prepovedi ne bi bila omejena pri izvajanju lastninske pravice, saj bi premičnine lahko še vedno uporabljala neomejeno, da bodo ostale v lasti tožene stranke in jih uporabljala za dejavnost, da so na vseh premičninah vknjižene neposestne zastavne pravice zaradi česar dodatna obremenitev ne bo vplivala na že sedaj ovirano izvrševanje lastninskih upravičenj in bo tožena stranka z začasno odredbo utrpela le neznatno škodo (sklep VSL II Cp 197/20131). Navedba, da tožena stranka z blokado TRR za 81.360,54 EUR ne bi utrpela škode oziroma bi bila neznatna pa se nanaša na zavrnjeni del predloga za izdajo začasne odredbe v III. točki izreka sklepa o začasni odredbi z dne 25. 10. 2019, zoper katerega sta tožeči stranki vložili pritožbo, sodišče druge stopnje pa jo je zavrnilo s sklepom z dne 19. 5. 2021 in potrdilo izpodbijani del sklepa.

7. Po prvem odstavku 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Glede tega pogoja se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sklicevalo na obrazložitev v sklepu o začasni odredbi, da sta tožeči stranki z verjetnostjo izkazali obstoj vtoževane terjatve (5. točka obrazložitve sklepa).

8. Upnik mora na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožeči stranki zmotno opozarjata na napačno stališče sodišča prve stopnje glede izpolnjenosti pogojev iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ ter v nadaljevanju pritožbe pravzaprav pritrjujeta stališču sodišča prve stopnje. To je v sklepu o začasni odredbi poleg prvega pogoja presojalo tudi pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ (6. in 7. točka obrazložitve sklepa) in alternativno namesto tega pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (8. do 11. točka obrazložitve sklepa o začasni odredbi). Ker je ugotovilo, da pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ ni izpolnjen, je pa alternativni pogoj neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, je v delu izdalo predlagano začasno odredbo. V izpodbijanem sklepu je zato presojalo le razloge za alternativni drugi pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (6. točka obrazložitve sklepa).

9. Glede pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ tožeči stranki neutemeljeno ponavljata trditev iz predloga. Nanje je popolno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje v sklepu, ko je delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe. Neutemeljeno navajata, da tožena stranka nima v lasti drugega vrednega premoženja, da so stroji že zastavljeni in na njem pridobljene zastavne pravice več kot petih upnikov, da ima tožena stranka v zadnjih mesecih blokirane vse račune, da ima tožena stranka že pet let zaporedoma premoženje manjše od obveznosti, da se poslovanje poslabšuje, da je imela edini odprti račun v zadnjem letu sedemkrat blokiran, ker navedbe predstavljajo le objektivno premoženjsko stanje in ne subjektivnega ravnanja tožene stranke.

10. Prav tako tožeči stranki neutemeljeno navajata, da je bil s prodajo vozila Audi prednostno poplačan prijateljski upnik tožene stranke S. d.o.o., ki ima na vozilu zastavno pravico, da se je tožena stranka strinjala, da se vozilo proda in temu ni nasprotovala, da gre očitno za neenakopravno obravnavo upnikov, kar tožena stranka počne namenoma, da bi oškodovala nekatere upnike, med njimi tožeči stranki, druge upnike pa bi neutemeljeno prednostno poplačala, da je podan subjektivni element namena oškodovanja upnikov. Omenjeni "prijateljski" upnik je bil poplačan v sodnem izvršilnem postopku, v katerem sta sodelovali tudi tožeči stranki: iz obračuna terjatve in obvestila o delitvi kupnine izvršitelja z dne 13. 12. 2019 (priloga A 130) izhaja, da sta imeli tožeči stranki tretji vrstni red poplačila po terjatvi in sta imeli možnost v primeru, da ne soglašata z obračunom terjatve in obvestilom o delitvi kupnine, vložiti zahtevo, da o tem odloči sodišče. Tega očitno nista storili, zato ne drži očitek neenakopravnega obravnavanja upnikov, o namenu oškodovanja drugih upnikov in subjektivnemu elementu.

11. Prav tako tožeči stranki neutemeljeno navajata, da tožena stranka določenim upnikom plačuje prednostno, da odsvaja premoženje pod ceno, da oškoduje upnike, da zadnjih pet let sistematično deluje v smeri zmanjševanja premoženja, da je vprašanje časa, kdaj bo uspela prodati nepremičnine, s tem onemogočiti oziroma bistveno otežiti poplačilo tožene stranke, da so premičnine edino premoženje v lasti tožene stranke, da se ne sme čakati na dejansko nevarnost, ko bo tožena stranka prodala premičnine in bo takrat prepozno. Tudi glede teh trditev je sodišče prve stopnje v sklepu, ko je delno izdalo začasno odredbo, pravilno pojasnilo, da so nekonkretizirane. Ker tožeči stranki nista podali konkretnih trditev, sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo naroka z zaslišanjem priče A. Ö., ker bi bil namenjen dopolnjevanju trditev, to pa ni dopustno. Zato očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeči stranki nista izkazali nevarnosti, da bo zaradi odtujevanja premoženja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da ni bil izpolnjen pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

12. Za pogoj po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, ki je bil odločilen tako za delno ugoditev predlogu kot sedaj ugovoru, tožeči stranki navajata pritožbeno novoto, da ima tožena stranka več kot 500.000 kosov tekstilnih izdelkov. Ker v pritožbi nista pojasnili zakaj te navedbe nista mogli podati pravočasno pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Predlagane začasne odredbe nista omejili na manjši del tekstilnih izdelkov, temveč na vse zaloge.

13. Glede zalog je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jih tožena stranka prodaja končnim kupcem in da je s tem onemogočena v poslovanju (6. točka obrazložitve sklepa), česar tožeči stranki obrazloženo ne izpodbijata. V teh okoliščinah začasna odredba s prepovedjo razpolaganja z vsemi zalogami ne prestavlja neznatne škode, saj tožena stranka ne bi mogla izpolnjevati obveznosti upnikom, med katerimi sta tudi tožeči stranki. Zato je sodišče prve stopnje glede prepovedi razpolaganja z zalogami pravilno zaključilo, da ne gre za neznatno škodo.

14. Tožeči stranki neutemeljeno navajata, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, ki jih grozi možnost, da ostane brez poplačila terjatve. Gre za prepis zakonske dikcije pogoja po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki ureja zavarovanje nedenarne terjatve, kar ni primer v tej zadevi.

15. Tožeči stranki še neutemeljeno navajata, da je potrebno glede na številne neutemeljene ugovore, ki jih vlaga tožena stranka, da bi zavlačevala postopek, da velja začasna odredba 60 dni po pravnomočnosti postopka, saj je za pričakovati, da bodo težave z izvršbo zoper toženo stranko. Tožena stranka je vložila pravna sredstva, ki ji jih omogoča zakon, zato ne pomeni, da so številni, še manj neutemeljeni, saj je v izpodbijanem delu uspela z ugovorom. Prav tako ni moč iz njenih ravnanj zaključiti, da zavlačuje, niti ni pričakovati, da bodo težave z izvršbo. Kar zadeva njeno premoženjsko stanje, gre za objektivne okoliščine, ki jih ni mogoče sanirati z začasno odredbo. Tožeči stranki nista izkazali posebnih okoliščin za daljši rok veljavnosti začasne odredbe v primerjavi z večino sklepov o začasni odredbi, pred potekom roka pa lahko predlaga njeno podaljšanje2. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine zadeve pravilno določilo rok trajanja začasne odredbe 30 dni od pravnomočnosti odločitve v gospodarskem sporu.

16. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

17. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem nista uspeli (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ) in ker niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ.

1 Literatura je bila kritična ravno do tega stališča v sodni praksi in se z njim ni strinjala: zgolj dejstvo, da je nepremičnina že obremenjena, ne pomeni avtomatsko, da njena nadaljnja obremenitev dolžniku ne bo povzročila znatne škode. Prvotna bremena na nepremičnini lahko po izdaji začasne odredbe odpadejo (ker dolžnik na primer poplača s hipoteko varovan dolg), takrat pa prepoved odtujitve in obremenitve dolžniku onemogoči razpolaganje in tako povzroči škodi (N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, Založba Scientia Iustitia, IUS Software, GV Založba, Ljubljana 2015, opomba številka 332 na strani 75). 2 N. Pogorelčnik Vogrinc, navedeno delo, stran 158.