Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

S prvo prvostopenjsko sodbo z dne 25.5.1999 je bilo razsojeno, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 3.800.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 26.5.1999 dalje do plačila. Ugotovljeno je bilo, da je tožnica delala pri toženi stranki kot kontrolorka azbesta in azbestnih izdelkov ter cementa. Pri delu je bila izpostavljena škodljivemu vplivu azbesta in je zato zbolela za azbestno boleznijo. Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo tožnica trpi zaradi te bolezni. Priznana ji je bila odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000 SIT, za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 1.000.000 SIT in za strah 2.300.000 SIT.

Višji zahtevek je bil zavrnjen. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen višji zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za telesne bolečine in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo.

V nadaljnjem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 12.1.2001 prisodilo tožnici še nadaljnjo odškodnino v znesku 3.600.000 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.1.2001 dalje do plačila in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 3.200.000 SIT in za telesne bolečine 400.000 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo na novo prisojeno odškodnino na skupaj 1.900.000 SIT. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je določilo na skupno 2.000.000 SIT, tako da znaša zvišanje v nadaljnjem sojenju 1.500.000 SIT, zvišanje odškodnine za telesne bolečine v znesku 400.000 SIT pa je potrdilo, tako da znaša ta odškodnina skupaj 1.400.000 SIT.

Upoštevalo je stanje azbestne bolezni, kot ga je pri tožnici ugotovila izvedenka dr. M. D. F., in sicer kot pojav pleuralnih plak in kot začetne parenhimske spremembe. Na podlagi izvedenskega mnenja je ugotovilo, da bolezen napreduje. Že zdaj povzroča tožnici kašelj in tiščanje v prsih, zanesljivo pa bo prišlo še do zmanjšane kapacitete pljuč. Tožničina delovna zmožnost je okrnjena, z upadanjem pljučne kapacitete pa bodo tudi sicer zmanjšane njene življenjske sposobnosti. Odškodnina za telesne bolečine pa se nanaša pred vsem na nevšečnosti, ki jih mora tožnica prestajati v zvezi z zdravniškimi pregledi, ki škodijo zdravju in jih bo treba opravljati tudi v bodoče. Ni pa upoštevalo nevarnosti razvoja bolezni v mezoteliom, ker glede na stanje bolezni pri tožnici taka prognoza ni podana.

Proti tej sodbi vlagata reviziji obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del, uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in prizna tožnici vso zahtevano odškodnino z zamudnimi obrestmi od 16.4.1996 dalje. Poudarja, da je izgubila zdravje, da je okrnjena njena delovna sposobnost, zaradi strahu pred pretečim razvojem bolezni pa je onemogočeno njeno normalno življenje. Zbolela je že pri 47 letih. Navaja, da je azbestna bolezen specifična, je neozdravljiva in njen razvoj je nepredvidljiv. Tožbo je vložila v letu 1996, odškodnina je prisojena po njenem zdravstvenem stanju iz tega časa. Zato zahteva zamudne obresti od dneva, ko je tožena stranka prejela njen odškodninski zahtevek. V zvezi s tem meni, da sedanja sodna praksa glede zamudnih obresti ni sprejemljiva.

Tudi tožena stranka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo istemu ali drugemu senatu sodišča prve stopnje. Navaja, da tožničine življenjske aktivnosti zdaj niso zmanjšane. Okrnjena delovna zmožnost ni upoštevna, saj je tožnica invalidsko upokojena in ji zato ni treba delati. Občasen kašelj in tiščanje v prsih tožnice ne omejuje v vsakdanjem življenju. Za zatrjevano bodočo škodo pa ni gotovo, da bo do nje prišlo. Negotovost se nanaša tudi na obseg škode. Tudi bodoče telesne bolečine niso izkazane.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo tožeče stranke. Zanika, da tožena stranka ni skrbela za varnost delavcev. Oporeka tudi navedbam tožeče stranke o napredovanju bolezni Tožeča stranka na revizijo tožene stranke ni odgovorila.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

O podlagi tožbenega zahtevka, to je o odškodninski odgovornosti tožene stranke, in o odškodnini za strah, je bilo pravnomočno odločeno že v prvem sojenju. V nadaljevanju postopka sta sodišči odločali še o odškodnini za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. O tem sta sodišči odločali na podlagi dodatnega izvedenskega mnenja izvedenke dr. M. D. F. Izvedenka je potrdila, da so se znaki azbestne bolezni pri tožnici pojavili leta 1987. Do leta 1995 so bili ugotovljeni samo pleuralni plaki, v letu 1995 je bilo na podlagi natančnejše diagnostike opaženo, da obstajajo minimalni indikatorji razširitve bolezni na spodnji del pljuč. Napovedala je napredovanje bolezni, ki vodi do zmanjšanja pljučne kapacitete. Tožnica bo morala stalno in redno hoditi na kontrolne zdravniške preglede. CT pregled ima škodljive učinke. Pri napredovanju bolezni glede na tožničino starost bodo zelo verjetno potrebni tudi pregledi, ki so invazivni, neprijetni in zelo boleči. Te ugotovitve so osnova za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za telesne bolečine. Poudarek pri obeh oblikah škode je na bodoči škodi. V tem pogledu tožena stranka utemeljeno opozarja na 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), po katerem sodišče prisodi odškodnino za bodočo škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Toda prav to je izrečno potrdila izvedenka, ki je poudarila kot bistveno značilnost azbestne bolezni njeno neozdravljivost in stalno napredovanje. Sodba druge stopnje se je pri določitvi odškodnine oprla samo na tiste ugotovitve, ki so po mnenju izvedenke gotove, ni pa upoštevala možnosti poslabšanja, ki so sicer možne, vendar jih glede na ugotovljeno stanje bolezni ni mogoče z gotovostjo napovedati. Pri tožnici je gotovo, da se bo pojavila zmanjšana kapaciteta pljuč, ki povzroči zmanjšano zmožnost za vse vrste življenjskih aktivnosti, ki so povezane s potrebo po gibanju. Tudi sedanje stanje, ko tožnica kašlja in jo tišči v prsih, nedvomno vpliva za tožničine življenjske aktivnosti, vsaj v tej meri, da bolezenski znaki tožnico neprestano opozarjajo na obstoj bolezni. V tem smislu je tožničino življenje okrnjeno. Napačno pa je tudi stališče tožene stranke, da zaradi invalidske upokojitve tožnici ni mogoče priznati škode zaradi delovne nesposobnosti. Tožnica uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo, kar v tem primeru pomeni škodo zaradi duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter tudi zaradi zmanjšanja delovne sposobnosti. Invalidska upokojitev lahko nadomesti premoženjsko škodo prizadetemu in prepreči nadaljnje škodljive učinke delovnega okolja, ne more pa preprečiti duševnega trpljenja zaradi izgube delovne sposobnosti kot ene od bistvenih elementov življenjske aktivnosti. Glede na to je odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v skupnem znesku 2.000.000 SIT določena ustrezno. V pravilnem obsegu upošteva tožničino sedanje trpljenje in naraščajoči obseg tega zaradi neizogibnega poslabšanja bolezni. Ne upošteva najslabših možnih prognoz, ker te niso z gotovostjo potrjene. Na podlagi takih ugotovitev je prisojena odškodnina v skladu z merili po 200. in 203. členu ZOR in je hkrati v okvirih, ki jih je postavila sodna praksa v primerljivih zadevah.

Odškodnina za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 1.400.000 SIT upošteva sedanje stanje, ko je tožnica že morala prestati vrsto neprijetnih in škodljivih pregledov. Upošteva, da bo trajalo tudi v prihodnje, pri čemer bodo potrebni tudi bistveno bolj neprijetni in boleči pregledi. Glede na slabo napoved izvedenke v tem pogledu in glede na to, da je tožnica zbolela že pri 47 letih starosti, je prisojena odškodnina utemeljena in ni mogoče pritrditi niti ugovorom tožeče, niti ugovorom tožene stranke, ki se zavzemata za višjo, oziroma nižjo odškodnino. Tudi za to odškodnino velja glede upoštevanja meril po ZOR in okvirov sodne prakse enako, kot je bilo rečeno za odškodnino za duševne bolečine.

Tožnici je bila odškodnina prisojena v dvakratnem sojenju: prvič delno za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za telesne bolečine ter v celoti za strah, drugič v preostalem delu za prvi dve obliki uveljavljane nepremoženjske škode. Zamudne obresti so ji priznane od vsakokrat prisojenega zneska od dneva sodbe dalje. Ne drži revizijska trditev, da je podlaga za prisojo odškodnine zdravstveno stanje tožnice iz leta 1997. Sodišči sta namreč odškodnino prisodili na podlagi vsakokratnega izvedenskega mnenja, ki je izkazovalo stanje v času sojenja. Odškodnina je torej tožnici priznana glede na dejansko stanje, kakršno je bilo ob sojenju in glede na pričakovani razvoj bolezni, kakršnega je z gotovostjo potrdila izvedenka. Zato je v skladu z veljavno sodno prakso tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti od dneva sodbe dalje.

Zamudne obresti, katerih višino določa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, namreč s temeljno obrestno mero po 3. členu tega zakona določa valorizacijo denarnih obveznosti. Ta je glede na stopnjo inflacije po stališču zakonodajalca še vedno potrebna. Prisoja zamudnih obresti od dneva določno postavljene zahteve za povrnitev škode dalje bi bila pri zakonski ureditvi, kakršna je bila v času sojenja na prvi in drugi stopnji, utemeljena, če bi se škoda res ugotavljala po stanju na ta dan. Ker pa se je v obravnavanem primeru škoda ugotavljala na podlagi izvedenskega mnenja, pridobljenega v tem postopku, torej po stanju na dan sojenja, valorizacija prisojenega zneska za nazaj od časa, ko je tožeča stranka postavila odškodninski zahtevek, ne bi bila utemeljena, ker bi s tem prišlo do dvojne valorizacije. Zato revizijsko zavzemanje tožeče stranke za priznanje zamudnih obresti za čas od 16.4.1996 dalje ni utemeljeno.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank kot neutemeljeni (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Revizijsko sodišče ni upoštevalo razlogov, ki jih je tožena stranka navedla v revizijskem odgovoru. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora kriti tožena stranka sama.