Jedro

Pogodba o pristopu dolgu ustvarja somostojno zavezo pristopnika dolgu, ne odveže pa dejanskega dolžnika plačila. S sodno poravnavo sta tožeča stranka kot upnik in tožena stranka kot njen dolžnik sicer smeli dogovoriti, da bo tožeča stranka primarno izterjala plačilo sedaj vtoževane terjatve od pristopnika k dolgu, nista pa se dogovorili, da tožena stranka ni dolžna plačati te terjatve. Ker tega nista dogovorili, je tožena stranka smela vložiti tožbo zoper toženo stranko še pred zaključkom pravde zoper pristopnika k dolgu in ni bila dožna čakati na poplačilo od pristopnika k dolgu. Iz sodne poravnave izhaja, da se tožeča stranka primarno zavezuje izterjati dolg od pristopnika k dolgu, ne pa, da tega dolga ne sme izterjati od tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba tožene glede izpodbijane II. in IV. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1485,96 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 969/2010 z dne 23. 8. 2019 izreklo: ″I. Zaradi delnega umika tožbe se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49625/2010 z dne 13. 4. 2010, v delu, ki se nanaša na toženo stranko E. d.o.o., D. ..., razveljavi v 1. odstavka izreka v delu, ki se nanaša na dne 22. 4. 2010 plačanih 11.730,92 EUR, in se postopek v tem obsegu ustavi. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49625/2010 z dne 13. 4. 2010, delno ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka v preostalem delu, kjer je toženi stranki E. d.o.o., D. ..., naloženo, da v roku 8 dni poravna tožeči stranki glavnico v znesku 198.454,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 179.012,17 EUR od dne 2. 3. 2010 dalje do plačila in od zneska 19.442,29 EUR od dne 9. 4. 2010 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 514,28 EUR od dne 24. 9. 2010 dalje do plačila. III. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49625/2010 z dne 13. 4. 2010, se delno razveljavi v 1. odstavku izreka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.442,29 EUR od dne 2. 3. 2010 do dne 8. 4. 2010 in se v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne. IV. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 4.051,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2. Zoper sodbo je glede II. in IV. točke izreka sodbe tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da odloči samo in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in trdi, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Trditve strank - povzete v izpodbijani sodbi

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi moralo odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: tožeča stranka je navajala: - da sta sedaj pravdni stranki poslovno sodelovali pri izgradnji objekta ″N. ...″, da je naročnik izgradnje tega objekta bila A. ..., glavni izvajalec je bila družba S. d.o.o., O. ..., podizvajalec glavnega izvajalca je bila družba E. d.o.o., D. ... - tožena stranka, njen podizvajalec pa je bila tožeča stranka; - da je tožeča stranka kot podizvajalec 15. 1. 2009 s toženo stranko E. d.o.o. kot naročnikom sklenila Pogodbo št. ... za izvedbo strojnih instalacij (vodovod in vertikalna kanalizacija ter ogrevanje in hlajenje) na objektu ″N. ...″, vrednost del po tej pogodbi je bila (3. člen) 1.215.838,03 EUR (DDV vključen); - da so istega dne (to je 15. 1. 2009) tožeča stranka kot upnik, E. d.o.o. kot dolžnik, A. ... (v nadaljevanju A. B.) kot pristopnik k dolgu in S. d.o.o. kot udeleženec sklenile Pogodbo o pristopu k dolgu, s katero se je A. B. zavezala, da bo poleg družbe E. d.o.o. vstopila v dolžniško-upniško razmerje, ki temelji na že omenjeni Pogodbi št. ..., in sicer do višine 1.228.376,16 EUR in iz katere izhaja še, da E. d.o.o. (dolžnik) in A. B. (pristopnik k dolgu) za terjatev tožeče stranke iz Pogodbe št. ... odgovarjata solidarno (2. člen Pogodbe o pristopu k dolgu), v 3. členu te Pogodbe so se pogodbene stranke dogovorile, da se kot način plačila šteje štiripartitna cesijska (oziroma asignacijska) pogodba, ki jo bo upnik (tožeča stranka) mesečno pripravljal in ostalim pogodbenim strankam pošiljal v podpis, osnova za pripravo vsakokratne cesijske (oziroma asignacijske) pogodbe je bila potrjena začasna mesečna situacija za opravljena dela na objektu, ki ga je moral upniku (tožeči stranki) potrditi dolžnik (tožena stranka E. d.o.o.); - da je tožeča stranka dela po Pogodbi opravila kvalitetno in v dogovorjenem roku, da je tožena stranka podpisala vse situacije ter dne 13. 10. 2009 tudi zapisnik o izvršenih delih, kjer da sta tožeča stranka in tožena stranka ugotovili, (i) da je bil obseg del po Pogodbi v celoti izvršen, (ii) da so bila dela izvršena kvalitetno in v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi, uzancami in pravili stroke ter (iii) da so bila dela po Pogodbi opravljena v dogovorjenem roku in tako med pravdnima strankama ni sporno, da so bila dela po Pogodbi izvedena kvalitetno in v dogovorjenih rokih; - da ne glede na to, da je tožeča stranka storitve po Pogodbi opravila kvalitetno in v dogovorjenih rokih, tožena stranka oziroma A. B. na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu nista v celoti poravnala svojih obveznosti po Pogodbi;- da tožena stranka dolguje tožeči plačilo 210.185,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 2. 3. 2010, in sicer na podlagi obrazca IOP na dan 1. 3. 2010, oziroma na podlagi naslednjih situacij: - 3. začasna situacija št. ... z dne 23. 3. 2009, ki je zapadla v plačilo dne 7. 6. 2009, - 5. začasna situacija št. ... z dne 25. 9. 2009, ki je zapadla v plačilo dne 9. 12. 2009; - končna situacija št. ... z dne 14. 12. 2009, ki je zapadla v plačilo dne 29. 12. 2009 in obračunane zamudne obresti v skupni višini 19.442,29 EUR, ki so bile obračunane na dan 1. 3. 2010; - da je A. B. 22. 4. 2010 delno že poravnala njeno terjatev, in sicer tako, da ji je nakazala znesek 11.730,92 EUR, s čimer je dokončno poplačala 3. začasno situacijo (št. ... z dne 23. 3. 2009) in se je dolg tožene stranke tako zmanjšal na 198.454,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 2. 3. 2010 in zato tožeča stranka umika tožbo za dne 22. 4. 2010 plačanih 11.730,92 EUR; - da je tožena stranka vse situacije potrdila, le te pa so skladno z določili Pogodbe tudi v celoti zapadle v plačilo; - da je ugovor tožene stranke, da naj njena obveznost do tožeče stranke po Pogodbi še ne bi zapadla, saj ni prejela plačila s strani glavnega izvajalca S. d.o.o. neutemeljen in v nasprotju z določili Pogodbe, ker se tožeča stranka in tožena stranka nista nikoli dogovorili, da bi bilo plačilo tožene stranke po Pogodbi kakorkoli odvisno od prejema plačila prve tožene stranke od glavnega izvajalca S. d.o.o.; - da je ugovor tožene stranke, da bi morala tožeča stranka primarno izterjati plačilo od A. B. neutemeljen; - da sta pravdni stranki pred Okrožnim sodiščem v Celju v pravdnem postopku pod II Pg 1388/2010 sklenili sodno poravnavo, kjer je navedeno, da se tožeča stranka zaveže skladno s Pogodbo o pristopu k dolgu primarno izterjati terjatev po Pogodbi od A. B., vendar to ne pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila od obeh, ker so Pogodbo o pristopu k dolgu, ki ustvarja zavezo A. B., da plača dolg po Pogodbi, sklenile pravdni stranki, A. B. in družbo S. d.o.o., zato dvostranski dogovor (t.j. v konkretnem primeru sodna poravnava) med tožečo in toženo stranko ne more spremeniti pogodbenih določil Pogodbe o pristopu k dolgu; tožena stranka je navajala: - da tožeči stranki ne dolguje nič: - da se vtoževani računi nanašajo na sklenjeno pogodbo št. ... za izvedbo strojnih instalacij na objektu ″N. ...″, da pa so bila plačila po sklenjeni pogodbi zavarovana s Pogodbo o pristopu k dolgu, na podlagi katere se je dne 15. 1. 2009 A. B. kot pristopnik k dolgu zavezal, da bo izpolnil terjatev, ki jo ima ali jo bo imel upnik, to je K. d.o.o., proti dolžniku E. d.o.o. iz naslova pogodbe št. ... do višine 1.228.376,16 EUR, saj je naročnik izgradnje objekta N. ... bil prav A. B., glavni izvajalec S. d.o.o., tožena stranka podizvajalec glavnega izvajalca, tožnik pa njegov podizvajalec; - da se tožena stranka ni nikoli izmikala podpisu predloženih asignacij, na podlagi katerih bi se izvršilo plačilo na podlagi sklenjene podizvajalske pogodbe in pogodbe o pristopu k dolgu s pristopnikom; - če ima tožeča stranka kakršnekoli odprte postavke, bi plačilo le-teh na podlagi vseh sklenjenih pogodb morala zahtevati izključno od dejanskega dolžnika in naročnika del - to je A. B., P. C., in ne od tožene stranke; - da tožena stranka s strani glavnega izvajalca S. d.o.o. še vedno ni prejela plačila, ki ga od nje v tej pravdi vtožuje tožeča stranka, in ji S. d.o.o. še vedno dolguje 807.509,96 EUR in ker še ni prejela plačila s strani glavnega izvajalca S. d.o.o., njena obveznost do tožeče stranke še ni zapadla; - da sta sedaj pravdni stranki v okviru povezane pravde, ki je pred Okrožnim sodiščem v Celju tekla pod II Pg 1388/2010 zaradi plačila 95.202,87 EUR s pripadki, dne 4. 2. 2011 sklenili sodno poravnavo, in sicer pod opr. št. M 633/2010 glede obveznosti tožene stranke do tožeče iz naslova Pogodbe št. ... z dne 18. 5. 2009, ki pa niso bile predmet Pogodbe o pristopu k dolgu z dne 15. 1. 2009 z aneksom oziroma zanje ni bilo zagotovljeno kritje s strani A. B. in jih je morala zato tožena stranka tožeči stranki v celoti poravnati sama in je tožena stranka vse obveznosti iz sodne poravnave z dne 4. 2. 2011 št. M 633/2010 tudi v celoti in v redu izpolnila, tožeča stranka pa se je v 5. točki poravnave zavezala, da bo terjatev, ki jo uveljavlja od tožene stranke, primarno izterjala od A. B.; - da tožena stranka sicer verjame, da je tožeča stranka svojo terjatev v stečajnem postopku nad A. B. priglasila in sklenila izvensodni dogovor, vendar poudarja, da ostaja odprto vprašanje, koliko in kdaj bo tožeča stranka dobila s strani primarnega zavezanca poplačano, do zaključka stečajnega postopka nad A. B. in sodne izterjave na podlagi izvensodnega dogovora, sklenjenega v letu 2019, pa ni mogoče govoriti o tem, da je obveznost tožene stranke nastala oz. da je zapadla, saj ta trdi, da bo tožeča stranka v celoti oziroma v pretežnem delu poplačana s strani dolžnika A. B. v stečaju in sama tožeči stranki še ne dolguje, tožeča stranka bo glede na priznanje njene terjatve ob razdelitvi stečajne mase družbe A. B. v stečaju tudi poplačana in ima tožeča stranka še vedno na razpolago sredstva, da svojo terjatev izterja od stečajnega dolžnika po pogojih stečajnega postopka, tožena stranka pa vztraja tudi pri tem, da že po osnovni pogodbi iz osnovnega posla njena terjatev, glede na to, da sama še ni prejela in tudi ne bo prejela poplačila svojih terjatev v enaki višini, kot jih tožeča stranka uveljavlja zoper njo, ravno tako še ni zapadla.

Procesne okoliščine v zadevi

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje pod opr. št. I Pg 969/2010 združilo pravde, ki so sprva tekle ločeno: - pod opr. št. I Pg 969/2010, ki se je začela na podlagi dne 9. 4. 2010 vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listne s strani tožeče stranke, tedaj upnika zoper dolžnika A. B., S. - P. C. zaradi plačila 210.185,38 EUR s pripadki (in toženo stranko E. d.o.o. kot dolžnika, ki pa je zamudil rok za ugovor); - pod opr. št. I Pg 1249/2011 po kot tožba obravnavanem predlogu za izvršbo tožeče stranke zoper toženo stranko E. d.o.o. zaradi plačila 210.185,38 EUR s pripadki in pod opr. št. I Pg 698/2012 po kot tožba obravnavanem predlogu za izvršbo tožeče stranke zoper toženo stranko A. B., S. - v stečaju zaradi plačila 198.454,46 EUR s pripadki.

9. Na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča prve stopnje I Pg 969/2010 z dne 15. 3. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 252/2012 z dne 14. 11. 2012 je zaradi zavrženja tožbe spor končan zoper toženo stranko A. B., S. - P. C. 10. Na podlagi pravnomočnega sklepa I Pg 969/2010 z dne 14. 8. 2019 je zaradi umika tožbe in ustavitve postopka spor končan zoper toženo stranko A. B., S. - v stečaju.

11. Da je tako predmet odločanja sodišča prve stopnje le tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva od tožene stranke E. d.o.o. plačilo 210.185,38 EUR s pripadki, zaradi delnega umika tožbe je predmet presoje terjatve 198.454,46 EUR s pripadki.

12. Delni umik tožbe je sodišče prve stopnje ugotovilo in ustavilo postopek s sklepom, izdanim skupaj izpodbijano sodbo (I. točka izreka odločbe).

Presoja sodišča prve stopnje

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo: (-) da sta pravdni stranki poslovno sodelovali pri izgradnji objekta ″N. ...″ (v nadaljevanju: objekt), da je naročnik izgradnje tega objekta bila A. B., glavni izvajalec je bila družba S. d.o.o., podizvajalec glavnega izvajalca je bila družba E. d.o.o. (tožena stranka), njen podizvajalec pa je bila tožeča stranka; (-) da sta tožeča stranka kot podizvajalec in tožena stranka kot naročnik dne 16. 1. 2009 sklenili Pogodbo št. ... (v nadaljevanju: Pogodba), s katero je tožena stranka naročila, tožeča stranka pa je prevzela izvedbo strojnih instalacij (vodovod in vertikalna kanalizacija ter ogrevanje in hlajenje) na objektu (1. člen Pogodbe), vrednost del z vključenim 20% DDV je znašala 1.215.838,03 EUR (3. člen Pogodbe), da sta se pogodbeni stranki tudi dogovorili, da mora podizvajalec dostaviti naročniku začasne mesečne situacije najkasneje do 23. v mesecu za tekoči mesec, v nasprotnem primeru se znesek prenese v naslednji mesec; naročnik pa bo pregledal situacijo in potrjen izvod vrnil podizvajalcu najkasneje v roku 15 dni od prejema situacije; v primeru, da ne bo soglašal z njeno višino ali s posameznimi postavkami, pa jo bo potrdil v nesporni višini; da je rok plačila bil 60 dni od potrditve situacije in da sta se nadalje stranki še dogovorili, da se bodo plačila vršila mesečno, in se dogovorili o načinu plačila (80% pogodbene vrednosti virmansko, 10% po dokončanju in prevzemu del...) ter o tem, da so plačila zavarovana s pogodbo o pristopu k dolgu z dne 15. 1. 2009 z glavnim izvajalcem (vse 4. člen Pogodbe);(-) da so tožeča stranka kot upnik, tožena stranka kot dolžnik, A. B. kot pristopnik k dolgu in S. d.o.o. kot udeleženec pogodbe dne 15. 1. 2009 sklenili Pogodbo o pristopu k dolgu (v nadaljevanju: Pogodba o pristopu k dolgu), na podlagi katere je A. B. vstopila poleg tožene stranke v dolžniško-upniško razmerje, ki temelji na Pogodbi, in sicer do višine 1.228.376,16 EUR; (-) da so se pogodbene stranke dogovorile, da se s pristopom k dolgu dolžnik (to je tožena stranka) ne oprosti obveznosti, ampak dolžnik in pristopnik k dolgu za terjatve upnika (to je tožeče stranke) odgovarjata solidarno in dolžnik ostane do izpolnitve celotne odstopljene vrednosti še naprej v zavezi do upnika (druga in zadnja alinea 2. člena Pogodbe o pristopu k dolgu), da je bilo nadalje dogovorjeno, da kot dogovorjen način plačila šteje štiripartitna cesijska pogodba, ki jo bo tožeča stranka mesečno pripravljala in jo ostalim pogodbenim strankam pošiljala v podpis; osnova za pripravo vsakokratne cesijske pogodbe pa je potrjena začasna mesečna situacija za opravljena dela na objektu, ki jo mora tožeči stranki potrditi tožena stranka (prvi odstavek tretjega člena Pogodbe o pristopu k dolgu) in da so tožeča stranka, tožena stranka in A. B. ter S. d.o.o. dne 13. 10. 2009 sklenili Aneks št. 1 k Pogodbi o pristopu k dolgu z dne 15. 1. 2009 , s katerim so spremenili prvi odstavek drugega člena Pogodbe o pristopu k dolgu na način, da pristopnik k dolgu vstopi poleg dolžnika v dolžniško-upniško razmerje do višine 978.376,16 EUR; (-) da je v zvezi z deli po Pogodbi tožena stranka podpisala vse situacije ter dne 13. 10. 2009 tudi zapisnik o izvršenih delih, v katerem sta sedaj pravdni stranki med drugim ugotovili, da: - je bil obseg del po Pogodbi v celoti izvršen, - so bila izvedena dela izvršena kvalitetno in v skladu z veljavnimi tehničnimi predpisi, uzancami in pravili stroke, ter - so bila dela po Pogodbi opravljena v dogovorjenem roku; (-) da je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska 210.185,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 2. 3. 2010 dalje do plačila na podlagi IOP (izpiska odprtih postavk) na dan 1. 3. 2010 , iz katerega in iz predloženih posameznih situacij je razvidno, da so na dan 1. 3. 2010 bile neplačane terjatve tožeče stranke po naslednjih računih oziroma situacijah: - 3. začasni situaciji št. ... z dne 23. 3. 2009 v višini 516.709,77 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 7. 6. 2009 in je ostala neplačana v višini 11.730,92 EUR; - 5. začasna situacija št. ... z dne 25. 9. 2009 v višini 101.336,40 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 9. 12. 2009 in je ostala neplačana v višini 81.069,12 EUR; - končna situacija št. ... z dne 14. 10. 2009 v višini 122.428,81 EUR, ki je zapadla v plačilo dne 29. 12. 2009 in je ostala neplačana v višini 97.943,05 EUR, poleg terjatev po situacijah tožeča stranka vtožuje še plačilo zamudnih obresti od situacij št. ... z dne 23. 1. 2009, št. ... z dne 23. 2. 2009, št. ... ter št. ... z dne 23. 4. 2009, ki so bile obračunane na dan 1. 3. 2010 in skupaj znašajo 19.442,29 EUR; (-) da tožena stranka ni argumentirano nasprotovala niti obstoju in vtoževani višini celotne neplačane terjatve tožeče stranke po Pogodbi niti obstoju in neplačani višini terjatev tožeče stranke po posameznih situacijah in enako velja za nastanek zamude s plačilom situacij št. ... z dne 23. 1. 2009, št. ... z dne 23. 2. 2009, št. ... ter št. ... z dne 23. 4. 2009, ki je povzročila tek zamudnih obresti, obračunanih in vtoževanih na dan 1. 3. 2010; (-) da je A. B. tožeči stranki 22. 4. 2010 nakazal znesek 11.730,92 EUR, s čimer je dokončno poplačana 3. začasna situacija št. ... z dne 23. 3. 2009 (niso pa še poplačane zamudne obresti od te začasne situacije), zaradi česar je tožeča stranka delno umaknila tožbo za navedeni znesek; (-) da je tožeča stranka v celoti, skladno s Pogodbo in v dogovorjenem roku izvedla pogodbeno dogovorjena dela, zato je upravičena do njihovega celotnega plačila in je tako utemeljena terjatev 81.069,12 EUR po 5. začasni situaciji št. ... z dne 25. 9. 2009 in 97.943,05 EUR po končni situaciji št. ... z dne 14. 10. 2009; (-) da je tožena stranka ugovarjala, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, ker njena obveznost še ni zapadla, saj tožena stranka še vedno ni prejela plačila s strani glavnega izvajalca S. d.o.o., vendar je ugovor neutemeljen, saj se tožeča in tožena stranka nista dogovorili, da bi bila obveznost plačila tožene stranke po Pogodbi odvisna od prejema plačila toženi stranki od glavnega izvajalca; (-) da je tožena stranka ugovarjala, da njena obveznost plačila tožeči stranki ne obstaja, ker bi tožeča stranka morala zahtevati plačilo odprtih postavk izključno od A. B. ki je bila naročnik del na objektu in je dejanski dolžnik, vendar tudi ta ugovor ni utemeljen; (-) utemeljen ni zato, ker so se v Pogodbi o pristopu k dolgu pogodbene stranke izrecno dogovorile, da se s pristopom k dolgu dolžnik (to je tožena stranka) ne oprosti obveznosti, ampak dolžnik in pristopnik k dolgu, to je A. B., za terjatve upnika (to je tožeče stranke) odgovarjata solidarno in dolžnik ostane do izpolnitve celotne odstopljene vrednosti še naprej v zavezi do upnika (druga in zadnja alinea 2. člena Pogodbe o pristopu k dolgu) in vsebina razmerja med tožečo stranko in toženo stranko se s Pogodbo o pristopu k dolgu ni spremenila, ampak Pogodba o pristopu k dolgu pomeni dodatno zavarovanje tožeče stranke za njeno terjatev iz Pogodbe ter je tožeča stranka kot upnik s Pogodbo o pristopu k dolgu pridobila pravico, da po lastni izbiri terja izpolnitev od tožene stranke kot dolžnika ali A. B. kot pristopnika k dolgu (v smislu 432. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) ali pa od obeh solidarno in glede na to, da je obstoj vtoževane terjatve po Pogodbi nesporen, saj tožena stranka ne nasprotuje obstoju (preostale, še neplačane) terjatve po Pogodbi, lahko tožeča stranka zahteva plačilo svoje terjatve po Pogodbi od prve ali druge tožene stranke; (-) da je neutemeljen ugovor tožene stranke, da sama ni tista, ki je dolžna plačati tožeči stranki, ker je bila A. B. pasivna pri izpolnitvenih ravnanjih in je tožena stranka bila izključena iz plačilnega toka naročnik - dejanski izvajalec, ker je pravno nepomembna tako zatrjevana izključenost tožene stranke iz plačilnega toka naročnik - dejanski izvajalec kot tudi vprašanje, zaradi čigavega ravnanja ni prišlo do sklenitve posameznih asignacijskih pogodb, saj so se pogodbene stranke Pogodbe o pristopu k dolgu dogovorile, da je štiripartitna cesijska (oziroma asignacijska) pogodba zgolj način plačila in ni pogoj za izpolnitev obveznosti po Pogodbi in ne po Pogodbi o pristopu k dolgu, tako da če do sklenitve posameznih asignacijskih pogodb, ki so s Pogodbo o pristopu k dolgu bile dogovorjene kot način plačila, ni prišlo, slednje tožene stranke ne odvezuje plačila po Pogodbi, ker njena obveznost do tožeče stranke izhaja iz same Pogodbe; (-) neutemeljen je nadalje ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati tožeči stranki, ker sta pravdni stranki v drugi sodni zadevi z opr. št. II Pg 1388/2010 dne 4. 2. 2011 sklenili sodno poravnavo pod opr. št. M 633/2010, s katero se je tožeča stranka v 5. točki poravnave zavezala, da bo skladno s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 15. 1. 2009 primarno izterjala dolg, ki je predmet zahtevka v gospodarskem sporu (pod opr. št. I Pg 969/2010) od A. B., ker takšna zaveza tožeče stranke ne pomeni, da v obravnavani pravdi tožeča stranka ne more zahtevati plačila od tožene stranke, kar je v skladu s 399. členom OZ, ki določa, da poravnava, ki jo je sklenil eden izmed solidarnih dolžnikov z upnikom, nima učinka nasproti drugim dolžnikom, vendar jo imajo ti pravico sprejeti, če ni omejena na dolžnika, s katerim je bila sklenjena, tako da sodna poravnava med tožečo in toženo stranko ne more spremeniti pogodbenih določil Pogodbe o pristopu k dolgu, ki so jo sklenile pravdni stranki, A. B. in družba S. d.o.o., saj se s spremembo nista strinjali A. B. in S. d.o.o. kot preostali dve pogodbeni stranki; (-) da s sodno poravnavo pod opr. št. M 633/2010 tudi ni prišlo niti do prenehanja obveznosti tožene stranke po Pogodbi niti do ukinitve solidarne obveznosti tožene in A. B. po Pogodbi o pristopu k dolgu in tudi ne do odpisa dolga tožene stranke; (-) da je A. B. v stečajnem postopku, v katerem je ta skladno s sklenjenim izvensodnim dogovorom z dne 16. 6. 2019 priznala terjatev tožeče stranke v višini 198.454,46 EUR, vendar iz naslova priznane terjatve v stečajnem postopku tožeča stranka še ni prejela nikakršnega plačila, toda neutemeljen je ugovor tožene stranke, da ker bo tožeča stranka v celoti oziroma v pretežnem delu poplačana s strani dolžnika A. B. v stečaju, njena obveznost za plačilo še ni nastala, ker obveznost do tožeče stranke izhaja iz same Pogodbe in je tudi že zapadla, na podlagi Pogodbe o pristopu k dolgu pa je A. B. kot pristopnik k dolgu vstopila poleg tožene stranke kot dolžnika v dolžniško-upniško razmerje po Pogodbi in se s pristopom k dolgu tožena stranka ni oprostila obveznosti, ampak tožena stranka in A. B. za terjatev tožeče stranke kot upnika do tožene stranke kot dolžnika odgovarjata solidarno; (-) da je solidarnost tožene in A. B. v tem, da vsaka od njiju odgovarja tožeči stranki za celo obveznost in lahko tožeča stranka zahteva njeno izpolnitev od ene ali druge od njiju ali od obeh, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo ena od njiju izpolni, in sta obe prosti (395. člen OZ), ker je tako obveznost tožene stranke solidarna in še ni bila (v celoti) izpolnjena, jo je tožena stranka dolžna izpolniti; (-) da tožeča stranka utemeljeno vtožuje od tožene stranke plačilo zneska v skupni višini 179.012,17 EUR, ki obsega seštevek 81.069,12 EUR iz naslova (celotnega) plačila 5. začasne situacije št. ... in 97.943,05 EUR iz naslova (celotnega) plačila končne situacije št. ..., ker pa je med strankama nesporno, da situacije št. ... z dne 23. 1. 2009, št. ... z dne 23. 2. 2009, št. ... ter št. ... z dne 23. 4. 2009 niso bile plačane v dogovorjenem roku, je nastala dolžniška zamuda, ki ima za posledico tek zakonskih zamudnih obresti ki jih je tožeča stranka obračunala na dan 1. 3. 2010 in skupaj znašajo 19.442,29 EUR ter jih v skladu s 378. členom OZ dolžna plačati tožena stranka kot tudi zakonske zamudne obresti od (neplačanega) zneska 81.069,12 EUR po 5. začasni situaciji št. ..., ki je zapadla v plačilo dne 9. 12. 2009, in (neplačanega) zneska 97.943,05 EUR po končni situaciji št. ..., kije zapadla v plačilo dne 29. 12. 2009 in ker od obeh situacij tožeča stranka terja zakonske zamudne obresti od 2. 3. 2010 dalje, kar je kasneje, kot pa je posamezna od obeh navedenih situacij zapadla v plačilo, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od seštevka obeh zneskov (179.012,17 EUR) od dne 2. 3. 2010 dalje, kar pa ne velja za obračunane obresti 19.442,29 EUR, ker je po 381. členu OZ od neplačanih obresti mogoče zahtevati tudi zamudne obresti, vendar samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo , tožba je vložena 9. 4. 2010, zato je upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.442,29 EUR od dne 9. 4. 2010 dalje do plačila in ne že od dne 2. 3. 2010. Pritožba

14. Pritožba najprej povzema odločitev sodišča prve stopnje, ko navaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo utemeljilo na predpostavki, da je obstaja materialnopravna podlaga za to, da tožeča stranka terja plačilo vtoževanega zneska in sicer Pogodba med tožečo in toženo stranko št. ... (podjemna pogodba) in Pogodba o pristopu k dolgu z dne 15.01.2009 med pravdnima strankama, A. B. in S. d.o.o. in nadalje, da je celotna obveznost tožene stranke do tožeče zapadla v plačilo oziroma da so izpolnjeni pogoji za to, da tožeča stranka od tožene terja plačilo celotne terjatve.

15. Pritožba se s takimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja in meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo: a.) ali je terjatev tožeče stranke zapadla v plačilo, b.) ali je tožena stranka glede na sklenjeno sodno poravnavo zavezanka za plačilo.

16. Pritožba kot nesporno potrjuje ugotovitve, da je tožeča stranka izkazovala terjatev do tožene stranke po situacijah, kot jih sodišče prve stopnje povzema v točki 22 obrazložitve. Prav tako ni za pritožbo sporno, da je bila družba A. B., P. C. naročnik del na objektu ″N. ...″, družba S. d.o.o. glavni izvajalec, tožena stranka njen podizvajalec, ta pa je določena dela s Pogodbo št. ... z dne 16. 01. 2009 (v nadaljevanju: ″Pogodba″) oddala v izvedbo tožeči stranki.

17. Pritožba pa v zvezi z zatrjevanjem tožene stranke, da vtoževana terjatev ni zapadla v plačilo trdi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je ugovor tožene stranke, da njena obveznost do tožeče stranke še ni zapadla, neutemeljen (točka 22 obrazložitve). Tožena stranka je ves čas tega postopka poudarjala, da je bilo s Pogodbo med pravdnima strankama, Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 15. 01. 2009 določeno, da je plačilo tožene stranke tožeči (in tudi družbe S. d.o.o. kot pristopnika poleg samega naročnika oziroma investitorja) pogojeno s tem, da tudi tožena stranka sama prejme dokončno plačilo s strani naročnika. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala in to med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno ter je ostalo neprerekano, namreč, da tožena stranka sama s strani naročnika ali glavnega izvajalca ni prejela niti delnega plačila zneska, ki ga v tej pravdi od tožene stranke terja tožeča stranka. Prav tako naročnik te obveznosti ni poravnal glavnemu izvajalcu, ki je zaradi neplačil naročnika pristal v stečajnem postopku, enako kot zatem tudi naročnik sam.

18. Glede na navedeno pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da takšnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo, ko pa iz listin v spisu, na katere se sicer sodba opira, izhaja drugače. Tako je v 3. alineji drugega odstavka Pogodbe o pristopu k dolgu določeno, da je pogoj za plačilo 10% pogodbenega zneska 1.228.376,16 EUR ali 122.837,616 EUR oziroma glede na kasneje sklenjeni aneks 978.376,16 EUR ali 97.837,616 EUR tudi dokončno plačilo investitorja izvajalcu, pogoj predhodnega poplačila tožene stranke pa je dogovorjen tudi v sami Pogodbi med pravdnima strankama. Celoten, s strani tožeče stranke vtoževan znesek, je del pogodbenega zneska po Pogodbi in Pogodbi o pristopu k dolgu in do višine najmanj 97.837,616 EUR zapade pod pogoj predhodnega plačila naročnika toženi stranki, tožeča pa bi smela plačilo svojih terjatev do navedenega zneska od tožene stranke uspešno terjati le ob izpolnitvi pravkar navedenega pogoja, ki pa se žal ni izpolnil, saj je tudi tožena stranka sama ostala v celoti nepoplačana. Glede na to, sodišče prve stopnje vsaj v tem obsegu ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku.

19. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje zato po oceni tožene stranke ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za to, da se tožena stranka obsodi na plačilo vtoževanega zneska. Neizvedba nekaterih predlaganih dokazov (zaslišanje prič D., R. in pravdnih strank po zakonitih zastopnikih) je dodatno pripomogla k napačni ugotovitvi dejanskega stanja glede pogojenosti plačila, saj bi predlagane, a nato nezaslišane priče lahko izpovedale, da je bil pogoj za to, da nastopi obveznost tožene stranke do tožeče stranke ta, da tudi tožena stranka za opravljeno delo prejme plačilo. Na to pomanjkljivost v postopku je tožena stranka sodišče opozorila z grajo ob zaključku obravnave.

20. Nadalje pritožba v zvezi z učinki sodne poravnave z dne 04. 02. 2011 meni, da je sodišče I. stopnje spregledalo pomen in učinek sklenjene sodne poravnave med pravdnima strankama. Trdi, da je tožena stranka ves čas opozarjala, da je s tožečo stranko v vzporednem pravdnem postopku, ki je pred Okrožnim sodiščem v Celju tekel pod opr. št. II Pg 1388/2010, sklenila sodno poravnavo in sicer opr. št. M 633/2010 z dne 04. 02. 2011. V 5. točki poravnave sta se pravdni stranki med seboj izrecno dogovorili za pogoj, da bo tožeča stranka svojo terjatev, ki jo uveljavlja zoper toženo stranko v tem pravdnem postopku (pod opr. št. I Pg 969/2010) izterjala oziroma uveljavljala primarno oziroma najprej od pristopnika k dolgu A. B. Glede na dogovorjeno solidarno zavezo v Pogodbi o pristopu k dolgu z dne 15. 01. 2009 sta se imeli pravdni stranki s sodno poravnavo opr. št. M 633/2010 z dne 04. 02. 2011 v razmerju med seboj pravico dogovoriti o tem, da bo tožeča stranka najprej izterjala plačilo svoje terjatve od A. B. Do takrat, ko bo dokončno jasno, da tožeča stranka s strani družbe A. B., sedaj v stečaju, ne bo v celoti ali delno poplačana, po mnenju tožene stranke tožeča stranka od nje (še) ne more zahtevati plačila. Takšen je bil tudi namen določila 5. točke sklenjene sodne poravnave, podlaga za takšen izrecen dogovor pa je bila dejanska verižna ureditev plačilnega odnosa v konkretnem poslu ″N. ...″, ki je tožeča stranka ni izrecno in določno prerekala. Dejansko je vsa plačila do izvajalcev in podizvajalcev v poslu, tudi v razmerju s tožečo stranko, kar zadeva poprejšnjih plačil, izvajal (s cesijami) naročnik oziroma investitor A. B., ki je bil ″alfa in ornega″ celotnega projekta in žal na koncu zaradi neplačila tudi usoden za večino udeležencev le tega. Ravno zato sta pravdni stranki s poravnavo želeli razbremeniti toženo stranko v primeru, da niti sama strani A. B. ne bi prejela plačila oziroma da bo tožeča stranka svoje terjatve neposredno uveljavila najprej od družbe A. B. Uveljavitev terjatev tožeče stranke od družbe A. B. - v stečaju pa kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje še ni zaključena in še ni mogoče reči ali bo tožeča stranka poplačana in v kakšnem obsegu. Dotlej pa po prepričanju tožene stranke tožeča stranka nima pravice plačila zahtevati (tudi) od tožene stranke, saj poravnalna zaveza z dne 04. 02. 2011 takšno plačilno obveznost tožene stranke do tožeče izrecno in namenoma regulira. Zato je presoja sodišča prve stopnje, da pač dolžnost plačila tožene stranke izhaja iz Pogodbe in Pogodbe o pristopu k dolgu, glede na sklenjeno sodno poravnavo (ob dejstvu, da sploh ni izpolnjen pogoj, ker tožena stranka plačila tudi sama še ni prejela) zmotna in v nasprotju s pogodbenim dogovorom med pravdnima strankama.

21. Sodišče prve stopnje tudi glede na gornjo grajo ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja ter je zato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za to, da se tožena stranka obsodi na plačilo vtoževanega zneska. Neizvedba nekaterih predlaganih dokazov (zaslišanje pravdnih strank po zakonitih zastopnikih) je dodatno pripomogla k napačni ugotovitvi dejanskega stanja glede utemeljenosti zahtevka zoper toženo stranko, saj bi predlagani, a nezaslišani stranki (vsaj direktor tožene stranke) lahko še dodatno osvetlile pomen dogovora iz 5. točke sodne poravnave opr. št. M 633/2010 z dne 04. 02. 2011. Na to pomanjkljivost v postopku (ABK) je tožena stranka sodišče opozorila z grajo ob zaključku obravnave.

Odgovor na pritožbo

22. Odgovor na pritožbo povzema, da tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da naj terjatev tožeče stranke ne bi zapadla, ker naj bi bilo v Pogodbi št. ... z dne 16. 01. 2009 (v nadaljevanju: ″Pogodba″) oziroma Pogodbi o pristopu k dolgu z dne 15. 01. 2009 (v nadaljevanju: ″Pogodba o pristopu k dolgu″) dogovorjeno, da je pogoj za plačilo 10% pogodbenega zneska tudi dokončno plačilo naročnika toženi stranki. Glede na to, da se naj navedeni pogoj ne bi izpolnil tožena stranka meni, da terjatev tožeče stranke ni zapadla. Takšne navedbe so neresnične. Pravdni stranki se namreč niti v Pogodbi niti v Pogodbi o pristopu k dolgu nista dogovorili, da bi bilo plačilo tožeči stranki pogojeno s tem, da tožena stranka prejme dokončno plačilo s strani naročnika. Res je, da so v Pogodbi (člen 4) in Pogodbi o pristopi k dolgu (člen 2) navedeni različni pogoji za izvedbo plačila izvedenih del, vendar pogoja, ki ga navaja tožena stranka v pritožbi, ni med njimi. Stališče sodišča v izpodbijani sodbi, da se tožeča stranka in tožena stranka nista nikoli dogovorili, da bi bila obveznost tožene stranke po Pogodbi odvisna od prejema plačila toženi stranki od glavnega izvajalca, je tako v celoti pravilno. Poleg tega pa je potrebno tudi poudariti, da je družba A. B. (prej drugo tožena stranka) na naroku za glavno obravnavo dne 27. 02. 2013 na vprašanje sodnice kaj od zapisanega v zadnjem stavku 3. člena Pogodbe o pristopu k dolgu je za drugo toženo stranko sporno in bo ovira pri pristanku na plačilo dolga, povedala, da nič od naštetega ni bilo sporno in ni vplivalo na zadržanje izplačila tožeči stranki. Res je, da sta tožeča stranka in tožena stranka v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, opr. št. II Pg 1388/2010 sklenili sodno poravnavo opr. št. M 633/2010 z dne 04. 02. 2011, kjer je navedeno, da se tožeča stranka zaveže skladno s Pogodbo o pristopu k dolgu primarno izterjati terjatev po Pogodbi od družbe A. B., ..., vendar to ne pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila od tožene stranke in družbe A. B. Pogodba o pristopu k dolgu, ki ustvarja zavezo družbe A. B. (prej drugo tožene stranke) (poleg zaveze prvo tožene stranke), da plača dolg po Pogodbi je bila namreč sklenjena med pravdnimi strankami in A. B., P. C. ter S., d.o.o. (kot udeležencem Pogodbe), zaradi česar dvostranski dogovor (t.j. v konkretnem primeru sodna poravnava) med tožečo in toženo stranko ne more spremeniti pogodbenih določil Pogodbe o pristopu k dolgu, ki sta jo sklenili pravdni stranki in A. B., P. C. ter S., d.o.o. Glede na navedeno je ugovor tožene stranke, da mora tožeča stranka terjatev po Pogodbi izterjati primarno od družbe A. B. neutemeljen. Stališče sodišča prve stopnje je tako tudi v tem delu v celoti pravilno. Glede na to, da je obstoj vtoževane terjatve po Pogodbi nesporen, lahko tožeča stranka zahteva plačilo svoje terjatve po Pogodbi od tožene stranke ali družbe A. B. Presoja pritožbenega sodišča

23. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo nekaterih dokazov (zaslišanje prič in pravdnih strank), saj pritožbeno sodišče soglaša z argumenti sodišča prve stopnje, ki je obrazložilo, da je trditve pravdnih strank bilo mogoče dokazno preizkusiti že z listinskimi dokazi, ki pa jih je sodišče prve stopnje v celoti dopustilo tako in kolikor sta jih predlagali pravdni stranki.

24. Res je sedaj pritožnik na zadnji glavni obravnavi zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem določenih prič in zakonitih zastopnikov strank uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar na način, da je izrecno pojasnil, da opustitev izvedbe dokazov utegne vplivati na to, da bo dejansko stanje zmotno ai nepopolno ugotovljeno. Uveljavljal torej ni bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč morebitno nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

25. Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožene stranke pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožena stranka v zvezi nezapadlostjo njene obveznosti za plačilo vtoževane terjatve iz razloga, ker tudi sama ni prejela plačila trdila (vloga 19. 12. 2011 v spisu I Pg 1249/2011): ″Prvotožena stranka pojasni, da sama s strani glavnega izvajalca S. d.o.o. še vedno ni prejela plačila, ki ga od nje v tej pravdi vtožuje tožeča stranka in ji S. d.o.o še vedno dolguje 807.509,96 EUR. Ker prvotožena stranka še ni prejela plačila s strani glavnega izvajalca S. d.o.o., njena obveznost do tožeče stranke še ni zapadla″. Torej je sedaj pritožnica trdila, da je njeno plačilo tožeči stranki odvisno od tega ali ji bo njena naročnica S. d.o.o. plačala po njuni medsebojni pogodbi. Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje , da je bila družba A. B., P. C. naročnik del na objektu ″N. ...″, družba S. d.o.o. glavni izvajalec, tožena stranka njen podizvajalec, ta pa je določena dela s Pogodbo št. ... z dne 16. 01. 2009 (v nadaljevanju: ″Pogodba″) oddala v izvedbo tožeči stranki.

26. Pritožba te zgoraj povzete trditve dejansko sama ponovi, vendar pa trdi, da so takšne njene trditve ostale neprerekane, kar pa ne drži, saj je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 14. 5. 2018 (listne številke 176-do 179 spisa ) v spisu I Pg 969/2020 pod IV. točko vloge navedla: ″Ugovor (prvo)tožene stranke, da njena obveznost do tožeče stranke po Pogodbi še ni zapadla, saj ni prejela plačila s strani glavnega izvajalca S. d.o.o. je neutemeljen in v nasprotju z določili Pogodbe. Tožeča stranka in (prvo ) tožena stranka se namreč nista nikoli dogovorili, da bi bilo plačilo prvotožene stranke po Pogodbi kakorkoli odvisno od prejema plačila prvotožene stranke od glavnega izvajalca S. d.o.o.″

27. Slednje trditve pa tožena stranka ni prerekala in tudi ni v pravdi podala drugih in več trditev glede vezanosti njen obveznosti plačil tožeči strani na plačilo njenega naročnika njej. Tako so vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z (ne) zapadlostjo vtoževane terjatve pritožbene novote, za katere pritožba ne pove, zakaj jih ni mogla podati do konca postopka pred sodiščem prve stopnje in jih kot takšne pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP).

28. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako iz tretje alineje tretjega odstavka 4.člena Pogodbe št. ... (Pogodba) z dne 16. 1. 2009 kot iz tretje alineje drugega odstavka 3. člena Pogodbe o pristopu k dolgu izhaja, da je plačilo 10 % pogodbene vrednosti vezano na ″poplačilo investitorja glavnemu izvajalcu″, kar navaja tudi pritožba sama, ko povzema vsebino določil, kot jih je navajalo pritožbeno sodišče, vendar pa investitor ni S. d.o.o., ker je tudi pritožbeno nesporno, da je ta glavni izvajalec, A. B. pa naročnik in ne investitor ter kot takšen ni nikoli zatrjevan.

29. Tako pritožba nima prav, da je sodišče napačno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev tako na podlagi Pogodbe kot na podlagi Pogodbe o pristopu k dolgu, po kateri za vtoževani dolg jamči solidarno.

30. Pritožba tudi ni utemeljena kolikor meni, da je zmoten dejanski in materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev ne glede na sodno poravnavo, ki sta jo dogovorili sedaj pravdni stranki.

31. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da pred Okrožnim sodiščem v Celju v zadevi II Pg 1388/2010 sklenjena sodna poravnava opr. št. M 633/2010 z dne 04. 02. 2011, kjer je navedeno, da se tožeča stranka zaveže skladno s Pogodbo o pristopu k dolgu z dne 15. 1. 2009 primarno izterjati terjatev po Pogodbi od družbe A. B., P. C., ne pomeni, da tožeča stranka ne more zahtevati plačila od tožene stranke in družbe A. B. Pogodba o pristopu k dolgu ustvarja zavezo družbe A. B. (poleg zaveze tožene stranke), da plača dolg po Pogodbi je bila sklenjena med pravdnima strankama in A. B., P. C. ter S., d.o.o. (kot udeležencem Pogodbe), zaradi česar dvostranski dogovor (sodna poravnava) med tožečo in toženo stranko ne more spremeniti pogodbenih določil Pogodbe o pristopu k dolgu.

32. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, Pogodba o pristopu k dolgu ni bila spremenjena in skladno z njo sta solidarna dolžnika za sedaj vtoževano terjatev tožena stranka in A. B. Pogodba o pristopu k dolgu je pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika in z njo tretji stopi v zavezo poleg dolžnika (432. člen OZ). Tretji torej ni tožena stranka in tožeča stranka je s pogodbo o pristopu k dolgu svoj položaj glede možnosti plačila svoje terjatve izboljšala, ker se je z njo tretji samostojno kot solidarni dolžnik zavezal za plačilo terjatev. Pogodba o pristopu dolgu ustvarja somostojno zavezo pristopnika dolgu, ne odveže pa dejanskega dolžnika plačila. S sodno poravnavo sta tožeča stranka kot upnik in tožena stranka kot njen dolžnik sicer smeli dogovoriti, da bo tožeča stranka primarno izterjala plačilo sedaj vtoževane terjatve od pristopnika k dolgu, nista pa se dogovorili, da tožena stranka ni dolžna plačati te terjatve. Ker tega nista dogovorili, je tožena stranka smela vložiti tožbo zoper toženo stranko še pred zaključkom pravde zoper pristopnika k dolgu in ni bila dožna čakati na poplačilo od pristopnika k dolgu. Iz sodne poravnave izhaja, da se tožeča stranka primarno zavezuje izterjati dolg od pristopnika k dolgu, ne pa, da tega dolga ne sme izterjati od tožene stranke. Če je tožena stranka mnenja, da takšen dogovor po sodni poravnavi pomeni, da tožbe zoper njo sploh ne bi smela vložiti vse dotlej dokler ne bo dokončno znana višina poplačila s strani pristopnika k dolgu, pa gre kvečjemu za kršitev pogodbene zaveze s strani tožeče stranke in njeno odškodninsko odgovornost, ki pa je tožena stranka ne zatrjuje.

33. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sodna poravnava nima učinkov prenehanja terjatve tožeče stranke do tožene in ne odvezama tožeči stranki pravice do tožbe zoper toženo stranko za plačilo terjatve, ki izhaja iz njene medsebojne podjemne pogodbe.

34. Dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo že na podlagi listinskih dokazov in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku po delnem umiku tožbe delno ugodilo.

35. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, kakšna po uradni dolžnosti ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka (350.člen ZPP) se sodišču prve stopnje ni pripetila.

36. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

37. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke glede izpodbijane II. in IV. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

38. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

39. Tožena stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1485,96 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

40. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno OT/15 in kot potrebne stroške priznalo po tarifni številki 21 stroške odgovora na pritožbo v višini 2000 odvetniških točk, po določbi 11. člena OT 30 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 2030 točk in ob vrednosti točke 0,60 EUR je priznani strošek 1218,00 EUR, povečano za 22% DDV, ki znaša 267,96 EUR, skupaj priznani stroški pa 1485,96 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.