Jedro

Potrdilo o poreklu blaga je bilo izdano na podlagi podatkov, ki jih je predložil izvoznik, po presoji sodišča pa bi tožeča stranka kot deklarant, ki odgovarja za točnost navedb v deklaraciji in kot dober strokovnjak na svojem področju, morala storiti vse potrebno, da se prepriča o poreklu blaga.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno prvostopno odločbo je bilo tožeči stranki kot deklarantu in družbi A. iz Bratislave kot prejemniku blaga določeno naknadno plačilo carinskih dajatev za blago 141 PC, 108100 m2, tkanine iz steklenih vlaken (mreža) z odprto mrežno s strukturo iz steklenih vlaken, z velikostjo celice 5,5 mm po dolžini in širini ter težo 160 g/m2, trgovski naziv: Fiberglass mesh, sproščeno v prost promet z uvozno carinski deklaracijo MRN št. 12SI00603640564030 z dne 25. 2. 2012 v Izpostavi Koper po postopku 42 - hkratna sprostitev v promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico Skupnosti kot sledi: od carinske osnove 29.188,82 € protidampinška dajatev po 62,90 % stopnji v znesku 18.359,77 € in obresti od tega zneska od poteka roka za plačilo, to je 5. 3. 2012, do dneva izdaje prvostopne odločbe po obrestni meri 1,627 %, ki znašajo 637,53 €. Skupno se torej naloži plačilo v znesku 18.997,30 €, kar sta carinska dolžnika kot solidarna zavezanca dolžna plačati v roku 10 dni od dneva vročitve prvostopne odločbe na naveden račun.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Carinski urad Koper na podlagi določila 78. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZ), 21. in 21.a člena Zakona o carinski službi ter 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) opravil preverjanje izvedbe postopka sprostitve blaga v prost promet po zgoraj navedeni carinski deklaraciji. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik št. DT 4293-5/2013-18 z dne 10. 3. 2014. Predmet preverjanja je ugotavljanje pravilnosti deklariranega nepreferencialnega porekla in države porekla.

3. Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da je tožeča stranka kot deklarant navedeno uvozno carinsko deklaracijo izpolnila v skladu z določilom 62. člena CZ. Kot deklarirano poreklo blaga je navedena Tajska (TH). Pošiljatelj blaga je podjetje B. in je namenjeno prejemniku blaga družbi A. iz Bratislave.

4. V zvezi z zadevno deklaracijo je carinski organ od organizacije OLAF (Evropski urad za boj proti goljufijam) med drugim pridobil naslednjo dokumentacijo: - Mission report THOR št. 29842 z dne 21. 11. 2013 s prilogami (v nadaljevanju MR), - prošnjo za upravno sodelovanje pri preverjanju izvora v zvezi z uvozom tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken št. 0303/3148 z dne 22. 8. 2013 (priloga 7) in - potrjen zapisnik (zadeva: Akcija Evropske unije in Tajske med 3. 9. in 4. 10. 2013, št. OF/2012/0504 z dne 3. 10. 2013).

5. Iz listin izhaja, da je 1. 10. 2013 skupna delegacija EU in Tajske obiskala prostore podjetja C. v Laem Chabangu, kjer je komercialna prosta cona pod nadzorom carine. Navedeno podjetje opravlja storitve skladiščenja za podjetja, ki uporabljajo pristanišče Laem Chabang, za kar ga je pooblastila tajska carina. V prostorih tega podjetja se ne odvija predelava, ampak le skladiščenje ter raztovarjanje oziroma natovarjanje zabojnikov. V zvezi z uvozom tkanine z mrežno strukturo iz steklenih vlaken iz Kitajske in ponovnim izvozom tega blaga v EU je to podjetje opravljalo logistične storitve za tajsko uvozno izvozno podjetje D. Ltd., vendar pa so se tajske carinske uvozne in izvozne deklaracije ter spremljevalne listine za te pošiljke vedno nanašale na povezano tajsko podjetje B. Te storitve so vključevale sprejem blaga v zabojnikih v njihovih prostorih v Laem Chabangu, praznjenje zabojnikov in prenos tkanine z mrežno strukturo iz steklenih vlaken v nove zabojnike za ponoven izvoz v EU. Dokumenti so omogočili povezavo med prejetim poročilom 2011 do 2012 (received report) in objavljenim poročilom 2011 do 2012 (released report) z referenco koda izdelka. Kodo izdelka priskrbi stranka, ta pa identificira določeno pošiljko od prejema v skladišče do sprostitve blaga za izvoz ter tako potrdi, da gre za isto blago. Prej omenjeni izpisi so omogočali sledenje mrežni strukturi iz steklenih vlaken Kitajskega porekla od uvoza na Tajsko do izvoza s Tajske v EU v različnih zabojnikih.

6. Dne 4. 10. 2013 je v prostorih oddelka za zunanjo trgovino (v nadaljevanju OZT) v mestu Nonthaburi blizu Bangkoka potekal sestanek med ekipo EU in tajskim oddelkom za zunanjo trgovino (OZT) v prisotnosti tajskega carinskega oddelka. Prejete podrobne informacije so potrdile, da je poreklo tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken, ki jih je med ostalim tudi podjetje B., Ltd izvozilo iz Tajske, kitajsko. Glede statusa porekla blaga zbrane informacije kažejo, da je izdaja potrdil s strani OZT temeljila na napačnih ali nepravilnih informacijah, ki so jih OZT priskrbeli izvozniki. Po določilu prvega odstavka 23. člena CZ je blago po poreklu iz tiste države, v kateri je v celoti pridobljeno. Pretovarjanje ali prepakiranje izdelka ne more podeliti statusa porekla te države. V skladu s 24. členom CZ, je blago, ki je bilo proizvedeno v dveh ali več državah po poreklu iz tiste države, v kateri je bila opravljena zadnja bistvena gospodarsko upravičena predelava ali obdelava in katere izid je izdelava novega proizvoda ali ta predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje.

7. Začasna protidampinška dajatev na uvoz tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken z velikostjo celice več kot 1,8 mm po dolžini in širini ter težo več kot 35 g/m2 je bila uvedena s 1. členom Uredbe Komisije EU št. 138/2011 z dne 16. 2. 2011 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken s poreklom iz Ljudske republike Kitajske. Ta začasna dajatev je bila uvedena dne 18. 2. 2011, dne 10. 8. 2011 pa se je s 1. členom Izvedbene uredbe Sveta EU št. 791/2011 z dne 3. 8. 2011 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz nekaterih tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken s poreklom iz Ljudske Republike Kitajske uvedla dokončna protidampinška dajatev na uvoz tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken z velikostjo celice več kot 1,8 mm po dolžini in širini ter težo več kot 35 g/m2 s poreklom iz Ljudske Republike Kitajske.

8. Za blago, ki je predmet obravnavane deklaracije je bilo ugotovljeno, da gre za blago pošiljatelja družbe B. in prejemnika družbo A. iz Slovaške, ki je v zabojniku CRXU9144115 prispelo v Koper s končno dobavo v namembno državo Madžarsko za družbo E. Za to blago je bilo ugotovljeno, da je najprej prišlo v Tajsko z uvozno carinsko deklaracijo in sicer št. A0200541209750, katero je spremljal tajski uvozni račun št. DB11WS107 za blago trgovskega naziva Fiberglass mesh, skupne količine 753 PC, neto teže 82840 kg in površine 548900 m2. Iz tega računa (gre za delno odpremo), so razvidne tudi količine 141 PC, neto teža 17300 kg ter površina 108100 m2, kar v popolnosti ustreza blagu po obravnavani carinski deklaraciji.

9. Za predmetno blago je bila nato izdana izvozna tajska carinska deklaracija in sicer št. A0231541202508, katero je spremljal tajski izvozni račun št. GFT11-019 za blago trgovskega naziva Fiberglass mesh, skupne količine 753 PC, skupne neto teže 82840 kg ter skupne površine 548900 m2. Iz tega računa so razvidne tudi količine 141 PC, neto teža 17300 kg ter površina 108100 m2, kar v popolnosti ustreza blagu po obravnavani carinski deklaraciji. Kot prijavljeno poreklo blaga je navedeno CN – Kitajska.

10. Upoštevajoč navedeno prvostopni organ ugotavlja, da je blago uvoženo po obravnavani carinski deklaraciji, pripeljano v pristanišče Koper v zgoraj navedenem zabojniku prispelo iz Republike Kitajske z vmesnim pretovorom v prosti coni Laem Chabangu na Tajskem, kar pomeni, da je bilo potrdilo o nepreferencialnem tajskem poreklu izdano na podlagi napačnih ali nepravih podatkov in se šteje, da je poreklo kitajsko in ne tajsko. Zato se obračuna protidampinška dajatev po 62,9 % stopnji, carinske dajatve na industrijske izdelke po stopnji 7 % pa so že obračunane. Na podlagi teh ugotovitev je Carinski urad Koper naredil nov izračun dajatev.

11. Dolg iz naslova protidampinške dajatve tako znaša 18.359,77 €. Carinski dolžnik je deklarant. V primeru posrednega zastopanja pa je dolžnik tudi oseba, za račun katere je bila izdelana carinska deklaracija (201. člen CZ). Če obstaja za isti carinski dolg več dolžnikov, so ti solidarno zavezani k plačilu, zato sta solidarno zavezana k plačilu predmetnega dolga tožeča stranka in družba A. iz Bratislave.

12. Zapisnik o preverjanju carinske deklaracije z dne 10. 3. 2014 je bil poslan tudi tožeči stranki, ki je nanj podala pripombe. Na te je prvostopni organ odgovoril. Glede tega, da bi po svoji naravi obravnavana zadeva morala biti predmet inšpekcijskega postopka in ne carinskega nadzora oziroma kontrole, pojasnjuje, da se je naslovni carinski organ odločil, da bo omenjeno zadevo obravnaval kot naknadno preverjanje, kar predpisuje 78. člen CZ. Glede na to, da so pri opravljanju nadzora ali kontrole ugotovljene nepravilnosti, ki vplivajo na pravilno izvajanje predpisov, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna carinska služba, je bil o teh ugotovitvah sestavljen zapisnik po 130. členu ZDavP-2. Obseg zapisnika, kompleksnost zadeve in različne dejanske okoliščine pa po mnenju prvostopnega organa ne presegajo dometa naknadnega preverjanja carinske deklaracije po 78. členu CZ ter tako ne predstavljajo razloga, zaradi katerih bi naslovni organ moral predmetno zadevo obravnavati kot inšpekcijsko.

13. Na ugovor tožeče stranke v zvezi z možnostjo seznanitve s potekom postopka in podajo pripomb nanj prvostopni organ pojasnjuje, da je bil tožeči stranki oziroma njenim zastopnikom omogočen vpogled v celoten spis, o tem je bil sestavljen tudi zapisnik. Tožeči stranki je bila tako dana možnost do sodelovanja v postopku. Sicer pa so poročila OLAF v skladu z drugim odstavkom 11. člena Uredbe EU, EURATOM št. 883/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 9. 2013 o preiskavah, ki jih izvaja OLAF ter razveljavitvi Uredbe ES št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta EURATOM št. 1074/1999 dopustni dokazi v upravnih in sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kot upravna področja, ki jih pripravljajo nacionalni upravni inšpektorji.

14. Glede ugovora tožeče stranke, da je od družbe A. za vsak uvoz blaga prejela originalno potrdilo o prejemu blaga, ki se je sproščalo v EU po postopku 42 in zato ni imela razlogov, da pooblastitelju ne bi verjela, prvostopni organ odgovarja, da je iz priloge 7 mogoče razbrati, da je bilo za račun GFT11-019 s strani OZT izdano nepreferencialno dokazilo o poreklu Form C/O št. IC2012-0003168, ki je bilo priloženo deklaraciji. Kljub temu, da je bilo to potrdilo izdano s strani OZT, pa je bilo pri preiskavi s strani OLAF ugotovljeno, da je to blago prispelo iz Kitajske z vmesnim pretovorom v prosti coni Laem Chabang zato, da je bilo nato v drugih zabojnikih v nespremenjeni obliki izvoženo v EU. Zbrane informacije tako kažejo, da je izdaja potrdil o poreklu s strani OZT v zvezi z blagom predmet zadevne deklaracije temeljila na napačnih ali nepravih informacijah, ki so jih OZT priskrbeli izvozniki. Tožeča stranka bi glede na vlogo, ki jo ima kot deklarant po določbah 199. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti, ki odgovarja za točnost navedb v deklaraciji in predložitev ustreznih listin, ki izpolnjujejo pogoje glede pristnosti in varnosti, kot skrbni gospodarski subjekt morala ukrepati z dolžno pozornostjo glede na to, da gre za blago, za katerega je bila že zdavnaj pred konkretnim uvozom uvedena protidampinška dajatev za tkanine iz steklenih vlaken po poreklu iz Kitajske.

15. Na ugovor tožeče stranke, da je takoj po uvedbi postopka po elektronski pošti pozvala solidarnega dolžnika družbo A., da ji pridobi ustrezno dokumentacijo o poreklu blaga in da je na podlagi ugotovitev tožeče stranke same mogoče sklepati, da je v konkretnem primeru šlo za očitno goljufivo ravnanje družbe A. in E. z namenom, da ob uvozu ne bi prišlo do plačila protidampinških dajatev in da tožeča stranka ne glede na svoje dolgoletne izkušnje ravnanj obeh navedenih družb ni mogla predvideti in ji zato ni mogoče očitati malomarnosti, saj je situacija izključno posledica goljufije navedenih družb in organov, ki so izdajali predmetna potrdila o poreklu, pa prvostopni organ odgovarja, da ne glede na to, tožeča stranka kot deklarant po določbi 199. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o uvedbi Carinskega zakonika skupnosti odgovarja za točnost navedb v deklaraciji in predložitev ustreznih listin, ki izpolnjujejo pogoje glede pristnosti in veljavnosti in da mora kot skrbni gospodarski subjekt ukrepati z dolžno pozornostjo in upoštevati tveganja, ki so neločljivo povezana s trgom, od koder prihaja blago, za katero veljajo protidampinški ukrepi in še toliko bolj skrbno in v sodelovanju s prejemnikom blaga sprejeti ukrepe pred tveganjem naknadne izterjave.

16. Prvostopni organ še dodaja, da bi tožeča stranka morala vse te aktivnosti storiti, preden se je spustila v pogodbeno razmerje s priporočeno VIP stranko in bi potem morebiti ravnala drugače in bi tako sprejela ukrepe pred tveganjem naknadne izterjave. Tožeča stranka se je sestala s predstavniki družbe A. in družbo E. dne 16. 6. 2012, torej po vložitvi zadevne deklaracije, kar kaže na to, da ni ukrepala kot skrben gospodarski subjekt. Glede na navedbe tožeče stranke, da je uvoz dejansko organizirala družba E., ki bi jo zato bilo treba šteti za dejanskega uvoznika, ki bi v skladu s tretjim odstavkom 201. člena CZ moral šteti za dolžnika, saj je ta družba vedela, da je blago dejansko kitajskega porekla, pa prvostopni organ odgovarja, da je prvostopni organ v postopek vključil tudi družbo A. iz Bratislave, ta družba pa je solidarni dolžnik skupaj s tožečo stranko. Sicer pa iz predloženih listin izhaja, da je na računu, ki je predmet odjavne deklaracije kot prejemnik blaga navedena družba A., ki nato blago, ki je predmet deklaracije, pošilja na Madžarsko.

17. Na osnovi navedenega prvostopni organ zaključuje, da je poreklo tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken kitajsko, posledica česar so premalo obračunane in plačane dajatve, ki se plačujejo ob uvozu. Te znašajo 18.359,77 €, obresti od tega zneska pa 637,53 €. Skupaj torej tožeča stranka nerazdelno z drugim solidarnim dolžnikom dolguje 18.997,30 €.

18. Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za finance pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

19. Iz njegove odločbe izhaja, da je potrdilo o poreklu blaga (certificate of origin) dokazilo o nepreferencialnem poreklu, ki ga izdajajo gospodarske in trgovinske zbornice, v konkretnem primeru je izdajatelj OZT. Po določbi 78. člena CZ lahko carinski organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga deklaracije ponovno pregledajo.

20. Ugotovitev, da dokazil o nepreferencialnem tajskem poreklu ni mogoče sprejeti kot dokazov, da to blago izpolnjuje zahteve EU o nepreferencialnem tajskem poreklu, je posledica opravljene zunanje preiskave OLAF, rezultati katere so zbrani v poročilu. Prvostopni organ je imel na podlagi tako izvedenega ugotovitvenega postopka OLAF zadostno podlago, da je lahko brez kakršnegakoli dopolnjevanja postopka začel postopek naknadnega preverjanja predmetne carinske deklaracije in sprejel ukrep, kot je razviden v izpodbijani odločbi. Na podlagi opravljene zunanje preiskave OLAF je bilo ugotovljeno, da so bile pošiljke mrežaste tkanine odposlane iz Kitajske na Tajsko in po menjavi zabojnikov ter pretovarjanju poslane v EU. Te pošiljke torej niso bile predmet nikakršne predelave ali proizvajalne dejavnosti na Tajskem, saj predelava ali proizvodnja ni dovoljena v skladiščih proste cone takšne vrste, kjer se je zadevno blago hranilo, kar pomeni, da je blago ohranilo svoje nepreferencialno kitajsko poreklo in je s tem podana zavezanost k plačilu protidampinške dajatve. Ker je bilo blago kot blago kitajskega porekla prijavljeno že ob uvozu na Tajsko, potrebe po dodatnem ugotavljanju tega dejstva ni bilo.

21. Razen tega drugostopni organ še pojasnjuje, da ni bilo razloga, da bi carinski urad opravil poseben inšpekcijski nadzor. Glede na ugotovitve OLAF, da je na Tajskem šlo zgolj za pretovarjanje kitajskega blaga v druge kontejnerje, pa ni bilo nobenega razloga da se te ugotovitve ne bi uporabile kot podlaga za izdajo odločbe o odmeri uvoznih dajatev.

22. Drugostopni organ še dodaja, da tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na dobro vero, ko zatrjuje, da ni imela nobenega razloga za dvom v navedbe in dokumentacijo predloženo s strani prejemnika blaga. Glede na vlogo, ki jo ima kot deklarant, ki po določbah 199. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 odgovarja za točnost navedb na deklaraciji in predložitev ustreznih listin, ki izpolnjujejo pogoje glede pristnosti in veljavnosti, pa bi kot skrbni gospodarski subjekt morala ukrepati z dolžno pozornostjo glede na to, da gre za blago, za katerega je bila že zdavnaj pred konkretno sprostitvijo blaga v prost promet uvedena najprej začasna protidampinška dajatev na uvoz nekaterih tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken s poreklom iz LR Kitajske, nato pa dokončna protidampinška dajatev. Ravnati bi morala še toliko bolj skrbno in v sodelovanju s prejemnikom blaga sprejeti ukrepe pred tveganjem naknadne izterjave, ne zgolj s tem, da je od prejemnika blaga zahtevala predhodno dokazilo o poreklu. Preudaren gospodarski subjekt, ki pozna stanje ureditve, mora pri svoji oceni ugodnosti trgovanja s tem blagom upoštevati tveganje, ki je neločljivo povezano s trgom, iz katerega se uvaža blago in jih sprejeti, kot da spadajo v kategorijo normalnih obveznosti. To, da zavezanec za plačilo dajatev od sopogodbenika med sklenitvijo pogodbe pridobi vse dokaze, da je blago pridobilo status nepreferencialnega porekla vključno z dokumenti, ki dokazujejo to poreklo, namreč lahko pomeni zaščito pred tveganjem naknadne izterjave. Sicer pa tožeča stranka sama navaja, da je pogodbo sklenjeno med proizvajalcem in prejemnikom blaga prejela 26. 3. 2012, torej šele po tem, ko je sprejela zastopanje in po vložitvi carinske deklaracije iz tega postopka, kar tožeče stranke ne prikazuje kot stranke, ki je pred vstopom v določeno poslovno razmerje preverila vse razpoložljive informacije in pretehtala, ali je tveganje, ki ga to razmerje nosi, za njeno poslovanje sprejemljivo.

23. Drugostopni organ še dodaja, da je tožeča stranka sama izpolnila carinsko deklaracijo in kot prejemnika blaga vpisala Slovaško družbo A., zato je ravnanje družbe E. in njena vloga pri zlorabi, kot jo opisuje tožeča stranka, lahko le predmet drugih postopkov.

24. Drugostopni organ še pojasnjuje, da ne gre za vprašanje presoje pristnosti oziroma ponarejenosti potrdila o nepreferencialnem poreklu blaga, niti njegove verodostojnosti, ampak za vprašanje ali je na tem potrdilu navedeno pravo poreklo blaga.

25. Glede kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pa drugostopni organ pojasnjuje, da je carinski organ tožeči stranki skupaj z zapisnikom o naknadnem preverjanju carinske deklaracije poslal vse listine, ki so bile podlaga za odločanje o tem, da se obračuna protidampinška dajatev, tožeča stranka pa je imela možnost na te ugotovitve dati svoje pripombe, s tem pa zavarovati svoje vsebinske in procesne pravice.

26. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožeča stranka se ne strinja z obrazložitvijo, da v obravnavanem primeru ni bilo potrebe po dodatnem raziskovanju dejanskega stanja in izvedbi ugotovitvenega postopka, ker je vsa potrebna dejstva in dokaze že ugotovil oziroma izvedel Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF). Tožena stranka ugotovitev OLAF ni preverjala in jih ni dokazno ocenila, kljub temu, da je veliko ključnih ugotovitev očitno pomanjkljivih in nepodprtih z ustreznimi dokazili. Res so sicer poročila OLAF dopustni dokaz v upravnih in sodnih postopkih države članice, vendar pa je tudi te treba ustrezno presoditi tako samostojno kot povezavi z drugimi dokazi v postopku. Poročila OLAF ne morejo nadomestiti ugotovitvenega in dokaznega postopka nacionalnega organa. To izhaja tudi iz sodne prakse sodišča EU npr. v zadevi Andalucia T 29/03, točka 33. To pomeni, da poročilo OLAF ni že avtomatično uporabno kot dokaz v postopku, ampak mora imeti stranka v postopku možnost podaje pripomb na poročilo, h kateremu morajo biti priložene tudi vse relevantne listine. Dodaja, da mora tožena stranka v zvezi z blagom, ki je predmet carinske deklaracije v konkretni zadevi, kjer obstaja dolžnost plačila protidampinških dajatev dokazati, da je blago po poreklu iz Kitajske, ne pa da blago po poreklu ni iz Tajske.

27. Iz uvoznih carinskih deklaracij in njihovih prilog ni razvidna koda izdelka, ki se navaja v poročilu OLAF. Tabele OLAF bi se v konkretni zadevi lahko uporabile le kot tehnični pripomoček, ne pa kot dokaz o dejanskem stanju. Vprašanje nepravilnosti potrdila o poreklu blaga sploh še ni bilo obravnavano, kaj šele ugotovljeno. Tožena stranka tudi sama navaja, da je verodostojnost potrdil o poreklu predmet preiskave, kar dodatno potrjuje dejstvo, da glede slovenske deklaracije vprašanje verodostojnosti potrdil o poreklu ni razrešeno. Dokler se OZT kot organ, ki je potrdilo o poreklu izdal, o tem ne izreče, v predmetni zadevi ni dovolj podatkov za izdajo odločbe. Vse navedeno pa bi lahko tožena stranka ugotovila preko mednarodnega upravnega sodelovanja ali z zahtevo po dopolniti preiskav in poročila OLAF.

28. Tožeča stranka še zatrjuje, da se je prepričala o pristojnosti organa, ki je izdajal potrdila o poreklu, o obliki (obrazcu) potrdila o poreklu blaga, ki ga je izdal ta organ in pregledala vsebino potrdila o poreklu blaga, kar pomeni, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se prepričala o verodostojnosti potrdil. Zato ji v zvezi s tem ni mogoče očitati kakršnekoli neskrbnosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma le to vrne pristojnemu organu v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

29. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

30. Tožba ni utemeljena.

31. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

32. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba, ki je bila izdana v postopku naknadnega preverjanja deklaracij po 78. členu CZ. Ta določa, da lahko carinski organi po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije ponovno pregledajo (prvi odstavek tega člena). Carinski organi lahko po prepustitvi blaga preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah, in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Ti organi lahko pregledajo blago, če je to še mogoče predložiti (drugi odstavek tega člena). Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo (tretji odstavek tega člena).

33. V skladu s citiranimi določili CZ je tekel tudi postopek v obravnavani zadevi. Na podlagi ugotovitev OLAF, razvidnih iz dokumentacije, ki jo je ta organ predložil carinskemu organu in je navedena v prvostopni odločbi, je carinski organ po uradni dolžnosti začel postopek naknadnega preverjanja deklaracij. V postopku je na podlagi tako dobljene dokumentacije o svojih ugotovitvah izdal zapisnik z dne 10. 3. 2014, katerega je vročil tožeči stranki. Ta je nanj dala pripombe, prvostopni organ pa je nato v izdani odločbi nanje odgovoril. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam o storjenih postopkovnih nepravilnostih in o tem, da bi moral prvostopni organ izpeljati inšpekcijski postopek. Inšpekcijski postopek je kot možnost (davčni organ lahko izvede davčni inšpekcijski nadzor, če iz ugotovitev nadzora obračunov davka izhaja, da je treba dejansko stanje dodatno raziskati) predviden v sedmem odstavku 129. člena ZDavP-2. V predmetni zadevi pa je postopek tekel po 130. členu ZDavP-2, ki posebej ureja nadzor in kontrolo v skladu z zakonom, ki ureja carinsko službo, in ki določa, da se, če davčni organ pri opravljanju nadzora ali kontrole, ki ju izvaja v skladu z zakonom, ki ureja carinsko službo, ugotovi nepravilnosti, zaradi katerih se spremeni davčna obveznost, ali nepravilnosti, ki vplivajo na pravilno izvajanje predpisov, za nadzor nad izvajanjem katerih je pristojna carinska služba, o teh ugotovitvah sestavi zapisnik, ki se vroči zavezancu za davek (prvi odstavek tega člena). Na ta zapisnik lahko zavezanec za davek da pripombe v 8 dneh od vročitve zapisnika. O pravici do pripomb mora biti zavezanec poučen, to pa mora biti navedeno tudi v zapisniku (drugi odstavek tega člena).

34. V skladu s temi določili je postopal prvostopni organ v obravnavani zadevi. O ugotovitvah je izdal zapisnik, katerega je vročil tožeči stranki, ki je nanj odgovorila. To pa je tudi v skladu z določbo 78. člena CZ o naknadnem preverjanju deklaracij.

35. Kar zadeve ugotovitve, ki temeljijo listinah, ki jih je predložil OLAF, 9. člen Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 5. 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam določa, da po zaključku preiskave, ki jo izvede urad, ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja urada o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Pri pripravi takšnih poročil se morajo upoštevati postopkovne zahteve, določene v nacionalni zakonodaji posamezne države članice. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih ali sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravljajo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna.

36. Poročila OLAF so torej dopustni dokazi v predmetnem postopku in zato ustrezno dokazno sredstvo za ugotavljanje za odločitev relevantnih dejstev, to je dejstev, ki so za odločitev pomembna (prvi odstavek 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP). Dejstva se namreč ugotovijo z dokazi, kot dokaz pa se uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru (prvi in drugi odstavek 164. člena ZUP). Ugovor tožeče stranke je, da prvostopni organ poročil OLAF ni dokazno ocenil. Temu sodišče ne pritrjuje. Kot izhaja iz prvostopne odločbe in je povzeto v prvem delu obrazložitve te sodbe (točke 8 - 10), je prvostopni organ v okviru dokazne ocene na podlagi s strani OLAF predložnih listin ugotovil za odločitev relevantna dejstva, ki so, da je bilo predmetno blago uvoženo iz Kitajske, raztovorjeno in znova naloženo na Tajskem v Laem Chabangu ter nato kot blago s tajskim nepreferencialnim poreklom uvoženo v EU. Pri tem je neutemeljeno tudi tožbeno sklicevanje na sodbo Sodišča EU v zadevi Andalucia T 29/03, saj gre za po dejanski in pravni plati povsem drugačno zadevo. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevo Upravnega sodišča RS št. I U 480/2011. 37. Tožeča stranka ni ne z navedbami v upravnem postopku ne v tožbi vloženi v tem upravnem sporu dejanskih ugotovitev izhajajočih iz dokazil pridobljenih od OLAF ovrgla. Vse te listine so bile že tekom postopka pred organom prve stopnje vročene tožeči stranki, ki je nanje odgovorila in podala pripombe, prvostopni organ pa je vse te ugovore prepričljivo in utemeljeno zavrnil. Tako se pokaže kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor v zvezi s tem, da bi morala biti tožeči stranki dana možnost podaje pripomb, saj je tožeča stranka to možnost imela in jo tudi izkoristila. Prvostopni organ pa je njene ugovore proučil, na njih v svoji odločbi odgovoril in jih pravilno zavrnil. 38. Neutemeljen je tudi nadaljnji tožbeni očitek v zvezi s tem, da mora biti v postopku ugotovljeno, da je blago iz Kitajske in ne zgolj, da ni iz Tajske, kar naj v postopku ne bi bilo ugotovljeno, saj je prvostopni organ tudi to ugotovil, to pa je povzeto v 9. točki obrazložitve te sodbe. Glede na to, da sta imela upravna organa za ugotovitev, da je predmetno blago kitajskega porekla, na podlagi zgoraj navedenega dovolj podlage, so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori v zvezi s preiskavo verodostojnosti potrdil o poreklu, saj je to v predmetni zadevi predhodno vprašanje, ki pa ga je organ v tem postopku sam rešil (147. člen ZUP) ob uporabi določb 22 – 26 člena CZ.

39. Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na to, da se je prepričala o pristojnosti organa, ki je izdajal potrdila o poreklu in pregledala vsebino potrdilo o poreklu blaga in s tem storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se prepričala o verodostojnosti potrdil, zaradi česar, da ji ni mogoče očitati neskrbnosti, ne more biti uspešna. V skladu s 199. členom Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 deklarant odgovarja za točnost navedb v deklaraciji, pristnost priloženih dokumentov ter upoštevanje vseh obveznosti v zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v ustrezni postopek. Po določbi b) drugega odstavka 220. člena CZ se naknadna vknjižba dolgovanega zneska ne opravi, če dolg ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, če oseba, zavezana plačilu, tega ni mogla ugotoviti in je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Če se preferencialni status blaga ugotovi na podlagi upravnega sodelovanja, v katerega so vključeni organi tretje države, ki izdajo potrdilo, in se za to potrdilo izkaže, da je nepravilno, velja da gre za napako, ki je ni mogoče odkriti, vendar ne, če je bilo izdano na podlagi nepravilnih dejstev, ki jih je predložil izvoznik, razen če je več kot očitno, da so se organi, ki so ga izdali, zavedali ali morali zavedati, da blago ni ustrezalo pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave.

40. V obravnavanem primeru sicer ne gre za preferencialni status blaga ampak za nepreferencialni, v zadevi pa je zaradi uvedene protidampinške dajatve relevantna država porekla. Obravnavano potrdilo o poreklu je bilo izdano na podlagi podatkov, ki jih je predložil izvoznik, po presoji sodišča pa bi tožeča stranka kot deklarant, ki odgovarja za točnost navedb v deklaraciji in kot dober strokovnjak na svojem področju, ki je moral biti seznanjen z uvedbo te dajatve, morala storiti vse potrebno, da se prepriča o poreklu blaga. Kot izhaja iz podatkov spisa, pa je tožeča stranka začela preverjati ustreznost potrdila o poreklu šele po uvedbi postopka naknadnega preverjanja deklaracij. Tudi po stališču Upravnega sodišča RS v zadevi št. I U 263/2012, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, je za odločitev, da je mogoča naknadna izterjava carinskega blaga bistveno, da je bilo napačno potrdilo o poreklu izdano zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik. Glede tega pa sodišče ugotavlja, da je bilo tudi v obravnavani zadevi dejstvo, da je izdaja nepravilnih potrdil nastala zaradi napačnih dejstev, ki jih je navedel izvoznik, ugotovljeno (6. točka sodbe).

41. Po obrazloženem je sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

42. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.