Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bilo o zamudnih obrestih, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo v predmetnem socialnem sporu, že pravnomočno odločeno in je zato tožbo v tem delu na podlagi 274. člena ZPP zavrglo. Tožbeni zahtevek v tej tožbi ni enak, kot je bil v pravnomočno zaključenem postopku. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku zavrnilo izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2012 (v zvezi z odločbama z dne 27. 8. 2012 in z dne 13. 2. 2013). Ne glede na to, da tožnik tožbenega zahtevka, da se mu priznajo zakonske zamudne obresti od 23. 3. 2013 oz. od 1. 6. 2013, ni postavil ne v tožbi in ne tekom postopka, se zakonske zamudne obresti kot akcesorna dajatev lahko nanašajo na glavnico opredeljeno v izpodbijanih odločbah z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 22. 10. 2013 in št. ... z dne 24. 6. 2013, zavrnilo. S sklepom pa je tožbo v delu na izplačilo zamudnih obresti zavrglo.

2. Zoper sodbo in sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sta v izreku dva različna tožbena zahtevka med seboj ločena in da bi zato temu ustrezno morala slediti tudi obrazložitev. Povzema obrazložitve po posameznih točkah in navaja, da gre za nejasno obrazložitev, zakaj se tožbeni zahtevek zavrne oz. tožba v delu, v katerem uveljavlja izplačilo zakonskih zamudnih obresti, zavrže. Sodbe ne izpodbija samo zaradi opisane nejasnosti, ampak tudi zato, ker se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do dveh podrejenih tožbenih zahtevkov, to je do izplačila zakonskih zamudnih obresti, vsaj od 23. 3. 2013 in od 1. 6. 2013. Strinja se, da je sodišče prve stopnje v prejšnjem postopku o izplačilu obresti od 1. 6. 2012 že odločilo s sodbo z dne 16. 2. 2015, ne pa o navedenih podrednih zahtevkih. Vztraja, da je sodišče prve stopnje nezakonito zavrglo tožbo glede zakonitih zamudnih obresti, ker tožbeni zahtevek v pravnomočno zaključenem postopku ni bil isti, kot v tem postopku. Nadalje se sklicuje na drugi odstavek 3. točke tožbe in navaja, da se izpodbijana odločba o zavrnitvi zamudnih obresti sploh ne sklicuje samo na ZOPRZUJF, ampak predvsem na 197. člen ZPIZ-2. Odločba o priznanju pravice je ves čas izvršljiva in zato zahteva obresti za ves čas neizplačevanja nezmanjšanih pokojnin od 1. 6. 2012 dalje. Ne strinja pa se tudi s tem, da sodišče ignorira predlog za sprožitev postopka za oceno ustavnosti ZOPRZUJF.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ta je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona, ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V konkretnem primeru je sodišče napačno uporabilo določbo 274. člena ZPP in tožbo glede zakonitih zamudnih obresti, ker je štelo, da je bilo o tem zahtevku že pravnomočno odločeno, zavrglo. Takšna nepravilnost ima za posledico nezakonitost izpodbijanega sklepa ter sodbe.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je za tožnika že pred tem vodil postopek pod opr. št. III Ps 1227/2013. S sodbo pod to opr. št. z dne 21. 1. 2015 sta bili odpravljeni odločbi toženca št. ... z dne 13. 2. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012. Hkrati je bilo ugotovljeno, da znaša tožnikova pokojnina od 1. 6. 2012 dalje 1.127,87 EUR na mesec. V delu, ko je tožnik zahteval izplačilo zakonskih zamudnih obresti, pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz tožbe vložene 18. 3. 2013 izhaja, da je tožnik zahteval odpravo odločb toženca in izplačilo protiustavno in nezakonito odtegnjenih zneskov pokojnine z obrestmi, in da je to zahteval tudi v tožbi vloženi 25. 11. 2013 ter štelo, da je bilo o zahtevku za izplačilo zakonitih zamudnih obresti že pravnomočno odločeno in tožbo na podlagi 274. člena ZPP zavrglo.

6. Kot je razvidno iz predložene sodbe opr. št. III Ps 1227/2013 z dne 21. 1. 2015 (priloga C2) sta bili predmet postopka odločbi toženca št. ... z dne 13. 2. 2013 in št. ... z dne 27. 8. 2012, sporno pa je bilo zmanjšanje starostne pokojnine od 1. 6. 2012 ter v zvezi s to dajatvijo kot glavnico, pripadajoče obresti. Takšen tožbeni zahtevek na izplačilo zakonskih zamudnih obresti je bil s citirano sodbo, ki je postala pravnomočna, zavrnjen. Torej je bil pravnomočno zavrnjen zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožnik poleg glavnice uveljavljal v zvezi z odločbama toženca z dne 27. 8. 2012 in z dne 13. 2. 2013. 7. Tožnik je, kar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, tako v tožbi z dne 18. 3. 2013, kot v tožbi z dne 25. 11. 2013 uveljavljal odpravo odločb in izplačilo protiustavno in nezakonito odtegnjenih zneskov pokojnine z obrestmi. Vendar pa je zmotno zaključilo, da je bilo o obrestih, ki jih tožnik uveljavlja s tožbo z dne 25. 11. 2013, že pravnomočno odločeno. Pritožba utemeljeno poudarja, da tožbeni zahtevek v tej tožbi ni enak, kot je bil v pravnomočno zaključenem postopku in da je sodišče v prvem postopku zavrnilo izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 6. 2012 (v zvezi z odločbama z dne 27. 8. 2012 in z dne 13. 2. 2013).

8. Pravnomočnost sodbe z dne 21. 1. 2015 se namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne razteza na tožbo z dne 25. 11. 2013 v delu, v katerem tožnik uveljavlja zakonite zamudne obresti v zvezi z odločbama z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013. Ne glede na to, da tožnik tožbenega zahtevka, da se mu priznajo zakonite zamudne obresti od 23. 3. 2013 oz. od 1. 6. 2013, ni postavil ne v tožbi in ne tekom postopka, se zakonite zamudne obresti kot akcesorna dajatev, lahko nanašajo na glavnico opredeljeno v izpodbijanih odločbah z dne 24. 6. 2013 in z dne 22. 10. 2013. 9. Ker je sodišče prve stopnje glede na obrazloženo zmotno štelo, da gre za pravnomočno odločitev in tožbo na podlagi 274. člena ZPP zavrglo, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. člena ZPP sklep razveljavilo, obenem pa je razveljavilo tudi sodbo v 1. točki izreka, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb. Tožnik je namreč prvostopno odločbo toženca z dne 24. 6. 2013 izpodbijal tudi zato (ali prav zato), ker mu toženec ni priznal zakonitih zamudnih obresti, vsebinske razloge za zavrnitev priznanja zamudnih obresti, pa je toženec v dokončni odločbi navedel le v obrazložitvi in se pri tem skliceval na Zakon o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/13 v nadaljevanju ZOPRZUJF) in hkrati tudi na 197. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), na kar pravilno opozarja pritožba.

10. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb, ponovno pa bo presodilo, ali tožnik utemeljeno uveljavlja izplačilo zakonskih zamudnih obresti s tem, da bo s tožnikom na glavni obravnavi razčistilo, kaj je njegov tožbeni zahtevek.

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.