Jedro

Predlagana je zaznamba prepovedi vknjižbe lastninske pravice na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 8. 8. 2013. Z zaznambo se opravi vpis le tistih pravnih dejstev, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (40. člen ZZK-1). Kot edino zaznambo, ki preprečuje prenos lastninske pravice, pa določbe ZZK-1 predvidevajo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve (98. člen ZZK-1). Zaznambe prepovedi vpisa lastninske pravice na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ZZK-1 ne predvideva niti take (specialne) določbe ne vsebuje OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: “1. Ugovoru se ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 3. 4. 2017 se razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 29. 3. 2017 zavrne.

2. O stroških, nastalih v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo odločeno s končno odločbo."

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 3. 4. 2017, s katero je sodišče prve stopnje tožencema prepovedalo vknjižbo lastninske pravice na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 8. 8. 2013 pri več nepremičninah v solasti toženca z vpisom navedene prepovedi v zemljiško knjigo. Tožencema je prepovedalo tudi razpolaganje in odtujevanje premičnin, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila toženca, ki trdita, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Poleg tega sodišče prve stopnje ni enakovredno presojalo navedb in predloženih dokazov obeh strank in se je zadovoljilo le s tem, da je kot verjetne oziroma bolj verjetne ocenilo navedbe tožeče stranke. Neutemeljeno je sledilo neresničnim navedbam tožnika o tem, da sklenitev pogodbe ni bila njegova prava volja. Napaka volje tudi ne more biti razlog za ničnost pravnega posla, izpodbojnosti pa tožnik ne uveljavlja. Starost tožnika nima neposrednega vpliva na njegovo voljo. Navedbe o slabih odnosih so splošne. Tožnikova žena je povzročala konflikte, toženca sta za tožnika po svojih močeh skrbela. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da pri izvedeniškem mnenju, izdelanem v kazenskem postopku, ni šlo za ugotavljanje tožnikove poslovne sposobnosti. Sodišče je prezrlo uveljavljeno stališče sodne prakse, da ni mogoče zahtevati razveze pogodbe, če preživljavec ne izpolnjuje obveznosti iz razlogov, ki so na strani preživljanca. Začasna odredba ne vpliva na tožnikov pravni položaj. V tem delu zaključki sodišča tudi presegajo tožnikove navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba že v osnovi ne more biti v korist tožniku, ker se nanaša na čas po njegovi smrti oziroma se nanaša na okoliščine, ki bodo nastale po njegovi smrti. Z izdajo začasne odredbe se ne ščiti tožnikove terjatve in se z njo tudi začasno nič ne ureja. Toženca sicer še vedno menita, da gre za regulacijsko začasno odredbo, ki terja strožjo presojo pogojev. Navedbe sodišča, da se z začasno odredbo varuje tožnikov pravni položaj, da se bo lahko njegova volja glede premoženja po smrti tudi realizirala, presegajo trditveno podlago. Sodišče govori o nekih potencialnih položajih, za katere niti sam tožnik ne trdi, da obstajajo. Tožnik je glede na svoje navedbe iz predloga in tožbe varovan že s samo vsebino Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki prenos lastninske pravice odlaga za čas po njegovi smrti. Predlog, kot je zastavljen, potencialno varuje kvečjemu koristi neke tretje osebe. Na tožnikovo možnost razpolaganja s svojim premoženjem pa izdana začasna odredba z ničemer ne vpliva. Sodišče v nasprotju z navedbami iz začasne odredbe, kjer se zatrjuje, da toženca z izdajo začasne odredbe ne bosta pretrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, navaja, da tožencema z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda oziroma bo ta neznatna, zato tožnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, da bo zaradi toženčevih ravnanj uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožniku ne bo nastala nobena škoda, saj je (do smrti) varovan s pogodbo samo, na čas po smrti pa začasna odredba tudi ne varuje njegovega pravnega položaja.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik in toženca so dne 8. 8. 2013 sklenili Pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero se je tožnik kot preživljanec zavezal po svoji smrti vse svoje premoženje prepustiti v last in posest tožencema, slednja pa sta se zavezala, da bosta nepremičnine obdelovala, skrbela za tožnika in ga peljala k zdravniku, poskrbela za vsaj en topel obrok dnevno in podobno. Na podlagi navedene pogodbe je v zemljiški knjigi vknjižena pravica prepovedi odtujitve v korist tožencev. Tožnik v okviru tožbenih navedb (primarno) trdi, da je bil v času sklenitve pogodbe v hudi psihični stiski, ki sta jo toženca izkoristila in ga prepričala v sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki zato nasprotuje moralnim načelom in je nična. Dodatno (podredno) še trdi, da toženca prevzetih obveznosti ne izpolnjujeta in zahteva razvezo pogodbe. Predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožencema prepove vknjižba lastninske pravice na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 8. 8. 2013 na nepremičninah, ki so predmet pogodbe, in se ta prepoved vpiše v zemljiško knjigo ter da se tožencema prepove razpolaganje in odtujevanje premičnin, ki so predmet Pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Nujnost izdaje začasne odredbe tožnik utemeljuje s svojo starostjo in slabim zdravstvenim stanjem. Boji se, da bi umrl pred koncem postopka in bi se toženca vpisala v zemljiško knjigo kot lastnika nepremičnin ali pa razpolagala s premičninami. Če bi pred koncem postopka prišlo do vpisa lastninske pravice tožencev v zemljiško knjigo, bi to pomenilo nastanek nenadomestljive škode. Tožnik še trdi, da tožencema z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda, saj nista upravičena do njegovega premoženja. V primeru izdaje začasne odredbe se njuna trenutna pravna situacija ne bi v ničemer spremenila.

6. Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 3. 4. 2017 v celoti ugodilo, ugovor tožencev zoper izdano začasno odredbo pa z izpodbijanim sklepom (ponovno) zavrnilo. Pritožbeno sodišče je namreč prvo odločitev o zavrnitvi ugovora razveljavilo s sklepom I Cp 2186/2017 z dne 4. 10. 2017 in sodišču prve stopnje naložilo, da v novem postopku presodi tudi trditve in dokaze tožencev1. Potrdilo pa je naslednji izhodišči sodišča prve stopnje: da se s predlagano začasno odredbo varuje možnost realizacije pravnomočne sodbe za primer razveljavitve ali razveze pogodbe in da ima tožnik interes za predlagano začasno odredbo.

7. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljavec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika). Po preživljančevi smrti preživljavec (lahko) vloži predlog za vpis lastninske pravice na nepremičninah. Predlogu priloži overjeni odpravek notarskega zapisa pogodbe in potrdilo pristojnega matičnega urada o vpisu smrti preživljanca v matično knjigo (četrti in prvi odstavek 43. člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1).

8. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Osnovni pogoj je verjetnost vtoževane terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), poleg tega pa mora upnik hkrati (kumulativno) izkazati še enega izmed alternativno določenih pogojev, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ).

9. Ob ponovnem odločanju in ponovnem razmisleku o naravi predlagane začasne odredbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da s predlagano začasno odredbo tožnik ne more doseči ne namena zavarovanja svoje nedenarne terjatve ne začasne ureditve spornega razmerja.

10. Ker je izpolnitev tožnikove obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju odložena do njegove smrti, je še vedno lastnik nepremičnin, ki so predmet pogodbe. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni dovolj varovan že s samo vsebino pogodbe, ki prenos lastninske pravice odlaga do njegove smrti. Razlogi sodišča, da bo tožnik, če bo uspel v tej pravdi, ostal lastnik premoženja brez vseh omejitev2 in bo lahko z njimi lahko prosto razpolagal, ne prepričajo. Prvič zato, ker tudi če se tožencema prepove vpis njune lastninske pravice na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju ob izpolnitvi pogoja (smrt tožnika), bo v zemljiški knjigi ostala vpisana prepoved odtujitve in obremenitve, ki prosto razpolaganje ovira. Drugič pa zato, ker tudi obstoječi pravni položaj tožniku ne preprečuje izražanja volje, da bi drugače razpolagal s premoženjem3. Voljo lahko izraža, le njena veljavnost in učinkovitost bo odvisna od izida te pravde, ki jo bodo v primeru tožnikove smrti med postopkom prevzeli dediči. Če bo prišlo do vpisa lastninske pravice na toženca, bodo izpolnjeni tudi pogoji za zaznambo spora.

11. Namen zavarovanja s predlagano začasno odredbo ne more biti dosežen tudi zato, ker za vpis predlagane prepovedi v zemljiško knjigo v določbah ZZK-1 ni podlage, brez vpisa pa bo prepoved neučinkovita oziroma (že zato) ne bo preprečila prenosa lastninske pravice na toženca ob smrti tožnika. Predlagana je zaznamba prepovedi vknjižbe lastninske pravice na podlagi Pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 8. 8. 2013. Z zaznambo se opravi vpis le tistih pravnih dejstev, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (40. člen ZZK-1). Kot edino zaznambo, ki preprečuje prenos lastninske pravice, pa določbe ZZK-1 predvidevajo zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve (98. člen ZZK-1). Zaznambe prepovedi vpisa lastninske pravice na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ZZK-1 ne predvideva niti take (specialne) določbe4 ne vsebuje OZ.

12. Predlog za izdajo začasne odredbe je neutemeljen tudi v delu, kjer tožnik predlaga, da se tožencema prepove razpolaganje in odtujevanje premičnin, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Trditve o verjetnem obstoju pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe se v bistvenem nanašajo le na „bojazen“, da bi tožnik še pred koncem postopka umrl in bi se toženca v zemljiško knjigo vpisala kot lastnika. Da bi toženca imela v posesti tudi premičnine, ki so predmet pogodbe in bi z njimi sploh imela možnost razpolagati, tožnik niti ne trdi, zato tudi v tem delu ne more uspeti s predlogom.

13. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je bilo treba izpodbijano odločitev spremeniti tako, da se ugovoru v celoti ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (3. točka 365. člena ter peta alineja 358. člena ZPP).

14. O stroških, ki so strankama nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe ter v zvezi s pritožbenim postopkom, bo odločeno v okviru odločbe o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. člen ZIZ).

1 Takrat je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da imajo tožnikove navedbe v zvezi z okoliščinami pred in ob samem podpisu pogodbe in izpolnjevanje obveznosti lahko za posledico ničnost ali razvezo pogodbe in da je tožnik že s tem za verjetno izkazal svojo terjatev do tožencev. 2 V korist tožencev je v zemljiški knjigi vpisana prepoved odtujitev in obremenitve nepremičnin, ki so predmet pogodbe. Da bi mu zaradi nastajala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda, v svojem predlogu ne zatrjuje. 3 Sodišče je navedlo, da gre za zavarovanje tožnikove volje o razpolaganju s svojim premičnim in nepremičnim premoženjem za čas po njegovi smrti, ne pa za zavarovanje koristi tretjih, ki niso stranke tega postopka, kar sta trdila toženca. 4 Kot je na primer 559. člen OZ.