Jedro

Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 18. 9. 2009 spoznalo M. D. in Z. S. za kriva storitve kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojenemu Z. S. je izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora, mu odvzelo mamilo in mu v plačilo naložilo stroške postopka. Obsojenemu M. D. je izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora ter ga oprostilo povrnitve stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27. 1. 2010 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojenega M. D. je oprostilo povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka, obsojenemu Z. S. pa je v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega Z. S. dne 23. 4. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je pavšalno zavrnilo dokazne predloge, sodišče druge stopnje je zadevo pomanjkljivo obravnavalo. Izrek sodbe je nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Okoliščine kaznivega dejanja so takšne, da bi sodišče ob pravilni uporabi določb 41. in 42. člena KZ moralo obsojencu izreči bistveno nižjo kazen ali pa pogojno obsodbo. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da odredi, da se obsojencu odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 7. 2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena in se je zagovornik o odgovoru izjavil z vlogo z dne 31. 8. 2010. B.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Uveljavljane kršitve zakona morajo biti v zahtevi konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana kršitev. Pri tem je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno uveljavlja najprej z navedbami, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje zdravnika, pridobitev zdravstvene dokumentacije in dopolnitev poročila Centra za forenzične preiskave, zatem pa v zahtevi navaja, da je sodišče prve stopnje „le pavšalno navedlo“, da je dokazne predloge zavrnilo zato, ker je ocenilo, da je bilo dejansko stanje v zvezi z obdolženim očitkom v celoti in dovolj razjasnjeno; sodišče druge stopnje pa glede teh pritožbenih očitkov sploh ni odločalo in je zadevo zelo pomanjkljivo obravnavalo.

6. Ne le, da že iz zagovornikovih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi navedlo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov, temveč Vrhovno sodišče to ugotavlja tudi iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov obrambe, da sodišče iz Zavoda za prestajanje kazni Dob pridobi zdravstveno dokumentacijo o izvajanju metadonske terapije, da zasliši zdravnika, ki je obsojencu predpisal metadonsko terapijo in bi povedal, kolikšni odmerki heroina so bili v tistem času nadomeščeni z metadonom ter da se od Centra za forenzične preiskave pridobi poročilo, kakšen je bil odstotek heroina v posameznem zavitku (stran 3 - 4 sodbe). Ocenilo je, da izvedba teh dokazov ni potrebna, ker je dejansko stanje v zvezi z obtožbenim očitkom hrambe mamila za nadaljnjo prodajo obsojencu z izvedenim dokaznim postopkom (zaslišanjem prič S. Ž., I. K., B. Š., potrdili o zasegu mamil, poročilom Centra za forenzične preiskave z dne 25. 2. 2008) v celoti razjasnjeno. Zagovoru obsojenca, da je zaseženo mamilo v zaporu imel za lastno rabo, sodišče ni sledilo opirajoč se na izpovedi prič – delavcev zapora ter količino mamil (21 zavitkov), načine obsojenčeve hrambe mamila (v ustih) in kraj zasega mamila (prostor v zavodu, kjer je lahko prišel v stik z drugimi osebami na prestajanju kazni). Sodišče druge stopnje je ob zavrnitvi pritožbenih navedb v zvezi z nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih je le-to zavrnilo navedene dokazne predloge obrambe (stran 4 - 5 sodbe sodišča druge stopnje). Zato Vrhovno sodišče ne more pritrditi trditvi zagovornika v zahtevi, da je višje sodišče zadevo pomanjkljivo obravnavalo. Z zatrjevanjem v zahtevi, da je obsojenec v zavodu za prestajanje kazni zaseženi mu heroin potreboval za lastne potrebe pa zagovornik izhaja iz drugačne dokazne ocene, kot jo je v zvezi z dejanjem obsojenca v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. 7. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi z navedbo, da je izrek sodbe (v katerem se obsojencu očita, da je hranil pri sebi za nadaljnjo prodajo 21 zavitkov prepovedane droge) nerazumljiv in da v njem obstaja nasprotje z obrazložitvijo sodbe, iz katere izhaja, da je lahko imel v hrambi le 8 zavitkov heroina, ostalih 12 zavitkov heroina in zavitek hašiša pa je prejel od soobsojenca, pri tem pa je bil zaloten, zato jih v hrambo ni sprejel. Po presoji Vrhovnega sodišča je opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili, ki obsojencu očita, da je kritičnega dne (21. 8. 2007) v Zavodu za prestajanje kazni Dob zaradi prodaje hranil mamilo (20 zavitkov s heroinom in en zavitek s hašišem), pri tem pa večje število manjših zavitkov, hramba le-teh v ustih in sprejem 13 zavitkov od soobsojenca kaže, da je mamilo hranil za nadaljnjo prodajo, povsem razumljiv in v nikakršnem nasprotju z obrazložitvijo v izpodbijani pravnomočni sodbi. Z navedbami, da obsojenec 13 zavitkov mamila od soobsojenca v hrambo ni prejel, ker je bil že prej zaloten, pa zagovornik ne uveljavlja procesne kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Zagovornik kršitev kazenskega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja z navedbami, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 41., 42. in 50. člena KZ, ker so bile okoliščine kaznivega dejanja takšne, da bi sodišče ob pravilni uporabi 41. in 42. člena KZ moralo obsojencu izreči bistveno nižjo kazen, lahko bi mu izreklo tudi pogojno obsodbo: obsojeni je bil s sodbo z dne 18. 9. 2009 prvič obsojen za to vrsto kaznivega dejanja, količina zaseženega mamila ni bila velika, kazen je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj je bila obsojencu za enako kaznivo dejanje s sodbo z dne 30. 9. 2009 izrečena kazen šest mesecev zapora oziroma s sodbo z dne 14. 4. 2009 za dve kaznivi dejanji enotna kazen enega leta in deset mesecev zapora. S temi navedbami zagovornik ne uveljavlja kršitve iz 5. točke 371. člena ZKP (ki je podana, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu), temveč izpodbija ustreznost izrečene sankcije. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato Vrhovno sodišče zahteve v delu, v katerem napada ustreznost izrečene kazenske sankcije oziroma predlaga uporabo 50. člena KZ, ni posebej preizkušalo.

9. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi (K 153/2008) sodbo izreklo dne 18. 9. 2009, sodišče druge stopnje pa dne 27. 1. 2010. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi zakona (neizrek enotne kazni), ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko pri izreku kazni ni upoštevalo kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Novem mestu K 164/2008 z dne 14. 4. 2010. 10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se je zahteva za varstvo zakonitosti sklicevala, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP) in zato ni odločalo o predlogu za odložitev izvršitve sodbe.

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu prvega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.