Jedro

Ni res, da je sodišče prve stopnje le po naslovu pogodbe sklepalo, da gre za darilo, ampak je ugotavljalo tudi voljo in nagib pogodbenih strank. Na podlagi izpovedbe toženke, ki je sama povedala, da ji je zapustnica stanovanje hotela podariti in da je notar zapustnici pojasnil, kaj je darilna pogodba, je zanesljivo ugotovilo, da je bila volja in namen pogodbenih strank daritev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (sklep ni bil izpodbijan) je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je tožena stranka D. Ž. od zapustnice, matere R. L., prejela darilo po darilni pogodbi z dne 21. 6. 2000, to je stanovanje na naslovu L., prej pripisano pri podvložku št. 1732/15 k. o. X, sedaj označno z ID znakom 000, v vrednosti 104.000,00 EUR (I. točka izreka); - da je tožena stranka D. Ž. od zapustnice matere R. L. prejela darilo v zapuščinskem postopku po pokojnem D. L. po sklepu o dedovanju opr.št. 163/2001 z dne 19. 11. 2008, v vrednosti 575,50 EUR (II. točka izreka); - da v zapuščino po pokojni R. L. spada poleg 120.000,00 EUR, ki so predmet oporoke z dne 6. 8. 2004, še denarni znesek 30.000,00 EUR, ki se nahaja v posesti toženke (III. točka izreka); Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama izplačati znesek 76.700,00 EUR in sicer vsakemu od obeh tožnikov ½ tega zneska v skladu z njunima dednima deležema, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 4. 2008 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe in podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka od zapustnice prejela darilo v zapuščinskem postopku po pokojnem D. L. po sklepu o dedovanju opr.št. D 163/2001 z dne 19. 11. 2008, v vrednosti 2.224,50 EUR, je zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila toženka, ki izpodbija I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov, posledično pa tudi odmero pravdnih stroškov. Najprej sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb ZPP (14. točka drugega odstavka 339. člena), ker ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Meni, da v izreku sodbe manjka odločitev, da se vse, kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, zavrne.

3. Glede stanovanja v L. toženka trdi, da ni šlo za darilo in da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da je dokazala, da je bil nagib zapustnice za sklenitev darilne pogodbe z obveznostmi iz 3. člena darilne pogodbe dokazan. Očita nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in kar izhaja iz vsebine 3. člena darilne pogodbe, izpovedbe toženke, dejanskega stanja na dan daritve in obsega pomoči toženke. Sodišče sklepa po naslovu pogodbe, kar pa ni edino merilo za presojo vsebine pogodbe. Sodišče se do pravne narave pogodbe in navedb toženke sploh ni opredelilo in le obrazložilo, da gre za darilo. Toženka je podrobno pojasnila, kaj je bilo plačano iz mamine pokojnine in kaj je bila njena skrb v času od 1999 do 2008, saj je za mamo skrbela že pred sklenitvijo sporne pogodbe. Prav zaradi prejšnje skrbi je zapustnica želela, da se toženka zaveže skrbeti zanjo še v bodoče. Meni, da je dokazni postopek potrdil delno odplačnost pogodbe in bi moralo pritožbeno sodišče glede na sodno prakso odločbo sodišča v tem delu razveljaviti in zaradi ugotovitve višine odplačnosti zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Bistveno je, da se je toženka v 3. členu darilne pogodbe zavezala, da bo v skladu s potrebami matere (darovalke) prispevala denarna sredstva za njeno preživljanje, prispevala k plačilu stroškov oskrbe v domu in da bo skrbela tudi za drugo pomoč pri negi in oskrbi matere v starosti, onemoglosti ter bolezni. Sodišče je del izpovedi toženke iztrgalo iz njene celotne izpovedbe in zaključilo, da je zapustnica izrecno hotela, da se iz pogodbe vidi, da je to darilna pogodba in ne tudi delno odplačna (preužitek). Oskrba darovalke ni bila le moralna obveznost hčerke ampak tudi dejanska obveznost, ki jo je toženka prevzela. Ne drži ugotovitev sodišča, da so nepremoženjske obveznosti iz darilne pogodbe nedoločene in da je nemogoče ugotavljati njihovo realizacije. Nenazadnje je skrb toženke mogoče denarno ovrednotiti, še posebej, ker je bila nadpovprečna, saj je bila zapustnica izredno zahtevna. Bila je navajena na večji luksuz kot je bil v domu, zahtevala in pričakovala je bistveno več. Toženka je bila pri njej vsak dan, jo negovala, ji prala (ker zapustnica ni želela, da se njene obleke perejo skupaj z ostalimi), skrbela je za vse preglede, kupila ji je poseben jogi in podobno.

4. Toženka nadalje meni, da je bilo tudi stanje stanovanja na dan daritve pomanjkljivo ugotovljeno. Izvedenec je previsoko ocenil vrednost stanovanja, ker z metodo primerljivih prodaj po GURS ni mogoče primerjati stanovanj, saj so podatki GURS nepopolni ali pa jih sploh ni. Sodišče je v obrazložitvi povzelo, da naj bi izvedenec opisal, kako je upošteval obnovitvena dela v primerljivih stanovanjih in dobil primerljivo vrednost. Cenitev temelji na napačni metodologiji in ne odraža dejanske tržne vrednosti stanovanja na dan smrti.

5. Toženka se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da je imela zapustnica ob smrti 150.000,00 EUR in ne le 120.000,00 EUR, kot je trdila toženka. Meni, da je sodišče dejansko stanje napačno ugotovilo, saj je prekoračilo trditveno podlago tožnikov glede ugotavljanja, kaj naj bi predstavlja znesek 30.000,00 EUR, ki sodi v zapuščino. Gre za trditve v tožbi, da 30.000,00 EUR predstavlja razliko do kupnine, ki jo je zapustnica prejela po kupoprodajni pogodbi dne 20. 7 .2004. Trditve tožnikov, da naj bi zapustnica imela tudi še druga denarna sredstva, ki skupaj s preostankom kupnine znašajo najmanj 30.000,00 EUR, so protispisne in nesklepčne. Trditve so nesubstancirane in brez kakršnihkoli dokazov za obstoj dodatnih sredstev, prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko, ki naj ponudi podatke o svojih računih, pa je nedopustno. Sodišče je štelo za dokazano, da bi morala zapustnica dobiti iz naslova prodaje stanovanja v N. skupaj 144.000,00 EUR, kar je v nasprotju z listinami. Iz pooblastila z dne 25. 2. 2004 izhaja, da je bila toženka pooblaščena za prodajo in da je v imenu in za račun zapustnice urejala vse zadeve v zvezi s prodajo stanovanjske hiše. Pooblastilo dokazuje, da je pooblastiteljica nosila tudi vse stroške v zvezi s prodajo, sodišče pa zapustnici priznava le stroške prodaje v višini njenega solastnega deleža in ne vseh stroškov, ki se jih je zapustnica sama zavezala nositi. Sodišče je zato napačno ugotovilo, da naj bi zapustnica plačala le 5.000,00 EUR in ne 8.000,00 EUR stroškov. Sodišče v svojem izračunu ni upoštevalo, da sta tožnika iz naslova kupnine prejela skoraj 24.200,00 EUR, ki jih je toženka plačala 12. 8. 2004, kar sta sama potrdila. Sodišče je štelo za nedokazan višji strošek vzdrževanja hiše od priznanega v višini 5.299,00 EUR. V času od smrti D. L. do prodaje hiše je bilo treba hišo vzdrževati. Sodišče je štelo, da je bilo 65,00 EUR mesečno, kot naj bi zapustnici ostalo od pokojnine na mesec dovolj in da ni mogoče, da bi porabila v štirih letih več kot 13.500,00 EUR. Ta zaključek temelji na napačni oceni dejanskega stanja glede višine zneska 120.000,00 EUR, ki naj bi zapustnici še ostal. Sodišče je tudi zmotno ocenilo toženkino odklonitev vpogleda v svoje osebne račune. Le-tega je odklonila, ker ne želi, da ji tožnika gledata v njene finance in predvsem zato, ker je bila prepričana, da je mogoče iz vseh listin nesporno ugotoviti, s kolikšnim denarjem zapustnice je bilo sploh mogoče razpolagati. Toženka je vedela, da bosta tožnika hotela dokazati, da je porabljala materin denar in je zato predložila dokazila o prodaji svojih lastnih nepremičnin, nakupu novih nepremičnin, plačilu stroškov adaptacije oziroma o vlaganjih v stanovanje v L. Za svoje potrebe je uporabila svoj denar in s tem dokazala, da je imela lastna sredstva. Teh dokazov sodišče ni dokazno ocenilo in se do njih opredelilo v sodbi. Predpostavka, da zapustnica ni ničesar porabila zase in bi denar morala hraniti do svoje smrti za dediče, je napačno.

6. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene trditve in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Glede pritožbenih navedb, da ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku, višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje že izdalo sklep, s katerim je predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo (325. člen ZPP). Sklep je pravnomočen.

9. Pravdne stranke so edini dediči po zapustnici R. L., ki je umrla 9. 4. 2008. Tožnika sta zapustničina vnuka (dedujeta po vstopni pravici), toženka njena hči. Zapustnica je z oporoko z dne 6. 8. 2004 razdelila 120.000,00 EUR tako, da je tožnikoma zapustila vsakemu 20.000,00 EUR, toženki pa 80.000,00 EUR. Med strankama je sporen obstoj darila(1) ter obseg zapuščine(2).

Glede obstoja darila (stanovanje v L.):

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je sporna darilna pogodba z dne 21.6.2000 aleatorna, pretežno odplačna oziroma pogodba o izročitvi premoženja z elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Le-ta temelji na popolni in prepričljivi dokazni oceni, ki izpolnjuje vse kriterije iz 8. člena ZPP.

11. Ni res, da je sodišče prve stopnje le po naslovu pogodbe sklepalo, da gre za darilo, ampak je ugotavljalo tudi voljo in nagib pogodbenih strank. Na podlagi izpovedbe toženke, ki je sama povedala, da ji je zapustnica stanovanje hotela podariti in da je notar zapustnici pojasnil, kaj je darilna pogodba, je zanesljivo ugotovilo, da je bila volja in namen pogodbenih strank daritev. (Pri)tožbena teza, da narava sporne darilne pogodbe izhaja že iz njenega 3. člena(3), je neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da toženka ni ničesar prispevala k stroškom oskrbnine, ki je bila v celoti plačana iz zapustničine relativno visoke pokojnine in da je imela zapustnica tudi nepremično premoženje, to je stanovanje, ki je predmet darilne pogodbe in hišo na morju, za katero je kasneje prejela 144.000,00 EUR kupnine. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila druga (nepremoženjska) pomoč pri negi in oskrbi nedefinirana in tako niti ni mogoče ugotoviti, kakšne obveznosti naj bi toženka prevzela. Toženka je med postopkom tudi ves čas spreminjala in prilagajala svoje trditve glede narave pogodbe(4) in zneskov, ki naj bi jih prispevala za oskrbo toženke(5), kar je sodišče prve stopnje povsem pravilno ovrednotilo pri dokazni oceni. Odločitev sodišča, ki je ugotovilo obstoj darila, je torej pravilna.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi vrednost darila in se pri tem oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke, ki je stanovanje ocenil po vrednosti ob smrti zapustnice in po stanju ob daritvi (30. člen Zakona o dedovanju). Toženka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje podala številne pripombe na mnenje, ki jih je izvedenec prepričljivo zavrnil. Zaslišan na glavni obravnavi je pojasnil, kako je ugotovil stanje stanovanja na dan daritve in da je uporabil najprimernejšo metodo, to je primerjalno metodo tržne vrednosti nepremičnin. Pritožbeni očitki, da je previsoko ocenil vrednost stanovanja in uporabil napačno metodologijo, so preveč pavšalni, da bi toženka lahko vzbudila kakšenkoli dvom glede ugotovitve vrednosti stanovanja.

Glede obsega zapuščine:

13. Med strankama je bilo sporno tudi, ali je imela zapustnica ob smrti na računu tožene stranke poleg 120.000,00 EUR (s katerimi je razpolagala z oporoko) še 30.000,00 EUR svojih sredstev in sicer iz naslova kupnine za hišo na morju (N.) Tožnika sta predlagala vpogled v bančne račune toženke. Sodišče prve stopnje je toženko na podlagi prvega odstavka 227. člena ZPP toženko pozvalo, da predloži podatke o prometu na svojih račun za čas od 17.8.2001(6) do zapustničine smrti. Čeprav je bila opozorjena na posledico iz petega odstavka 227. člena ZPP(7), je toženka odklonila predložitev zahtevanih podatkov, zato je sodišče štelo dejstvo, da je imela zapustnica ob smrti na računu toženke poleg 120.000,00 EUR še 30.000,00 EUR, za dokazano. Sodišče prve stopnje je tudi skrbno obrazložilo na kakšni podlagi je izdalo sklep iz prvega odstavka 227. člena ZPP, da je s tem zavrnilo očitek arbitrarnosti.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje povsem upravičeno uporabilo 227. člen ZPP in v njem določeno pravno posledico. Toženka je sama povedala, da sta imeli z zapustnico skupen račun oziroma, da je bila pooblaščena za račun zapustnice, da je od leta 1999 dvigala pokojnino iz zapustničinega računa na banki in ga, kolikor ga ni porabila zapustnica, polagala na svoj račun, kamor je položila tudi kupnino za hišo v N. Toženka je celo zatrdila, da je lahko na svojem računu ločila svoja sredstva in sredstva zapustnice, ker je na ta račun dobivala le plačo oziroma kasneje pokojnino. Povsem logično je torej stališče sodišče prve stopnje, da bi se dalo z vpogledom v račune natančno ugotoviti, koliko denarnih sredstev zapustnice je imela v relevantnem času na svojem računu toženka.

15. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje prekoračitev trditvene podlage (prvi odstavek 339. člena ZPP) glede ugotavljanja, kaj naj bi predstavljal znesek 30.000,00 EUR in da so bile trditve v tožbi, da gre za razliko v kupnini za hišo v N., nesklepčne. S temi trditvami toženka namreč nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje iz 19.-22. točke obrazložitve, ki ne predstavljajo dokazne ocene o tem, kaj naj bi predstavljalo spornih 30.000,00 EUR, ampak navedbo razlogov, zakaj je bilo toženki naloženo, da predloži podatke o svojih računih(8) oziroma zakaj je bil dokazni predlog tožnikov utemeljen, upiranje toženke pa neupravičeno. Sodišče v zvezi s spornim zneskom ni izvajalo in ocenjevalo dokazov, kot skuša prikazati pritožba, ampak je uporabilo domnevo iz petega odstavka 227. člena ZPP, ki je toženka ni uspela izpodbiti. Ne gre za nedovoljeno prevalitev dokaznega bremena, kot meni pritožnica, ampak za dokazno pravilo. Toženka nenazadnje sploh ni zanikala, da se z vpogledom v njene račune ne bi dalo ugotoviti točnega zneska denarnih sredstev zapustnice, ampak le, da vpogleda ne dovoli, ker se to lahko ugotovi na drug način.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnika pa z odgovorom na pritožbo, v katerem sta le nasprotovala toženkinim trditvam in pritrjevala stališčem sodišča prve stopnje, nista v ničemer prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) S pogodbo z dne 21.6.2000 je zapustnica toženki podarila stanovanje v stanovanjski hiši v L. Tožnika trdita, da gre za darilo, toženka pa, da je bila pogodba (vsaj delno) odplačna.

(2) Tožnika trdita, da je imela zapustnica v času smrti poleg (nespornih) 120.000,00 EUR vsaj še 30.000,00 EUR.

(3) Ki določa: “Obdarjenka se s to pogodbo svoji materi zaveže, da bo zaradi darila po tej pogodbi in v skladu s potrebami darovalke prispevala denarna sredstva za njeno preživljanje, zlasti pa bo prispevala k plačilu morebitnih stroškov oskrbe, v primeru, da bi se darovalka zaradi njenih zdravstvenih ali drugih potreb morala preseliti v dom oskrbovancev ali drugo tako ustanovo. Obdarjenka se darovalki še zaveže, da bo skrbela tudi za drugo pomoč pri negi in oskrbi matere v primeru njenih povečanih potreb zaradi starosti ali drugačne onemoglosti ter bolezni, ki bi takšno dodatno nego zahtevala.“

(4) Najprej je trdila, da je šlo za pogodbo o dosmrtnem preživljanju oziroma izročilno pogodbo, ko pa sta tožnika opozorila na pomanjkanje obličnosti, je začela trditi, da je šlo za odplačen pravni posel, za katerega ni predpisana nobena oblika.

(5) Najprej je trdila, da je za stroške oskrbnine plačala 52.739,17 EUR.

(6) Od takrat je bila toženka pooblaščena na računih zapustnice in upravljala z njenim denarjem.

(7) Če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, se šteje dejstvo, ki ga je nasprotna stranka želela dokazati s to listino

(8) Da je zapustnica za hišo v N. prejela 144.000,00 EUR in da je bil denar položen direktno na račun toženke: da so bila pojasnila toženke o stroških za vzdrževanje hiše v N. neprepričljiva; da se je v štirih letih od kupnine nateklo vsaj 10.000,00 EUR obresti ipd.