Jedro

Formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile, če v tem obdobju ni aktiviran, sama po sebi ne pomeni posega v njegovo pravico do tedenskega počitka. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, na kakšen način je formalna razporeditev v B. pripravljenost posegala oziroma omejevala tožnikove prostočasne dejavnost, in ker tožnik ni obrazloženo zatrjeval, na katere dneve, ki jih je tožena stranka beležila kot proste, je bila njegova pripravljenost aktivirana, pritožba utemeljeno uveljavlja, da kršitev pravice do tedenskega počitka iz tega naslova ni dokazana.

Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ker se je vsakodnevno udeleževal sestankov na ravni oddelka, na katerih so bile pripadnikom predstavljene delovne naloge in organizacija za naslednji dan. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da tožnikova udeležba na teh sestankih ob odsotnosti ugotovitev, da je tožnik na njih prejemal kakšne posebne zadolžitve, ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na novo glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016 plačati 2.978,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 do plačila, in mu povrniti stroške postopka v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 471,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožnik je dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe toženi stranki naložilo, naj tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na mednarodni misiji v obdobju od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016 plača znesek 2.978,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 do plačila. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.254,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da evidence v prilogi B 8 niso verodostojne. Sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo tožniku in izpovedim z njegove strani predlaganih prič. Tožnik niti ni ustrezno zatrjeval, katere naloge je opravljal na proste dneve. Uveljavlja kršitev določbe 8. člena ZPP in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo 156. člena ZDR-1, 97.f člena ZObr in določb Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovno pravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske, napotenih v mednarodne operacije in misije. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče A.A. glede nalog B. in C., sicer pa razporejenost v hitre odzivne sile sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do tedenskega počitka, če pripadniki niso aktivirani. Opozarja na izpoved priče A.A., da se naloge niso izvajale vse dni v tednu. Ne drži, da je A.A. v izpovedi dopustil možnost, da so se sestanki na ravni oddelka izvajali vsak dan. Poleg tega pa udeležbe na organiziranih sestankih, ki niso trajali več kot 10 minut, po uveljavljeni sodni praksi (VIII Ips 31/2019) ni mogoče šteti kot delovne obveznosti, ki bi pomenila kršitev pravice do tedenskega počitka. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi priče A.A. glede naloge kondiciranja vozila D.. Poveljnik E.E. v pisni izjavi ni potrdil, da je tožnik to nalogo opravljal vsakodnevno, temveč je le na splošno zapisal, da je treba vozilo pregledati, če se uporablja. Uveljavlja, da je preverjanje prisotnosti pripadnikov v sobah ob 22.00 uri trajalo 5 minut, tožnik pa ni niti zatrjeval niti izpovedal, da je bil on zadolžen za to preverjanje. Poleg tega je bilo v skupini, ki jo je vodila F.F., vključno s tožnikom le pet pripadnikov, zato ta naloga ne more pomeniti kršitve pravice do tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do okoliščine, da je bil tožniku tedenski počitek vsaj sedemkrat zagotovljen na nedeljo, ki je tudi v hišnem redu opredeljena kot prost dan. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Pri tem je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pavšalno uveljavlja pritožba, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožba neutemeljeno zatrjuje tudi kršitev določbe 8. člena ZPP, po kateri sodišče o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tako dokaze tožnika kot dokaze tožene stranke, odločitev pa sprejelo na podlagi dokazne ocene, ki je celovita in ustrezno obrazložena.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o odškodnini za neizkoriščen tedenski počitek na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik od 17. 11. 2015 do 3. 5. 2016 napoten na opravljanje nalog v mirovni operaciji KFOR ... Kosovo, na kateri je bil razporejen na formacijsko dolžnost „vojak namerilec“. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika ter prič G.G., H.H. in F.F. ugotovilo, da je moral biti tožnik na proste dneve v pripravljenosti na delo (B.) in ves čas dosegljiv, da se je moral udeležiti sestankov, „kondicirati“ bojno oklepno vozilo (D.) ter ob 22:00 uri sodelovati pri preverjanju prisotnosti pripadnikov v sobah, vodji skupine F.F. pa poročati o tem, ali so v sobah prisotni vsi pripadniki oziroma kdo in iz katerih razlogov je odsoten. Na tej podlagi je zaključilo, da evidence prostih dni tedenskega počitka, ki jih je predložila tožena stranka, ne odražajo resničnega dejanskega stanja na misiji in da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, zato mu je prisodilo odškodnino za 22 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Tej odločitvi pritožba utemeljeno nasprotuje.

7. Sodišče prve stopnje je presojo o kršitvi tožnikove pravice do tedenskega počitka zmotno utemeljilo na ugotovitvi, da je tožena stranka kot proste dni zabeležila tudi dneve, ko je bil tožnik v pripravljenosti C. in B.. Po pravilnem zatrjevanju pritožbe je Vrhovno sodišče RS že v več odločbah (glej npr. sklep VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020 in sklep VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020) zavzelo stališče, da formalna razporeditev pripadnika v hitre odzivne sile, če v tem obdobju ni aktiviran, sama po sebi ne pomeni posega v njegovo pravico do tedenskega počitka. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, na kakšen način je formalna razporeditev v B. pripravljenost posegala oziroma omejevala tožnikove prostočasne dejavnost, in ker tožnik ni obrazloženo zatrjeval, na katere dneve, ki jih je tožena stranka beležila kot proste, je bila njegova pripravljenost aktivirana, pritožba utemeljeno uveljavlja, da kršitev pravice do tedenskega počitka iz tega naslova ni dokazana.

8. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ker se je vsakodnevno udeleževal sestankov na ravni oddelka, na katerih so bile pripadnikom predstavljene delovne naloge in organizacija za naslednji dan. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da tožnikova udeležba na teh sestankih ob odsotnosti ugotovitev, da je tožnik na njih prejemal kakšne posebne zadolžitve, ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. Stališče, da golo informiranje oziroma neformalno predajanje zadolžitev za naslednji dan nima narave formalnega in organiziranega sestanka, pač pa je del vojaške rutine, ki upoštevajoč razmere nastanitve na mednarodni misiji ne pomeni kršitve pravice do počitka, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (glej npr. sodbo VIII Ips 51/2021 z dne 20. 4. 2021). Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja, da so sestanki trajali od 15 minut do uro in pol, kar pomeni, da vseh ni mogoče opredeliti kot krajših, vendar pa tožnik ni določno opredelil, na katere dneve, ki so bili označeni kot prosti, se je moral udeležiti daljšega sestanka, ki se je po vsebini in obsegu razlikoval od krajših sestankov brez posebnih formalnosti.

9. Pritožba utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka, ker je moral vsak dan „kondicirati“ vozilo D.. Tožnikove navedbe, da je moral skupaj s šoferjem vsako jutro vozilo prižgati in preveriti, ali brezhibno deluje, da je moral preveriti kupolo za namerilca in ključavnice, ob izostanku substanciranih trditev o tem, da mu je bilo takšno delo izrecno odrejeno ravno na dan predvidenega tedenskega počitka, ne utemeljujejo presoje, da tožniku tedenski počitek na misiji ni bil omogočen.

10. Pritožba utemeljeno navaja, da tudi sodelovanja na vsakodnevnem preverjanju prisotnosti pripadnikov v sobah ob 22.00 uri, ki je po izpovedi tožnika trajalo 5 ali 10 minut, ni mogoče šteti kot delovnega opravila, ki bi omejevalo tožnikovo pravico do tedenskega počitka. Med značilnosti vojaške službe in mednarodne misije spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije, krajšega preverjanja spoštovanja teh pravil (v konkretnem primeru prisotnosti v sobah po določeni uri) pa ni mogoče opredeliti kot opravila, ki bi zahtevalo poseben psihofizični napor in izključevalo možnost tedenskega počitka. Dejanska ugotovitev, da je bil tožnik zadolžen za poročanje vodji skupine F.F., ali so ob 22:00 uri v sobah prisotni vsi pripadniki oziroma kdo in iz katerih razlogov je odsoten (česar po pravilnem zatrjevanju pritožbe tožnik niti ni zatrjeval), ne vpliva na drugačno presojo pritožbenega sodišča. 11. Ker je sodišče prve stopnje zaključek o neverodostojnosti evidenc v prilogi B 8, ki jih je tožnik podpisal in iz katerih izhaja, da mu je bil neprekinjeni 24-urni tedenski počitek na misiji zagotovljen, utemeljilo na ugotovitvah o opravljanju delovnih nalog, ki ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka (formalna razporejenost v hitre odzivne sile, udeleževanje informativnih sestankov, kondiciranje vozila D. in sodelovanje pri preverjanju prisotnosti pripadnikov v sobah), in ker posega v to pravico ne predstavljajo niti ostale naloge, o katerih je izpovedoval tožnik (čiščenje orožja in osebne opreme, čiščenje bivalnih prostorov, priprava vozil, pobiranje in raznašanje perila in vode itd.), je odločitev o prisoji odškodnine iz tega naslova materialnopravno zmotna. Ker je pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2.978,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2016 dalje in za povračilo stroškov postopka.

12. Zaradi spremembe odločitve na pritožbeni stopnji se je spremenil uspeh strank v postopku, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZPP je tožnik, ki s tožbo ni uspel, toženi stranki dolžan povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške pa krije sam. Tožena stranka je na podlagi 155. člena ZPP in Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) utemeljeno priglasila: 300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 50 točk za prvo pripravljalno vlogo, 20 točk za umik dokaznega predloga, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, 100 točk urnine in 15,40 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 471,24 EUR. Višji priglašeni stroški tožene stranke nimajo podlage v OT. Tožnik je toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžan na podlagi določbe 154. člena ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer: 375 točk nagrade za pritožbo v višini in 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 382,50 točk oziroma 229,50 EUR. Tožnik je dolžan toženi stranki pritožbene stroške povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka do višjih pritožbenih stroškov za pritožbeni postopek ni upravičena, ker so že zajeti v drugih priznanih postavkah.