Jedro

Ugovor tožnika, da je za predlagani poseg treba uporabiti sedaj veljavne prostorsko ureditvene pogoje za območje posega, je utemeljen. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na območju katere prostorske celote se objekt nahaja in kakšni so prostorsko ureditveni pogoji za to prostorsko celoto. V zadevi ni sporno, da v času, ko je bilo na podlagi Sanacijskega PUP izdano gradbeno dovoljenje z dne 12. 12. 2006 za legalizacijo obstoječega pomožnega kmetijskega objekta s pogoji sanacije, veljavni prostorsko ureditveni pogoji gradnje takega objekta, ki je bil predmet legalizacije, niso dovoljevali. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, ali sedaj veljavni prostorsko ureditveno pogoji za to območje tako gradnjo dopuščajo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Piran, št. št. 351-178/2015-5 z dne 19. 8. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije kmetijskega objekta na zemljiških parcelah št. 3269/2 in 3270/2, obe k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pred izdajo izpodbijane odločbe upravni organ preveril ali predlog za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjuje pogoje iz 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Za legalizacijo rekonstrukcije kmetijskega objekta, katerega želi tožnik legalizirati in dozidati, je treba upoštevati Uredbo o Prostorsko ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora Občine Piran (v nadaljevanju Sanacijski PUP), ki je bila sprejeta na podlagi četrtega odstavka 16. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Novela ZUN). Prostorsko ureditveni pogoji za sanacijo degradiranega prostora zaradi nedovoljenih posegov v prostor so bili sprejeti z namenom, da se legalizirajo posegi v prostor, ki po sicer veljavnih prostorskih ureditvenih pogojih niso bili dovoljeni. Določba Sanacijskega PUP, da je bilo objekt mogoče legalizirati, je torej pomenila, da je za te objekte izjemoma bilo mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje, čeprav niso izpolnjevali pogojev, ki so jih za takšne objekte predpisovali Prostorsko ureditveni pogoji, v obravnavanem primeru Prostorsko ureditveni pogoji za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonara (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v Občini Piran (v nadaljnjem besedilu PUP). Sanacijski PUP je bil sprejet kot samostojni akt, ki je v svoji vsebini nadomeščal veljavne prostorske akte. Slednji je natančno določil urbanistične pogoje za legalizacijo posameznega primera nedovoljene gradnje. Sanacijski PUP, ki jasno določa merila in pogoje za legalizacijo konkretnega primera, ne dopušča njegove rekonstrukcije. Glede na navedeno, za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen pogoj, ki se nanaša na skladnost gradnje s pogoji prostorskega akta in je zato upravni organ prve stopnje vlogo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil. 2. Upravni organ druge stopnje je z odločbo, št. 35108-162/2015/2-NK z dne 6. 10. 2015, pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. 3. Tožnik v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter zaradi kršitev materialnega zakona. V tožbi navaja, da bi moral upravni organ prve stopnje pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti pogoje za njegovo izdajo, kot mu veleva 54. člen ZGO-1. Investitor je v konkretnem primeru podal zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo rekonstrukcije predmetnega kmetijskega objekta. Gre za rekonstrukcijo skladno s 7.2 točko 2. člena ZGO-1. Za predmetni objekt je bilo dne 12. 12. 2006 izdano gradbeno dovoljenje s pogoji sanacije. Sanacija obstoječega stanja po navedenem gradbenem dovoljenju je, med drugim, pomenila izvedbo simetrične dvokapnice in zamenjave kritine, odstranitev prizidka, izvedbo ometa in ureditev stranske fasade brez odprtin. To gradbeno dovoljenje je temeljilo na Sanacijskem PUP. Za predlagani poseg pa se uporablja PUP in je zato za nadaljnje posege treba upoštevati sedaj veljavni prostorski akt. Tega pa upravni organ nezakonito ni uporabil in ni presodil ali je nameravana gradnja dovoljena skladno s sedaj veljavnim prostorskim aktom. Zaradi navedenega je bilo prekršeno materialno pravo, posledično temu pa izdana odločba, ki je nezakonita. Nezakonita odločitev posega tudi v z Ustavo RS zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine, in sicer pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, tožena stranka pa naj mu povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka je v zadevi posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. V skladu z določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se gradbeno dovoljenje izda, če je, med drugim, izpolnjen pogoj, da je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Navedeno pomeni, da v času odločanja veljavni izvedbeni prostorski akt predstavlja materialno podlago za presojo skladnosti projekta.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmet rekonstrukcije objekt, ki je bil legaliziran na podlagi Sanacijskega PUP z izdanim gradbenim dovoljenjem št. 351-106/2006-24 z dne 12. 2. 2016. Objekt se v Uredbi o sanacijskem PUP nahaja pod zaporedno številko 14, in sicer je razvrščen med posege v prostor, ki jih je mogoče legalizirati s pogoji sanacije. Tožnik je, na podlagi citirane uredbe po Sanacijskem PUP, za predmetni objekt pridobil gradbeno dovoljenje, št. 351-106/2006-24 z dne 12. 12. 2006, v katerem so natančno navedeni tudi pogoji sanacije. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je bil Sanacijski PUP sprejet na podlagi četrtega odstavka 16. člena Novele ZUN za sanacijo degradiranega prostora zaradi nedovoljenih posegov v prostor zato, da se legalizirajo posegi v prostor, ki sicer po veljavnih prostorskih ureditvenih pogojih niso bili dovoljeni.

8. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je predmet tega postopka legalizacija rekonstrukcije kmetijskega objekta, ki je bil zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi Sanacijskega PUP.

9. Ugovor tožnika, da je za predlagani poseg treba uporabiti sedaj veljavne prostorsko ureditvene pogoje za območje posega, je utemeljen. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na območju katere prostorske celote se predmetni objekt nahaja in kakšni so prostorsko ureditveni pogoji za to prostorsko celoto. V zadevi ni sporno, da v času, ko je bilo na podlagi Sanacijskega PUP izdano gradbeno dovoljenje z dne 12. 12. 2006 za legalizacijo obstoječega pomožnega kmetijskega objekta s pogoji sanacije, veljavni prostorsko ureditveni pogoji gradnje takega objekta, ki je bil predmet legalizacije, niso dovoljevali. Iz upravnega spisa pa ne izhaja, ali sedaj veljavni prostorsko ureditveno pogoji za to območje tako gradnjo dopuščajo.

10. Kolikor sedaj veljavni prostorsko ureditveni pogoji dopuščajo gradnjo in predvideno rekonstrukcijo objekta, kot jo predlaga tožnik, je mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje za predvideni poseg, ne glede na to, da je bilo za objekt, ki je predmet rekonstrukcije, gradbeno dovoljenje izdano na podlagi določb Sanacijskega PUP. Kolikor pa sedaj veljavni prostorsko ureditveni pogoji take novogradnje ne dopuščajo, pa, glede na to, da je Sanacijski PUP jasno določil zgolj merila in pogoje za legalizacijo obstoječe nelegalne gradnje, predvidena rekonstrukcija, ki bi bila v nasprotju s tako pridobljenim gradbenim dovoljenjem za legalizacijo obstoječega pomožnega kmetijskega objekta s pogojem sanacije, ni dopustna.

11. Ker je bilo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki II. izreka:

12. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki je v upravnem sporu uspel, glede na opravljena dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopal odvetnik, je sodišče tožniku priznalo stroške skladno z določbo tretjega člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22% DDV).