Jedro

Odločbi o ustavitvi izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj sta bili izdani na podlagi 178. člena ZPIZ-1, čeprav se je postopek po uradni dolžnosti začel že v času veljavnosti ZPIZ-2. Ker pravno podlago predstavljajo določbe ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine, je v ponovljenem upravnem odločanju potrebno presojati po 116. členu ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2013 in št. ... z dne 21. 10. 2013 in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 330,43 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.“

II. Pritožba v delu, ki se nanaša na plačilo 23.959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2013 in št. ... z dne 21. 10. 2013 ter da se ugotovi, da je imela tožnica v obdobju od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 pravico do izplačila predčasne pokojnine, v obdobju od 1. 12. 2009 dalje pa ima pravico do izplačila starostne pokojnine. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati zaostalo starostno pokojnino za obdobje od 1. 4. 2013 dalje v mesečnem znesku 853,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nadalje, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 23.959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2014 dalje. Zavrnilo je tudi prvi, drugi in tretji podredni tožbeni zahtevek ter odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v novem sojenju ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča, kot izhajajo iz sklepa Psp 449/2015 z dne 11. 2. 2016. Kot podlago za svojo odločitev je uporabilo napačen materialnopravni predpis. Tožnica je ves čas sodnega postopka navajala, da določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(1) ne morejo biti podlaga za odločitev v predmetni zadevi. Podlago lahko predstavljajo le določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) , ki je začel veljati 1. 1. 2013. Posledično za obdobje do tega datuma ni podlage za ugotovitev, da tožnica ni imela pravice do izplačila pokojnine. Z izpodbijano upravno odločbo ni bilo odločeno, da se tožnici ustavi izplačevanje pokojnine, temveč je bilo za nazaj ugotovljeno, da tožnica ni imela pravice do izplačila predčasne in starostne pokojnine in sicer v obdobjih od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 in od 1. 12. 2009 dalje. Postopek v sporni zadevi se je začel šele po uveljavitvi ZPIZ-2, ne pa 21. 8. 2012. Sodišče prve stopnje se do navedb tožnice v zvezi s tem, kdaj se je postopek po uradni dolžnosti začel, ni opredelilo, posledično pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in tudi napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(3) , saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ne ustreza zahtevanemu standardu obrazloženosti prvostopenjskih sodnih odločb. Tožena stranka je namreč 21. 8. 2012 tujemu nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BiH poslala zahtevek glede ponovne odmere starostne pokojnine po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. Omenjeni organ je toženo stranko 21. 1. 2013 obvestil, da ni zakonskih pogojev za ponovno odmero pokojnine po navedenem členu. Iz vsebine vloge tožene stranke poslane 15. 2. 2013 tujemu organu, nedvomno izhaja, da gre za popolnoma nov zahtevek tožene stranke, kar pomeni, da se je predmetni upravni postopek začel šele 15. 2. 2013, torej že v času veljavnosti določb ZPIZ-2. Ker je tožena stranka postopek vodila po napačnem zakonu, je že iz tega razloga potrebno izpodbijane odločbe izreči za nične oziroma jih odpraviti. Tožnici pred izdajo odločbe na prvi stopnji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembni za izdajo odločbe. Tudi, če bi bila uporaba določb ZPIZ-1 pravilna, pa v konkretnem primeru navedeni predpis prav tako ne podaje podlage za ustavitev izplačila pokojnine. Glede na prvi odstavek 178. člena ZPIZ-1 je namreč potrebno ugotoviti, ali je tožnica z delom v tujini pridobila lastnost zavarovanca po ZPIZ-1. Tožena stranka pa tega sploh ni ugotavljala, prav tako tudi ne sodišče. ZPIZ-2 pa navedenega ne ureja „smiselno enako“, kot to trdi tožena stranka. Šele od uveljavitve ZPIZ-2 se lahko uporabi določa šestega odstavka 116. člena in sicer za uživalca pokojnine, ki v tujini ponovno sklene delovno razmerje pri delodajalcu. Tako se več ne zahteva, da uživalec pokojnine pridobi lastnost zavarovanca po ZPIZ-2. Vendar pa v konkretnem primeru tudi na podlagi določbe šestega odstavka 116. člena ZPIZ-2 izpodbijana upravna odločba ni pravilna, ker bi morala tožena stranka in prvostopenjsko sodišče pri odločanju upoštevati obstoj Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino in sicer določbo 6. člena. V primeru tožnice bi se moral zato uporabiti 114. člen veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Federacije BiH, ki določa, da ima upokojenec, ki ponovno vstopi v delovno razmerje, pravico prejemati poleg plače tudi pokojnino v primeru, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe oziroma, če je dopolnil 65 let starosti. Ker 6. člen Sporazuma predvideva popolnoma enak pravni učinek tudi v drugi pogodbenici, to je v RS, se mora v primeru, da so predpisi nejasni ali nasprotujoči si, vsekakor uporabiti za zavarovanca bolj ugodno varianto, kar izhaja tudi iz prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP. To pa pomeni, da je imela tožnica ves čas pravico prejemati pokojnino. Nadalje sta tožena stranka in sodišče prve stopnje upoštevala le okoliščino, da tožnica ni sporočila začetka dela v tujini (kar sicer ne drži, vendar to ni relevantno) in da naj bi bila že zaradi tega deležna sankcij. Prezrla pa sta, da mora uživalec pravice sporočiti toženi stranki le tisto osebno ali dejansko okoliščino oziroma njeno spremembo, ki vpliva na pravico po tem zakonu, na njen obseg ali izplačevanje, kar pa zaposlitev tožnice v tujini očitno ni bila, zato je slednja tudi ni bila dolžna naznaniti toženi stranki in v posledici te opustitve ne more biti deležna nobenih negativnih posledic. Tožena stranka je tudi napačno uporabila določbo 253. člena ZPIZ-1, kjer je določena pristojnost za odločanje. Po mnenju tožnice sta izpodbijani odločbi izdala nepristojna organa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki pa jo sodišče prve stopnje ni saniralo. Tožnica nadalje navaja, da iz ustaljene sodne prakse pritožbenega in revizijskega sodišča izhaja, da je bilo z izpodbijanima upravnima aktoma nedopustno poseženo v načelo pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave RS. Tožnici je bila s pravnomočno odločbo priznana pravica do predčasne oziroma do starostne pokojnine. Pravnomočno odločbo pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Tožena stranka se je sklicevala na 178. člen ZPIZ-1 kot pravno podlago za poseg v pravnomočni odločbi, vendar te določbe v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj je bila tožnica že v času, ko je tožena stranka izdala odločbi o pravici do pokojnine, zaposlena v tujini. To pomeni, da se ni reaktivirala po pridobiti pravice do pokojnine. S tem pa torej tudi ni podane pravne podlage, da bi se ji za nazaj ustavilo izplačevanje starostne pokojnine. S tem v zvezi tožnica opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 4/2014 in na druge podobne zadeve (VIII Ips 547/2008, VIII Ips 15/2013, VIII Ips 10/2014, VIII Ips 15/2013, VIII Ips547/2008 in na več sodb pritožbenega sodišča). Opozarja tudi na sodbo VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015, na katero je opozorilo tudi pritožbeno sodišče v sklepu Psp 449/2015 z dne 11. 2. 2016. Sodišče prve stopnje pa je navedeno sodbo povsem spregledalo oziroma je ni upoštevalo. Odločitev je zato materialnopravno napačna in predstavlja tudi nedopusten poseg v ustavno zajamčeno pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tudi 116. člen ZPIZ-2 bi lahko predstavljal kvečjemu podlago za ustavitev izplačevanja pokojnine za naprej, ne pa za ugotovitev, da tožnica v preteklosti ni bila upravičena do njenega prejemanja. Za nazaj se lahko pravnomočne odločbe spreminjajo le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Tožnica tudi nasprotuje zavrnitvi zahtevka na plačilo 23.959,66 EUR, ki ga je tožnica uveljavljala tako s primarnim kot s podrednimi zahtevki. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da navedeni znesek predstavlja preplačilo starostne pokojnine. Tožnica je že pojasnila, zakaj meni, da je odločba z dne 21. 10. 2013 nepravilna in da bi jo moralo sodišče odpraviti. Ker odločba, na podlagi katere je tožnica bila primorana plačati toženi stranki 23.959,66 EUR temelji na nepravilnem in nezakonitem izpodbijanem upravnem aktu, je tudi sama nepravilna in nezakonita. Sodišče bi zato moralo ugoditi tudi omenjenemu tožbenemu zahtevku, saj je v primeru odprave izpodbijanih upravnih aktov odpadla tudi podlaga za plačilo navedenega zneska. V nasprotnem primeru bi bila tožena stranka brez pravne podlage obogatena, tožnica pa prikrajšana. Med prikrajšanjem in obogatitvijo pa je podana vzročna zveza. Ker je napačna odločitev o glavnih zahtevkih, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je odpravilo kršitve, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu Psp 449/2015 z dne 11. 2. 2016. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo, tako da jo je v celoti mogoče preizkusiti. Sodišče je v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 23.959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tudi pravilno razsodilo, kot bo pojasnjeno kasneje. V delu, ki se nanaša na presojo spornih odločb tožene stranke pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 4. 2013. Je pa tožena stranka z drugostopenjsko odločbo spremenila prvi odstavek prej omenjene prvostopenjske odločbe tako, da je odločila, da tožnica v obdobju od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 ni imela pravice do izplačila predčasne pokojnine, od 1. 12. 2009 dalje pa nima pravice do izplačila starostne pokojnine. S prvostopenjsko odločbo pa je bilo še odločeno, da bo tožena stranka o ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdala posebno odločbo.

6. V zadevi je sporno, ali je imela tožena stranka pravno podlago za ustavitev izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine za nazaj. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na določbo 178. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje.

7. Pritožba pravilno opozarja, da za presojo sporne zadeve niso odločilne določbe ZPIZ-1, temveč je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2. Za odločitev, kateri predpis je potrebno uporabiti, je odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je pristojni organ začel postopek po uradni dolžnosti. Niti ZPIZ-1 niti ZPIZ-2 ne določata, kdaj se začne postopek po uradni dolžnosti. V tem primeru je skladno s prvim odstavkom 12. člena ZPIZ-1 oziroma 11. členom ZPIZ-2 potrebno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)(4). V prvem odstavku 126. člena je določeno, da pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Skladno s prvim odstavkom 127. člena se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje.

8. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb in pa sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi se postopek po uradni dolžnosti glede ustavitve izplačevanje pokojnine začel 21. 8. 2012, torej še v času veljavnosti ZPIZ-1. Navedenega dne se je sicer res začel postopek po uradni dolžnosti, vendar je šlo za postopek po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum)(5). Tožena stranka je nato že v letu 2013 in sicer 15. 2. 2013 tujemu nosilcu posredovala dopis, da odloči o zahtevku za pridobitev pravice do starostne pokojnine, s tem, da naj se prejšnji zahtevek na podlagi 37. člena Sporazuma šteje za brezpredmeten. Tuji nosilec pokojninskega zavarovanja, je toženo stranko šele dne 5. 3. 2013 z obrazcem, ki ga je tožena stranka prejela 21. 3. 2013 obvestil, da je bila tožnica obvezno zavarovana od 1. 9. 1970 do 31. 12. 1993, od 15. 3. 2001 do 20. 4. 2007 in od 1. 12. 2009 do 31. 12. 2009. Kasneje je Urad direktorja tujega zavoda 3. 4. 2013 sporočil, da je bila tožnica v obveznem zavarovanju tudi od 1. 1. 2010 dalje. Že v teku upravnega pritožbenega postopka pa je bilo z obrazcem BIH/SI 25 z dne 30. 5. 2013, ki ga je tožena stranka prejela 12. 6. 2013 sporočeno, da je tožnica tudi v času od 1. 12. 2009 do 30. 4. 2013 v zavarovanju. Vse to izhaja iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, pa tudi iz pisne dokumentacije v spisu. To pa pomeni, da se postopek po uradni dolžnosti nikakor ni začel 21. 8. 2012 (tedaj se je začel postopek za ponovno odmero pokojnine po določbi 37. člena Sporazuma). Tožena stranka je za podatek, da je bila tožnica zavarovana pri tujem nosilcu pokojninskega zavarovanja tudi v spornih obdobjih izvedela šele v letu 2013, ko jo je o tem obvestil tuji nosilec pokojninskega zavarovanja. Postopek po uradni dolžnosti glede ustavitve izplačevanja predčasne oziroma starostne pokojnine se je tako začel v času po 1. 1. 2013 in je bila tudi prvostopenjska odločba št. ... izdana 8. 4. 2013, kar pomeni, da je potrebno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za ustavitev izplačevanja starostne oziroma predčasne pokojnine presojati ne po določbi 178. člena ZPIZ-1, ki v času odločanja tožene stranke ni več veljala, temveč je potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2 (116. člen oziroma ostale določbe omenjenega zakona).

9. Ker tožena stranka predmetne zadeve ni presoja po omenjenih določbah, posledično tudi dejansko stanje s tem v zvezi sploh ni bilo ugotovljeno. Že zaradi tega je bilo potrebno pritožbi tožnice v tem delu (glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke) ugoditi in obe odločbi kot nezakoniti odpraviti ter zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Podlaga za tako odločitev je podana v določbi 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)(6) .

10. Ker je bilo pritožbi tožnice v tem delu ugodeno, pritožbeno sodišče posledično drugih morebitnih kršitev v postopku niti ni ugotavljalo.

11. Je pa po stališču pritožbenega sodišča neutemeljena pritožba v delu, glede povrnitve zneska v višini 23.959,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je bila podlaga za to plačilo dokončna in pravnomočna odločba št. ... z dne 7. 11. 2013. Navedena odločba zaradi pravnomočnosti tudi ni bila predmet sodne presoje. Tožnica je sporni znesek tako plačala na podlagi veljavnega pravnega naslova. V tem primeru nikakor ne gre za neupravičeno obogatitev tožene stranke. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja na določbo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(7) , kjer je določeno, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Enako velja tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. V predmetni zadevi pravna podlaga (prej citirana odločba z dne 7. 11. 2013) ni odpadla kar pomeni, da s tem tudi ni utemeljen zahtevek za vračilo zneska, ki ga je tožnica plačala toženi stranki. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede stroškov postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica z delom svojega zahtevka (glede odprave izpodbijanih odločb) uspešna, ne pa glede zahtevka za povrnitev denarnega zneska. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica uspela v višini 50 %, zato je na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)(8) tožnici priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 183,30 EUR, nagrado za narok (dvakrat) po tar. št. 3102 v višini 338,40 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV. Skupen znesek odmerjenih stroškov znaša 660,87 EUR, polovica tega zneska pa 330,43 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka povrniti tožnici v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(4) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(5) Ur. l. RS, št. 10/2008 in 3/2011. (6) Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. (7) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

(8) Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.