Jedro

Tožnik, ki nosi primarno trditveno in dokazno breme pri dokazovanju, da bi bil s ponovnim vračanjem na Norveško podvržen neposredni življenjski nevarnosti in nečloveškemu ravnanju, se zgolj posplošeno sklicuje na določilo 2. odstavka 3. člena ZMZ ter obsodbo Kraljevine Belgije v zadevi MSS pred ESČP, da naj bi bil izpostavljen nevarnosti verižnega vračanja v Afganistan, da je situacija na Norveškem glede azilnega sistema zelo slaba, da ne spoštujejo načela nevračanja, da o tem poročajo tudi številni članki in poročila, da o vrnitvah priča tudi tripartitni dogovor med Norveško, Afganistanom in UNHCR. Pri tem tožnik niti ne zatrjuje, da bi ESČP v katerikoli zadevi ugotovilo, da je Kraljevina Norveška kršila EKČP, kot tudi ne, da v Kraljevini Norveški ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo prosilcem za azil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 33. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 – uradno prečiščeno besedilo) ter 1. odstavka 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od državi članic vloži državljan tretje države (Uradni list EU, L 50/1, 25. 2. 2003, v nadaljevanju Dublinska uredba) odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil 4. 5. 2011, saj bo tožnik predan Kraljevini Norveški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. V obrazložitvi tožena stranka povzema določila 1. odstavka 3. člena in 1. (e) odstavka 16. člena v povezavi z 20. členom Dublinske uredbe, na podlagi katerih je odločila tožena stranka po tem, ko je v skladu z 39. členom ZMZ tožniku odvzela prstne odtise in jih 5. 5. 2011 poslala v Centralno bazo EURODAC, od koder je prejela podatek, da je tožnik 28. 2. 2010 v to bazo vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Norveške, ki ji je dne 10. 5. 2011 glede na navedene ugotovitve tožena stranka posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika v skladu s 1. (e) odstavkom 16. člena Dublinske uredbe. Dne 25. 5. 2011 je tožena stranka od pristojnega organa Kraljevine Norveške prejela dopis, iz katerega izhaja, da je le-ta v skladu s 1. (e) odstavkom 16. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi navaja, da se bo v skladu s 3. odstavkom 19. člena Dublinske uredbe dogovorila s pristojnim organom Kraljevine Norveške o sprejemu tožnika, ki bo na letališču Oslo, kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Kraljevine Norveške.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami tožene stranke, da so na podlagi določila 1. (e) odstavka 16. člena Dublinske uredbe podane okoliščine za njegovo izročitev Norveški, saj meni, da navedena določba obvezuje odgovorno državo članico, v tem primeru Norveško, da ponovno sprejme prosilca, vendar ne obvezuje države članice, na ozemlju katere se prosilec nahaja, da ne obravnava njegove prošnje, oziroma, da takšno osebo izroči drugi državi. Čeprav so pristojni organi na Norveškem sprejeli pristojnost, tožnik meni, da ga Slovenija ni dolžna izročiti upoštevajoč določbo 2. odstavka 3. člena Dublinske uredbe, po kateri lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki jo je predložil državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz Dublinske uredbe. Iz točk 12 in 15 preambule izhaja, da so države članice obvezane s sporazumi mednarodnega prava, katerih pogodbenice so in da Uredba upošteva temeljne pravice in načela, ki so zlasti priznani v Listini EU o temeljnih pravicah. V povezavi z določili 1. in 3. odstavka 6. člena Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju: PES) je Listina postala del primarnega prava EU in je treba Dublinsko uredbo razlagati v povezavi z Listino in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Po praksi ESČP v zvezi s 3. in 13. členom Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP) velja, da neposredna ali posredna premestitev na podlagi sekundarnega prava EU osebe, ki zatrjuje, da zaradi odstranitve iz države obstaja realno tveganje, da ji bo kršena pravica iz 3. člena EKČP v drugo državo, četudi je podpisnica EKČP, ne odvezuje države podpisnice EKČP obveznosti po tej mednarodni pogodbi. Tožnik poudarja, da je že ob podaji prošnje izrazil zaskrbljenost in strah pred vračanjem na Norveško. Po številnih primerih prisilnega vračanja beguncev v Afganistan se tožnik boji, da se bo to zgodilo tudi njemu. Zaradi vojaške situacije v Afganistanu pa se boji, da bi bilo v primeru vrnitve ogroženo njegovo življenje. Pri tem poudarja, da je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik dolga leta ilegalno živel v Iranu prav zaradi nevarnih in nasilnih razmer v matični državi, v primeru vrnitve v Afganistan pa tudi ne bi imel kje stanovati in bi bil zaradi tega še bolj izpostavljen nevarnosti. Glede na to, da gre v matični državi tožnika za ekstremne situacije splošnega nasilja, mu ni mogoče odreči uporabe načela nevračanja. V nadaljevanju tožbe izpostavlja, da je v Dublinski uredbi Norveška pristojna država članica EU, ki je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje, vendar je bila na Norveškem tožnikova prošnja pravnomočno zavrnjena in je bil izdan sklep, da mora tožnik zapustiti ozemlje Norveške. Ker tožnik osebno pozna osebe, ki so jih Norveške oblasti prisilno vrnile v Afganistan, je prepričan, da se bo enako zgodilo tudi njemu. Strah pred vračanjem je glavni razlog, da je tožnik zapustil Norveško v upanju, da ga bo kakšna druga država sprejela. Domneva, da so vse države članice EU varne države in da ne kršijo človekovih pravic v zvezi z mednarodno zaščito ter v zvezi z uporabo Dublinske uredbe sicer velja, vendar je lahko v posamičnem primeru tudi ovrženo, kar dokazuje obsodba Belgije v zadevi MSS pred ESČP, ki je v tej zadevi ugotovilo, da pritožnik po notranjem pravu in v postopku pred upravnim organom sploh ni imel možnosti navesti razlogov, ki so govorili proti premestitvi v Grčijo zaradi nevarnosti kršitve človekovih pravic, državni organi pa so bili seznanjeni s stanjem v Grčiji, in da v takem primeru ni mogoče naložiti celotnega dokaznega bremena pritožniku. V konkretnem primeru je tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa navajal okoliščine, ki vzbujajo dvom o tem, da bi njegova premestitev na Norveško lahko povzročila posledice, ki bi aktivirale relevantnost določila o prepovedi nehumanega ravnanja iz 3. člena EKČP, tožena stranka, ki je ta dvom tudi obravnavala skozi izjave tožnika v prošnji za mednarodno zaščito pa se v izpodbijanem sklepu ni opredelila do teh okoliščin. V primeru tožnikovega vračanja na Norveško bi bilo njegovo življenje ogroženo, saj bi bil izpostavljen nevarnosti verižnega vračanja v Afganistan, kjer bi bilo njegovo življenje zaradi vojnih razmer in prepuščenosti samemu sebi nedvomno ogroženo. Zato tožnik meni, da mora biti v konkretnem primeru uporabljeno določilo 2. odstavka 3. člena Dublinske uredbe, saj je to nujno zaradi varstva tožnikovih osnovnih človekovih pravic, saj številni članki in poročila pričajo o tem, da je situacija na Norveškem glede azilnega sistema zelo slaba, problem pa je tudi, da ne spoštujejo načela nevračanja. Pri tem se tožnik sklicuje na poročilo US State Department, ki omenja, da so bili državljani Afganistana dejansko vrnjeni v letu 2010. O vrnitvah priča tudi tripartitni dogovor med Norveško, Afganistanom in UNHCR. Problematiko nespoštovanja načela nevračanja na Norveškem omenja tudi Amnesty International v letnem poročilu 2010. Sodišču tožnik predlaga, da iz navedenih razlogov izpodbijani sklep odpravi. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s tožbeno navedbo, da bo z izročitvijo Norveški tožnik nedvomno podvržen nečloveškemu ravnanju in da bo predan državi, ki po njegovih izkušnjah ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji, tožena stranka poudarja, da je Dublinska uredba zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno in temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, vključno s spoštovanjem načela nevračanja. Vse te države pa se skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Tožena stranka obenem poudarja dejstvo, da tožnik očitno zlorablja postopek mednarodne zaščite, saj iz podatkov Centralne baze EURODAC izhaja, da je tožnik, preden je zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, v evropskem prostoru za mednarodno zaščito zaprosil že petkrat, in sicer leta 2009 na Norveškem in Švedskem, leta 2010 ponovno na Švedskem in leta 2011 na Danskem in v Nemčiji. Dodatno še navaja, da je tožena stranka odpovedala izvedbo transferja tožnika na Norveško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. Tožnik, ki mu je sodišče v morebiten odgovor posredovalo odgovor tožene stranke na tožbo, posebnega odgovora ni podal. O začasni odredbi je sodišče odločilo s sklepom št. I U 988/2011-5 z dne 7. 6. 2011 tako, da ji je ugodilo in odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko v tožbi navaja, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do tožnikovih navedb pred izdajo izpodbijanega sklepa pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, v kateri je navajal okoliščine, ki mu vzbujajo dvom o tem, da bi njegova premestitev na Norveško lahko povzročila posledice, ki bi bile relevantne z vidika 3. člena EKČP. Vendar pa ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijanega akta glede na način argumentacije ključnega ugovora v tožbi ni takšna, da bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve v smislu 3. odstavka 27. člena ZUS-1. Tožnik, ki nosi primarno trditveno in dokazno breme pri dokazovanju, da bi bil s ponovnim vračanjem na Norveško podvržen neposredni življenjski nevarnosti in nečloveškemu ravnanju, se zgolj posplošeno sklicuje na določilo 2. odstavka 3. člena ZMZ ter obsodbo Kraljevine Belgije v zadevi MSS pred ESČP, da naj bi bil izpostavljen nevarnosti verižnega vračanja v Afganistan, da je situacija na Norveškem glede azilnega sistema zelo slaba, da ne spoštujejo načela nevračanja, da o tem poročajo tudi številni članki in poročila, da o vrnitvah priča tudi tripartitni dogovor med Norveško, Afganistanom in UNHCR. Pri tem tožnik niti ne zatrjuje, da bi ESČP v katerikoli zadevi ugotovilo, da je Kraljevina Norveška kršila EKČP, kot tudi ne, da v Kraljevini Norveški ni zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo prosilcem za azil. Tožnik je zgolj pavšalno predlagal zaslišanje tožnika in izvedbo glavne obravnave z vpogledom v prošnjo tožnika in poročilo o raziskavi, narejeni s strani „Refugee documentatiton Centre“, za katero navaja, da se nahaja med tožbenimi prilogami, vendar v tožbi navedene raziskave ni priložil, niti navedene listine ni priložil naknadno, vse do odločitve sodišča. Prav tako ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev oziroma ni navedel, katera dejstva in okoliščine naj bi sodišče v njegovim zaslišanjem ugotovilo, niti ni obrazložil, kako bi lahko vpogled sodišča in v katera konkretna dejstva vplivalo na odločitev. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), ker je presodilo, da je izpodbijani akt pravilen in utemeljen na zakonu oziroma pravu EU, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega akta in da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka morala uporabiti tako imenovano klavzulo suverenosti iz 2. odstavka 3. člena Uredbe. Cilj EU v Dublinski uredbi, na katero se je pri odločitvi oprla tožena stranka, je bil predvsem v tem, da se v čim večji meri poskuša preprečiti prehajanje prosilcev za azil iz ene države članice v drugo in da se utrdi obveznost posamezne države članice glede obravnavanja posameznih prosilcev za azil. Dublinska uredba se osredotoča na merila, na podlagi katerih se lahko določi pristojnost posamezne države. Države članice so dolžne sprejeti tistega prosilca za azil, ki je v njej bodisi že zaprosil za azil, bodisi se je v njej nahajal, ali pa obstajajo druge okoliščine, ki kažejo na njeno odgovornost, s čimer Dublinska uredba določa merila za ugotavljanje odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za azil (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 763/2007 z dne 10. 1. 2008). Glede na navedeno je zato odločitev tožene stranke, ki v konkretnem primeru temelji na citiranem 1. (e) odstavku 16. člena v povezavi z 20. členom Dublinske uredbe, po presoji sodišča pravilna in zakonita.