Jedro

V postopku je bilo ugotovljeno, da je imel pastirski stan, tj. objekt, ki je stal na mestu obravnavanega počitniškega objekta, tlorisne izmere 3,00 x 2,00 m, in da ima obravnavani počitniški objekt dimenzije 4,70 x 6,00 m. Glede na navedene dimenzije prejšnjega pastirskega stanu in obravnavane počitniške hiše sodišče pritrjuje stališču toženke, da je tožničino sklicevanje na 197. člen ZGO-1 neutemeljeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje lesenega počitniškega objekta z gankom na zemljišču parc. št. 1669/3 k.o. …, tlorisnih dimenzij 4,70 x 6,00 m, višinskega gabarita P + M z dvokapno streho s skodlami. Odločila je, da mora takoj po prejemu odločbe ustaviti njegovo nadaljnjo gradnjo (1. točka izreka) in da mora inšpekcijska zavezanka odstraniti objekt iz 1. točke v roku treh mesecev po prejemu odločbe (2. točka), sicer bo to storilo pooblaščeno podjetje na njene stroške v izvršilnem postopku (3. točka). Za objekte iz 1. točke je izrekla prepovedi (4. točka) in navedla, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se je tožnica v inšpekcijskem postopku sklicevala na 197. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), in v zvezi s tem navajala, da je iz zračnega posnetka razvidno, da je na istem mestu že pred 31. 12. 1967 stal objekt, da je bil obravnavani objekt postavljen na njegovih temeljih, in da se v zadnjih letih ni spreminjal. Inšpekcijski organ je sklicevanje na 197. člen ZGO-1 zavrnil, ker je tožnica leta 1993 plačala depozit za odlog prisilne izvršbe po določbah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN-ČG) in ker se je že inšpekcijski postopek urbanistične inšpekcije končal z odločbo o ustavitvi del na objektu, za katerega ni bilo pridobljeno lokacijsko dovoljenje. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnica na mestu starega pastirskega stanu tlorisnih izmer 3 x 2 m zgradila počitniški objekt, ki je predmet tega postopka. Inšpekcijski organ ugotavlja, da tožnica ustreznih upravnih dovoljenj ni pridobila, saj je bila njena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja z odločbo Upravne enote Radovljica št. 35101-226/2004 z dne 29. 9. 2005 zavrnjena. Ker bi po določbah v času graditve veljavnega ZUN morali biti za legalno postavitev počitniškega objekta izdani lokacijsko in gradbeno dovoljenje, a nista bili, kar je razvidno tudi iz 4. člena Uredbe o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega Narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju sanacijski PUP), gre za nelegalno zgrajen objekt. Gradbeni inšpektor je bil zato dolžan izreči ukrep po 152. členu ZGO-1. Izpolnitveni rok za odstranitev objekta je inšpekcijski organ določil ob upoštevanju velikosti in načina gradnje objekta ter letni čas, v katerem je bila odločba izdana.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim je zavrnil tožničino navedbo, da je šlo le za predelavo pastirskega stanu v letih med 1975 in 1977, zaradi česar naj bi šlo za spremembo namenske rabe objekta pred uveljavitvijo Zakona o Triglavskem narodnem parku v letu 1981. Zavrnil je tudi tožničino nestrinjanje z ugotovitvami tlorisne velikosti prvotnega pastirskega stanu, saj je bila tožnici 11. 1. 1978 že izdana odločba št. 351/A-10/78-6, s katero ji je takratni urbanistični inšpektor odredil ustavitev gradnje spornega objekta po takrat veljavnem 41.a členu Zakona o urbanističnem planiranju. Sklicuje se tudi na 50. oziroma 62. člen ZUN in na 17. člen Zakona o urbanističnem planiranju. Tožničino sklicevanje na 197. člen ZGO-1 je zavrnil, ker je navedeno določbo mogoče uporabiti le za objekte, ki so bili zgrajeni pred 31. 12. 1967. Po ugotovitvah inšpekcijskega postopka pa je bil prejšnji objekt, na katerega se tožnica sklicuje, v celoti odstranjen in leta 1976 postavljen na novo, kar naj bi izhajalo tudi iz tožničinih pritožbenih navedb. Pojasnil je še, da vpis objekta v zemljiško knjigo ne pomeni njegove legalizacije in ne more nadomestiti potrebnega upravnega dovoljenja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je ni mogoče preizkusiti, saj naj dejansko stanje v bistvenih točkah ne bi bilo opisano, prav tako naj ne bi bili dovolj natančno navedeni predpisi in njihove določbe, na katere je izpodbijana odločitev oprta. Utemeljitev odločbe naj bi bila pavšalna in nejasna, inšpekcijski organ naj tudi ne bi konkretno obrazložil, zakaj je trimesečni rok za odstranitev objekta primeren.

Nadalje naj ne bi bilo razvidno, kdaj, kje in kako je inšpektorat ugotavljal dejansko stanje v inšpekcijskem postopku, ki naj bi se začel leta 2005. Meni, da ugotovitve inšpekcijskega pregleda z dne 19. 6. 2003, ki je bil opravljen osem let pred zaslišanjem tožnice, ne morejo biti sestavni del tega inšpekcijskega postopka. Inšpekcijski organ naj tudi ne bi obrazložil, za kakšno nelegalno gradnjo naj bi šlo, saj je sam ugotovil, da objekt, ki je predmet tega postopka, stoji na mestu starega pastirskega stanu tlorisnih dimenzij 3 x 2 m. To naj bi pomenilo, da inšpekcijski organ sam priznava, da ne ve, ali je šlo zgolj za obnovitvena dela, rekonstrukcijo, nadomestno gradnjo ali celo novogradnjo. Tako naj ne bi bilo izkazano, da je obravnavani počitniški objekt nova gradnja. Poleg tega organu očita tudi, da se ni opredelil do njenih navedb, da je na istem mestu že pred letom 1967 stal objekt, ki se v zadnjih letih ni spreminjal, in ni pojasnil, ali je šlo v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo objekta, kot jo opredeljuje ZGO-1, ali za gradnjo novega objekta. V zvezi s tem se sklicuje na 197. člen ZGO-1 in meni, da ji je z izpodbijano odločbo naloženo, da odstrani objekt, ki ima po navedeni zakonski določbi uporabno dovoljenje.

Nadalje meni, da sta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ prezrla njene navedbe, da se je gradnja predelave pastirskega stanu zaradi dotrajanosti začela v letu 1975, da je bil za sporni objekt izvršen vpis lastninske pravice kot počitniška hiša v tlorisni izmeri 30 m2 in da so bila vsa dela na obnovi in predelavi objekta opravljena v letu 1977, torej pred letom 1981 oz. uveljavitvijo Zakona o triglavskem narodnem parku. Pojasnjuje, da je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila iz previdnosti, saj je že v preteklosti v inšpekcijskem postopku morala izkazovati, da ima za objekt, ki je bil zgrajen pred letom 1967, gradbeno dovoljenje. Da ne gre za isti objekt, oz., da gre za novo gradnjo, pa po tožničinem mnenju ni utemeljeno z ustreznim „standardom razumnega prepričanja“. V zvezi s tem se sklicuje na načelo materialne resnice po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravnemu organu očita tudi, da se do njenih navedb, ki jih je dala na zaslišanju, ni opredelil, kar pomeni, da ji je bila možnost zaslišanja dana zgolj formalno, s tem pa naj bi bilo kršeno tudi načelo proste presoje dokazov. Organu druge stopnje očita še, da ji ni dal pouka o možnosti upravnega spora. Sodišču predlaga, naj po opravljeni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je utemeljen tožničin očitek o kršitvi tretjega odstavka 210. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 254. člena ZUP, saj odločba druge stopnje res ne vsebuje pravnega pouka. Ker pa je tožnica tožbo v upravnem sporu vložila pravočasno, ta pomanjkljivost ni vplivala na tožničino pravico do sodnega varstva zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero so ji bili izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Na te določbe je izpodbijano odločbo oprl tudi organ prve stopnje, zato je neutemeljen očitek o neobrazloženosti pravne podlage za izrečene ukrepe.

Glede na navedeno zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja se sodišče v celoti strinja z razlogi prvostopenjske odločbe, potrjene z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je utemeljeno, da bi morala tožnica za sporni objekt (počitniško hišico) razpolagati z ustreznim upravnim dovoljenjem (lokacijskim in gradbenim), ki pa ga ni pridobila, zaradi česar gre za nelegalno gradnjo. Sodišče se strinja tudi z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbena stališča, ki jih tožnica ponavlja tudi v tožbi, in sicer glede dejstva, da v zadevi ne gre za objekt izpred leta 1967, na katerega se tožnica sklicuje, o pomenu vpisa lastninske pravice na objektu v zemljiško knjigo in o pridobljenem uporabnem dovoljenju na podlagi 197. člena ZGO-1. Sodišče se sklicuje na pravilne in popolne razloge obeh odločb in jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na tožbene navedbe pa še dodaja: Tožnica trdi, da iz izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti kdaj, kje, kako in s katerimi uradnimi dejanji je inšpektorat ugotovil dejansko stanje v konkretnem inšpekcijskem postopku ugotovil, vendar je ta očitek neutemeljen. Že iz prvostopenjske odločbe je razvidno, da je inšpektor svojo odločitev oprl na zapisnik o ogledu z dne 19. 6. 2003, ki je bil tožnici na zaslišanju 30. 5. 2011 prebran, in da je nanj imela le pripombo, da objekt ni postavljen na betonsko klet, temveč na kamnit zid z betonskim vencem. Tožnica je bila torej neposredno pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda z dne 19. 6. 2003, in jim je, kolikor je menila, da ne ustrezajo dejanskemu stanju, tudi ugovarjala. Kot je razvidno iz inšpekcijske odločbe, je inšpektor njen ugovor, da objekt ni postavljen na betonsko klet, temveč na kamnit zid z betonskim vencem, tudi upošteval. Drugih pripomb na ugotovitev inšpekcijskega ogleda ni imela. Če se je dejansko stanje v času od inšpekcijskega ogleda do tožničinega zaslišanja spremenilo, je to tožnica imela možnost navajati, zgolj časovna odmaknjenost inšpekcijskega ogleda pa ne more vplivati na pravilnost ugotovitev dejanskega stanja v času izdaje inšpekcijske odločbe.

Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o pomanjkljivostih obrazložitve dejanskega stanja, ki je bistveno za odločitev. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je prvostopenjski upravni organ sporno počitniško hišico obravnaval kot novogradnjo, čeprav je tožnica trdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po 197. členu ZGO-1. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je imel pastirski stan, tj. objekt, ki je stal na mestu obravnavanega počitniškega objekta, tlorisne izmere 3,00 x 2,00 m, in da ima obravnavani počitniški objekt dimenzije 4,70 x 6,00 m. Tožnica v tožbi navedenih tlorisnih izmer pastirskega stanu in obravnavane počitniške hiše ne izpodbija z navedbo drugih pravno pomembnih okoliščin, zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje dejanskega stanja, pomembnega za odločitev v zadevi. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Glede na navedene dimenzije prejšnjega pastirskega stanu in obravnavane počitniške hiše tudi sodišče pritrjuje stališču toženke, da je tožničino sklicevanje na 197. člen ZGO-1 neutemeljeno.

Poleg tega je upravni organ tožničino sklicevanje na uporabno dovoljenje po 197. členu ZGO-1 zavrnil tudi s pojasnilom, da je bil objekt že predmet urbanističnega inšpekcijskega postopka, ki se je končal z odločbo o ustavitvi del na objektu, ker tožnica ni pridobila lokacijskega dovoljenja za gradnjo počitniškega objekta, ki ga je zgradila na mestu starega pastirskega stanu tlorisnih izmer 3,00 x 2,00 m. Organ prve stopnje sicer v obrazložiti ne navaja te odločbe urbanističnega inšpektorja, vendar sodišče pri preizkusu zakonitosti odločitve ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Upravni organ prve stopnje se je torej pri ugotavljanju, kakšen objekt je stal na mestu obravnavanega objekta, oprl na dejstva, ki izhajajo iz omenjene upravne odločbe. Če se tožnica s tem ni strinjala, bi morala v pritožbi konkretizirano ugovarjati ugotovitvi, da je obstoječi objekt novogradnja, to pa bi lahko storila le tako, da bi konkretizirano navedla posege, ki so jih ona oziroma njeni predniki izvršili na pastirskem stanu. Tega ni storila, nasprotno, drugostopenjski organ navaja, da tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je bil prejšnji objekt v celoti odstranjen in leta 1976 postavljen na novo, kar nenazadnje izhaja tudi iz fotokopij fotografij iz leta 1966 in 1975, ki ju je tožnica priložila tožbi (A5).

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na opredelitev pojma rekonstrukcije objekta po ZGO-1, saj je gradbeno dovoljenje potrebno tudi za tak poseg in ne le za novogradnjo (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Da bi tožnica za take posege morala imeti ustrezno upravno dovoljenje tudi po predpisih, ki so veljali v času gradnje, pa je bilo ugotovljeno že z omenjeno odločbo urbanističnega inšpektorja leta 1978. To pomeni, da vprašanje, ali je bil obstoječi objekt med leti 1977 in 1981 zgrajen z rekonstrukcijo ali kot novogradnja, ni pravno odločilno, prav tako ni pravno odločilno, da se objekt „v zadnjih letih“ ni spreminjal. Napačno je namreč tožničino razumevanje 197. člena ZGO-1, ki v 1. točki prvega odstavka določa, da se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila /.../. Navedena določba se torej nanaša na objekte, ki so bili zgrajeni pred navedenim datumom, pa kasneje niso bili predmet gradbenih posegov, za katere bi moral investitor pridobiti upravno dovoljenje. Glede na predhodne razloge v tej zadevi očitno ne gre za primer takega objekta, saj se inšpekcijski postopek ni vodil zaradi nelegalne gradnje pastirskega stanu v obsegu in obliki, kakršen je obstajal pred 31. 12. 1967 (tj. v dimenzijah 3,00 x 2,00 m), ampak zaradi kasnejših posegov, zaradi katerih ima obravnavani objekt dimenzije 4,70 x 6,00 m. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da organ ni utemeljil dejanskega stanja, ki je odločilno za pravilno in zakonito odločbo.

Glede na navedeno je gradbeni inšpektor pravilno izrekel ukrep iz 152. člena ZGO-1. Pri tem pa je tudi pojasnil, zakaj je določil rok treh mesecev za odstranitev objekta (glede na njegovo velikost in način gradnje ter letni čas, v katerem je bila odločba izdana). Zato ne drži niti tožbeni očitek, da organ ni obrazložil, zakaj naj bi bil navedeni rok primeren.

Glede na navedeno in ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (prvi odstavek 25. člena ZUS-1).