Jedro

Domači potniki so glede na določbe 2. točke 161. člena CZ ter 1. odstavka 8. in 1. odstavka 11. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, blago v skladu s 1. odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Carinarnice X. z dne 4. 1. 2000, s katero ji je prvostopni organ naložil plačilo carine v višini 10.068 SIT in prometnega davka v višini 15.437 SIT za uvoženo blago, ki ga ni predložila v postopek za sprostitev v prost promet. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je tožnica 9. 5. 1998 v Italiji kupila blago po treh fakturah v skupni vrednosti 1.699.000 ITL, da je pri italijanskih carinskih organih fakture za kupljeno blago overila in tako pridobila pravico do povračila davka (IVA), ter da ob prehodu carinske črte blaga ni predložila slovenskim carinskim organom. Prvostopni organ je na podlagi sodelovanja z italijanskimi carinskimi organi pridobil sporne fakture in z dopisom z dne 17. 6. 1998 tožnico pozval k predložitvi dokazov o izvedenem carinskem postopku. Po mnenju tožene stranke je ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal prvostopno odločbo. Pojasnjuje, da pravno podlago za pridobitev dokumentacije predstavlja Sporazum med SFRJ in Republiko Italijo o vzajemni administrativni pomoči v odkrivanju in preprečevanju carinskih prekrškov (Uradni list SFRJ - MP, št. 15-186/67), ki v Sloveniji velja na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS - MP, št. 11/92) in Protokol 5 o medsebojni pomoči v carinskih zadevah med upravnimi organi, kot sestavni del Začasnega sporazuma o trgovini in zadevah v zvezi s trgovino med Slovenijo in Evropskimi skupnostmi, (Uradni list RS - MP, št. 8/97). Iz teh mednarodnih pogodb izhaja, da državi pogodbenici druga drugi v skladu s svojimi zakoni spontano zagotavljata pomoč, če menita, da je to potrebno za pravilno uporabo carinske zakonodaje, še posebej kadar dobita informacijo glede postopkov, ki kažejo na kršitev zakonodaje in bi utegnili zanimati drugo državo pogodbenico. Po potrebi je dogovorjena tudi dostava kopij takšnih dokumentov (5. člen sporazuma) oziroma je dogovorjena oblika sporočanja informacij, in sicer zaprošeni organ sporoči rezultate poizvedb prosilcu v obliki dokumentov, potrjenih kopij dokumentov, poročil in podobno.

Tožena stranka še ugotavlja, da se računi z dne 9. 5. 1998, ki so jih prvostopnemu organu poslali italijanski carinski organi, vsi glasijo na tožnico, da je na vseh napisana številka njenega potnega lista in odtisnjen žig italijanske carine z datumom 9. 5. 1998 in z navedbo, da so bile vse tri fakture italijanskim carinskim organom predložene istočasno. Tako zaključuje, da je tožnica tista, ki je kupila blago, navedeno na fakturah, in račune ob izstopu iz Italije predložila italijanskim carinskim organom. Navaja, da so carinsko blago po 4. členu Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95) vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje in niso bile sproščene v prost promet. Vrednost blaga pa presega dovoljeni znesek tolarske protivrednosti 80 ECU, za katerega je domači potnik oproščen plačila carine po drugem odstavku 161. člena CZ in 8. členu Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uredba, Uradni list RS, št. 56/95 in 72/95). V zvezi z naloženim plačilom prometnega davka pojasnjuje, da je v času, ko je bilo obravnavano blago vneseno v Slovenijo, veljal Zakon o prometnem davku (Uradni list RS, št, 4/92 do 35/98), ki je določal plačevanje prometnega davka ob uvozu proizvodov. V zvezi s pritožbenim ugovorom pristojnosti Carinarnice X. pa se sklicuje na 14. točko 12. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1, Uradni list RS, št. 56/99), ki je že veljal v času izdaje prvostopne odločbe.

Tožnica meni, da je izpodbijana odločba pavšalna, nesklepčna in praktično brez obrazložitve, zato je ni mogoče preizkusiti. Nesprejemljiva, zavržna in neresnična je ugotovitev tožene stranke, da ob prehodu carinske črte dne 9. 5. 1998 blaga ni predložila slovenskemu carinskemu organu. Poudarja, da s carinskim blagom nikoli ni ravnala nezakonito in da zoper njo nikoli ni bil uveden postopek zaradi domnevno storjenega prekrška. Ker zoper njo nikoli ni bilo ugotovljeno, da bi s carinskim blagom ravnala nezakonito, meni, da carinski dolg ni nastal. Izpodbijana odločba pa temelji na nepotrjenih fotokopijah listin, ki ne morejo predstavljati materialnega dokaza in nimajo objektivne dokazne vrednosti. Sprašuje se, iz katerih spisov zadeve naj bi bilo razvidno, katero blago je tožnica, če sploh, kupila 9. 5. 1998 v Italiji. Po njenem mnenju je nezakonito tudi sklicevanje tožene stranke na ZCS-1, ki je pričel veljati v letu 1999, sporno dejanje pa naj bi bilo storjeno leta 1998. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi, zaslišanju treh prič in tožnice, tako izpodbijano kot prvostopno odločbo odpravi in toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je carinski organ tožnici upravičeno naložil plačilo carinskih dajatev za blago, ki naj bi ga 9. 5. 1998 kupila v Italiji in istega dne nezakonito vnesla na carinsko območje Slovenije. Po določbi 1. alinee prvega odstavka 4. člena CZ so carinsko blago vse stvari, ki se uvažajo na carinsko območje Slovenije in niso bile sproščene v prost promet. Oseba, ki je blago vnesla na carinsko območje, mora to blago kakor hitro je mogoče predložiti carinskemu organu (prvi odstavek 32. člena CZ). V skladu s točko a prvega odstavka 154. člena CZ izda carinski organ, če izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika, najpozneje v roku deset dni po ugotovitvi nastanka obveznosti odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna nastalo obveznost. Naknadni obračun carinskega dolga po tej določbi se lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (četrti odstavek 154. člena CZ). Plačila carine pa so po določbi 2. točke 161. člena CZ oproščeni domači potniki za predmete, ki jih prinašajo iz tujine, če ti predmeti niso namenjeni za nadaljnjo prodajo, in sicer glede na 8. člen Uredbe do skupne tolarske protivrednosti 80 ECU, s tem da oprostitve ni mogoče uveljaviti za predmete, katerih posamična vrednost je višja od te vrednosti (prvi odstavek 11. člena Uredbe). Iz fotokopij računov z dne 9. 5. 1998, ki so del upravnih spisov zadeve in ki so jih prvostopnemu organu posredovali italijanski carinski organi, je razvidno, da je tožnica tega dne kupila blago v skupni vrednosti 1.699.000 ITL in račune tudi overila pri italijanskih carinskih organih. Da je s še štirimi drugimi osebami 9. 5. 1998 iz Italije pripeljala različno blago in da je posodila potni list z namenom vračila davka (IVA), je tožnica sama navedla v pritožbi zoper prvostopno odločbo. V račune sodišče, tudi glede na tožničine navedbe v odgovoru prvostopnemu organu z dne 30. 6. 1998, torej tekom ugotovitvenega postopka, in glede na njene navedbe v pritožbi, ne dvomi. Glede na takšno dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča carinski organ ravnal pravilno, ko je tožnici, katere podatki so navedeni na spornih računih, po uradni dolžnosti naložil plačilo carinskih dajatev. Glede na citirane določbe 2. točke 161. člena CZ ter prvega odstavka 8. in prvega odstavka 11. člena Uredbe so namreč domači potniki dolžni, kolikor vrednost blaga, ki ga prinašajo iz tujine, presega 80 ECU, v skladu s prvim odstavkom 32. člena CZ predložiti carinskemu organu ter za sprostitev blaga v prost promet vložiti carinsko deklaracijo (9. a točka 3. člena CZ v zvezi s 45. členom CZ). Predložitev blaga pomeni obvestilo carinskemu organu, ki se opravi na predpisan način, da je blago prispelo k carinskemu organu (12. točka 3. člena CZ). Carinska deklaracija pa je vloga, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka (10. točka 3. člena CZ). Tudi za sprostitev blaga v prost promet se namreč zahteva izvedba carinskega postopka (9. a točka 3. člena CZ), ki se v skladu z določbo drugega odstavka 45. člena CZ začne na podlagi vložene carinske deklaracije, te pa tožnica nesporno ni vložila. Tako ne drži tožbena trditev, da je ob prehodu carinske črte blago predložila slovenskemu carinskemu organu. Na odločitev tudi ne more vplivati tožbena navedba v zvezi s tem, da zoper njo nikoli ni bil uveden prekrškovni postopek. Pravno podlago za naknaden obračun carinskega dolga predstavlja določba 154. člena CZ, in sicer v predmetni zadevi citirana točka a prvega odstavka. Nezakonitost ravnanja s carinskim blagom pa se ne ugotavlja v posebnem postopku, pač pa v ugotovitvenem postopku po 154. členu CZ. Tako je nezakonitost ravnanja s spornim carinskim blagom ugotavljal prvostopni organ v predmetnem carinskem postopku. Nezakonitost ravnanja s tem blagom, kot že povedano, predstavlja nepredložitev le-tega carinskemu organu (prvi odstavek 32. člena CZ) oziroma dejstvo, da tožnica za sporno blago ob vnosu v Slovenijo ni vložila carinske deklaracije. V zvezi s tožbenim ugovorom uporabe ZCS-1, ki ga je tožnica uveljavljala tudi že v pritožbi, ter glede naložitve plačila prometnega davka se sodišče pridružuje razlogom izpodbijane odločbe in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Tako sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na takšno stanje zadeve oprava glavne obravnave ne bi mogla vplivati na odločitev.