Jedro

Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti stališča pritožbenega sodišča, da so vse pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka izpodbijala dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izvedla zaračunana dela, in sodišču prve stopnje očitala zgolj pavšalno utemeljitev tožbenega zahtevka, nedovoljene pritožbene novote zato, ker je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila le, »da tožnica ni opravila nobenih, po njenem prepričanju sicer nemožnih dodatnih del.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo obravnavanje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 96/08961 z dne 19.6.1996. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da so bila med pravdnima strankama dogovorjena dodatna dela, in nato presodilo da je terjatev iz naslova izvedenih dodatnih del v celoti upravičena.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je zavrnilo s presojo, da gre za nedovoljene pritožbene novote.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo dne 1.9.2006, dne 11.9.2006 pa je vložila pravočasen dodatek k že vloženi reviziji. V reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Tožena stranka je podala dne 25.1.2008 drugo dopolnitev revizije.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče je na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 -uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

6. Revizijsko sodišče ne more slediti očitku, da je bila toženi stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem z opustitvijo vročitve dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da so bile toženi stranki vročene prav vse listine, ki jih je predložila tožeča stranka. To velja tudi za korigirano sporno končno situacijo 624 (v prilogi A3 - A10; v nadaljevanju končna situacija), ki je bila toženi stranki vročena po podatkih spisa na prvem naroku za glavno obravnavo. Revizijskega očitka kršitve 286. člena ZPP v postopku pred sodiščem prve stopnje pa revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker sme relativne bistvene kršitve postopka presojati le, če se očitek nanaša na postopek pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP).

7. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu z opr. št. I Cpg 567/2001 z dne 24.11.2000 (l.št. 43) sprejelo stališče, da sta pravdni stranki v obravnavanem gospodarskem sporu s tem, ko sta se sklicevali na vsebino korigirane sporne končne situacije (v prilogi A3; v nadaljevanju končna situacija), dovolj določno opredelili predmet obravnavanega gospodarskega spora. Če revizijsko sodišče pravilno razume popravke tožene stranke v tej situaciji (v prilogi A3), iz le-teh sledi, da je tožena stranka zaračunane zneske popravila, ker se ni strinjala: - da so določena dela v situaciji obračunana kot dodatna, ker da so že vsebovana v obračunu pogodbeno dogovorjenih del; - z obsegom posameznih zaračunanih del, v končni situaciji poimenovanih kot dodatnih; - z zaračunano ceno pri posameznih postavkah zaračunanih del v končni situaciji poimenovanih kot dodatnih.

8. V obravnavanem gospodarskem sporu zato ni ključno načelno vprašanje, ali je glede na osnovno pogodbo sporna dela sploh možno obravnavati kot dodatna dela. Predmet spora pa tudi ni (zgolj) vprašanje, ali so bila sploh dogovorjena dodatna dela, temveč konkretno,(1) katera izmed zaračunanih del so se opravljala kot dogovorjena dodatna dela, (2) kakšen je bil obseg dejansko izvedenih del pri določenih postavkah zaračunanih dodatnih del, in (3) po kakšni ceni jih je smela tožeča stranka glede na dogovor zaračunati. Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti stališča pritožbenega sodišča, da so vse pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka izpodbijala dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izvedla zaračunana dela, in sodišču prve stopnje očitala zgolj pavšalno utemeljitev tožbenega zahtevka, nedovoljene pritožbene novote zato, ker je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila le, »da tožnica ni opravila nobenih, po njenem prepričanju sicer nemožnih dodatnih del.« Revident tako upravičeno opozarja na revizijski razlog iz 2. točke 1. odstavka 370. člena ZPP (v zvezi s 1. odstavkom 337. člena in 1. odstavkom 339. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato na podlagi 1. odstavka 379. člena ZPP odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

9. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče druge stopnje, upoštevaje pritožbene trditve, ki utemeljujejo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, presoditi, ali sta pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v celoti priznavala izvedbo dodatnih del, navedenih v končni situaciji št. 624, in da je tožeča stranka izvedla zaračunana dela.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.