Jedro

Naknadna pridobitev vozniškega dovoljenja za kategorije BE, C in CE v času, ko storilec ni bil več voznik začetnik, na status voznika v smislu 66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 nima nikakršnega vpliva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. S sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju EPVD 3/2007 z dne 8.3.2007 je bilo N.V. izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je bilo izdano dne 6.2.2006 za kategorije motornih vozil B, G, H in A le do 50 km/h, ki so bile vpisane v vozniško dovoljenje na dan, ko je storilec storil prekršek, s katerim je presegel 7 kazenskih točk. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec H.J. V obrazložitvi zahteve navaja, da je bil N.V. voznik začetnik v času od 13.10.2003 do 13.10.2005 in je v tem času dosegel 6 kazenskih točk in ne 9, kot je to ugotovljeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Ko je s prekrškom dne 7.6.2006 dosegel 3 kazenske točke, ni bil več voznik začetnik. Ker mu je sodišče izreklo stransko sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršilo tretji in četrti odstavek 235. člena v zvezi s 66. točko prvega odstavka 23. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in prvim odstavkom 202.a člena Zakona o prekrških (ZP-1) ter tretji in četrti odstavek 22. člena ZP-1, na način iz 5. točke 156. člena ZP-1. Poleg tega je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podano nasprotje med izrekom in razlogi sklepa, ker se v izreku navaja, da je storilec imel status voznika začetnika dne 8.5.2005, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pa se izreka glede na število kazenskih točk na dan 7.6.2006, kot je navedeno v razlogih, kar predstavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslalo v odgovor storilcu in njegovemu zagovorniku. Storilec zahteve za varstvo zakonitosti ni prevzel, njegov zagovornik pa se je o njej izjavil ter navedel, da v celoti soglaša z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti.

B.

4. Iz razlogov izpodbijanega pravnomočnega sklepa izhaja, da je N.V. kot voznik začetnik motornih vozil v cestnem prometu v času treh let (za prekršek, storjen dne 8.5.2005 in za prekršek, storjen dne 7.6.2006) dosegel skupno 9 kazenskih točk v cestnem prometu, kar pomeni, da je presegel 7 kazenskih točk, kar ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Iz izpisa iz kazenske evidence z dne 8.3.2007 je razvidno, da je bil N.V. ob storitvi prekrška po a) točki tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 dne 7.6.2006, za katerega so mu bile izrečene 3 kazenske točke in s katerim je skupno dosegel 9 kazenskih točk, voznik začetnik.

6. Iz dopisa Upravne enote Ptuj z dne 30.1.2007 izhaja, da je N.V. pridobil vozniško dovoljenje B kategorije dne 13.10.2003, dne 6.2.2006 pa je pridobil še vozniško dovoljenje kategorij BE, C in CE.

7. V času storitve prekrška dne 7.6.2006 (s katerim je storilec presegel 7 kazenskih točk) je veljavni ZVCP-1-UPB 3 (Uradni list RS št. 25/2006 z dne 9.3.2006) v 66. točki prvega odstavka 23. člena določal, da je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti in voznik motornega vozila v obdobju dveh let od pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali v tujini. Voznik začetnik je tudi voznik motornega vozila v obdobju dveh let od pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A in B, čeprav že ima vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil katerekoli nacionalne kategorije več kot dve leti.

8. Glede na navedeno zakonsko določilo in upoštevaje dejstvo, da je bil N.V. ob storitvi prekrška, s katerim je skupno presegel 7 kazenskih točk (dne 7.6.2006), starejši od 21 let (rojen 16.8.1981), Vrhovno sodišče ugotavlja, da storilec v času storitve prekrška po a) točki tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 dne 7.6.2006 ni bil več voznik začetnik. Kot že rečeno je v času storitve tega prekrška veljavni ZVCP-1 v 66. točki prvega odstavka 23. člena določal, da je voznik začetnik tudi vsak voznik motornega vozila v obdobju dveh let od pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A in B, čeprav ima že več kot dve leti vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil katerekoli nacionalne kategorije. Zakon je v tem delu pridobitev statusa voznika začetnika vezal samo na naknadno pridobitev vozniškega dovoljenja kategorije A in B, ne pa tudi na pridobitev ostalih kategorij vozniških dovoljenj. N.V. je vozniško dovoljenje B kategorije pridobil že dne 13.10.2003 in je imel v skladu s tedaj veljavno 66. točko prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 status voznika začetnika do 13.10.2005. Okoliščina, da je storilec naknadno (dne 6.2.2006) pridobil še vozniško dovoljenje kategorij BE, C in CE tako ne pomeni, da ga je ponovno mogoče šteti za voznika začetnika. Povedano drugače; naknadna pridobitev vozniškega dovoljenja za kategorije BE, C in CE v času, ko storilec ni bil več voznik začetnik, na status voznika v smislu 66. točke prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 nima nikakršnega vpliva. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil N.V. v evidenci kazenskih točk ob storitvi prekrška dne 7.6.2006 napačno označen kot voznik začetnik ter da je Okrajno sodišče na Ptuju v izpodbijanem pravnomočnem sklepu napačno zaključilo, da je kot voznik začetnik s prekrškom dne 7.6.2006 presegel 7 kazenskih točk, zaradi česar mu je izreklo stransko sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. N.V. je kot voznik začetnik s prekrškoma po a) točki tretjega odstavka 130. člena in po c) točki sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 z dne 8.5.2005 dosegel zgolj 6 kazenskih točk v cestnem prometu, kar pa za izrek stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne zadošča. 9. Glede na ugotovljeno kršitev zakona (66. točka prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 22. člena ZP-1 in četrtim odstavkom 235. člena ZVCP-1) je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev materialnih določb zakona, se z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb postopka o prekršku (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1) ni ukvarjalo.