Jedro

Za presojo vzroka nastanka je invalidnosti odločilen predpis, ki je veljal v času nastanka poškodbe. Vrhovno sodišče RS pojasnjuje, da je že ob samem nastanku poškodbe, ki je življenjski dogodek, nastopila potreba po pravni kvalifikaciji vzroka te poškodbe, saj je pravo na to dejstvo, na podlagi različnih predpisov, vezalo različne pravne posledice. Dejstvo poškodbe je ob tem postalo pravno dejstvo, s tem pa je nastopila tudi potreba po pravni kvalifikaciji tega dejstva glede na veljavno abstraktno pravno normo. Pri presoji sporne zadeve je glede priznanja samih pravic potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2, torej določbe, ki veljajo v času vložitve zahteve. Glede vzroka invalidnosti pa je potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval na poti na delo. Iz prehodnih določb ZPIZ-2 namreč ne izhaja, da bi se tudi v takem primeru kot je podan v predmetni zadevi, določbe ZPIZ-2 uporabile za nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 4. 2016 v zvezi z odločbo št.... z dne 13. 11. 2015 v drugem odstavku izreka spremenilo tako, da se besedna zveza "zaradi posledic poškodbe zunaj dela" nadomesti z besedno zvezo "zaradi posledic poškodbe pri delu".Toženi stranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, in sicer iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je v primeru tožnika glede vzroka invalidnosti uporabilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)1. Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je namreč začel 23. 6. 2015 in z izpodbijanima odločbama je bilo odločeno, da se tožnik razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, to je pretežno sedeče delo, v preostalem delovnem času pa lahko stoji ali hodi na kratke razdalje po ravnem, brez vzpenjanja in dela na lestvi, brez dela nad globino, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, s polnim delovnim časom od 3. 9. 2015 dalje. Ker se je postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pri toženi stranki začel v letu 2015 in je pri tožniku tudi nastala invalidnost 3. 9. 2015, torej že v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 je v tem primeru potrebno uporabiti določbe navedenega zakona. Sam datum nastanka poškodbe (15. 11. 2011) oziroma tedanja kvalifikacija poškodbe na poti na delo, pa po mnenju tožene stranke ne dokazuje tudi vzroka nastanka invalidnosti oziroma ne pomeni, da je za določitev vzroka nastanka invalidnosti potrebno uporabiti določbe prej veljavnega zakona, torej ZPIZ-1. Navedeni zakon namreč v času odločanje o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja, ne velja več. To izhaja tudi iz drugega odstavka 390. člena ZPIZ-2. Izrecne prehodne določbe, ki bi določale drugače, pa ZPIZ-2 ne vsebuje. Ker je tožnik poškodbo utrpel na poti na delo (oziroma ni izkazano, da bi pot na delo organiziral delodajalec), je kot vzrok invalidnosti, v skladu z določbo 66. člena ZPIZ-2, potrebno šteti, da gre za poškodbo zunaj dela. Ker odločitev ni pravilna, posledično tudi ni pravilna odločitev o povrnitvi stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je do nezgode prišlo 15. 11. 2011, torej v času veljavnosti ZPIZ-1. Po določbah ZPIZ-1 pa se je štelo, da gre za poškodbo pri delu. V kolikor bi materialno pravo bilo spremenjeno kasneje, se takšne določbe ne morejo uporabljati "ex tunc", torej za nazaj. Tudi prehodne določbe ZPIZ-2 tega ne določajo. Tožniku tako ni mogoče odvzeti pravic, ki so nastale v času njegove poškodbe. Že v času poškodbe je bilo jasno, da bo pri tožniku nastala invalidnost in da je vzrok te invalidnosti poškodba pri delu. Ker pa zdravljenje še ni bilo zaključeno, torej ni bilo jasno, do kakšne invalidnosti je prišlo in kakšne bodo posledice, bi bilo nepravično ter v nasprotju z ustavnopravnimi in siceršnjimi načeli, ki veljajo v našem pravnem sistemu, če bi se uporabile določbe ZPIZ-2, katere bi veljale za nazaj. To potrjuje tudi sodna praksa, ki jo tožnik povzema v odgovoru na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba. Je pa drugostopenjski organ prvostopenjsko odločbo odpravil ter tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami, s tem da to delo lahko opravlja s polnim delovnim časom od 3. 9. 2015 dalje.

7. V zadevi je sporno vprašanje, ali je invalidnost posledica poškodbe pri delu (kot to uveljavlja tožnik) ali pa poškodbe zunaj dela (kot je to odločila tožena stranka). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki med strankama niso sporne izhaja, da se je tožnik poškodoval 15. 11. 2011. Poškodbe je utrpel v prometni nesreči, do katere je prišlo na poti na delo. V dokumentaciji upravnega spisa je tudi prijava nezgode - poškodbe pri delu (obrazec R-8). Da je šlo tedaj za poškodbo pri delu, kot je bila le-ta opredeljena v 2. alineji prvega odstavka 63. člena ZPIZ-1, med strankama niti ni sporno. Tudi iz podanih izvedenskih mnenj tako invalidske komisije prve kot tudi invalidske komisije druge stopnje izhaja, da gre pri tožniku za invalidnost, ki je posledica poškodbe z dne 15. 11. 2011. Gre namreč za kasne posledice po zlomu distalnega dela desne stegnenice, za popoškodbeno artrozo desnega kolena in za kasne posledice po zlomu proksimalnega dela leve stegnenice (izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 12. 4. 2016).

8. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je potrebno za presojo vprašanja glede vzroka invalidnosti uporabiti zakon, ki je veljal v času nastanka poškodbe (torej določbe ZPIZ-1) ali pa zakon, ki velja v času vložitve tožnikove zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanje (ZPIZ-2), ki velja od 1. 1. 2013 dalje. Skladno z 2. alinejo 66. člena ZPIZ-2 se namreč za poškodbo pri delu šteje le primer, če je poškodbo utrpel zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec ter poškodba povzročena na način iz 1. alineje 66. člena, ki jo utrpi zavarovanec na službeni poti.

9. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri presoji sporne zadeve pravilno uporabilo določbe zakona, ki je veljal v času nastanka poškodbe in ki je za tak primer, kot je podan v tem sporu določal, da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu. Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, tudi iz sodne prakse tako pritožbenega4 kot tudi Vrhovnega sodišča RS5 izhaja, da je za presojo vzroka nastanka invalidnosti odločilen predpis, ki je veljal v času nastanka poškodbe. Vrhovno sodišče RS tako pojasnjuje, da je že ob samem nastanku poškodbe, ki je življenjski dogodek, nastopila potreba po pravni kvalifikaciji vzroka te poškodbe, saj je pravo na to dejstvo, na podlagi različnih predpisov, vezalo različne pravne posledice. Dejstvo poškodbe je ob tem postalo pravno dejstvo, s tem pa je nastopila tudi potreba po pravni kvalifikaciji tega dejstva glede na veljavno abstraktno pravno normo. Na omenjeno obrazložitev se sklicuje tudi že sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Pri presoji sporne zadeve je tako glede priznanja samih pravic potrebno uporabiti določbe ZPIZ-2, torej določbe, ki veljajo v času vložitve zahteve. Glede vzroka invalidnosti pa je potrebno uporabiti določbe ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko se je tožnik poškodoval na poti na delo. Iz prehodnih določb ZPIZ-2 namreč ne izhaja, da bi se tudi v takem primeru kot je podan v predmetni zadevi, določbe ZPIZ-2 uporabile za nazaj.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Glede stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni odgovor ni vplival na odločitev v pritožbenem postopku, zato je na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej Psp 453/2015 z dne 14. 1. 2016. 5 Glej VIII Ips 170/2016 z dne 21. 2. 2017.