Jedro

Tudi če je logistična podpora praktično pomembna za izvedbo aktivnosti, to še ne pomeni, da je vsaka logistična naloga po svoji naravi usposabljanje ali operativno urjenje niti da so izpolnjeni drugi pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izluščilo, da je bila tožniku pripravljenost odrejena predvsem zaradi transportnih časovnic in nepredvidljivosti prevozov, ne pa zaradi izvajanja vaj oziroma operativnega urjenja, v katerega se sploh ni vključeval. Zgolj trditev o "neločljivi povezanosti" logistike in vaj v konkretnem primeru ne zadošča za izključitev uporabe Direktive. Izjeme je treba razlagati ozko in presojati konkretno delo ter konkretne okoliščine. Tudi če je logistika funkcionalno povezana z vajami, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik v okviru le-te opravljal delo, ki bi po svoji naravi neizogibno nasprotovalo pravilom o organizaciji delovnega časa.

Tožnik v času pripravljenosti ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, saj je moral biti stalno dosegljiv, se po potrebi takoj odzvati in ni smel zapuščati odrejenega kraja (slednje pritožbeno ni sporno). Te dejanske ugotovitve neposredno utemeljujejo pravni sklep, da je šlo za takšne omejitve prostega razpolaganja s časom, da je treba obdobje pripravljenosti šteti v delovni čas.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki znižajo na znesek 1.227,20 EUR.

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.k1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave in sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati zneske, ki so za posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v višini 1.670,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II izreka).

2.Toženka izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo iz naslova prikrajšanja pri plači zaradi plačila pripravljenosti v zvezi z vajami oziroma usposabljanji in pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da je tožba nepopolna in nesklepčna ter je zato sploh ni mogoče obravnavati. Tožnik naj v tožbi ne bi navedel ključnih dejstev (kdaj je bila pripravljenost odrejena, kje je moral biti, iz katerih razlogov je bila odrejena), zahtevek pa naj bi utemeljevala zgolj s plačilnimi listami. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj je kljub temu štelo tožbo za sklepčno in popolno. Toženka poudarja, da materialno dokazno breme ves čas nosi tožnik, in da šele, ko ta uspe dokazati dejstva, lahko procesno dokazno breme preide na toženko (ob upoštevanju 212. člena ZPP). Ker se sodišče do ugovora nesklepčnosti ni opredelilo in je dokazno breme nepravično prevalilo na toženko, naj bi bilo toženki kršeno načelo enakosti orožij in pravica do učinkovite obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 339. členu ZPP. V nadaljevanju toženka izpodbija materialnopravno presojo glede uporabe Direktive 2003/88/ES. Sklicuje se na prakso Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 196/2018) in na sodbo Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021, po kateri uporaba direktive načeloma velja, vendar so nekatere vojaške dejavnosti iz njenega področja lahko v celoti izključene (npr. začetno usposabljanje, operativno urjenje, vojaške operacije ipd., ter druge situacije, kjer bi spoštovanje pravil o delovnem času škodovalo izvedbi nalog). Toženka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da narava spornih dejavnosti sama po sebi ne izključuje uporabe direktive, in meni, da je sodišče napačno razumelo sodbo C‑742/19. Po njenem bi morala toženka dokazati le, da gre za kategorijo dejavnosti, ki je izključena, ter da je tožnik sodeloval pri takšni dejavnosti, ne pa tudi podrobno kaj je počel. Če bi tožnik menil, da direktiva zanj kljub izključitvi posamezne dejavnosti velja, bi moral to dokazati. Toženka nato izpodbija dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče naj bi pavšalno zaključilo, da v primeru tožnika ni šlo za začetno usposabljanje ali operativno urjenje in da njegova dejavnost ni bila nujna za dobro izvedbo urjenja drugih ter da bi bil sistem rotacij mogoč, ne da bi škodil izvedbi. Toženka poudarja, da je tožnik na konkretno naštetih vajah oz. usposabljanjih deloval kot voznik avtobusa oziroma logistična podpora, kar je po naravi stvari ključno in neločljivo povezano z izvedbo vaj. Sklicuje se na izpovedi in pisne izjave prič, iz katerih naj bi izhajalo, da brez takojšnje odzivnosti prevozov ni mogoče izvajati, da so premiki nepredvidljivi, da se prevozi izvajajo tudi med samo vajo, ter da logistična podpora sledi ritmu enote, ki se usposablja. Sodišče prve stopnje naj teh navedb in dokazov ne bi vsebinsko obravnavalo oziroma obrazložilo, zato naj sodba v tem delu ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar toženki jemlje tudi pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Posebej izpodbija tudi zaključek sodišča o možnosti rotacij. Po stališču toženke kolektivna večdnevna usposabljanja po naravi ne dopuščajo dnevnih menjav, ker bi to rušilo kontinuiteto, kohezijo, postopno nadgradnjo znanja in realističnost urjenja; poleg tega rotacije pogosto niso izvedljive zaradi varnostnih postopkov na vojaških objektih ter zaradi prevozov v tujino. Trdi, da dokazni postopek in listine (ukazi) potrjujejo, da brez stalne prisotnosti logistike (tudi voznika) ciljev vaj ni mogoče doseči, ter da je logistična vloga dvojne narave: nudi podporo drugim in se hkrati uri v lastni funkciji. Na tej podlagi toženka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, napravilo nepravilno oziroma pomanjkljivo dokazno oceno in posledično napačno uporabilo materialno pravo, zato je neutemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za vaje oz. usposabljanja. Izpodbija tudi odločitev o stroških, slednji naj se prilagodijo uspehu strank, napačno pa je odmerjena tudi nagrada za zastopanje na narokih, ker je sodišče za nadaljnje naroke (24. 4. 2025, 1. 7. 2025, 20. 8. 2025, 30. 9. 2025) priznalo polno nagrado 300 točk, namesto znižane (-50 %) po tar. št. 16 OT, kar bi pomenilo 150 točk na narok. Predlaga spremembo sodbe oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je tožniku, vojaku vozniku, prisodilo razliko v plači za čas, ko mu je bila odrejena stalna pripravljenost za vaje in usposabljanja. Pravilno je zavrnilo toženkina prizadevanja, pri katerih vztraja v pritožbi, da bi bila za to dejavnost oziroma za tožnika, ki jo je opravljal (čeprav se sam ni usposabljal niti neposredno sodeloval v izvedbi vaj/usposabljanj), podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES), kar bi pomenilo, da mu je zakonito plačala (le) dodatek v višini 50 odstotkov urne postavke, kot je določen v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS).

5.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da naj bi bila tožba nepopolna oziroma nesklepčna do te mere, da je ne bi bilo mogoče obravnavati. Predmet spora je bil v tožbi jasno opredeljen: tožnik je uveljavljal razliko v plači v zvezi z odrejeno stalno pripravljenostjo (100 % namesto 50 %), predlagal je dokaze in postavil konkreten zahtevek za plačilo 4.415,06 EUR s pripadki. Takšna tožba je bila popolna, saj je imela vse sestavine, določene v prvem odstavku 180. člena ZPP, in sklepčna, saj je iz podanih navedb, zakaj se pripravljenost na delo šteje v delovni čas (ker je bil ves čas na kraju, ki ga je določil delodajalec, na razpolago delodajalcu brez možnosti odhoda domov ali kam drugam in je opravljal delo po navodilih toženke), izhajala utemeljenost zahtevka. Toženka je sama navajala konkretne naloge in časovne postavke, za katere je bila pripravljenost odrejena (glej povzeto v sodbi prve stopnje, tč. 12). Že iz tega izhaja, da sta bili tako dejanska kot pravna podlaga spora med strankama razvidni in da je toženka lahko učinkovito uveljavljala ugovore in predlagala dokaze, kar je tudi storila. Sklepčnost tožbe je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tega, da je za izključitev uporabe pravil Direktive 2003/88/ES (kot izjeme) dokazno breme na strani toženke. Gre za vprašanje obstoja okoliščin, ki naj bi utemeljevale izjemno izvzetje konkretne dejavnosti iz pravila o uporabi direktive, pri čemer je dokazno breme na tistem, ki se na izjemo sklicuje. Stališče sodišča prve stopnje o razporeditvi dokaznega bremena je skladno z ustaljeno sodno prakso, na katero se je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno oprlo (tč. 9-11 obrazložitve). Zato ni podana niti zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 339. člena ZPP zaradi domnevno neobrazložene sklepčnosti oziroma nepravilne razporeditve dokaznega bremena.

7.Pritožba presoji prvostopnega sodišča zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Iz Sklepnih predlogov generalnega pravobranilca (točka 75) je razvidno, da gre pri vojaški dejavnosti za poseben primer dejavnosti, in čeprav morajo oborožene sile kot kolektiv svoje dejavnosti opravljati tudi nepretrgano, pa to ne velja v vseh okoliščinah za vsako vojaško osebo, ki je njihov del. S tega vidika pa je pomembno, kaj je v zvezi s posamezno dejavnostjo počel tožnik. V tem okviru je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v konkretno vojaško dejavnost vpet tožnik. Slednji je tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostno izkazal obstoj pogojev za plačilo razlike v plači, toženka pa v njegovem primeru ni dokazala okoliščin, ki bi utemeljevale izjeme od uporabe Direktive.

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokazni postopek v potrebnem obsegu in napravilo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih so jasni, med seboj skladni in omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti sodbe. Zato niso podane niti zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti relativne kršitve, ki bi lahko vplivale na pravilnost odločitve.

9.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in prič A. A., B. B., C. C., D. D. ter pisne izjave E. E. (tč. 13-21) prepričljivo ugotovilo: da je tožnik v spornih aktivnostih (vaje in usposabljanja) opravljal prevoze vojakov oziroma določenih oseb s civilnim avtobusom za vojaške namene (niso bili varovani prevozi) iz točke a v točko b (npr. iz vojašnice na kraj izvajanja vaj in nazaj v vojašnico, iz nastanitve do mesta usposabljanja in nazaj do hotela, na usposabljanje v tujino in nazaj); s prevozi povezano mu je bilo odrejeno tudi čakanje na določenem kraju, pri čemer se v samo vsebino (izvedbo) vaj oz. usposabljanj ni vključeval, o vsebini in poteku usposabljanj ni bil seznanjen, v času pripravljenosti mu je bilo odrejeno čakanje na določenem kraju, ki ga ni smel zapustiti v civilne namene, in je moral biti takoj dosegljiv. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot logično, življenjsko in skladno z izvedenimi dokazi.

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje "pavšalno" zaključilo, da v obravnavanem primeru ne gre za začetno usposabljanje ali operativno urjenje ter da tožnikova dejavnost ni bila nujna za dobro izvedbo operativnega urjenja drugih (kar bi utemeljevalo izjemo iz 1. alineje izreka sodbe Sodišča EU C-742/19). Prvostopenjsko sodišče je do navedenih zaključkov prišlo po konkretni in celoviti presoji izvedenih dokazov: ugotovilo je dejansko vsebino nalog, ki jih je tožnik opravljal v posameznih primerih, povzelo bistvene dele izpovedb tožnika in prič ter pisnih izjav (tudi E. E.), nato pa ugotovljena dejstva pravno subsumiralo pod kriterije, razvite v sodni praksi Sodišča EU in Vrhovnega sodišča RS. Dejstvo, da se toženka z dokazno oceno ne strinja, ne pomeni, da ta ni bila opravljena ali da je pavšalna.

11.Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v spornih aktivnostih opravljal le prevoze oseb, pri čemer se ni vključeval v izvedbo vaj oziroma usposabljanj, niti z njihovim potekom ni bil seznanjen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno dalo poudarek dejanski vsebini dela in omejitvam, ki so bile tožniku naložene v času pripravljenosti, ne pa zgolj administrativni oznaki aktivnosti kot "vaje" ali "usposabljanja". Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedb in pisnih izjav prič (zlasti nadrejenih), ki so poudarjale pomen logistične podpore za uspešno izvedbo vaj. Iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče te dokaze izvedlo in jih upoštevalo, vendar jim ni pripisalo pomena, ki ga želi toženka. Tudi če je logistična podpora praktično pomembna za izvedbo aktivnosti, to še ne pomeni, da je vsaka logistična naloga po svoji naravi usposabljanje ali operativno urjenje niti da so izpolnjeni drugi pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izluščilo, da je bila tožniku pripravljenost odrejena predvsem zaradi transportnih časovnic in nepredvidljivosti prevozov, ne pa zaradi izvajanja vaj oziroma operativnega urjenja, v katerega se sploh ni vključeval. Zgolj trditev o "neločljivi povezanosti" logistike in vaj v konkretnem primeru ne zadošča za izključitev uporabe Direktive. Izjeme je treba razlagati ozko in presojati konkretno delo ter konkretne okoliščine. Tudi če je logistika funkcionalno povezana z vajami, to samo po sebi še ne pomeni, da je tožnik v okviru le-te opravljal delo, ki bi po svoji naravi neizogibno nasprotovalo pravilom o organizaciji delovnega časa.

12.Prav tako niso utemeljeni pritožbeni očitki glede možnosti in primernosti rotacij (izjema iz 4. alineje izreka sodbe Sodišča EU C-742/19). Sodišče prve stopnje je presojalo konkreten položaj tožnika in ugotovilo, da bistvo tožniku odrejene pripravljenosti ni bilo v izvajanju urjenja v taktičnih ali bojnih nalogah ali nalogah neobhodno povezanih z njimi (tožnik se vsebinsko ni prilagajal potrebam in ritmu vaje in tako sploh ni izvajal dejanske logistične podpore), temveč v zagotavljanju transportne razpoložljivosti za vojake, ki so sodelovali na vaji (večinoma pred in po koncu vaje, pri čemer tudi, kadar je šlo za zagotavljanja prevoza med vajo, tožnik vanjo ni bil operativno vključen). S strani toženke predloženi pisni izjavi F. F. in G. G. se konkretno na tožnika in njegovo delo ne nanašata, zato sodišče na ta dva dokaza utemeljeno ni oprlo svoje presoje. Organizacijski, kadrovski ali ekonomski razlogi (stroški, pomanjkanje voznikov in vozil, zaradi česar rotacije ne bi bile rentabilne, bi bile pa možne), o čemer je pojasnjeval E. E. v pisni izjavi, pa ne predstavljajo pravno relevantnega kriterija za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES.

13.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da tožnik v času pripravljenosti ni mogel prosto razpolagati s svojim časom, saj je moral biti stalno dosegljiv, se po potrebi takoj odzvati in ni smel zapuščati odrejenega kraja (slednje pritožbeno ni sporno). Te dejanske ugotovitve neposredno utemeljujejo pravni sklep, da je šlo za takšne omejitve prostega razpolaganja s časom, da je treba obdobje pripravljenosti šteti v delovni čas. Pritožba teh odločilnih dejanskih ugotovitev ne omaje, temveč jim želi pripisati drugačen pravni pomen, ki pa ob ugotovljenem dejanskem stanju ne more uspeti. Zato pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izvzetje iz uporabe Direktive 2003/88/ES in da je tožnik za čas pripravljenosti upravičen do plačila v višini 100 % urne postavke.

14.V tožnikovemu primeru nobena izjema od uporebe Direktive 2003/88/ES ni podana. Odrejena pripravljenost za vaje in usposabljanja se šteje v delovni čas in tožnika upravičuje do razlike v plači, ki mu jo je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo.

15.Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka, konkretno: nagrade za zastopanje na narokih dne 24. 4. 2025, 1. 7. 2025, 20. 8. 2025 in 30. 9. 2025. Za "drugi in naslednje naroke" se po OT prizna znižana nagrada, zato je pravilno priznati 150 točk za vsakega od navedenih štirih narokov (skupaj 600 točk), ne pa 300 točk na narok (skupaj 1.200 točk). Ob pravilni odmeri stroškov tako tožniku pripada: 300 točk (tožba), 450 točk (2 pripravljalni vlogi), 300 točk (pripravljalni in prvi narok 9. 1. 2025), 600 točk (4 nadaljnji naroki po 150 točk), 26,5 točke materialnih izdatkov (2 % od 1.000 + 1 % od 650), skupaj 1.676,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.005,90 EUR, povečano za 22 % DDV (221,30 EUR), skupaj 1.227,20 EUR. V tem obsegu je bilo treba stroškovno odločitev spremeniti, kot izhaja iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP).

16.Ker je pritožba delno utemeljena le v stroškovnem delu, v preostalem pa niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev, da toženka, ki je s pritožbo uspela le delno glede stranske terjatve, sama krije svoje stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.