Jedro

Ni pogojev za denacionalizacijo zemljišč, ki so bila razlaščena z odločbama o razlastitvi na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1968, ker to ni način podržavljanja iz 3. in 4. člena ZDen, ki je pogoj za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 27/00-11 z dne 10.10.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.12.1999. Z njo je zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote M.S. z dne 19.4.1999, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo (v obliki odškodnine) za podržavljena zemljišča, parcele, št. 3103, 3104, 3105/1, 3105/3 in 3105/4, vse k.o. M., z utemeljitvijo, da je ob podržavljenju dana odškodnina presegala 30 % vrednosti podržavljenih zemljišč. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da so bila zemljišča podržavljena na podlagi 15. člena Zakona o razlastitvi (ZR, Uradni list SFRJ, št.11/68 - p.b.), ki v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Prav tako ni podlaga za denacionalizacijo po določbi 4. člena ZDen. Po tej določbi so upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen, ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Za neodplačno podržavljeno premoženje šteje tudi premoženje, za katerega je bila dana odškodnina, ki ni presegala 30 % njegove vrednosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da je odškodnina za razlaščena zemljišča presegala 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Zato zemljišča niso bila podržavjena neodplačno. Sodišče prve stopnje zavrača tožbeni ugovor, da so bila predmetna zemljiča napačno ovrednotena kot kmetijska zemljišča. Zemljišča so bila ob podržavjenju kmetijska zemljišča, kar izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Zato je bila njihova vrednost upravičeno izračunana glede na njihov stautus ob podržavljenju.

Zemljišča niso postala nezazidana stavbna zemljišča z odlokom Občinske skupščine M.S. z dne 17.5.1968. Takšen odlok, ki bi v skladu s 13. členom ZR nadomestil urbanistični načrt, ni bil sprejet. S tem datumom je bila izdana odločba o ugotovitvi splošnega družbenega interesa za razlastitev teh zemljišč. Ta odločba ni bila izdana na podlagi določbe 13. člena ZR, ampak na podlagi 15. člena ZR, in ne nadomešča urbanističnega načrta.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri tožbenem ugovoru, da so bila zemljišča, ki so predmet zahteve, napačno vrednotena kot kmetijska zemljišča. Pri ugotavljanju statusa teh zemljišč, je upoštevati njihovo lego glede na urbanistično okolje ob podržavljenju, oziroma glede na sedanje stanje. Zemljišča so se nahajala v urbanem okolju, ob glavni cesti, v neposredni bližini so bili legalno zgrajeni objekti s potrebno infrastrukturo. Zemljišča so bila razlaščena zaradi gradnje objektov. To pri vrednotenju ni bilo upoštevano. Predvsem bi bilo potrebno upoštevati, da bi tožnica lahko na teh zemljiščih zgradila objekte. To ji je bilo prav zaradi razlastitve onemogočeno. Razlogi izpodbijane sodbe so v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu. Postopek razlastitve je bil nezakonit. Odločba Sob M.S. z dne 17.5.1968, je bila izdana še pred potekom 30-dnevnega roka od sprejema ureditvenega načrta z dne 20.4.1968. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Slovenksi odškodninski sklad (sedaj Slovenska odškodninska družba) kot prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru so bila zemljišča, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljena z odločbama o razlastitvi z dne 11.11.1968 in z dne 22.5.1970, izdanima na podlagi ZR iz leta 1968, kar izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih in med strankama niti ni sporno. To pa ni, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje, način podržavljenja iz 3. in 4. člena ZDen, ki je eden izmed pogojev za denacionalizacijo. Glede na čas podržavljenja tudi ne gre za podržavljenje, ki je bilo izvedeno (še) v časovnem okviru, ki ga postavlja 4. člen ZDen. Ker že zato za denacionalizacijo ni podlage, na odločitev v stvari ne more vplivati pritožbeni ugovor o vrednotenju zemljišč. Tožnica tudi ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, v katerem smiselno uveljavlja, da je bil postopek razlastitve nezakonit. Zakonitost aktov o podržavljenju v postopkih denacionalizacije ni mogoče presojati. V teh postopkih se presoja le, ali so podani, ali pa niso, pogoji za vračanje podržavljenega premoženja. Ti pogoji pa so bili v konkretnem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno presojeni.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.