Jedro

Prvostopno sodišče je o pritožnikovem predlogu za odlog izvršbe odločalo že drugič, vendar tudi v ponovljenem postopku za pravilno uporabo navedenih zakonskih določil ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev, saj iz izpodbijanega sklepa še vedno ni razvidno, kakšne so premoženjske in socialne razmere pritožnika, še zlasti ne, kolikšen je njegov mesečni osebni dohodek, ali prejema še morebitne druge prihodke, ali ima kaj premičnega in nepremičnega premoženja, kakšno je število družinskih članov njegovega gospodinjstva in ali ima preživninske obveznosti. Šele na podlagi teh ugotovitev je namreč možna presoja utemeljenosti naložitve plačila varščine tretjemu, ki predlaga odlog izvršbe oziroma njene višine, in ker te ugotovitve iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo, temveč se v njem prvostopno sodišče zgolj pavšalno (torej brez razlogov o odločilnih dejstvih) sklicuje na vpogled v pravdni spis, na navedbe tretjega v predlogu za odlog izvršbe in v pritožbi, sklepa sploh ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom izvršbo na nepremičnino, vpisano v vl. št. .. k.o. Š., odložilo do konca pravdnega postopka v zadevi opr. št. P 417/2002 pod pogojem, da tretji v roku 30 dni pri sodišču položi varščino v višini 420.000,00 SIT, tretjemu pa je še naložilo, da upnici v roku 8 dni plača nadaljnje izvršilne stroške v znesku 16.156,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

Proti takšnemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožil tretji F. J. ml., ki je v pritožbi navedel, da soglaša z odlogom izvršbe, vendar ne do konca pravdnega postopka pod opr. št. P 417/2002, temveč pod opr. št. P 471/2002, in ne pod pogojem položitve varščine v znesku 420.000,00 SIT. Prvostopno sodišče namreč ni ugotavljalo, ali so sploh podani pogoji za varščino, zlasti ne, ali bi bila z njeno položitvijo ogrožena pritožnikova eksistenca. To pomeni, da sodišče ni ugotavljalo, kakšne so premoženjske in socialne razmere pritožnika, kar bi lahko storilo z zaslišanjem strank in z vpogledom v listine, česar pa ni storilo, saj od tretjega niti v prvem, niti v ponovljenem postopku ni zahtevalo nobene dokumentacije, niti ga o tem ni zaslišalo, v izpodbijanem sklepu pa je vseeno zaključilo, da je primerna varščina 420.000,00 SIT. Če bi njegove premoženjske razmere raziskalo, potem bi ugotovilo, da tožnik prejema plačo med 85.000,00 in 92.000,00 SIT mesečno in da nima nobenega drugega premoženja, v postopku pod opr. št. P 189/2004 pa je bil celo oproščen plačila sodnih taks, kar kaže na to, da njegovo premoženjsko stanje takšnega plačila ne dopušča. Zaradi navedenega je tretji predlagal, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Predmet pritožbene presoje je določitev varščine, s katero je na upničin predlog pogojen odlog izvršbe, ki ga predlaga tretji (pritožnik).

Pravno podlago za njeno določitev predstavljata II. odstavek 73. člena ZIZ, po katerem sodišče na upnikov predlog izvršbo odloži pod pogojem, da tisti, ki zahteva odlog, položi varščino, razen če bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje njegovih družinskih članov, in II. odstavek 39. člena ZIZ, po katerem se njena višina določi glede na vrednost uveljavljene terjatve in ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo je dolžan položiti.

Prvostopno sodišče je o pritožnikovem predlogu za odlog izvršbe odločalo že drugič, vendar tudi v ponovljenem postopku za pravilno uporabo navedenih zakonskih določil ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev, saj iz izpodbijanega sklepa še vedno ni razvidno, kakšne so premoženjske in socialne razmere pritožnika, še zlasti ne, kolikšen je njegov mesečni osebni dohodek, ali prejema še morebitne druge prihodke, ali ima kaj premičnega in nepremičnega premoženja, kakšno je število družinskih članov njegovega gospodinjstva in ali ima preživninske obveznosti. Šele na podlagi teh ugotovitev je namreč možna presoja utemeljenosti naložitve plačila varščine tretjemu, ki predlaga odlog izvršbe oziroma njene višine, in ker te ugotovitve iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo, temveč se v njem prvostopno sodišče zgolj pavšalno (torej brez razlogov o odločilnih dejstvih) sklicuje na vpogled v pravdni spis, na navedbe tretjega v predlogu za odlog izvršbe in v pritožbi, sklepa sploh ni mogoče preizkusiti.

Pritožba tretjega ima tako prav, da prvostopno sodišče še vedno ni ugotovilo njegovih premoženjskih in socialnih razmer, zaradi česar ji je sodišče druge stopnje ugodilo, izpodbijani sklep prvostopnega sodišča pa ponovno razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V njem bo tako prvostopno sodišče za pravilno uporabo II. odstavka 73. člena ZIZ in II. odstavka 39. člena ZIZ moralo ugotoviti vse zgoraj navedene okoliščine v zvezi s pritožnikovim premoženjskim in socialnim stanjem, te ugotovitve ustrezno dokazno oceniti in nato zaključiti o primerni višini varščine, pri kateri preživljanje pritožnika ali njegovih družinskih članov ne bi bilo ogroženo oziroma v primeru ugotovljene ogroženosti odločiti o tem, da položitev varščine ne bi bila v skladu z zakonom. Pri tem pa bo moralo pri samem odlogu izvršbe biti pozorno tudi na to, da bo v izrek sklepa zapisalo pravilno opravilno številko pravdnega postopka, do čigar zaključka se izvršba odlaga, kot to izhaja iz pritožbe tretjega, ki opozarja na očitno pisno pomoto, ki se je sodišču prve stopnje pripetila v izreku tega sklepa.