Jedro

Zbornica ima za sprejemanje pojasnil OT sicer pooblastilo v 19. členu OT, ki v drugem odstavku določa tudi, da so pojasnila v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča. Vendar pa OZS za tako določbo OT nima podlage v 19. členu ZOdv, ki določa, da Zbornica OT sprejema po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Zato pojasnilo, h kateremu ni izkazano soglasje Ministra za pravosodje in ki ni bilo objavljeno v uradnem listu, ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu, in za sodišče zato ni zavezujoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1205/2018 z dne 25. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnici priznala nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 1205/2018 z dne 8. 5. 2018 v višini 533.09 EUR, povečano za 22 % DDV, skupno 650,37 EUR, višji zahtevek pa zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da je tožnici po tarifni št. 39/1 Odvetniške tarife (OT) priznala nagrado za posvet z upravičencem v trajanju do ene ure v višini 50 točk, po tarifni št. 39/2 OT nagrado za pregled listin, po tarifni št. 9/1 OT (2. alineja) za zastopanje oziroma zagovor upravičenca na 11 zaslišanjih v preiskavi nagrado v skupni višini 660 točk (11 x 60 točk za vsak dan zaslišanj) in po prvem odstavku 6. člena OT za urnino na zaslišanjih, ki so na posamezen dan trajala več kot eno uro, nagrado v skupni višini 200 točk (8 x 25 točk za prve in vsake nadaljnje začete pol ure trajanja posameznih dni zaslišanj nad eno uro). Pojasnjuje, da se po ustaljeni sodni praksi udeležba odvetnika na več zaporednih zaslišanjih istega dne šteje kot enotna odvetniška storitev, za katero se prizna ena nagrada, ne glede na mnenje Odvetniške zbornice Slovenije. Toženka ni priznala priglašene nagrade tudi za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena OT in izdatkov iz naslova kilometrine po 10. členu OT, ker je sedež tožnice v ožjem mestnem območju Ljubljane. Materialne stroške je priznala v dejanski višini, kot so bili priglašeni, kar pa izključuje njihovo priznanje v pavšalni višini. Priznala je tudi stroške parkiranja po 10. členu OT.

2. Tožnica v tožbi povzema celoten stroškovnik, kateremu toženka v celoti ni ugodila. Povzema, da je toženka od skupaj priglašenih 64 zaslišanj priznala zgolj 11 narokov in sicer zgolj v višini 60 točk za vsakega. Od številnih priglašenih zaslišanj prič na narokih je priznala stroške zgolj za eno zaslišanje na naroku, pri tem pa ni obrazložila, zakaj ni priznala stroškov za zaslišanje vsake priče posebej, ne glede na dejstvo, da so bila številna zaslišanja izvedena isti dan. Poleg tega ni priznala niti drugih specificiranih stroškov, ki so nastali, niti ne celotnih materialnih stroškov. Sklicuje se na pojasnilo Upravnega odbora Odvetniške zbornice k tarifni št. 9 OT, v skladu s katerim je odvetnik upravičen obračunati, sodišče pa odmeriti, odvetniške stroške za vsako zaslišanje priče posebej oziroma za vsako preiskovalno dejanje posebej. V odvetniški tarifi namreč ni nikjer določeno, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v okviru preiskave predstavlja zgolj en narok oziroma eno preiskovalno dejanje, četudi so ti opravljeni na isti dan. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1016/2017 z dne 8. 11. 2017. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je priznala nagrado glede na ustaljeno sodno prakso, po kateri se udeležba odvetnika na več zaporednih zaslišanjih istega dne šteje kot enotna odvetniška storitev, za katero se prizna ena nagrada, ne glede na mnenje Odvetniške zbornice Slovenije. Pri odločitvi o odmeri stroškov je vezana zgolj na veljavno OT, ustaljeno sodno prakso in Zakon o odvetništvu, ne pa na neobvezujoča pojasnila Odvetniške zbornice. Pojasnjuje, da gre tudi po tarifni št. 10/9 OT v primeru zastopanja po vložitvi obtožnice ali obtožnega predloga za dvoje ali več narokov samo v primeru, kadar traja obravnava ali seja več kot en dan. Torej je na isti dan lahko opravljen samo en narok, tako tudi v primeru, če izrek kazenske sankcije sukcesivno sledi predobravnavnemu naroku ali naroku za glavno obravnavo. Navedena določba po stališču pristojnega organa za BPP smiselno velja tudi za zastopanje v postopku preiskave. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je toženka tožnici priznala nagrado za potrebne stroške za izvajanje BPP, ki jih je ta za upravičenca izvedla v postopku preiskave. Sporno v zadevi je zavrnitev stroškovnika, ker je toženka od skupaj priglašenih 64 zaslišanj tožnici priznala zgolj 11 narokov.

6. Skladno z 2. alinejo 1. točke tarifne št. 9 OT odvetniku za zagovor ali za zastopanje v predhodnem postopku ter udeležbo na preiskovalnih in drugih uradnih dejanjih izven glavne obravnave zaradi kaznivega dejanja, za katerega se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, pripada 120 točk. 7. Ni sporno med strankama, da je bilo v obravnavani preiskovalni zadevi zaslišanih 64 prič v 11 dnevih, tako da je toženka priznala nagrado v skupni višini 660 točk (11 x 60 točk za vsak dan zaslišanja). Svojo odločitev, ki jo je oprla na drugo alinejo 1. točke tarifne št. 9 OT, je pojasnila zgolj s tem, da se po ustaljeni sodni praksi udeležba odvetnika na več zaporednih zaslišanjih istega dne šteje kot enotna odvetniška storitev, ter zavrača svojo vezanost na mnenje Odvetniške zbornice.

8. Tožnica v tožbi opozarja na pojasnilo Upravnega odbora OZS št. UO-12.7.216-P2 z dne 12. 7. 2016, iz katerega izhaja, da določba tarifne št. 9 OT določa vrednotenje odvetniške storitve za vsako takšno storitev posebej, zaradi česar je šteti, da je vsako zaslišanje priče v postopku preiskave posamezno dejanje preiskave oziroma posamezni narok, ter da OT nikjer ne določa, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v postopku preiskave ali predhodnem postopku predstavlja zgolj en narok/eno preiskovalno dejanje, četudi so ti opravljeni na isti dan, zaradi česar ni pravne podlage, da bi več preiskovalnih dejanj (več zaslišanj prič) ali narokov šteli zgolj kot eno. Zato je po navedenem pojasnilu treba za vsako zaslišanje priče in za vsako preiskovalno dejanje v postopku preiskave posebej priznati odvetniške stroške po tarifni št. 9 OT.

9. Toženka se v izpodbijanem sklepu sklicuje na ustaljeno sodno prakso, pri tem pa ne navede, katera je ta ustaljena sodna praksa, na katero se sklicuje, pri čemer je njeno stališče v nasprotju s stališčem sodbe Upravnega sodišča I U 1016/2017 z dne 8. 11. 2017. Iz navedene sodbe izhaja razlaga, kot jo tožnica zasleduje s tožbo. Sodišče zato šteje, da toženka ni pojasnila, zakaj je sprejela razlago OT, po kateri je za zaslišanje 64 prič priznala nagrado zgolj za 11 opravljenih dejanj. Ker izpodbijani sklep v tem delu ne vsebuje razlogov za odločitev, ga sodišče ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

10. Toženka je v odgovoru na tožbo primerjala ureditev v tarifni št. 9 z ureditvijo v tarifni št. 10 ter podala stališče glede na logično primerjavo obeh ureditev. Ob obrazložitvi s konkretno navedeno sodno prakso bi ji sodišče lahko sledilo. Vendar pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega akta ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo oziroma pojasnili v odgovoru na tožbo, saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki je predmet presoje v upravnem sporu. Obrazložitev mora namreč predvsem zagotoviti stranki možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva, kar brez navedbe jasnih in popolnih razlogov za odločitev ni mogoče. Odgovor na tožbo je tako namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je že zavzela in obrazložila v izpodbijanem aktu, ne pa saniranju njegove pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti. Zato razlogov, ki jih toženka navaja v odgovoru na tožbo, sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa ni moglo upoštevati.

11. V zvezi s sklicevanjem na pojasnilo Upravnega odbora OZS pa sodišče dodaja, da ima Zbornica za sprejemanje pojasnil OT sicer pooblastilo v 19. členu OT, ki v drugem odstavku določa tudi, da so pojasnila v okviru procesnih predpisov dolžna upoštevati tudi sodišča. Vendar pa OZS za tako določbo OT nima podlage v 19. členu ZOdv, ki določa, da Zbornica OT sprejema po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje. Zato pojasnilo, h kateremu ni izkazano soglasje Ministra za pravosodje in ki ni bilo objavljeno v uradnem listu, ni OT, kakršno določa ZOdv v 19. členu in za sodišče zato ni zavezujoče (sodbe Upravnega sodišča I U 1298/2018, I U 933/2018 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1379/2018).

12. Toženka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijanega sklepa in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zadevo je vrnilo toženki v ponovni postopek, o kateri bo morala ugotovljeno kršitev odpraviti in o zadevi ponovni odločiti v skladu s stališči sodišča, ki se tičejo postopka.

13. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 285,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.