Jedro

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku.

To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025.

Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023.

Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

Hipoteka torej varuje terjatev vse do njenega dokončnega poplačila in v celoti bremeni vsak del nepremičnine. Zato hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini, ni mogoče izbrisati samo delno (na primer samo z enega solastniškega deleža), temveč jo je mogoče odstraniti le v celoti.

Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je bila v obravnavani zadevi ustanovljena enotna hipoteka, saj je tedanja zastavna dolžnica zastavila celotno nepremičnino. Zato sta kasnejši solastnici glede na nedeljivost hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini v zvezi s to hipoteko po materialnem pravu, v takšni medsebojni zvezi, da lahko le obe skupaj upravljata in razpolagata s to pravico. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi, kar pomeni, da gre za primer nujnega enotnega sosporništva.

Izrek

I.Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

-v točki II. izreka tako, da se glasi:

"II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 30.273,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2023 do plačila.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 27. 9. 2023 zavrne." in

-v točki III. izreka tako, da se glasi:

" Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke, vpisana pod ID pravice ..., za terjatev v višini 85.878,00 CHF, vpisana na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. ... in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi 142. čl. SPZ, opr. št. SV .../...z dne 8. 6. 2007 na nepremičnini, zemljiška parcela številka 1017/13, katastrska občina ... neveljavna in se izbriše."

se zavrne."

II.V preostalem delu se pritožba zoper sodbo zavrne in se v točkah I. in IV. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Pritožba zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta Pogodba o dolgoročnem kreditu z dne 30. 5. 2007 in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa z dne 8. 6. 2007, nična (točka I. izreka), toženi stranki je naložilo plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 30.273,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila posameznega zneska dalje (točka II. izreka), ugotovilo, da je vknjižba hipoteke za terjatev v višini 85.878,00 CHF, vpisana na podlagi Notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem kreditu in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi 142. člena SPZ, z dne 8. 6. 2007, na nepremičnini, zemljiška parcela številka 1017/3, katastrska občina ..., neveljavna in se izbriše (točka III. izreka), in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka).

2.Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep P 265/2023 z dne 11. 11. 2024, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o izdaji začasne odredbe na zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) vlaga pritožbo, tako zoper sodbo kot zoper sklep.

4.V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh argumentov toženke, v posledici česar je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem pa je kršilo tudi pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo, da je toženka kršila pojasnilno dolžnost, saj izpodbijana odločitev temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču glede vsebine pojasnilne dolžnosti in na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je posledica pomanjkljive dokazne ocene.

5.Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju US RS) in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS). Vendar navedena stališča temeljijo na določilih Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13) in s tem povezane prakse SEU, katerih uporaba je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo v konkretnem primeru izključena. V času sklepanja kreditne pogodbe je veljal Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), ki je omogočal sklepanje kreditnih pogodb v tuji valuti, kar pomeni, da je bila uporaba Direktive 93/13 izključena. Izključitev uporabe Direktive 93/13 v smislu člena 1(2) le-te utemeljuje 371. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja načelo monetarnega nominalizma. Podoben primer je SEU obravnavalo v zadevi C-81/19, kjer se je zastavilo vprašanje, ali določilo romunskega civilnega zakonika, ki odraža načelo denarnega nominalizma (in se uporablja, v kolikor se stranki ne dogovorita drugače), predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive 93/13. Na to vprašanje je SEU odgovorilo pritrdilno. Prav tako iz zadeve C-186/16 izhaja, da je treba potrošniku omogočiti, da sprejme informirano odločitev, in da je zmožen oceniti tudi potencialno znatne ekonomske posledice pogodbenega pogoja na njegove finančne obveznosti, pri čemer mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, presojati pa je treba okoliščine vsakega primera posebej.

6.Zahteva, da bi moralo biti kreditojemalcu posredovano pojasnilo o možnosti znatnih oziroma neomejenih sprememb, še posebej pa numerično ali grafično, je pretirana in formalistična. Te zahteve ne predpisuje niti veljavna zakonodaja, niti je ne postavljajo regulatorna priporočila Banke Slovenije. V nasprotju s tem, kar izrecno zapiše VS RS v sodbi II Ips 8/2022, pojasnilne dolžnosti ter posledično dobre vere ni mogoče napolnjevati za nazaj. Nadalje je treba upoštevati, da se je slovenski potrošnik skozi zgodovino relativno pogosto srečeval z menjavo valut - najprej z zamenjavami YUD in DEM, nato SIT v DEM, ATS, USD in ITL ter nato menjavo SIT v EUR, in končno tudi SIT/EUR v HRK in mu je zato mehanizem konverzije valut, predvsem pa učinek valutnih sprememb, relativno dobro poznan. Slovenskega potrošnika tako ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Zato tudi stališča SEU iz zadeve Paribas v zvezi s produktom Helvet Immo ni mogoče neposredno preslikati na primer slovenskega potrošnika, pač pa morajo sodišča ob izhodiščih, ki jih je izoblikovalo SEU v zadevi Andriciuc, izoblikovati lastne kriterije.

7.Sodišče prve stopnje je v zvezi s pojasnilno dolžnostjo napačno ugotovilo dejansko stanje in opravilo pomanjkljivo dokazno oceno. Ni obrazložilo, katerih konkretnih pojasnil toženka naj ne bi predala tožnici, da bi bilo mogoče govoriti o neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, s tem pa ni bilo zadoščeno standardu obrazloženosti sodne odločbe. Sodišče prve stopnje svoje ugotovitve utemeljuje zlasti na izpovedbi obeh tožnikov, ki jima nekritično sledi, v potrditev tega pa tudi selektivno povzema predvsem izpoved prič A. A. in B. B. Sodišče ni upoštevalo njunih pisnih izjav, čeprav je bilo zaslišanje namenjeno zgolj potrebam razjasnitve dodatnih vprašanj oziroma zaslišanje ne nadomešča pisnih izjav. Priči A. A. in B. B. nista izpovedala, da niso podajali zgolj splošnih pojasnil, temveč konkretna pojasnila v zvezi z značilnostmi kredita v CHF, česar pa sodišče ni upoštevalo. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno izpolnjena, izhaja tudi iz izpovedb ostalih prič, ki jih sodišče prve stopnje ni ocenilo (C.C., D. D. in E. E.).

8.Prav tako je treba izpostaviti, da je toženka v vse kreditne pogodbe v CHF (tudi v predmetno) vključila izrecno opozorilo na valutno (in obrestno) tveganje ter pogodbeno klavzulo o možnosti predčasnega poplačila oziroma konverzije, kar bi pri povprečnem potrošniku moralo vzbuditi posebno pozornost. Kreditna pogodba je bila sklenjena v notarskem zapisu in gre torej za javno listino.

9.Sodišče prve stopnje je pri presoji nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja tudi napačno uporabilo materialno pravo, in sicer 24. člen ZVPot. Tako je napačno nepoštenost spornega pogodbenega pogoja presojalo zgolj z vidika dobre vere toženke. V skladu s sodbo SEU-186/16 je za ugotovitev, ali pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, dolžnost nacionalnega sodišča preveriti, ali lahko banka, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakuje, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Pritožba v tem delu analizira 23. in 24. člen ZVPot, še zlasti kako je prišlo do sprejetja 24. člena ZVPot v letu 1992. Posledično se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obširnih navedb toženke, da v konkretnem primeru ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank zato, ker je pogodba vsebovala tudi pogodbeno določilo o možnosti konverzije oziroma refinanciranja.

10.Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo in ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem slabe vere toženke. Neopravljena pojasnilna dolžnost avtomatično ne pomeni tudi slabe vere toženke. Oba kriterija se sicer v določeni meri prepletata, vendar ju ni mogoče enačiti, kar še dodatno potrjuje stališče toženke, da neuspeh banke pri dokazovanju pojasnilne dolžnosti ne more avtomatsko privesti do zaključka o njeni slabi veri. Trditveno in dokazno breme pa je na potrošniku. Posledično je obrazložitev izpodbijane sodbe, da za presojo dobre vere ni odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečajev valute in dogodke, ki nanjo vplivajo, povsem brezpredmetna. V zvezi s tem je obrazložitev pomanjkljiva, zaradi česar je izkazan pritožbeni razlog iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

11.Pomembno je tudi, da se dobro vero toženke presoja skozi prizmo okoliščin, ki so obstajale v trenutku sklepanja kreditne pogodbe. Največji vpliv na vrednosti CHF sta imela dva dogodka v letih 2011 in 2015, ki pa ju v trenutku sklepanja kreditne pogodbe ni bilo mogoče predvideti, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati. Nadalje je tudi zmoten očitek sodišča prve stopnje, da iz poročil in dopisov Banke Slovenije izhaja možnost znatne apreciacije CHF. Iz poročila Banke Slovenije iz leta 2005 izhaja zgolj ocena, da je bil tečaj CHF v juniju 2005 na relativno nizkih ravneh in da je glede na tečaje terminskih pogodb mogoče v prihodnje pričakovati njegovo apreciacijo. Nadalje pritožba komentira tudi poročila Banke Slovenije iz leta 2006 in 2007, iz teh poročil pa tudi ne izhaja, da niso zahtevali posebne oblike izvedbe pojasnilne dolžnosti oziroma informiranja potrošnikov, da pa naj banke najprej ponudijo strankam kreditne pogodbe v EUR.

12.Tudi je napačen zaključek sodišča prve stopnje glede ničnosti celotne kreditne pogodbe, saj je obstoj kreditne pogodbe brez spornega pogodbenega pogoja še vedno mogoč. V tej zvezi toženka komentira 6(1). člen Direktive 93/13 in sodno prakso SEU, ki se nanj nanaša, in po kateri mora pogodba načeloma obstajati še naprej, ne da bi vsebovala še kakšno drugo spremembo poleg te, ki izhaja iz izbrisa nepoštenih pogojev, če je v skladu s pravili nacionalnega prava kontinuiteta pogodbe pravno mogoča. Zato eventualna ugotovitev nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nima za posledico ničnosti celotne kreditne pogodbe, temveč zgolj njeno delno ničnost, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V primeru delne ničnosti pa je izbrisni zahtevek neutemeljen. Tožnikoma je tudi v interesu, da vrneta le glavnico prejetega zneska v EUR, vendar pa je ničnosti celotne pogodbe v nasprotju z načelom enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Tako kreditna pogodba lahko ostane v veljavi ne glede na ničnost spornega pogodbenega pogoja (VS RS II Ips 201/2017). Delna ničnost še vedno zagotavlja odvračalni učinek, saj zaradi posledic zakonodajalčeve zahteve po kapitalski ustreznosti bank (zaprte devizne pozicije), banka nosi vse tečajne razlike, ki bi sicer bremenile potrošnika. Delna ničnost pa je tudi skladna z načelom sorazmernosti, ki še spoštuje cilje Direktive 93/13.

13.Tudi ni nepomembno, da se je šele bistveno po sklenitvi kreditnih pogodb izoblikovala sodna praksa, ki napolnjuje vsebino pojasnilne dolžnosti in bankam nalaga bistveno strožje zahteve, kot so obstajale v času sklepanja kreditnih pogodb, kar je problematično z vidika povratne veljave predpisov. V trenutku sklepanja kreditnih pogodb je standard te predpogodbene dolžnosti bank določal tedaj veljavni ZPotK, ki je bankam nalagal bistveno drugačen, nižji standard pojasnilne dolžnosti, kot je bil nato oblikovan preko sodne prakse. S tem v zvezi je tudi sedaj veljavni Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2) v 7., 12. in 39. členu bistveno podrobneje določal nabor informacij, s katerimi morajo banke seznaniti potrošnika ob sklepanju kreditne pogodbe.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o kondikcijskem zahtevku kršilo tudi razpravno načelo. Tožnika nista izkazala plačil po kreditni pogodbi, seznam plačil, ki sta ga predložila, in na kar se sklicuje sodišče v izpodbijani sodbi, pa lahko predstavlja kvečjemu trditveno podlago, ki pa je sporna. Dokazno breme glede višine posamičnih plačil je na tožnikih, sicer pa se je sodišče prve stopnje oprlo na seznam plačil, ki je vseboval plačila zgolj do 31. 7. 2023 v skupni višini 4.018,48 EUR, tako da preplačilo ne more biti v višini 30.273,59 EUR, temveč kvečjemu v višini 22.386,65 EUR. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do bistvenih ugovorov v zvezi z zahtevkom na plačilo in je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP.

Kot je toženka opozarjala že tekom postopka, bi morala tožnika pri oblikovanju svojega kondikcijskega zahtevka upoštevati koristi, ki sta jih prejela od črpanega zneska (87. člen OZ), ne pa le razliko med prejeto glavnico in plačanimi obroki. Ob tem je treba upoštevati vse določbe OZ, 87. člen, 111. člen ter 193. in 198. člen OZ. V obravnavani zadevi si stojita nasproti dva kondikcijska zahtevka, in sicer zahtevek tožnikov na vračilo plačanih zneskov ter zahtevek toženke za vračilo glavnice.

Neutemeljen tudi izbrisni zahtevek tožnikov, saj F. F., ki je solastnica zastavljene nepremičnine, ni stranka predmetnega postopka. Prav tako je izbrisni zahtevek neutemeljen v primeru delne ničnosti. Posledično, ker je neutemeljen celotni tožbeni zahtevek glede glavne stvari, je neutemeljena tudi odločitev sodišča prve stopnje glede plačila stroškov postopka.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnikoma naloži plačilo stroškov toženke v 15 dneh s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

5.V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo (izpodbijani sklep z dne 21. 1. 2025), toženka ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo, kar zadeva ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve. Glede ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe pa navaja, da bi morala tožnika okoliščino oziroma nenadomestljivo škodo izkazati v povezavi s pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), pri čemer tožnika trditev v tej smeri nista podala in jih tudi nista izkazala. Navaja še, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določenih njenih navedb, in sicer, da obstaja velika verjetnost, da tožnika ob zavrnitvi njunega tožbenega zahtevka ne bi bila zmožna poravnati vseh neplačanih in zapadlih mesečnih obrokov.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

6.Tožnika v odgovorih na obe pritožbi prerekata navedbe iz pritožb in se zavzemata za njuno zavrnitev. Prav tako zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

7.Pritožba zoper sodbo je delno utemeljena glede plačila zakonskih zamudnih obresti (delno točka II. izreka sodbe) in glede odločitve o neveljavnosti in izbrisu hipoteke (točka III. izreka), v preostalem delu pa je neutemeljena. Prav tako je neutemeljena pritožba zoper sklep.

8.Po izdaji sodbe sodišča prve stopnje je SEU odločilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026, in sicer je s sklepom odgovorilo na predhodno vprašanje, ki ga je v zadevi II Ips 14/2025 v zvezi s kondikcijskim zahtevkom postavilo VS RS. Pritožbeno sodišče je pravdni stranki pozvalo, da se v zvezi s predmetnim sklepom SEU izjavita.

9.Tožnika sta v svojem odgovoru z dne 12. 3. 2026 poudarila, da zgoraj navedeni sklep SEU potrjuje dosedanjo sodno prakso v zvezi s kondikcijskim zahtevkom, ter da je v tej zadevi pri njegovi presoji, kot pri presoji zahtevka za plačilo zamudnih obresti, povsem nebistveno, če banka ni ravnala subjektivno nepošteno in v nasprotju s "temeljnimi moralnimi načeli" nacionalnega prava, za kar se zavzemajo banke in je za presojo obeh zahtevkov, tudi obrestnega, bistveno zgolj to, da je pogodbeni pogoj nepošten in ničen.

10.Toženka pa je dne 23. 3. 2026 odgovorila, da je odločitev iz sklepa C-368/25 brezpredmetna, saj je SEU odločalo o vprašanju, ki je omejeno na razlago Direktive 93/13, ni pa tudi odločalo o ključnih dilemah, ki jih je VS RS izpostavilo v predlogu II Ips 14/2025. Ključno je, da nacionalnega prava ni mogoče razlagati na tak način, kot SEU razlaga Direktivo 93/13 oziroma bi bila takšna razlaga contra legem, šlo bi za poseg v ustavne pravice banke. Če bi sodišče uporabilo takšno razlago, bi bila stranki retroaktivno naložena nova obveznost, ki je nacionalno pravo ne pozna in bi bila kršena načela enakosti, pravne varnosti, prepovedi retroaktivnosti, sorazmernosti ter nekaznovalne narave zasebnega civilnega prava. Ob pravilni razlagi nacionalnega prava z Direktivo 93/13 sta tožnika v primeru ničnosti upravičena zahtevati razliko med seštevkom plačanih obrokov (anuitet) in izplačanim zneskom kredita, povečanim za obogatitvene obresti, (ki so enake pogodbeno dogovorjenim obrestim), s čimer se doseže pravno in dejansko stanje, kot če spornega pogodbenega pogoja ne bi bilo. Poenostavljeno povedano, tožnika sta upravičena zahtevati le povračilo tečajnih razlik, ki sta jih plačala zaradi spornega pogodbenega pogoja, nista pa upravičena do dodatnih koristi iz naslova ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe, saj bi bila na tak način celo obogatena in torej v bistveno boljšem položaju, kot bi bila, če spornega pogodbenega določila ne bi bilo.

K pritožbi zoper sodbo:

11.Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo toženka na več mestih izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

12.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi in v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

13.Prav tako ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, to je kršitev načela kontradiktornosti, ki jo pritožba uveljavlja s tem, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z delno ničnostjo kreditne pogodbe, in ker se ni opredelilo oziroma ni opravilo dokazane ocene pisnih izjav prič C. C., D. D., G. G. in H. H. zvezi s splošno poslovno prakso toženke pri ponudbi kreditov v CHF. Nadalje naj ne bi opravilo dokazne ocene dokazil, ki se nanašajo na izobraževanje kreditnih svetovalcev in tudi ni upoštevalo pisnih izjav prič B. B. in A. A..

14.Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP.¹ To načelo je del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), katere del je med drugimi tudi pravica do obrazloženosti sodne odločbe, ki zajema obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Na področju dokazovanja pa pravica do izjave omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede.²

15.Pritožba neutemeljeno uveljavlja zgoraj navedeno kršitev, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do njenih navedb iz postopka glede delne ničnosti kreditne pogodbe v primeru ugotovitve nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno izhajalo iz stališča sodne prakse, da nični pogodbeni pogoj pomeni ključno osrednjo sestavino pogodbe, ki ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da je nepošteni pogodbeni pogoj povzročil ničnost celotne pogodbe, se mu do toženkinih navedb v zvezi z delno ničnostjo, niti ni bilo treba opredeliti. V skladu s stališčem US RS ni nujno, da je odgovor na navedbo stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.³

16.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi preostalih zaposlenih pri toženki, prič C. C., D. D., G. G., pritožbeno sodišče ugotavlja, da te priče niso bile pravno relevantne za obravnavano zadevo, saj navedeni niso bili prisotni ob podajanju pojasnilne dolžnosti in sklepanju kreditne pogodbe s tožnikoma.

17.Prav tako so bila pravno nerelevantna dejstva, ki so se nanašala na izobraževanje kreditnih svetovalcev, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do listinskih dokazil, ki se nanašajo na navedeno dejstvo (e-sporočilo z vabilom na izobraževanje, izsek predstavitve na izobraževanju dne 10. 9 2005 in lista udeležencev). V obravnavani zadevi ni bilo bistveno, kakšna izobraževanja so imeli bančni uslužbenci na temo prodajanja kreditov v CHF, temveč kakšna je bila konkretna pojasnilna dolžnost konkretnega kreditnega svetovalca pri sklepanju konkretne kreditne pogodbe. Kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le, če se sodišče ne opredeli do pravno relevantnih dejstev in dokazov.

18.Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obširnih navedb toženke, da v konkretnem primeru ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je presojalo, kakšno pojasnilno dolžnost sta tožnika prejela, presojalo je dobro/slabo vero toženke, presojalo je tudi pogodbeno vključenost klavzule o sprejemu valutnega tveganja ter o konverziji oziroma o možnosti predčasnega poplačila kredita in na podlagi vsega tega zaključilo, da je bilo podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank v škodo tožnikov, tako da citirana procesna kršitev tudi iz tega razloga ni podana.

19.Glede očitka toženke, da sodišče prve stopnje pri dokazni ceni ni upoštevalo sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah II K 14559/2020 z dne 4. 12. 2020, na podlagi katere je bila svetovalka I. I. spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanje listin po 1. odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter s tem povezanih navedb toženke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi te sodbe I. I. bila obsojena, ker je sestavila in izpisala poročilo toženke oziroma njene pravne prednice, da letno izpolnjuje svoje obveznosti iz naslova prejetega kredita ter je to potrdilo predložila v poslovalnici B. d.d., da bi s tem omogočila pridobitev osebnega kredita J. J., ki je že tedaj nastopal kot porok I. I.. Toženka je ta dokaz predložila zgolj za dokazovanje neverodostojnosti izjave te priče, ob tem ko je zatrjevala, da je priča sama imela najet kredit v CHF in je zainteresirana za izzid te pravde. Vendar kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, predvsem iz točk 25. 26. in 27. le-te, se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi na izjavo te priče, ki sta jo v spis predložila tožnika, niti ni oprlo in je toženkinim argumentom očitno sledilo. Da bi bili pri sklepanju sporne kreditne pogodbe navzoči tudi drugi bančni uslužbenci, pa toženka niti ni zatrjevala, zato priče B. B., H. H. ter A. A. niso mogli izpovedati o tem, kakšna konkretna pojasnila v zvezi s sporno kreditno pogodbo sta tožnika ob njenem sklepanju prejela. Sodišče prve stopnje pa je sicer v točki 26. obrazložitve tudi dokazno ocenilo izjave prič A. A., H. H. in B. B., iz katerih pa izhaja zgolj, kakšna so bila splošna navodila uslužbencem in kako so na splošno postopali pri dajanju kreditov.

20.Prav tako ni podana kršitev o prepovedi povratne veljave pravnih aktov (155. člen URS), ki naj bi bila podana s tem, ko se je sodišče prve stopnje oprlo na stališča sodne prakse SEU, US RS in VS RS v zvezi z zahtevami glede pojasnilne dolžnosti, ki so bila sprejeta kasneje in ne v času sklepanja sporne kreditne pogodbe. Navedeno izhaja tudi iz novejše sodne prakse, in sicer iz sodbe VS RS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v kateri je VS RS pojasnilo, da sodišče druge stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, moral ravnati dober strokovnjak.

21.Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13⁴ , ki zavezuje glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.⁵

Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. SEU pa je v eni od zadnjih odločb, in sicer v sklepu C-368/25 z dne 24. 2. 2026 še poudarilo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi določb svojega notranjega prava, sprejeti za prenos obveznosti iz direktive, upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je mogoče v smislu besedila in namena te direktive, da bi tako prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem (točka 86 sklepa).

22.Sodišče prve stopnje je tako pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo relevantno sodno prakso SEU, ki se nanaša na uporabo te Direktive 93/13. Razlage, ki jih poda SEU v svojih odločbah, veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Skladno z načelom lojalne razlage so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.

23.Pritožba se tudi neutemeljeno sklicuje na zadevo SEU C-81/19, v kateri se je zastavilo vprašanje, ali določilo romunskega civilnega zakonika, ki odraža načelo denarnega nominalizma, predstavlja razlog za izključitev uporabe Direktive 93/13, zato naj bi bila v predmetni zadevi, ker tudi slovenski OZ v 371. členu določa načelo denarnega nominalizma, izključena uporaba Direktive 93/13. Res je bil v obravnavani zadevi sklenjen devizni kredit, s katerim se je toženka zavezala izplačati znesek kredita v EUR protivrednosti CHF, tožnika pa sta se zavezala plačevati obroke kredita po vsakokratni vrednosti CHF, prav tako v EUR protivrednosti. Vendar je bistveno, da sta tožnika plačo in dohodke prejemala v EUR in sta morala ob zapadlosti vsakega mesečnega obroka obračunavati mesečni znesek obroka po takratni trenutni vrednosti valute CHF in za vračilo kreditnega obroka "kupovati" takratno vrednost CHF ter sta tako v obdobju odplačevanja kredita na račun valutne klavzule morala vračati bistveno več. Iz tega razloga je treba tudi to določbo OZ razlagati v duhu Direktive 93/13.

24.Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožnika v času sklepanja sporne kreditne pogodbe nista bila v prirejenem položaju s toženko, saj sta nastopala v vlogi potrošnikov, banka kot finančna institucija pa jima je predložila vnaprej sestavljeno in natisnjeno vsebino kreditne pogodbe. V skladu z drugim odstavkom 3. člena Direktive 93/13 pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe. S tem se vzpostavlja domneva, da če je pogodbeni pogoj vključen v tipsko pogodbo, se šteje, da pogoj ni bil dogovorjen posamično, vendar pa lahko prodajalec ali ponudnik trdi in dokaže, da sta se stranki o tipskem pogoju dogovarjali posamično (tretji stavek 2. odstavka 3. člena Direktive 93/13). Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, pa v obravnavani zadevi predmet pogajanj ni bil tečaj valute, v katerem mora biti posojilo vrnjeno, temveč je ta bil le predstavljen. Navedeno izhaja iz izpovedb tožnikov, zato je pravilen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da toženki ni uspelo dokazati, da je bil pogodbeni pogoj z valutno klavzulo CHF dogovorjen posamično, nasprotna pritožbena zatrjevanja pa so neutemeljena.

25.V času sklenitve pogodbe veljavni 24. člen ZVPot je določal, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene in so nični (23. člen ZVPot), če: (1) v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali (2) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljena v škodo potrošnika, ali (3) povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Ti pogoji so predpisani alternativno, kar pomeni, da če je podano dejansko stanje enega od njih, je nična celotna pogodba.

Kot je zapisalo US RS v 37. točki obrazložitve odločbe Up-14/21 z dne 13. 1. 2022, pa se nepoštenost presoja glede na trenutek sklenitve pogodbe, pri čemer so upoštevane vse okoliščine, ki bi jih ponudnik (banka) lahko poznal ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno kasnejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankama, ki se pokaže šele v fazi izvajanja pogodbe.

26.Kar zadeva standard pojasnilne dolžnosti banke, tako SEU v zadevi C-609/19 z dne 10. 6. 2021 v točki 48. sodbe, kot US RS v zadevi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 v točki 32. obrazložitve, kot tudi VS RS v sodbi in sklepu II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 v točki 18. obrazložitve poudarjajo, da mora banka posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute in zvišanja tujih obrestnih mer na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Iz sodbe in sklepa VS RS v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 pa iz točke 15. obrazložitve še dodatno izhaja, da mora kreditojemalec biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Kaj pomeni zelo velika depreciacija valute države, v kateri ima posojilodajalec stalno prebivališče, in v kateri prejema plačo, je treba oceniti glede na okoliščine primera.

27.US RS, odločitve katerega so v skladu s 3. odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) obvezne, pa še poudarja, da kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo številne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je pretirana in formalistična zahteva, da bi moralo biti kreditojemalcu posredovano pojasnilo o možnosti znatnih oziroma neomejenih sprememb, še posebej numerično ali grafično.

28.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj kreditojemalcu ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje. Glede dejstva, kaj je bilo kreditojemalcu predstavljeno s strani bančne uslužbenke, je sodišče prve stopnje v točkah 25, 26. in 27. obrazložitve opravilo dokazno oceno izpovedbe tožnikov in prič B. B., A. A. in H. H. (ki sicer niso bili prisotni pri sklepanju sporne kreditne pogodbe) in pravilno ugotovilo, da je bil tožnik obveščen o možnosti kredita v EUR in CHF, da je bil obveščen tudi o možnem valutnem nihanju tečaja CHF in nihanju obrestne mere. Tožnikoma tako niso bili podrobneje razloženi možni scenariji gibanja in potencialne ekonomske posledice, saj je priča B. B. izpovedal, da so se krediti takrat sklepali po istem kopitu, in da je to bil produkt, katerega tveganj takrat še niso prikazovali z grafi gibanja CHF v preteklosti. Samo dejstvo izobraževanja bančnih uslužbencev glede kreditov v CHF pa, kot je bilo obrazloženo, ni bistveno v obravnavani zadevi, temveč je bistveno, kakšne informacije je konkretni bančni uslužbenec konkretnemu kreditojemalcu podal ob samem sklepanju kreditne pogodbe.

29.Tudi če bi bančna uslužbenka tožnikoma predstavila možnost znatne (celo katastrofične) spremembe na kreditne obveznosti zaradi gibanja tečaja, pa ob tem, ko tožniku ni bila prikazana nobena simulacija niti preteklega niti bodočega gibanja tečaja CHF napram EUR, takšna pojasnilna dolžnost ne bi zadoščala. Še zlasti bi tožnika morala biti obveščena tudi o tem, da imata poleg koristi ob takšnem kreditiranju lahko tudi znatne negativne finančne posledice, ker je bil kredit najet za 20 letno obdobje odplačevanja (3. člen kreditne pogodbe).

30.Pri tem dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi s pomanjkljivo pojasnilno dolžnostjo s strani banke ne morejo omajati pritožbena zatrjevanja, da iz poročil Banke Slovenije ne izhaja napoved prihodnjega gibanja tečaja valut, saj je s tem sodišče prve stopnje zgolj dodatno utemeljilo nosilne razloge o tem, da pojasnil o obsegu valutnega tveganja ni bilo.

31.V obravnavani zadevi tudi ni bilo odločilno, ali je banka lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na tako gibanje vplivajo, kar izpostavlja pritožba. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je merilo dobre vere objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni. Kot je že bilo pojasnjeno, ne gre za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Banka je kot strokovnjak morala upoštevati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

Zato so pritožbena zatrjevanja, da banka ni mogla predvideti finančnih kriz v letu 2011 in 2015 pravno nerelevantna in zato neutemeljena.

32.Relevantna stališča za obravnavano zadevo pa izhajajo še iz sodbe SEU C-609/19 z dne 10. 6. 2021 (zadeva BNP Paribas Personal Finance SA), in sicer, da je v zvezi z zahtevo dobre vere treba pri presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogojem (točka 65. sodbe).

Vse to je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da stališča SEU v zadevi Paribas, kjer je obravnavan primer francoskega potrošnika v zvezi s produktom Helvet Immo, ni mogoče neposredno preslikati na primer slovenskega potrošnika pri sklepanju klasične kreditne pogodbe v CHF.

33.Nadalje je sodišče prve stopnje v točki 31. obrazložitve obrazložilo, zakaj možnost konverzije kredita CHF v EUR ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kreditne obveznosti na tujo valuto, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in še dodaja, da v obravnavani kreditni pogodbi možnost konverzije niti ni bila dogovorjena. V drugem odstavku 17. člena sporne kreditne pogodbe je bila določena le možnost predčasnega plačila celotnega kredita, pri čemer bi bil kreditojemalec dolžan plačati tudi stroške predčasnega poplačila (dokaz A2). Tudi v tem primeru je tako v ospredju predčasno poplačilo, ki ohranja vse pogodbene elemente valutnega tveganja, saj se pogodbene obveznosti obstoječega kredita ne spremenijo, ampak je podana le predčasna zapadlost celotnega kredita, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

34.Tudi dejstvo, da je bilo v 17. členu kreditne pogodbe izrecno dogovorjeno, da sta tožnika kot kreditojemalca predhodno v celoti seznanjena z rizikom eventualnega zviševanja obveznosti kredita zaradi 12-mesečnega LIBOR-ja in gibanja tečaja valute (CHF), ne vpliva na to, ali je banka opravila ustrezno pojasnilno dolžnost v zvezi z valutnim tveganjem, ki lahko vpliva na ekonomski položaj tožnikov med izvajanjem kreditne pogodbe, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

35.Prav tako so v obravnavani zadevi pravno nerelevantna zatrjevanja, da se je slovenski potrošnik v preteklosti pogosto srečeval z menjavo različnih valut in mu je zato mehanizem konverzije znan, ter da v posledici tega, slednjega ni mogoče obravnavati kot popolnega laika na področju menjalnih tečajev. Kot je zgoraj obrazloženo, evropsko in slovensko pravo nudita posebno varstvo potrošnikov kot šibkejših strank, v obravnavani zadevi pa je bilo pomembno, kakšno je bilo ravnanje banke ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe s tožnikoma. Vprašanje o tem, kako bi ravnal povprečni slovenski potrošnik je zgolj hipotetično in nebistveno za zadevo.

36.V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji, da glede na to, da je za tožnika sporna zgolj in samo nominacija kreditov v CHF, ni podan razlog, da bi bila nična celotna pogodba, temveč zgolj navedena klavzula, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je delna ničnost omejena na primere, ko gre za ničnost nebistvenih, postranskih pogodbenih klavzul. Ker pa je bila valutna klavzula glavni pogodbeni pogoj in bistveni element pogodbe, brez katere kreditna pogodba ne more obstajati, je kreditna pogodba nična v celoti. Pogodba tudi ne more biti delno nična iz razloga, ker naj bi bila obrestna mera LIBOR CHF ugodnejša v primerjavi z EURIBOR. Kot izhaja iz razlage US RS, kar je zgoraj že obrazloženo, je treba poštenost oziroma nepoštenost pogodbenega pogoja presojati v trenutku sklenitve pogodbe, tako da nihanje obrestne mere v času izvajanja kreditne pogodbe ne more vplivati na odločitev v zadevi. Izbira ugodnejše obrestne mere LIBOR v trenutku sklenitve pogodbe pa prav tako nima vpliva, saj je, kot je obrazloženo, nična valutna klavzula predstavljala glavni predmet pogodbe in je posledično nična celotna pogodba. Ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe tako ne postavlja banke v nesorazmeren položaj s potrošnikom, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba. Prav nasprotno, šele z ničnostjo se vzpostavlja ustrezen pravni položaj, v katerem mora biti potrošnik, če je banka v tipsko pogodbo vnesla valutno klavzulo, v zvezi s katero ni opravila ustrezne pojasnilne dolžnosti in pri tem kršila načelo dobre vere.

37.Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še ugotavlja, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da sta tožnika v celoti prevzela neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj pa je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika. Hkrati so bili interesi tožnika kot potrošnika močno prizadeti zaradi velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja. Tako je pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na CHF valuto predstavljal tudi nepošten pogoj iz 4. alineje 24. člena ZVPot, ki je določal, da se šteje pogodbeni pogoj za nepoštenega, če nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.

38.Ob tem je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na spremembe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-2), ki je začel veljati šele leta 2016, s čimer je slovenski zakonodajalec zagotovil odvračalni učinek, ki ga zasleduje Direktiva 93/13. ZPotK-2 ni veljal v času sklenitve sporne kreditne pogodbe, ko se presoja nepoštenost pogodbenih pogojev, in ga zato v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti.

39.Odločitev sodišča prve stopnje, ki je v skladu s 23. členom ZVPot ugotovilo ničnost sporne kreditne pogodbe, je tako pravilna.

40.Kar zadeva vrnitvene zahtevke, nastale zaradi razglasitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, je pravo EU varstva potrošnikov utemeljeno predvsem na zahtevi po učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in t.i. odvračalnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev. Pravna sredstva v nacionalnih zakonodajah, ki so namenjena saniranju kršitev prava EU, morajo izpolnjevati zahteve učinkovitosti, sorazmernosti in odvračalnosti". SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov in sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21 (Bank M).

41.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika po kreditni pogodbi prejela znesek v višini 51.631,83 EUR, do pričetka učinkovanja začasne odredbe pa sta plačala skupno 81.805,42 EUR, zato jima je prisodilo znesek 30.273,59 EUR, kar predstavlja preplačilo plačane glavnice danega kredita do začetka učinkovanja izdane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje jima je prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od plačila vsakega posameznega obroka do plačila.

42.Toženka tudi v pritožbi vztraja, da sta ji tožnika dolžna povrniti nadomestilo za uporabo denarja. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025, in sicer je odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi določb nacionalnega prava, ki urejajo kondikcijski zahtevek, v skladu s katero lahko banka, ki je odobrila hipotekarni kredit, kadar je bilo ugotovljeno, da je pogodba o hipotekarnem kreditu v celoti nična, ker po odpravi nepoštenega pogoja ne more več obstajati, od potrošnika upravičeno zahtevati nadomestilo za uporabo sredstev, izplačanih na podlagi te pogodbe, ki presega vračilo posojenega kapitala in po potrebi plačilo zamudnih obresti, če ta banka ne ravna nepošteno in če navedena pogodba ni v nasprotju s "temeljnimi moralnimi načeli" v smislu nacionalnega prava.

43.Kot poudarja SEU v sodbi C-520/21, od protipravnega ravnanja ne sme imeti ponudnik kot kršitelj nobene koristi. Glede na pritožbena zatrjevanja sta bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 76 izhaja, da če bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo 93/13, kot je to navedel generalni pravobranilec v točki 60 sklepnih predlogov. Iz točke 78 pa, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti"), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplačno posojilo ter tudi ni ogrožena finančna stabilnost trgov.

44.Toženka se zavzema za uporabo 87. člena OZ. Slednji v prvem odstavku določa, da če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče in če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ni mogoče uporabiti drugega dela navedene določbe, ki se nanaša na plačilo ustreznega denarnega nadomestila. Razne tega je 87. člen OZ treba uporabiti tako, da je skladen s stališčem iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina. To pomeni, da je banka upravičena zadržati le takšen znesek, kot ga je dala potrošniku na podlagi sklenjene kreditne pogodbe.

45.V zvezi z dajatvenim zahtevkom pa pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev razpravnega načela iz 212. člena ZPP, ker tožnika naj ne bi izkazala (višine) izvedenih plačil po kreditni pogodbi. Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta do vložitve tožbe preplačala glavnico v znesku 22.883,08 EUR, prvotožnica je odplačala 30.256,34 EUR kredita ter 369,43 EUR stroškov odobritve kredita, drugotožnik pa 43.762,14 EUR, skupno 74.414,91 EUR. Za te svoje trditve sta priložila Izpis plačil po kreditni pogodbi za obdobje od 30. 6. 2007 do 31. 8. 2023, ki sta ga pripravila sama (dokaz A4). Zaradi dodatnega nasprotovanja toženke, sta tožnika v pripravljalni vlogi, ki sta jo vložila na naroku za glavno obravnavo dne 8. 4. 2024 predložila posamezna izpisa, posebej za opravljena plačila prvotožnice in posebej za drugotožnika, ki sta ju tedaj prejela od toženke glede plačil, opravljenih po vložitvi tožbe (dokaz A32), hkrati pa sta, ker toženka ni želela sama izročiti seznamov plačil, predlagala, da seznam plačanih anuitet v EUR predloži toženka v tem postopku. V nadaljevanju sta tožnika k predlogu za izdajo začasne odredbe predložila bančni izpisek za prvotožnico od avgusta 2023 do novembra 2024, bančni izpisek za drugotožnika od avgusta 2023 do novembra 2023, izpis plačil kredita za prvotožnico od julija 2007 do novembra 2024, izpis plačil kredita za drugotožnika od julija 2007 do novembra 2024, izpis plačil kredita za oba tožnika od 30. 6. 2007 do 10. 9. 2024 (dokazi A34, A35, A36, A37 in A38) ter tedaj tudi navedla, da je znesek plačil po kreditni pogodbi ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 7. 11. 2023 znašal 33.084,13 EUR. Navedeno je ob upoštevanju zgoraj citirane sodne prakse zadoščalo za zadostitev trditvenemu in dokaznemu bremenu tožnikov glede višine kondikcijskega zahtevka.

46.Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023. V obravnavani zadevi tožnika znesek iz tožbenega zahtevka uveljavljata kot restitucijo. Tako je treba glede plačila zakonskih zamudnih obresti uporabiti 193. člen OZ, ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

47.Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Za nepoštenost oziroma slabovernost po določbi 193. člena OZ mora tožnik dokazati toženčevo (pozitivno) zavest o dejstvih, iz katerih izvira neupravičena obogatitev, in pravni posledici, ki iz takih dejstev izhaja (da je tako korist treba vrniti) ali pa pozitivno zavest o dejstvih in hudo malomarnost do nezavedanja pravne posledice. Kot je obrazloženo, je v predmetni zadevi banka ravnala objektivno nepošteno pri sklepanju pogodb, je pa pritrditi pritožbi, da njeno ravnanje ni bilo subjektivno nepošteno, saj njeni uslužbenci glede podajanja pojasnilne dolžnosti ob sklepanju kreditne pogodbe niso ravnali namerno ali z visoko stopnjo malomarnosti. Ni jim mogoče očitati, da so se zavedali, da je bila v tistem trenutku njihova pojasnilna dolžnost pomanjkljiva v smislu zahtev, ki jih je oblikovala novejša sodna praksa, prav tako se tedaj niso mogli zavedati, da bi njihova pojasnilna dolžnost lahko povzročila ničnost sklenjenih kreditnih pogodb.

48.V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnika plačila vtoževanega zneska pred vložitvijo tožbe nista zahtevala od toženke, zato sta upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 30.273,59 EUR od dneva vložitve tožbe, to je od dne 27. 9. 2023 do plačila in ne od trenutka, ko sta plačala vsak posamezni obrok, kot je materialnopravno napačno odločilo sodišče prve stopnje. Navedeno je skladno tudi s sodbo SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, po kateri je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da ne nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, po kateri ima potrošnik poleg nadomestila, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, pravico zahtevati zakonske zamudne obresti od datuma opomina.

49.Prav tako je pritrditi pritožbi v delu, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da je vknjižba hipoteke in pravice neveljavna in se izbriše pri celotni nepremičnini z ID znakom: parcela ... 1017/3 (točka III. izreka).

50.Kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska za navedeno nepremičnino, sta bili solastnici te nepremičnine v trenutku zaključka glavne obravnave prvotožnica, K. K. in F. F., vsaka do 1/2. V času sklenitve Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na nepremičnini z dne 10. 5. 2007 je bila lastnica te nepremičnine in zastaviteljica po tem sporazumu L. L.. Slednja je za terjatev po notarskem zapisu, in sicer za vrednost prejetega kredita 85.878,00 CHF, zastavila celotno nepremičnino. V obravnavani zadevi je tako bila ustanovljena ena sama (enotna) hipoteka, ki je bremenila celotno nepremičnino. Kasnejše pravno nasledstvo, ko sta nepremičnino pridobili prvotožnica in F. F., vsaka do 1/2, na to nima nobenega vpliva, saj zastavna pravica, kolikor terjatev še ni v celoti poplačana, sledi lastniku nepremičnine.

51.Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 150. členu določa načelo nedeljivosti hipoteke, kar pomeni da je hipoteka namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega končnega poplačila upnika in če je terjatev plačana delno, se hipoteka ne zmanjša. Hipoteka torej varuje terjatev vse do njenega dokončnega poplačila in v celoti bremeni vsak del nepremičnine. Zato hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini, ni mogoče izbrisati samo delno (na primer samo z enega solastniškega deleža), temveč jo je mogoče odstraniti le v celoti. Hipoteka je tudi akcesorna (postranska) pravica, kar pomeni, da je njen obstoj vezan na obstoj glavne terjatve. Ko terjatev preneha (na primer s plačilom, odpustom dolga ali kako drugače), hipoteka izgubi svoj pravni temelj in postane breme, za katerega obstaja pravica zahtevati izbris. V skladu z 2. odstavkom 270. člena OZ s prenehanjem glavne terjatve oziroma obveznosti ugasnejo tudi zastavna pravica in druge stranske pravice. Hipoteka kot odvisna pravica ne more obstajati (in se prenašati) samostojno, temveč je glede nastanka, obsega, prenosa, poplačila in (drugega načina) prenehanja, vezana na zavarovano terjatev. Če je hipoteka materialno pravno neveljavna, ker je ničen zavezovalni pravni posel, je to razlog za njeno prenehanje in hkrati pogoj za njen izbris po pravilih izbrisne tožbe iz 243. člena ZZK-1. Hipoteka namreč kot knjižna pravica na podlagi 1. odstavka 154. člena SPZ formalno preneha šele z izbrisom iz zemljiške knjige. Učinek ugotovitve ničnosti (neobstoja) terjatve na hipoteko torej ni samodejen, temveč ima v takem primeru zastavni dolžnik pravico zahtevati izbris hipoteke, ki materialno ne obstaja več.

52.Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je bila v obravnavani zadevi ustanovljena enotna hipoteka, saj je tedanja zastavna dolžnica zastavila celotno nepremičnino. Zato sta kasnejši solastnici glede na nedeljivost hipoteke, ki je bila ustanovljena na celotni nepremičnini v zvezi s to hipoteko po materialnem pravu, v takšni medsebojni zvezi, da lahko le obe skupaj upravljata in razpolagata s to pravico. Iz te skupne pravice upravljanja in razpolaganja izhaja zakonita nujnost, da lahko le vsi upravičenci skupaj tožijo in so vsi zavezanci skupaj toženi, kar pomeni, da gre za primer nujnega enotnega sosporništva.

53.V obravnavani zadevi je izbrisni zahtevek povsem samostojen in se ga obravnava ločeno od zahtevka za ugotovitev ničnosti in dajatvenega zahtevka. F. F. kot solastnica sporne nepremičnine se predmetnemu postopku ni pridružila kot tožnica (ni vložila tožbe na izbris hipoteke), temveč je ta zahtevek vložila samo prvotožnica, zato tožbe ni vložila prava stranka in posledično ni podana aktivna legitimacija.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v točki III. izreka na izbris hipoteke ugodilo, je tako materialnopravno napačna, kar je narekovalo ugoditev pritožbi in spremembo odločitve v tem delu.

54.Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da je VS RS tudi že pojasnilo, da če terjatve ni, bodisi ker sploh ni nastala, bodisi je naknadno prenehala, potem hipoteka kot zastavna pravica na nepremičnini zaradi vpisa v zemljiško knjigo sicer obstaja, vendar gre za izvotljeno, izpraznjeno hipoteko, ki nima več ne vsebine ne smisla.

55.V zvezi z zatrjevanji toženke iz vloge z dne 19. 3. 2026, vložene v pritožbenem postopku, da je vsakršno odločanje neposredno na podlagi stališč iz sklepa SEU C-368/25 najmanj preuranjeno, saj še VS RS v zadevi II Ips 14/2025 ni odločilo o reviziji, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne obstajajo niti pravne niti dejanske ovire za odločanje. Pritožbenemu sodišču je znano, da je VS RS v zadevi II Ips 14/2025 postavilo predhodno vprašanje glede kondikcijskega zahtevka, o čemer je SEU odločilo z zgoraj citiranim sklepom, v katerem je ponovilo svoja pretekla že izražena stališča iz različnih odločb, tako da materialnopravno izhodišče ostaja enako. Pritožbeno sodišče tudi ne pozna dejanskih ugotovitev iz zadeve II Ips 14/2025, zato je očitek o preuranjenosti odločitve v konkretni zadevi neutemeljen.

56.Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki IV. izreka sodbe, da je toženka dolžna povrniti stroške postopka tožnikov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sprememba odločitve s strani pritožbenega sodišča se nanaša zgolj na stransko terjatev iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti, ki na odločitev o stroških postopka ne vpliva, glede zavrnitve tožbenega zahtevka o neveljavnosti in izbrisu hipoteke, pa je šteti, da tožnika nista uspela v sorazmerno majhnem delu, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika upravičena do povračila vseh stroškov postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP).

57.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v točki II. izreka tako, da je zakonske zamudne obresti od zneska 30.273,59 EUR prisodilo od dne 27. 9. 2023 do plačila ter v preostalem delu zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pred tem datumom zavrnilo, in v točki III. izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na neveljavnost in izbris hipoteke (točka I. izreka te odločbe). V preostalem delu je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP v točki I. izreka, v kateri je bilo odločeno o ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter v točki IV. izreka, v kateri je bilo odločeno o plačilu stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, zavrnilo in v teh delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II. izreka te odločbe).

K pritožbi zoper sklep:

58.Tožnika sta po vložitvi tožbe dne 7. 11. 2024 vložila tudi predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, s katero sta predlagala začasno ureditev pravnega razmerja med strankama, in sicer da se začasno, do pravnomočnega končanja tega spora, zadrži učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem kreditu z dne 30. 5. 2007 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa z dne 8. 6. 2007.

59.Sodišče prve stopnje je dne 11. 11. 2024 izdalo sklep, s katerim je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo. Zoper ta sklep je toženka vložila pravočasen ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom tako, da je ugovor zavrnilo.

60.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 350. člena ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ. Slednjo je zatrjevala tudi toženka v pritožbi.

61.Izpodbijani sklep ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njegov preizkus, v njem tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov iz citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. ter 239. členom ZIZ.

62.Predlagatelj mora pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za ugotavljanje dejstev, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje o ugovoru zoper izdano začasno odredbo odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 21. 1. 2025, medtem ko je z izpodbijano sodbo odločilo dne 10. 3. 2025 o terjatvi, katere obstoj je ugotovilo z dokaznim standardom gotovosti.

63.Pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe je podrobneje opredelilo že sodišče prve stopnje v izdanem sklepu o začasni odredbi z dne 11. 11. 2024 in jih pritožbeno sodišče posebej ne ponavlja.

64.Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da terjatev tožnikov zoper toženko verjetno obstoji. Pritožbeno sodišče se v zvezi z navedenim v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v tej zvezi navedlo sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari (da je kreditna pogodba nična), prav tako pa tudi na zgoraj navedeno obrazložitev, ki se nanaša na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo utemeljenost terjatve na ničnost kreditne pogodbe z dokaznim standardom gotovosti.

65.Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo tudi obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe, med drugim tudi pogoj iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče bistvene zaključke sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi z dne 11. 11. 2024 ter iz izpodbijanega sklepa povzema kot pravilne in glede na pritožbena zatrjevanja zgolj še dodaja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz stališč sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane začasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni učinek meritorne odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreč morali, če začasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plačilo teh plačanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri čemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroški, le-ti pa bi nastali tudi, če bi morali tožbo razširjati že v predmetni pravdi. Kot izhaja iz točke 60. obrazložitve in iz izreka sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, je namreč bistveno, da mora biti sprejetje začasnih ukrepov v teh zadevah potrebno, da se zagotovi polni učinek odločitve o ničnosti kreditne pogodbe. To pa pomeni, da je treba začasne ukrepe nujno sprejeti tedaj, ko je treba vzpostaviti pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, že v pravdi na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe.

66.V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 30.273,59 EUR.

67.Izpolnjen pa je tudi pogoj reverzibilnosti. Po izdani začasni odredbi je zadržano izvrševanje kreditne pogodbe, reverzibilnost pa v tem primeru pomeni, da če bo tožbeni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe zavrnjen, se bosta notarski zapis in kreditna pogodba lahko dalje izvrševala v skladu s pogodbenimi določili. Pravilni so zato zaključki sodišča prve stopnje iz sklepa o začasni odredbi z dne 11. 11. 2024, da bo v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče začasno zadržanje učinkovanja notarskega zapisa in kreditne pogodbe v celoti odpraviti. Prav tako bo toženka v primeru zavrnitve zahtevka ostala le delno nepoplačana, za kar ima še vedno ustrezno zavarovanje z vknjiženo zastavno pravico na nepremičnini ter bo tako lahko v primeru plačilne nesposobnosti tožnikov svojo terjatev lahko izterjala s prisilno prodajo nepremičnine.

68.Ker predstavljata sklep o izdani začasni odredbi ter odločitev o ugovoru enotno odločbo, so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pogoja reverzibilnosti in je s tem podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje se je o pogoju reverzibilnosti zadostno opredelilo v točki 22. obrazložitve sklepa o izdani začasni odredbi z dne 11. 11. 2024, vsa ostala zatrjevanja v ugovoru in pritožbena zatrjevanja pa so glede na zgoraj obrazloženo in stališča iz sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, pravno nerelevantna.

69.Pritožba toženke je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz točke III. izreka te odločbe.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

70.O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. členom ZPP. Ker je toženka s pritožbo zoper sodbo uspela le v sorazmerno majhnem delu glede glavne stvari (le glede izbrisnega zahtevka, odločitev o teku zamudnih obresti pa na stroškovno odločitev nima vpliva), prav tako ni uspela s pritožbo zoper sklep, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožnika pa do stroškov pritožbenega postopka nista upravičena, saj z navedbami iz odgovorov na pritožbo in iz dodatne vloge nista bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

F. Cafaggi/P. Iamiceli, The Principles of Effectiveness, Proportionality and Dissuasiveness in the Enforcement of EU Consumer Law; The Impact of a Triad on the Choice of Civil Remedies and Administrative Sanctions; European Review of privat Law, Volume 25, No - 2017, str. 577; P. Weingerl, Nekompezatorna povrnitev škode, Pravni letopis št. 1/2023, str. 32, 33.

SEU C-520/21, Bank M., 81. točka obrazložitve.

Sodišče EU v točki 80 sodbe še pojasnjuje, da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvijo banke Bank M., da bi potrošniki, če prodajalci ali ponudniki ne bi imeli možnosti zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, dobili 'brezplačno' posojilo. Prav tako tudi ne s trditvami, da bi bila stabilnost finančnih trgov ogrožena, če bankam ne bi bilo dovoljeno, da od potrošnikov zahtevajo tako nadomestilo.

212. člen ZPP določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Tako Karin Lutman: Neupravičena obogatitev, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 311.

Tako sklep VS RS II Ips 205/2012 z dne 23. 10. 2014.

Tako dr. Matjaž Tratnik, Zastavna pravica, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana, 2022, str. 44, 83 do 84 in 128 do 129.

Tako sodba VS RS II Ips 48/2024 z dne 19. 2. 2025.

Tako A. Galič, D. Wedam Lukić, J. Zobec, L. Ude, V. Rijavec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 196. členu, str. 256.

Primeri skupnega sosporništva s premoženjskopravnega področja so med drugim tudi spori o nedeljivih stvarnih pravicah, kot so stvarne služnosti, zastavna pravica, skupna lastnina (Tako A. Galič in drugi, nav. delo, komentar k 196. členu, str. 258).

Tako A. Galič in drugi, nav. delo, komentar k 196. členu, str. 257.

Tako sodba VS RS II Ips 48/2024 z dne 19. 2. 2025.

Za izdajo začasne odredbe zadošča že dokazni standard verjetnosti.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 142, 150, 154, 154/1 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-4 Zakon o potrošniških kreditih (2016) - ZPotK-2 - člen 7, 12, 39 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 87, 111, 193, 198, 270, 270/2, 371 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 212 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 23, 155 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 243

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.