Jedro

Glede na to, da se z vsemi obravnavanimi pritožbami (ki vsebujejo iste pritožbene razloge) izpodbijajo sklepi, ki so bili izdani na isti pravni podlagi in ob podobnem dejanskem stanju, ter glede na to, da sta v vseh primerih stranki spora isti, je Vrhovno sodišče pritožbene postopke združilo v skupno obravnavanje.

Izrek

1. Zadeve, ki se pri vrhovnem sodišču vodijo pod opr. št. I Up 297/2008, I Up 298/2008, I Up 299/2008, I Up 300/2008, I Up 301/2008, I Up 302/2008, I Up 303/2008, I Up 304/2008, I Up 305/2008, I Up 306/2008, I Up 307/2008, I Up 309/2008, I Up 310/2008, I Up 312/2008, I Up 315/2008, I Up 316/2008, I Up 317/2008, I Up 318/2008, I Up 319/2008, I Up 320/2008, I Up 321/2008 in I Up 322/2008, se združijo v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis I Up 297/2008. 2. Pritožbe se zavrnejo in se potrdijo izpodbijani sklepi.

Obrazložitev

Z izpodbijanimi sklepi, ki so navedeni v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi 5. odstavka 7. člena v zvezi z 29. in 30. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1; Uradni list RS, št. 20/04) tožeči stranki kot taksnemu zavezancu naložilo v plačilo dolžno sodno takso in kazensko takso ter izvajalcu plačilnega prometa naročilo, naj s transakcijskega računa tožeče stranke na vplačilni račun sodnih taks prenese dolgovani znesek, saj je ugotovilo, da kljub opominom, ki so ji bili vročeni dne 24.4.2007 oziroma 21.5.2007, ni plačala dolžnih sodnih taks za tožbo (v polovičnem znesku), zahtevo za izdajo začasne odredbe, sklep o začasni odredbi, pritožbo zoper sklep o začasni odredbi in takso za opomin.

Sklepe prvostopenjskega sodišča tožeča stranka izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njihovo razveljavitev ter ustavitev izvršbe. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno obračunalo takse, ker ni upoštevalo določbe 3. odstavka 32.a člena ZST. Glede na to, da so bile tožbe vložene že v letu 2005, opomini pa so ji bili vročeni šele 21.5.2007, je izterjava sodnih taks za tožbe zastarala. Vložila je prošnje za obročno odplačevanje taks, katerim je bilo ustno ugodeno, pisni sklepi pa ji niso bili vročeni. Glede na to, da je prošnje za obročno odplačevanja taks vložila osebno, bi ji morali biti osebno vročeni tudi taksni opomini. Navaja tudi, da je takse delno že plačala, kar dokazuje s potrdili.

K 1. točki izreka: Glede na to, da se z vsemi obravnavanimi pritožbami (ki vsebujejo iste pritožbene razloge) izpodbijajo sklepi, ki so bili izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta v vseh primerih stranki spora isti, je vrhovno sodišče, ker tega ni storilo že prvostopno sodišče, pritožbene postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje. Pri tem se je – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07, 101/07 – odl. US in 102/07 – odl. US, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) – smiselno oprlo na določbo 1. odstavka 42. člena ZUS-1, saj navedene zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje postopkov.

K 2. točki izreka: Pritožbe niso utemeljene.

Ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na 3. odstavek 32.a člena ZST. Ta sicer določa plačilo le četrtine dolžne takse in oprostitev plačila kazenske takse, vendar le za primere, ko se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, ker taksa ni bila plačana oziroma ker ni bilo predloženo dokazilo o plačilu takse. V obravnavanih primerih pa je prišlo do umika tožb po volji stranke (takšne primere ureja 2. odstavek 32.a člena ZST) in ne do umika zaradi pravne fikcije. Umik tožbe je tožeča stranka v vsakem od obravnavanih primerov sporočila sodišču z dopisom z dne 19.10.2005. V skladu z 9. členom ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (relativni rok). Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (absolutni rok). V skladu s 4. členom ZST taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči (1. točka 2. odstavka), za sodno odločbo pa takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka 2. odstavka). V obravnavanih primerih so bile tožbe vložene dne 15.2.2005, kar pomeni, da taksna obveznost zanje še ni absolutno niti relativno zastarala. Glede na to, da so taksne obveznosti za druge vloge in sodne odločbe nastale še kasneje, pa to toliko bolj velja tudi zanje. Relativno zastaranje taksnih obveznosti za tožbe bi nastopilo dne 1.1.2008, a je bilo pred tem prekinjeno, in sicer za vse taksne obveznosti, z opomini, ki jih je tožeča stranka prejela 24.4.2007 oziroma 21.5.2007. Ugovor zastaranja zato ni utemeljen.

Neutemeljene so tudi druge pritožbene navedbe. Tako so neutemeljene navedbe, da bi morali biti opomini vročeni osebno stranki, saj vročilnice v spisih izkazujejo, da so bili opomini, na podlagi katerih so bili izdani izpodbijani sklepi, stranki osebno vročeni dne 24.4.2007 oziroma 21.5.2007, torej tako kot je to zahtevala. Navedbe v zvezi s sklepi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče dovolilo obročno plačevanje sodnih taks, ne morejo biti predmet presoje v obravnavanih postopkih, saj se ne nanašajo na izpodbijane sklepe. Navedbe o delnem plačilu sodne takse ravno tako ne morejo vplivati na odločitev, saj se lahko upoštevajo le v postopkih izterjave dolžnih zneskov, v obravnavanih zadevah pa je predmet presoje odmera taksnih obveznosti.

Ker v obravnavnih primerih niso bili podani razlogi, zaradi katerih se sklepi lahko izpodbijajo, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijane sklepe.